Poslovila se je mirovna aktivistka in dramaturginja Borka Pavićević

Poslovila se je znana dramaturginja Borka Pavićević, ustanoviteljica Centra za kulturno dekontaminacijo (CZKD) v Beogradu.

Znana je bila kot mirovna aktivistka, organizatorka protivojnih protestov, nasprotnica nacionalizmov in izključevanja ter zagovornica spoštovanja človekovih pravic in vseh manjšin. Za vse te ideje pa se je pričela zavzemati že v času nekdanje Jugoslavije in veliko pred časom večstrankarskega pluralizma v državah, ki so nasledile SFRJ.

Rojena je bila leta 1947 v Kotorju v Črni gori, v znanem gledališču, beograjskem Ateljeju 212 pa je delala od leta 1970 do leta 1981, v okviru beograjskega Bitefa dve desetletji, kot dramaturginja pa je režirala tudi v Zenici, Splitu, Skopju, Ljubljani, Subotici in Beogradu.

Osnovala je gledališče »Nova osećajnost« v stari beograjski pivovarni ter sodelovala v gledališču KPGT (Kazalište, pozorište, gledališče, teatar) med leti 1984-1991. Nato pa se je vse bolj družbeno angažirala.

Bila je tudi umetniška ravnateljica Beograjskega dramskega gledališča (BDP), leta 1993 pa so jo z njenega položaja razrešili zaradi protivojnih nastopov in kritike tedanjih oblasti in predvsem do politike Slobodana Miloševića.

Vodila je tudi proteste »Žensk v črnem«, prav tako proti politiki vzpodbujanja vojn.

Zagovarjala je tudi spravo z Albanci in z albanskimi organizacijami organizirala dogodke v Srbiji, ki so jih poskusili preprečiti  predvsem pripadnikih desnih gibanj in strank, na primer Srbske radikalne stranke Vojislava Šešelja.

Od leta 1991 je predvsem v Srbiji organizirala številne protivojne akcije in manifestacije ter si prizadevala za demokratizacijo in razvoj civilne družbe tako v Srbiji kot tudi v regiji. Za svoje delo je dobila več nagrad, med njimi tudi francosko legijo časti, ki jo je prejela leta 2002.

Njen Center za kulturno dekontaminacijo je vedno vzpodbujal kritično razmišljanje o sodobnih družbenih pojavih. Svoje kolumne je pogosto objavljala v dnevniku Danas, tedniku Vreme in drugih medijih.

Njen soprog je Nikola Barović, ki je kot odvetnik prav tako znan zaradi boja za človekove pravice in zastopanja številnih, ki so jim bile kršene.

Skozi njen Center za kulturno dekontaminacijo so v teh letih »šli tisoči«, kot se je sama dejala v intervjuju za beograjski tednik Vreme.

Ko je pojasnjevala, zakaj je svojemu Centru dala prav takšno ime, je svoj izbor opisala tako: »Bilo je jasno da je z imenom potrebno povedati nekaj zelo močnega in z njim pozornost javnosti usmeriti na stanje okoli nas, na vojno, uničevanja, norosti. Vukovar je bil tedaj že uničen in spomnim se naslovne strani 'Vremena' in članka Miše Vasića z naslovom 'Poglej Vukovar, poglej svojo prihodnost' – ker mi smo se zaradi te vojne vsi spreminjali v ruševine. In tako smo prišli do ideje, ki se je glasila 'Center za dekontaminacijo, pacifikacijo in denacifikacijo.' Ideja je bila v tem, da se s tem nazivom ti pojmi uvedejo v javni prostor in da se o njih prične misliti, Center pa bi bila avtonomna institucija, v katerem bi negovali opozorilno kritičnost in zavzemanje jasnih stališč glede na vse, kar se je tedaj dogajalo … Mnogo ljudi, tistih, ki so jih odpustili iz služb in tistih, ki niso želeli sodelovati v režimu in pri splošni destrukciji, ki jo je režim sprožal, je prihajalo sem in našlo način, da tukaj delajo. V tem je bila največja moč Centra in njegov motor – v kompetentnih ljudeh. Danes bi se to imenovalo s  projektnim nazivom 'human resources', jaz pa bi to imenovala 'človeški zakladi',« je dejala Borka Pavićević o centru CZKD, ki njeno delo nadaljuje še naprej.