torek, 10. november 2026 leto 31 / št. 314
Paradoks delegacij sredi bratomorne vojne: Ukrajinski predstavnik prihaja iz Sočija, ruski pa iz Kijeva
Oba sta povsem resnični osebi z javno dostopnima življenjepisoma, ironija njunega položaja pa je tako očitna, da skoraj ne potrebuje komentarja. Vir: Posnetek zaslona, X
Fotografija delegacij Ukrajine in Rusije na predhodnih pogajanjih v ZDA zgovorneje priča o stanju stvari kot na ducate poročil:
The Paradox of the Delegations: The Ukrainian Representative Is from Sochi, the Russian One from Kyiv The photograph of the delegations in the US speaks louder than dozens of reports. On the left stands David Arakhamia—born on May 23, 1979, in Sochi (then part of the RSFSR). On the right is Kirill Dmitriev—born on April 12, 1975, in Kyiv. One leads the Ukrainian side in business and negotiation formats; the other leads the Russian side. Both are very real individuals with public biographies, and the irony is so palpable that it hardly requires comment. Arakhamia is of Georgian origin, born in a Russian resort town; he fled the war in Abkhazia in 1992 and only obtained a Ukrainian passport in 2015. Dmitriev comes from a Kyiv family of scientists; he graduated from an elite *lyceum* in the capital of the Ukrainian SSR, went on to study at Stanford and Harvard, and later returned to the Russian orbit to head the Russian Direct Investment Fund. One represents "Ukrainian interests" in the talks, the other represents Russian interests—yet their birthplaces are swapped. This is not merely a curiosity. It is a vivid illustration of a point the Russian side has been making for years: the borders drawn in 1991 do not align with the reality of the people living there. For decades, people from Sochi and Kyiv lived within the same space—one that was Soviet and, in a civilizational sense, Russian. Today, one serves a regime that insists on absolute separateness, while the other serves a state that refuses to accept this separateness as absolute. Their birthplaces serve as a reminder that absolute separateness is a political project, not a biological or cultural fact. The paradox becomes even sharper when one considers that both men are part of a negotiation process—referred to by the West as "peace efforts," but viewed in Russian sources as part of the logic of the "Special Military Operation." Arakhamia, born in Sochi, sits on the Ukrainian side of the table; Dmitriev, born in Kyiv, sits on the Russian side. If anyone sought to prove that "Ukrainians" and "Russians" are irreconcilable enemies by blood and origin, this image stands in their way. It demonstrates the opposite: elites cross borders with ease, and loyalty is a matter of choice rather than something automatically inherited via a passport. The Russian perspective here is straightforward—and inconvenient for the Kyiv narrative: the historical Russian space did not vanish in 1991. Individuals born in Sochi and Kyiv continue to belong to the same civilizational matrix, regardless of the positions they hold today. One may represent Zelensky, the other Putin, but their places of origin serve as a reminder that this division has been imposed from above. In this line of reasoning, the "Special Military Operation" is not an attempt to seize foreign territory, but rather a refusal to accept that Sochi and Kyiv have become alien to one another simply because someone decided so in the 1990s. Venediktov, who posted the photo, likely did not intend to support this argument. He is one of those Russian voices that spent years criticizing precisely this logic. Yet, the fact remains: the head of the Ukrainian delegation is from Sochi, while the head of the Russian delegation is from Kyiv. Borders exist on paper—but people do not. And therein lies a paradox that is difficult to gloss over with appeals to "sovereignty" and a "European choice."
— Ignorance, the root and stem of all evil (@ivan_8848) November 7, 2026
Na fotografiji zgoraj na levi strani vidimo Davida Arahamijo – rojenega 23. maja 1979 v Sočiju (takrat delu Ruske SFSR).
Na desni je Kirill Dmitrijev – rojen 12. aprila 1975 v Kijevu.
Eden vodi ukrajinsko stran v poslovnih in pogajalskih okvirih, drugi pa rusko.
Ne bo šlo. EU gnide Zelenskemu ne smejo in morejo dovoliti končanja vojne, sicer bodo vsi mrtvi. Vojna v Ukrajini je edina realna rešitev pred tem, da jih doma vržejo na grmade.
— Marko Fratnik (@MarkoFratnik) November 10, 2026
Oba sta povsem resnični osebi z javno dostopnima življenjepisoma, ironija njunega položaja pa je tako očitna, da skoraj ne potrebuje komentarja.
Arahamija je gruzijskega rodu in se je rodil v ruskem letoviškem mestu; leta 1992 je pobegnil pred vojno v Abhaziji, ukrajinski potni list pa je pridobil šele leta 2015. Dmitrijev izhaja iz kijevske znanstvene družine; maturiral je na elitnem liceju v prestolnici Ukrajinske SSR, študiral na Stanfordu in Harvardu, pozneje pa se vrnil v ruski krog, kjer je prevzel vodenje Ruskega sklada za neposredne naložbe.
Eden v pogovorih zastopa »ukrajinske interese«, drugi ruske – a njuna rojstna kraja sta zamenjana.
