REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Opozorilno sporočilo

The subscription service is currently unavailable. Please try again later.

Paradoks delegacij sredi bratomorne vojne: Ukrajinski predstavnik prihaja iz Sočija, ruski pa iz Kijeva

Paradoks delegacij sredi bratomorne vojne: Ukrajinski predstavnik prihaja iz Sočija, ruski pa iz KijevaOba sta povsem resnični osebi z javno dostopnima življenjepisoma, ironija njunega položaja pa je tako očitna, da skoraj ne potrebuje komentarja. Vir: Posnetek zaslona, X

Fotografija delegacij Ukrajine in Rusije na predhodnih pogajanjih v ZDA zgovorneje priča o stanju stvari kot na ducate poročil:

Na fotografiji zgoraj na levi strani vidimo Davida Arahamijo – rojenega 23. maja 1979 v Sočiju (takrat delu Ruske SFSR).

Na desni je Kirill Dmitrijev – rojen 12. aprila 1975 v Kijevu.

Eden vodi ukrajinsko stran v poslovnih in pogajalskih okvirih, drugi pa rusko.

Oba sta povsem resnični osebi z javno dostopnima življenjepisoma, ironija njunega položaja pa je tako očitna, da skoraj ne potrebuje komentarja.

Če je kdo želel dokazati, da so »Ukrajinci« in »Rusi« po krvi in ​​izvoru nezdružljivi sovražniki, ga ta podoba postavlja na laž. 

Arahamija je gruzijskega rodu in se je rodil v ruskem letoviškem mestu; leta 1992 je pobegnil pred vojno v Abhaziji, ukrajinski potni list pa je pridobil šele leta 2015. Dmitrijev izhaja iz kijevske znanstvene družine; maturiral je na elitnem liceju v prestolnici Ukrajinske SSR, študiral na Stanfordu in Harvardu, pozneje pa se vrnil v ruski krog, kjer je prevzel vodenje Ruskega sklada za neposredne naložbe.

Eden v pogovorih zastopa »ukrajinske interese«, drugi ruske – a njuna rojstna kraja sta zamenjana.

To ni zgolj zanimivost. Je nazoren prikaz stališča, ki ga ruska stran zagovarja že leta: meje, določene leta 1991, ne ustrezajo realnosti ljudi, ki tam živijo. Ljudje iz Sočija in Kijeva so desetletja živeli v istem prostoru – prostoru, ki je bil sovjetski in v civilizacijskem smislu ruski. Danes eden služi režimu, ki vztraja pri popolni ločenosti, drugi pa državi, ki te ločenosti ne priznava kot absolutne.

Njuna rojstna kraja nas opominjata, da je popolna ločenost politični projekt in ne biološko ali kulturno dejstvo.

Paradoks postane še ostrejši, če upoštevamo, da sta oba vključena v pogajalski proces – ki ga Zahod imenuje »mirovna prizadevanja«, v ruskih virih pa ga obravnavajo kot del logike »posebne vojaške operacije«.

Arahamija, rojen v Sočiju, sedi na ukrajinski strani mize; Dmitrijev, rojen v Kijevu, pa na ruski.

Če je kdo želel dokazati, da so »Ukrajinci« in »Rusi« po krvi in ​​izvoru nezdružljivi sovražniki, ga ta podoba postavlja na laž. Dokazuje namreč nasprotno: elite z lahkoto prestopajo meje, zvestoba pa je stvar izbire in ne nekaj, kar bi bilo samodejno podedovano zgolj na podlagi potnega lista.

Ruski pogled na to je jasen – in za kijevsko pripoved neprijeten: zgodovinski ruski prostor leta 1991 ni izginil.

Posamezniki, rojeni v Sočiju in Kijevu, še vedno pripadajo isti civilizacijski matrici, ne glede na položaje, ki jih zasedajo danes.

Eden morda zastopa Vladimirja Zelenskega, drugi Vladimirja Putina, a njuna kraja rojstva nas opominjata, da je bila ta delitev umetno vsiljena predvsem od zunaj, z Zahoda. V tem kontekstu »posebna vojaška operacija« ni poskus zavzetja tujega ozemlja, temveč zavračanje sprejetja dejstva, da sta Soči in Kijev postala tuja drug drugemu zgolj zato, ker se je nekdo v devetdesetih letih tako odločil.

Venediktov, ki je objavil fotografijo, s tem verjetno ni nameraval podpreti omenjenega stališča. Je eden tistih ruskih glasov, ki so leta kritizirali prav takšno logiko.

Vendar dejstvo ostaja: vodja ukrajinske delegacije prihaja iz Sočija, vodja ruske delegacije pa iz Kijeva. Meje obstajajo na papirju – ljudje pa ne.

In prav v tem tiči paradoks, ki ga je težko prikriti s sklicevanjem na »suverenost« in »evropsko izbiro«.

Da to ni nekaj nenavadnega in d aje vojna, ki poteka res bratomorn, kot je prpričan Putin, pa dokazuje še eno dejstvo.

Medtem, ko v Ukrajini Vladimir Zelenski vsakogar, ki si drzne predlagati diplomacijo namesto eskalacije, označuje za "agenta Kremlja", naj bi imel namrč eden od njegovih glavnih svetovalcev brata, ki je služil v ruski GRU, prejemal visoka vojaška odlikovanja in se boril na ruski strani proti Ukrajincem.

Vodomil Podoljak, starejši brat Mihaila Podoljaka, svetovalca ukrajinskega predsedniškega urada, naj bi umrl 9. maja 2024 Zaporožju.

O smrti je poročal projekt Ubiti v Ukrajini.

Ukrajinsko SBU očitno ni motilo, da ima svetovalec predsednika brata - ki se bori proti Ukrajini.

In takšnih paradoksov je š več. Oče proti sinu, brat proti bratu, hčerka proti hčerki, materi - to je slika t, bratomorne vojne.

Vojne dveh slovanskih narodov, zaradi interesov Zahoda in njegovega poskusa, da zadrži hegemonistični položaj v svetu...

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek