REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Obsodba Mladića: Kaj so zamolčali mediji in zakaj je Haaški tribunal posejal seme prihodnjih konfliktov, ne pa sprave

Obsodba Mladića: Kaj so zamolčali mediji in zakaj je Haaški tribunal posejal seme prihodnjih konfliktov, ne pa sprave Vir: Wikimedia

Mehanizem za mednarodna kazenska sodišča – naslednik haaškega sodišča - je potrdil obsodbo nekdanjega vojaškega poveljnika bosanskih Srbov Ratka Mladića na dosmrtni zapor zaradi genocida v Srebrenici in drugih zločinov v Bosni in Hercegovini.

78-letnega Mladića, nekdanjega načelnika generalštaba vojske Republike Srbske, so v Haagu na prvi stopnji novembra 2017 obsodili zaradi genocida v Srebrenici leta 1995 ter vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti tudi med obleganjem Sarajeva.

Takrat so odločili, da je kriv v desetih od 11 točk obtožnice.

Kriv ni bil le za zločine v petih tedaj muslimanskih in hrvaških občinah, kjer so se spopadali Muslimani in Hrvati.

Jaz vas in vaše otroke rešujem, naši otroci pa so bili pobiti leta 1992 v kanjonu Žepe.

Po padcu Srebrenice so otroke in ženske poslali na področje drugih strani v spopadu, toda z drugimi avtobusi so moške in mladeniče odpeljali do položajev, kjer so jih pripadniki srbskih enot množično ubijali.

»Dober dan, jaz sem general Ratko Mladić, ne bojte se ničesar, želim vam srečno pot. Jaz vas in vaše otroke rešujem, naši otroci pa so bili pobiti leta 1992 v kanjonu Žepe je tedaj dejal Mladić.

Dokaza, da je nato res ukazal poboj muslimanskih ujetnikov, ni bilo vse do konca sojenja, je pa sodišče tako sklepalo na podlagi »posrednih dokazov.«

Ne glede na to pa je bilo teh dokazov toliko, da bi bila vsaka drugačna sodba verjetno težko razumljiva.

Ratko Mladić
Ratko Mladić. Vir: Twitter

Na obsodbo sta se pritožila tako obramba kot tožilstvo.

Mladićevi odvetniki so zaradi napak zahtevali oprostilno sodbo ali ponovitev sojenja, tožilstvo pa, da Mladića obsodijo tudi zaradi genocida nad Bošnjaki in bosanskimi Hrvati v šestih občinah na zahodu Bosne in Hercegovine leta 1992.

Petčlanski pritožbeni senat je pritožbo obrambe v celoti zavrnil. Zavrnjena pa je bila tudi pritožba tožilstva.

Svojci žrtev genocida v Srebrenici, kjer naj bi pokončali okoli 8000 Bošnjakov so sodbo nestrpno pričakovali.

Svojci žrtev genocida v Srebrenici, kjer naj bi pokončali okoli 8000 Bošnjakov so sodbo nestrpno pričakovali.

Predsednica združenja Matere Srebrenice Munira Subašić je dejala, da je danes zgodovinski dan za Balkan, Evropo in svet. »Mladić je pošast, ki se ni pokesal za to, kar je storil, niti po 26 letih. Kamor koli je prišla njegova vojska, kamor koli je stopil njihov škorenj, so storili genocid,« je dejala.

Predstavniki združenj žrtev so izrek sodbe spremljali v neposrednem televizijskem prenosu tudi v Srebrenici, Prijedoru in Sarajevu. »Jokala sem ves dan, zdaj mi je lažje. Tukaj je veliko spomenikov. Zelo me prizadene, ko zanikajo genocid. On (Mladić) je živ, mojih pa ni več,« je povedala Šuhra Malić v Srebrenici, ki je v genocidu leta 1995 izgubila dva sinova.

Zunanja ministrica BiH Bisera Turković je menila, da je Mladić zgolj eden izmed glavnih in prepoznavnih obrazov genocida ter da je dobil zasluženo kazen. »Verjamem, da bo to priložnost tudi za oblast Srbije in politične predstavnike Republike Srbske, ki zanikajo genocid, da sprejmejo resnico, zavržejo zločinsko ideologijo, simbole in politiko ter se obrnejo v evropsko prihodnost,« je dejala.

Toda v Srbiji in republiki Srbski te sodbe niso in nikoli ne bodo sprejeli na enak način.

Ratko Mladić in soborci
Ratko Mladić in soborci. Vir: Twitter

Razlogov za to je veliko.

Že sama ustanovitev sodišča v trenutku, ko sta bili Kitajska in predvsem Rusija kot zaveznica Srbije v zelo težkem položaju, financiranje sodišča večinoma s strani zahodnih držav, obtožba Slobodana Miloševića sredi agresije zveze NATO na Srbijo leta 1999, navajanje uradnikov zveze NATO, da poveljnikov in vojakov te zveze zato, ker njihove države financirajo sodišče, na tem sodišču sploh nikoli ni mogoče obsoditi za storjene zločine in struktura samih obsodb, ki so v 70 odstotkih na več kot 1000 let zapora obsodile le Srbe, istočasno pa osvobodile številne hrvaške in muslimanske zločince, žal ne dajejo podlage za spravo.

Iz perspektive Srbije je Naser Orić, komandant Srebrenice, ki je iz enklave s helikopterjem zbežal pred njenim padcem, pred tem pa gledal, kako koljejo srbske otroke in sam sodeloval v pokolih srbskih civilistov, še vedno neobsojeni zločinec, pa čeprav je bil že večkrat razglašen za nedolžnega.

Iz perspektive Srbije je Naser Orić, komandant Srebrenice, ki je iz enklave s helikopterjem zbežal pred njenim padcem, pred tem pa gledal, kako koljejo srbske otroke in sam sodeloval v pokolih srbskih civilistov še vedno neobsojeni zločinec, pa čeprav je bil že večkrat razglašen za nedolžnega.

Za Srbe je tudi razglasitev hrvaških generalov, ki so etnično očistili SAO Krajino za nedolžne (po prvostopenjski obsodbi, ki je dokazala tudi namero etničnega čiščenja!) absurd in dokaz, da je sodišče »protisrbsko«, saj so bili srbski generali za podobne zločine na Kosovu prav tako obsojeni – hrvaški in muslimanski pa ne!

V Srbiji tudi niso spregledali, da so bili muslimanski in hrvaški zločinci praviloma obsojeni zaradi zločinov, ki so jih storili drug drugemu – ne pa zločinov nad Srbi.

V Srbiji zato tudi radi priznajo, da je bil pokol v Srebrenici množičen zločin, večina pa ne sprejema sklepa, da je šlo za genocid.

Vir: Twitter

Na enak način se sprašujejo, zakaj niso bili obsojeni zločinci, ki so pred pokolom v Srebrenici ubili stotine in tisoče srbskih civilistov v okolici Srebrenice in celo znotraj Sarajeva, v skritih taboriščih in zakaj niso bili obsojeni mudžahedini, ki so Srbe nečloveško mučili, jim rezali glave in se z njimi slikali.

Vse to so razlogi, zaradi katerih se na to sodbo v Srbiji in Republiki Srbski gleda kot nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi in kot posledico razmerja sil, v katerih so imeli Hrvati in Muslimani kot zavezniki zahodnih držav premoč in so zato na ta način, preko njihovega sodišča, ustanovljenega na poglavju 7 Ustanovne listine OZN (ki govori o prisilnih sredstvih!) tudi dosegli prisilno obsodbo večinoma srbskih obsojencev.

Skupaj naj bi bili Srbi obsojeni na več kot tisoč let zapora, veliko manj pa zločinci iz vrst hrvaških in muslimanskih enot.

Predsednik predsedstva BiH-a, srbski predstavnik Milorad Dodik je zato poudaril, da sodba Mladiću »nima nobene povezave s pravico.«

»Ni uresničen cilj haaškega sodišča, da bodo ugotovili odgovornost za zločine in okrepili zaupanje med narodi. Prvi cilj ni uresničen, ker je v BiH-u umrlo 96.000 ljudi, med katerimi je 29.000 Srbov, kar je 30 odstotkov. Če pogledate strukturo sodb, tiste za zločine nad Srbi predstavljajo le dva odstotka je podaril Dodik.

Skupaj naj bi bili Srbi obsojeni na več kot tisoč let zapora, dobili so 70 odstotkov kazni, zločinci nad Srbi, ki jih je padlo 30 odstotkov pa so bili obsojeni v dveh odstotkih. To so bili redki obsojenci med Muslimani in Hrvati.

Predsednica srbske vlade Ana Brnabič pa je ocenila, da je sodišče v Haagu nedvomno politično sodišče, ki je 26 let po koncu vojne v BiH-u še bolj oddaljilo verske skupnosti in narode v regiji.

»Več je nestrpnosti kot pred 26 leti in k temu je prispeval Haag je dejala. »Pravici ni bilo zadoščeno, za zločine nad Srbi bolj ali manj ni več nihče odgovarjal, tisti, ki so, pa so bili navadni vojaki in ne njihovi poveljniki, obsodbe pa so bile minimalne je ocenila delo sodišča.

Predsednica Republike Srbske Željka Cvijanović je ob tem opozorila, da je Haaški tribunal z drugostopenjsko sodbo Ratku Mladiću še enkrat potrdil vlogo antisrbskega sodišča, ki odgovornost za zločine ne dokazuje po dokazih, pač pa po nacionalni pripadnosti obtoženih.

»Če bi bilo nasprotno, današnjo obsodbo ne bi s svobode spremljali nekateri od najbolj zloglasnih haaških obtožencev kot so Naser Orić, Ramush Haradinaj, Ante Gotovina in številni drugi iz con odgovornosti, v katerih so Srbi za zmeraj izginjali,« je dejala Cvijanovićeva.

Sodišče v Haagu in Ratko Mladić
Sodišče v Haagu in Ratko Mladić. Vir: Twitter

Haaško sodišče bo zato ostalo sinonim za nepravičnost in politično sodišče, je dodala Cvijanovićeva.

»Kar se tiče Ratka Mladića je v najtežjih trenutkih stopil na čelo vojske, ki je ubranila Republiko Srbsko kot tudi pravico srbskega naroda na življenje in svobodo. Tega zgodovinskega dejstva, kot tudi poglede našega naroda o generalu Mladiću ne more spremeniti nobena obsodba na svetu, še posebej pa ne haaška inkvizicija, ki je že davno izgubila zadnje zrno kredibilnosti,« je sklenila.

Evropski politiki so v nasprotju s temi mnenji sicer takoj poudarjali, da je sedaj čas za spravo, toda zdi se, da posledic teh obsodb niso dobro razumeli.

Naser Orić, še vedno na prostosti. Vir: Twitter

Isto velja za predsednika ZDA Joeja Bidna, ki je pozdravil potrditev sodbe in jo označil za zgodovinsko.

»Zgodovinska sodba kaže, da bodo tisti, ki izvršijo grozljive zločine, odgovarjali. Prav tako potrjuje našo skupno odločenost za preprečitev prihodnjih grozodejstev kjer koli po svetu,« je dejal.

Ker pa za zločine nad Srbi v SAO Krajini, Bosni in celo na Kosovu praktično ni odgovarjal nihče, prav to razkriva bistvo problema, ki ga evropski in ameriški politiki ne razumejo.

Sodbe Haaškega sodišča namreč kažejo, da odgovarjajo samo nekateri, tisti, ki nimajo pravih zaveznikov in tisti, ki so v mednarodnem diplomatskem in nato pravnem boju - slabši.