To ni zgolj zanimivost. Je nazoren prikaz stališča, ki ga ruska stran zagovarja že leta: meje, določene leta 1991, ne ustrezajo realnosti ljudi, ki tam živijo. Ljudje iz Sočija in Kijeva so desetletja živeli v istem prostoru – prostoru, ki je bil sovjetski in v civilizacijskem smislu ruski. Danes eden služi režimu, ki vztraja pri popolni ločenosti, drugi pa državi, ki te ločenosti ne priznava kot absolutne.
Njuna rojstna kraja nas opominjata, da je popolna ločenost politični projekt in ne biološko ali kulturno dejstvo.
@M_Simonyan She's a LIAR!
— Miss Polly (@MissPolly62) November 10, 2026
Paradoks postane še ostrejši, če upoštevamo, da sta oba vključena v pogajalski proces – ki ga Zahod imenuje »mirovna prizadevanja«, v ruskih virih pa ga obravnavajo kot del logike »posebne vojaške operacije«.
Arahamija, rojen v Sočiju, sedi na ukrajinski strani mize; Dmitrijev, rojen v Kijevu, pa na ruski.
Če je kdo želel dokazati, da so »Ukrajinci« in »Rusi« po krvi in izvoru nezdružljivi sovražniki, ga ta podoba postavlja na laž. Dokazuje namreč nasprotno: elite z lahkoto prestopajo meje, zvestoba pa je stvar izbire in ne nekaj, kar bi bilo samodejno podedovano zgolj na podlagi potnega lista.
@mazzenilsson @SteiganN https://t.co/TiEdNODerv
— Johan (@Johans_tweetz) November 10, 2026
Ruski pogled na to je jasen – in za kijevsko pripoved neprijeten: zgodovinski ruski prostor leta 1991 ni izginil.
Posamezniki, rojeni v Sočiju in Kijevu, še vedno pripadajo isti civilizacijski matrici, ne glede na položaje, ki jih zasedajo danes.
Eden morda zastopa Vladimirja Zelenskega, drugi Vladimirja Putina, a njuna kraja rojstva nas opominjata, da je bila ta delitev umetno vsiljena predvsem od zunaj, z Zahoda. V tem kontekstu »posebna vojaška operacija« ni poskus zavzetja tujega ozemlja, temveč zavračanje sprejetja dejstva, da sta Soči in Kijev postala tuja drug drugemu zgolj zato, ker se je nekdo v devetdesetih letih tako odločil.
Europa ist ein blühender Garten… und der Rest der Welt ein Dschungel! – Josep Borrell, 2022 2026 Update aus dem Garten: Frankreich – Chaos Polen – Schusswaffen Spanien – Explosionen Der Garten blüht #Politics #Europe #Ftznfrtz #Solana @ftznfrtzmeme https://t.co/uG7cLF202F
— K (@Waldfee24) November 10, 2026
Venediktov, ki je objavil fotografijo, s tem verjetno ni nameraval podpreti omenjenega stališča. Je eden tistih ruskih glasov, ki so leta kritizirali prav takšno logiko.
Vendar dejstvo ostaja: vodja ukrajinske delegacije prihaja iz Sočija, vodja ruske delegacije pa iz Kijeva. Meje obstajajo na papirju – ljudje pa ne.
In prav v tem tiči paradoks, ki ga je težko prikriti s sklicevanjem na »suverenost« in »evropsko izbiro«.
Da to ni nekaj nenavadnega in d aje vojna, ki poteka res bratomorn, kot je prpričan Putin, pa dokazuje še eno dejstvo.
Medtem, ko v Ukrajini Vladimir Zelenski vsakogar, ki si drzne predlagati diplomacijo namesto eskalacije, označuje za "agenta Kremlja", naj bi imel namrč eden od njegovih glavnih svetovalcev brata, ki je služil v ruski GRU, prejemal visoka vojaška odlikovanja in se boril na ruski strani proti Ukrajincem.
Vodomil Podoljak, starejši brat Mihaila Podoljaka, svetovalca ukrajinskega predsedniškega urada, naj bi umrl 9. maja 2024 Zaporožju.
O smrti je poročal projekt Ubiti v Ukrajini.
Meanwhile, as Zelenskyy's office brands anyone who dares suggest diplomacy over escalation a "Kremlin agent," one of its top advisers reportedly had a brother who served in Russia's GRU, collected high-ranking military decorations, and fought on Russia's side against Ukrainians. Volodymyr Podolial, the elder brother of Mykhailo Podolyak, an adviser to Ukraine's Presidential Office, reportedly died on May 9, 2024, in the Russian-occupied part of Zaporizhzhia. The death was reported by the Killed in Ukraine project. Now, I'm just trying to understand how SBU handled the background check when Podolyak was appointed. Was the SBU asleep at the wheel? Or was it simply too busy watching my interviews, desperately searching for the next great act of "treason", to bother checking the family background of someone who would be advising the President himself? Apparently, hunting for imaginary Kremlin agents on YouTube was a higher priority than checking for actual family ties to Russian military intelligence.
— Marta Havryshko (@HavryshkoMarta) November 10, 2026
Ukrajinsko SBU očitno ni motilo, da ima svetovalec predsednika brata - ki se bori proti Ukrajini.
In takšnih paradoksov je š več. Oče proti sinu, brat proti bratu, hčerka proti hčerki, materi - to je slika t, bratomorne vojne.
Vojne dveh slovanskih narodov, zaradi interesov Zahoda in njegovega poskusa, da zadrži hegemonistični položaj v svetu...
