REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Poplava letalonosilk napoveduje nemirna morja

Poplava letalonosilk napoveduje nemirna morjaLetalonosilka Carl Vinson, foto: wikipedia.org

Prevlada na morju očitno postaja vse pomembnejše vprašanje za številne države sveta, predvsem pa tiste  najmočnejše. Čeprav razprave o tem, ali bodo usodo sveta v prihodnje odločale »pomorske sile« ali pa tiste, ki bodo nadzorovale največji »evrazijski otok« med geopolitiki še vedno niso privedle do povsem jasnih odgovorov, v ladjedelnicah po širnem svetu že gradijo še večje, močnejše in sposobnejše letalonosilke. Istočasno pa se izdelujejo tudi vedno nevarnejša sredstva, ki ogrožajo njihovo neomejeno uporabo.

Uspešni elektromagnetni katapulti

Na ameriški letalonosilki Gerald R. Ford, imenovani po 38-tem predsedniku ZDA so te dni uspešno preizkusili programsko opremo za lansiranje letal s pomočjo novih elektromagnetnih katapultov. Doslej so namreč ti katapulti »izstreljevali« zgolj tovor s podobno težo, kot ga imajo letala, tokrat pa je šlo – očitno uspešno - tudi zares. Samo nekaj dni pred tem je letalonosilko v preizkus ameriški mornarici predal ameriški predsednik Donald Trump. Najnaprednejšo ameriško letalonosilko z izpodrivom 100.000 ton so začeli graditi že leta 2009, stala pa bo več kot 12,9 milijard dolarjev in je največja letalonosilka na svetu. Potuje lahko s hitrostjo 30 vozlov, njeni reaktorji pa potrebujejo novo gorivo vsakih 20 let. Na krovu je 2600 mornarjev, toda zaradi avtomatizacije sistemov kar 600 manj kot na drugih podobnih letalonosilkah. Samo s tem naj bi v naslednjih 50 letih privarčevali 4 milijarde dolarjev. Ameriški predsednik je dejal, da bo ta letalonosilka povzročila, da bodo ameriški sovražniki »trepetali od strahu«, ko bodo ogromno ladjo zagledali na horizontu. V svojem govoru je tudi pozval kongres, da naj poveča izdatke za vojsko.

Letalonosilka Gerald Ford
Najnaprednejšo ameriško letalonosilko z izpodrivom 100.000 ton so začeli graditi že leta 2009, stala pa bo več kot 12,9 milijard dolarjev in je največja letalonosilka na svetu.

Trumpovo prvo »srečanje« z isto letalonosilko pred nekaj meseci je minilo precej manj slavnostno. Ameriški predsednik Donald Trump, ki je sicer postal že svetovno znan po svojih šokantnih izjavah, je takrat poskrbel za nekaj smeha. Dal je namreč intervju za Time, v katerem je o isti letalonosilki povedal nekaj kolosalnih neumnosti. Ko se je pogovarjal z novinarjem časnika Time je glede nove opreme letalonosilk Trump odkritosrčno rekel naslednje: »Zvenelo mi je slabo. Digitalno. Kaj je digitalno? In to je zelo zapleteno, biti morate Albert Einstein, da bi to razumeli. In kot sem dejal – zdaj hočejo kupiti še več letalonosilk. Vprašal sem jih, kakšen sistem bodo imeli na njih, oni pa so rekli: 'gospod, ostali bomo pri digitalnih.' Jaz pa sem jim rekel: 'Ne, ne boste!' Šli boste na prekleto paro, digitalni stanejo na stotine milijonov dolarjev več denarja in to ni dobro.«

Šlo je za to, da si je vrhovni poveljnik in predsednik ZDA zaželel opremiti nove letalonosilke z katapulti, ki delujejo na pritisk pare, ne pa novejše, »digitalne«, kot jih je imenoval. Katapulti so ob tem seveda najpomembnejša zadeva na vsaki letalonosilki. Vrnitev na že zastarelo tehnologijo bi seveda pomenilo povsem nove stroške za mornarico. Očitno so ameriškega predsednika medtem podučili o njegovi napaki, zaradi česar je očitno spremenil svojo odločitev.