Sodišče pravzaprav ni bilo povsem pravo sodišče - saj je bilo vzpostavljeno kot prisilno sredstvo, ki naj vse strani v spopadu prisili k spoštovanju konvencij in k miru.

Sodišče ICTY za nekdanjo Jugoslavijo pa je bilo vzpostavljeno v trenutku, ko je Sovjetska zveza izgubila hladno vojno, Rusijo pa je vodil bolehni protikomunist, vdan alkoholu - Boris Jelcin.

Sodišče pravzaprav ni bilo povsem pravo sodišče - saj je bilo vzpostavljeno kot prisilno sredstvo, ki naj vse strani v spopadu prisili k spoštovanju konvencij in k miru.

To v praksi pa pomeni, da za tiste, ki bodo imeli prave zaveznike in bodo s svojimi sodišči lahko pisali zgodovino - ni ovir pri izvajanju zločinov.

In to je nevarno sporočilo »haaškega sodišča« (ICTY) in sedanjega »mehanizma« Balkanu in svetu.

Begunci iz SAO Krajine v Srbiji 1995 leta
Za poboje srbskih civilistov ob etničnem čiščenju SAO Krajine v Nevihti leta 1995 ni bil obsojen noben hrvaški general ali politik. Vir: Twitter

Prav zato Mladić za marsikoga v Srbiji in Republiki Srbski ostaja junak. Vodilni politiki v Srbiji in Republiki Srbski pa vztrajajo, da se je v Srebrenici zgodil zločin, ne pa tudi genocid.

V središču Banjaluke so celo izobesili napis »Ti (Mladić) si ponos Republike Srbske.«

Ob cesti na vhodu v Mladićevo rojstno mesto Kalinovik na vzhodu BiH-a je nastal grafit Mladića z napisom »mesto junaka.«

Na patriotskem valu jaha tudi predsednik Srbije Aleksandar Vučić, ki sporoča, da bo delegacija Srbije na seji VS OZN, posvečeni delu »haaškega mehanizma« ščitila interese Republike Srbije, kajti »predaja ni opcija.«

Po oceni predsednice senata je poboje v Srebrenici izvedla manjša skupina vojakov, brez neposrednega ukaza ali nadzora generala Mladića.

General Ratko Mladić pa je medtem sporočil ljudstvu Republike Srbske, da »on ni pomemben« in da naj »čuvajo svojo Republiko«, saj je to »najpomembnejše,« kot je dejal njegov sin Darko Mladić.

In prav v to smer – ukinitve ali zmanjšanja pristojnosti Republike Srbske, ki je za Bošnjake »genocidna tvorba« - se bodo pritiski sedaj nadaljevali še z večjo močjo.

Pri vsem skupaj pa je nenavadno še nekaj – kako so praktično vsi mediji, tako na »zahodu« kot v Sloveniji »pozabili« navesti, da se je predsedujoča sodnemu svetu Prisca Matimba Nyambe iz Zambije v svojem ločenem mnenju zavzela za ponovitev sojenja pred drugim sodiščem in hkrati izrazila prepričanje, da Mladiću njegovih kaznivih dejanj sploh niso dokazali.

Po njeni oceni je poboje v Srebrenici izvedla manjša skupina vojakov, brez neposrednega ukaza ali nadzora generala Mladića.

Ocenila je celo, da je prvostopenjsko sodišče naredilo veliko število resnih napak, ko je sklepalo, da je »skupno zločinsko dejanje« obstajalo.

Predsedujoča sodnemu senatu se ni strinjala niti z oceno, da je bilo to dokazano v Sarajevu in prav tako ne, da so bili genocid, iztrebljanje in uboji dodatna sredstva pri izvajanju njihovega zločinskega načrta.

Republika Srbska in BiH ter Brčko  Vir: Wikipedia
Republika Srbska z mejami, določenimi v Daytonskem sporazumu.

