četrtek, 12. december 2024 leto 29 / št. 347
Končno resnicoljubno priznanje iz Zahoda: »Le zakaj naj bi se Putin pogajal? Če bi bil on, bi nadaljeval z bojem!«
Enega od zadnjih, po svoje šokantnih primerov prinaša zapis v britanskem Spectatorju. Njegov avtor je Sergey Radchenko, zaslužni profesor na Šoli za napredne mednarodne študije Univerze Johns Hopkins.
Je znan in cenjen komentator in tudi avtor na novo objavljene knjige »To Run the World: the Kremlin’s Cold War Bid for Global Power«, ki jo je objavil Cambridge University Press.
Why should Putin negotiate? https://t.co/uhRKK5tQSE
— GCE (@GCE289) October 26, 2024
V svojem sestavku se ukvarja z vprašanjem, ali se ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu sploh splača pogajati z Zahodom glede Ukrajine.
V članku seveda najdemo tudi običajne rusofobne propagandne nesmisle, predvsem že povsem kompromitirano idejo, da si Putin kot nekakšen car predvsem prizadeva vrniti staro slavo Sovjetske zveze in vrniti »Ukrajino domov«.
To seveda ni res.
Končna rešitev bo morda res zelo blizu temu in ruska »osvajanja« se res zelo zlahka naslikajo kot osvajalska namera, ki je bila tu že od začetka – a v resnici so si Zahodnjaki, kot nas opozarja profesor John Mearsheimer, Putinovo nevarnost in ambicije po osvajanju preprosto izmislili.
V resnici je šlo za nepotrebno ogrožanje Rusije s širitvijo zveze NATO, na to pa so opozarjali številni, tudi zelo pomembni ameriški diplomati in strokovnjaki.
In tudi podpisnik teh vrstic, pred nakaj desetletji - v Mladini...
Rusija se je v resnici odzvala, se branila, ker je bila ogrožena s strani zveze NATO.
Enako, kot so se nekoč odzvale ZDA, v času kubanske krize. Kar se dogaja danes z napredovanjem ruske vojske je zato pač posledica tega in nič drugega.
“Any negotiation outcome must favor Russia and reflect battlefield realities. We won’t consider concessions or trades,” stated Putin. This firm stance indicates a commitment to achieving strategic goals without compromise, amid ongoing conflict. pic.twitter.com/XfmF74g7CA
— Popsicle Protector OSNIT (@PopsicleProtect) October 25, 2024
Če ne bi bilo provokacij Zahoda od puča na Majdanu leta 2014 naprej, vojne v Ukrajini danes ne bi bilo.
A to danes na Zahodu namerno pozabljajo - celo analitiki, ki se znajo postaviti v Putinove čevlje.
Zelo dolgo serijo vseh teh, danes namerno pozabljenih opozoril na svojem blogu odlično povzema Jože P. Damijan.
The leaders of the Kiev regime do not want negotiations because it would require lifting the state of martial law and holding elections," stated Putin pic.twitter.com/SmFIOp7uav
— brane mijatovic (@brane_mija64426) October 24, 2024
Pretirane so verjetno tudi ocene Spectatorjevega avtorja o težavah, ki naj bi jih imela Rusija zaradi vojne.
Te seveda so, a jih ni potrebno napihovati, saj je ruski boj proti Zahodu dobil tako široko podporo sveta, da je Rusija iz tega začela, predvsem kot ustanovna članica BRICS-a, že kovati tudi dobičke.
Kljub temu pa avtor na nekaterih mestih dobro pojasni naravo in posledice sedanje vojne.
100%.
— paul (@paulp_123) October 30, 2024
Ocenite sami.
Takole pravi: »Čez nekaj mesecev bomo obeležili tretjo obletnico ruske invazije na Ukrajino. Vojna je povzročila več sto tisoč žrtev, milijone pa je razseljenih. Ukrajinska infrastruktura – zlasti energetska – je v razsulu. Stroški okrevanja bodo verjetno v bilijonih dolarjev. In še vedno ni videti konca.
Ker se vojna vleče, so pozivi k pogajanjem vse glasnejši. Predsednik Vladimir Zelenski je krepil podporo svojemu načrtu zmage. Podrobnosti so nejasne – domnevno naj bi 'načrt' omogočil pogajanja o novi vojaški pomoči in izvedljivih varnostnih jamstvih za Ukrajino v zameno za obljubo o prekinitvi ognja in verjetni izgubi zasedenih ozemelj.«
You are right. It's Astounding how few people suggest this simple approach. Putin has *never* refused negotiations. While Zelensky passed a resolution to *prohibit* any negotiations with Russia while Putin is in power. It was never this insane during the cold war.
— Brennan Young (@brennanyoung) October 30, 2024
»Da pa morebitna prekinitev ognja obvelja, si mora druga stran to želeti.
Da bi razumeli, kaj si Putin morda želi, se moramo postaviti v njegovo kožo. Če bi bil Putin (čudna misel), bi sestavil seznam dejavnikov za in proti mirovnim pogajanjem.
S profesionalne strani: ta vojna je bila draga. Ruski vojaški in varnostni izdatki za leto 2025 naj bi predstavljali 40 odstotkov celotnega proračuna, kar je več, kot bo Rusija porabila za socialne storitve, izobraževanje in zdravstvo skupaj. To predstavlja približno 8 odstotkov ruskega BDP, kar je primerljivo s sovjetsko vojaško porabo na vrhuncu hladne vojne. Sčasoma bodo imele takšne prednostne naloge glede porabe resne negativne posledice za režim, tudi če je Kremlju kratkoročno uspelo pridobiti podporo za vojna prizadevanja in prodajati invazijo prevaranemu prebivalstvu kot vojno za preživetje Rusije.
Drugi razlog za poskus mirovnih pogajanj je obseg ruskih vojaških izgub – najmanj 70.000 ubitih. Čeprav za razliko od Ukrajine Rusija na splošno ne vpoklicuje vojakov za bojevanje na frontah (namesto tega najema pogodbene vojake), se bo morda morala zateči k mobilizaciji, da bi nadomestila pomanjkanje vojaštva, s čimer bo okrepila nezadovoljstvo (tako kot je bilo v primeru Putinovih delnih mobilizacijskih ukrepih septembra 2022).
Tretji razlog za pogovor je možnost eskalacije in predvsem razširitve vojne na ozemlje Rusije.«
US officials recently leaked that Zelensky's "Victory Plan" includes a request for long-range US Tomahawk missiles, which they ruled out as too escalatory. Zelensky is understandably upset that this was disclosed. He's being thrown under the bus.
— Aaron Maté (@aaronjmate) October 30, 2024
But it's worse than that.… https://t.co/jnAENhynrr
»Res je, Ukrajina že dolgo izvaja napade z brezpilotnimi letali na cilje v Rusiji, vključno s skladišči streliva, letališči in rafinerijami nafte. Namen trenutnega vdora v Kursk je bil morda vsaj delno opomniti Ruse, da lahko ta vojna še dobi nepričakovane preobrate.
Toda Putinov resnični strah je možnost, da bo Ukrajina končno dobila soglasje Washingtona za raketne napade na cilje globoko v Rusiji. Putin je zagrozil z maščevanjem Natu, če bi bilo takšno dovoljenje dano, vendar si ne more privoščiti, da bi zahodno zavezništvo vpletel v to vojno: zagotovo bi izgubil.
Tudi ob upoštevanju teh in drugih izzivov bi moral Putin pretehtati tudi koristi vojne.«
»Prvič, ne glede na postranski dogodek v Kursku, vojna še vedno poteka na ukrajinskem ozemlju. V vojni izčrpavanja ima Rusija izrazite prednosti pred Ukrajino, vključno z neprimerljivo večjim številom prebivalstva ter avtohtono in sofisticirano vojaško industrijo, ki je bila poleg tega močno razširjena od leta 2022.
Rusija počasi, a vztrajno napreduje v Donbasu, kar dokazuje nedavno zavzetje Vugledarja (rusko: Ugledarja). Medtem ko so se frontne črte v dveh letih komaj premaknile, bi se lahko Rusija še prebila in Ukrajini zadala popoln poraz.
Zelo malo je razlogov za domnevo, da Putin, če bi dobil priložnost za aneksijo Ukrajine, države ne bi požrl. Res je, da je zasedba tako velikega ozemlja povezana s stroški, vključno s sovražnim prebivalstvom, in ogromnimi stroški obnove.«
Vasily Nebenzya, Russia's Permanent Representative to the UN:
— Zlatti71 (@Zlatti_71) October 31, 2024
We would like to warn you straight away that there will be no repeat of the Minsk agreements scenario, no freezing of the front so that the Zelensky regime can lick its wounds, nor will Ukraine join NATO in one… pic.twitter.com/Qdcgm59Jnf
»Toda domišljijska predstava, da bi si po zavzetju Donbasa prizadeval za mir, podcenjuje stopnjo njegove zavezanosti vojnim prizadevanjem.
Potem ko je porabil toliko krvi in zakladov za Ukrajino, je bilo težko pričakovati, da se bo umaknil, preden bodo ruske enote paradirale gor in dol po ulici Khreshchatyk v Kijevu. Svojega ogromnega vojnega stroja ni zgradil, da bi dosegel majhne uspehe v Donbasu.
V tem primeru sredstva kažejo na ambicijo. Ambicija ni razdeliti Ukrajino, ampak jo osvojiti.
Poleg tega obstajajo resne slabosti izpogajanega miru, ki bi Ukrajino ohranil razdeljeno. Okrnjena, zamerljiva Ukrajina bi si lahko nekega dne utrla pot v NATO in bi gotovo povzročila težave Putinu na poti, tudi na novo priključenih ozemljih.
Drugi razlog za nadaljevanje vojne je Putinovo razumno pričakovanje, da bo zahodna podpora Ukrajini še bolj upadla. Kot kaže dolgotrajni boj za zadnje pošiljke dopolnilne pomoči, je le malo možnosti za nadaljnjo vojaško pomoč Združenih držav.
Ali bo EU sposobna ali pripravljena zapolniti vrzel, bomo še videli.«
TABLES TURNED: China has imposed sanctions on the largest US drone manufacturer Skydio, which supplies drones to Ukraine, among others, the Financial Times reports.
— Lord Bebo (@MyLordBebo) October 31, 2024
These restrictions have left the company facing a supply chain crisis. Beijing has banned its companies from… pic.twitter.com/jSmts6JrHL
»Poraba za obrambo po vsej EU (kjer več držav še vedno ne dosega praga Nata v višini 2 odstotkov) nakazuje, da kljub vsej alarmantni retoriki le malokdo v Evropi vidi vojno v Ukrajini kot resnično eksistencialno.
Skratka, Evropejci spijo za volanom, Američani pa so preveč raztreseni, da bi bili pozorni. Washington ima drugačne prioritete: tu je Kitajska; tam je Bližnji vzhod; tu je predvsem drama predsedniških volitev v ZDA. Putin ve za te težave in je pripravljen izkoristiti svojo prednost. Če ne zdaj, kdaj?
Morda bo še dosegel velik rezultat, če bo Trump zmagal na volitvah, a tudi če bo Trump izgubil, je skoraj zagotovljeno, da se bo Amerika ukvarjala s svojimi težavami, Zelenskega pa bo pustila na cedilu.«
Jeffrey Sachs Killed Biden, Zelensky and Kamala!!! pic.twitter.com/INb5j8dLiN
— Ignorance, the root and stem of all evil (@ivan_8848) November 1, 2024
»Končni razlog za nadaljevanje vojne je ta, da je vojna pomagala utrditi rusko družbo v korist vladajočega režima.
Velika zmaga v Ukrajini bo nahranila Putinovo histerijo in radikalno izboljšala njegov položaj v nemirni soseščini Rusije, zlasti v Srednji Aziji in na Kavkazu.
Putin verjetno upa, da bo potem lahko obnovil odnose z Evropo na podlagi novega statusa quo, ki Rusijo priznava kot glavnega geopolitičnega akterja.
Zaenkrat je malo Evropejcev pripravljenih sodelovati v tem (Victor Orbán je velika izjema). Toda tisto, na kar Putin resnično upa, je preboj z Nemčijo in ponovitev v neki obliki 'Ostpolitik' Willyja Brandta, ki temelji na tem, da je Berlin sprejel vrnitev Rusije. Vsako takšno zbliževanje bi zadalo skoraj usoden udarec verodostojnosti Nata in še bolj spodkopalo evropsko enotnost – še toliko večji razlog, da Putin pri tem vztraja.
Putin, praktik realpolitike, to vojno vidi kot pomembno naložbo, ki se šele začenja obrestovati. Žetoni so razdeljeni. Ne potrebuje polovičnih rešitev. Porabil je denar in življenja. Upa, da bo požel moč in slavo ter zavaroval svojo zgodovinsko zapuščino kot car, ki je Ukrajino vrnil domov.«