Gradijo jih tudi Kitajci, Japonci in Britanci

Tudi druge države ne stojijo križem rok. Japonska, Kitajska in druge azijske države vse bolj tekmujejo pri izgradnji novih in večjih vojaških ladij. Japonska je  svetu predstavila svojo najnovejšo »letalonosilko pod krinko«. Gre za »helikopterski rušilec« Izumo (z oznako 22DDH), ki bo imel na krovu 14 helikopterjev in je »rušilec« le po imenu. Ladja je 250 metrov dolga in je vsaj enkrat daljša od doslej največjega »helikopterskega rušilca« razreda Hyuga. To je hkrati tudi največja japonska vojaška ladja po drugi svetovni vojni, v kateri je Japonska tudi prva pokazala veliko udarno moč letalonosilk. Japonska ustava sicer domačim obrambnim silam omogoča zgolj uporabo »defenzivnega« orožja, vendar te omejitve v praksi vse hitreje opuščajo.

Japonska letalonosilka Izumo
Japonska "letalonosilka pod krinko" z imenom Izumo je uradno "rušilec" - očitno samo po imenu.

Japonska ima s Kitajsko ter s Filipini, Vietnamom, Južno Korejo in še nekaterimi državami v regiji odprtih več ozemeljskih sporov, predvsem zaradi otokov v kitajskem morju, z Rusijo pa tudi zaradi Kurilskih otokov. Japonska je sicer ob uradnem prevzemu ladje s strani svojih pomorskih »samoobrambnih sil« poudarila, da bo nova vojaška ladja uporabna tudi za angažiranje v primeru večjih naravnih nesreč, prevoz ranjencev in podobno. Kljub temu je kitajsko ministrstvo za obrambo izdalo opozorilno sporočilo, v katerem je izrazilo svojo zaskrbljenost. Letalonosilka bi namreč lahko bila opremljena tudi z letali kot so na primer F-35B, ki za vzlet potrebujejo le kratko vzletno stezo ali pa z letali Joint Strike Fighter, ki lahko v eni od različic vzletajo tudi vertikalno s krova letalonosilk.

Resna težava se skriva tudi v oboroževalni tekmi, ki se odvija med vsemi azijskimi državami. Tudi Kitajska namreč po predelavi ruske letalonosilke Varjag (danes: Liaoning) nadaljuje z izgradnjo svojih novih tovrstnih plovil. Pri tem, kot kažejo slike iz kitajskih ladjedelnic, uporabljajo »modularno« gradnjo, kar pomeni, da dele letalonosilke najprej sestavijo na kopnem, nato jih zvarijo skupaj, da dobijo trup, ki ga nato spustijo v vodo in nato zgradijo še ladijski stolp in ostale konstrukcije na že plavajočem trupu letalonosilke, saj na ta način izgradnja poteka precej hitreje. James R. Holmes je prepričan, da tudi v tem primeru velja Tukididova ocena, da so »strah, čast in interes« glavna motivacija ljudi in da to velja tudi za motivacijo pri trendu izgradnje vse večjih mornaric v Aziji. »Peking se boji ameriške obkolitve, relikta hladne vojne; opazil je priložnost, da si pridobi izgubljeno čast, ki jo je izgubil v več kot stoletju poniževanja v rokah kolonialnih sil in si želi dodati še manjkajočo pomorsko moč zaradi zaščite kitajskih interesov v morjih Azije.«

Britanska »Velika Liza« in ruska »Nevihta«

Po letih stagnacije vojske so se za gradnjo letalonosilke odločili tudi v Veliki Britaniji. Največja britanska vojna ladja v zgodovini, orjaška letalonosilka HMS Queen Elizabeth, z izpodrivom 65.000 ton, je v začetku julija zapustila doke Rosyth na Škotskem, v katerih so jo gradili skoraj osem let. Stala je toliko, da je sedaj državi zmanjkalo denarja - za letala. Potem ko so se britanski politiki ponorčevali iz ruske letalonosilke Admiral Kuznecov, so v Rusiji britansko letalonosilko razglasili za največjo lahko plavajočo tarčo, ki se ne bi mogla braniti v primeru napada. Po ruskih ocenah mora britansko letalonosilko braniti cela vrsta vojaških ladij in podmornic, medtem ko je njihova letalonosilka Kuznecov, zgrajena leta 1985, oborožena s protiladijskimi in protipodmorniškimi raketami.

Kraljica Elizabeta
Britanski mornarji so ponosni na svojo pridobitev, čeprav je za opremljanje letalonosilke Kraljica Elizabeta z letali - zmanjkalo denarja.

Čeprav je Rusija večinoma »kopenska sila«, pa želi biti vse bolj prisotna tudi v mednarodnih vodah. Zato je nova letalonosilka Štorm (»Nevihta«) že predvidena v uradnem programu oboroževanja za obdobje 2019-2025. Vojna mornarica jo bo začela uporabljati do leta 2030, strokovnjaki pa pravijo, da bi jo lahko namestili v oporišču v Severnomorsku. Očitne potrebe za izgradnjo te ladje so se pojavile med vojaško kampanjo v Siriji. Rusija je na obale Sirije poslala skupino ladij na čelu z letalonosilko Admiral Kuznecov, a je ta ladja že zastarela, saj je bila zgrajena pred 30 leti in ji bo kmalu potekla življenjska doba. Na palubi Admirala Kuznecova je bilo trideset letal, na vsaki ameriški letalonosilki pa jih je skoraj 90. Za vzlet letala z ruske letalonosilke je potrebnih nekaj minut, z ameriške pa v eni minuti vzletijo tri letala. Poleg tega obstaja še veliko nalog, ki jih ruska ladja danes ne more izvršiti. Ob tem imajo ZDA kar 19 letalonosilk, v Rusiji pa bodo namesto tega zgradili le eno ali dve.

Admiral Kuznnecov
Na palubi Admirala Kuznecova je trideset letal, na vsaki ameriški letalonosilki pa jih je skoraj 90. Vendar je ruska letalonosilka opremljena tudi s številnimi samoobrambnimi sistemi.

Po svojih značilnostih bo ruska letalonosilka podobna ameriški letalonosilki Gerald R. Ford. Paluba za vzletanje bo velika kot tri nogometna igrišča. Na krovu bodo štiri različno dolge piste, za podporo pri vzletanju pa se bo uporabljala kombinacija parnega katapulta in ukrivljene piste v obliki skakalnice. Štorm ne bo imel oborožitve in ga bo zato ščitilo deset ladij – fregat, ladje s torpedi, raketne križarke in podmornice. Ladja bi lahko stala od 6,15 milijard do 17,5 milijard dolarjev, odvisno od opreme.

Posebnost »Granita« je napad »v jati«; k cilju letijo v skupini, ena od raket pa leti visoko, da koordinira skupino in pritegne pozornost protiraketne zaščite na ladjah.

Ker Rusija in tudi Kitajska predvsem z ZDA ne moreta tekmovati s številom letalonosilk, razvijata »asimetrična« sredstva, ki lahko bistveno omejijo uporabnost ameriških letalonosilk. Pred nekaj dnevi je bil tako na spletu objavljen posnetek manevrirne rakete »Granit«, lansirane z jedrske podmornice »Tomsk«. Cilj na poligonu Kura na Kamčatki je bil uspešno zadet. Podmornica K-150 »Tomsk« je namenjena predvsem za lov na skupine letalonosilk. Vsaka od podmornic ima po 24 raket »granit.« Rakete, ki so težke sedem ton letijo s hitrostjo, ki je 2,5-krat večja od hitrosti zvoka in to na različnih višinah – visoko v zraku ali nizko nad vodo. Cilj zadenejo bojne glave težke 750 kilogramov ali pa jedrski naboji s 500 kilotonami.

Skica Granita
Skica "ubijalca letalonosilk", ruskega Granita - prava slika rakete doslej še ni bila objavljena

Posebnost »Granita« je napad »v jati«; k cilju letijo v skupini, ena od raket pa leti visoko, da koordinira skupino in pritegne pozornost protiraketne zaščite na ladjah. Če to raketo sestrelijo, njeno vlogo prevzame druga raketa. Blizu letalonosilke vklopijo sisteme za avtomatsko vodenje in cilj napadejo z več strani. Slika te rakete – razen nekaterih skic – doslej še sploh ni bila objavljena.

Podobne rakete ima tudi Kitajska. Zato tudi na Kitajskem menijo, da ni potrebno, da bi Kitajska neposredno tekmovala z ZDA glede števila letalonosilk. Po ocenah pomorskih strokovnjakov je namreč za zaščito kitajskih interesov dovolj, če moč letalonosilk kombinira z močjo obalnih protiladijskih raketnih baterij.

Če z njimi lahko uspešno »pokriva« področje, ki se razprostira okoli 1900 kilometrov od njenih obal je dovolj, če ima Kitajska na morju le nekaj manjših letalonosilk, skupaj z rušilci, podmornicami in spremljevalnimi ladjami, da v morju ob svojih obalah svojo moč izenači z močjo ZDA in njihovih zaveznic. Kdaj pa »izenačitev« pomeni prevlado je pri tem tekmovanju težko oceniti. Nove letalonosilke in raketni sistemi, kljub temu, da »uradno« služijo zgolj zagotavljanju »ravnotežja sil«, zato predstavljajo tudi vse večjo nevarnost za nove spopade na svetovnih, vedno bolj nemirnih morjih.