»Če vzamemo v obzir naravo in težo pravnih napak, ki so bile razkrite v tem postopku, bi sama za razliko od ostalih članov pritožbenega senata zahtevala, da se Mladiću ponovi sojenje pred drugim prvostopenjskim senatom, po vseh točkah obtožnice, razen točke 6. - jemanja talcev v združenem zločinskem dejanju,« je dejala predsedujoča sodnemu senatu Prisca Matimba Nyambe.

General Ratko Mladić je namreč ob začetku napadov letal zveze NATO na položaje vojakov Republike Srbske na mostove in pomembne objekte zavezal pripadnike mirovnih sil (UNPROFOR) in s tem v veliki meri preprečil bombardiranje srbskih položajev.

Nyambe je ob tem dejala, da bi sama sprejela skoraj vse točke Mladićeve obrambe in da se je zato, ker je delala na daljavo, lahko ukvarjala samo z najbolj grobimi napakami, ki jih je obravnavalo pritožbeno sodišče.

Nekateri so njena stališča kritizirali kot neutemeljena.

Dodala je namreč, da ne smatra, da je obstajala skupna zločinska namera, pač pa da je prebivalstvo enklav želelo oditi in da je bil s sodelovanjem Armade BiH in predsedstva Žepe dosežen sporazum o evakuaciji ljudi zaradi vojaške nuje, ne pa zaradi genocida.

»Zato ne morem sklepati, da je kakršnokoli prisilno premeščanje prispevalo k sklepu o genocidu ali združevanju zaradi genocida. Kot ne morem sklepati, na podlagi skupnih dokazov iz spisa, da so muslimanske civiliste v srebreniški in žepski enklavi preganjale sile bosanskih Srbov z zahtevano posebno namero,« je zapisala predsedujoča prizivnega sodišča, ki je bila za sodnika »mehanizma« izbrana leta 2011, medtem ko je od leta 2006 sodnica Visokega sodišča Zambije.

NATO, napadi na tovarne, 1999 Beograd
Bombardiranje civilistov v ZRJ je ostalo nekaznovano. Vir: Twitter

In teh besed v skoraj nobenem od medijskih poročil o Mladićevi razsodbi preprosto - ni.

V slovenskih in zahodnih medijih nikoli poročil o srbskih žrtvah v BiH, o obeleževanju njihovih dogodkov (preboj koridora življenja, muslimanskega pokola v Ulici prostovoljcev v Sarajevu itd.) in podobno.

Enako kot ni v slovenskih in zahodnih medijih nikoli poročil o srbskih žrtvah v BiH, o obeleževanju njihovih dogodkov (preboj koridora življenja, muslimanskega pokola v Ulici prostovoljcev v Sarajevu itd.) in podobno.

Poroča se le o žrtvah današnjih Bošnjakov in Hrvatov.

Prav to – in ne samo sojenje – je dokaz, ki je pomemben tudi za razumevanje tega sojenja.

Takšno enostransko in dejansko cenzorsko poročanje ni naključno, pač pa je del politike in je dokaz, da imamo res še vedno opraviti z »nadaljevanjem vojne s pravnimi sredstvi«, kjer večina »zahodnih« medijev vključno s slovenskimi, tudi 30 let po začetku vojne še vedno »navija« za bošnjaško in hrvaško ter seveda tudi kosovsko-albansko stran.

To pa je precej daleč od cilja Haaškega tribunala, ki bi moral prav zaradi sprave pravično obsoditi vse zločince.

Delo sodišča je kljub temu prineslo veliko pozitivnega, čeprav glavne naloge sodišče ni opravilo.

Ker mu je to uspelo samo tretjinsko, pri čemer je ta tretjina dobila 70 odstotkov kazni, tisti, ki so izvajali zločine nad Srbi, pa piškava dva odstotka – je jasno, da sodišču dejansko ni uspelo in da je s takšnim neuravnoteženim sojenjem istočasno posejalo seme prihodnjih konfliktov.

Delite članek