Ko se laži vrnejo domov: Zakaj je načrt ZDA za »večno vojno« v Ukrajini poguben predvsem za Evropsko unijo?

V poplavi propagandnih nastopov številnih zahodnih vojaških analitikov, ki ves čas podajajo rožnato sliko glede razvoja vojne v Ukrajini izstopa ime polkovnika ameriške vojske Douglasa Macgregorja.

Douglas Macgregor, polkovnik ameriške vojne v pokoju je tudi višji sodelavec The American Conservative, nekdanji svetovalec ministra za obrambo v Trumpovi administraciji, odlikovan bojni veteran in avtor petih knjig.

Poglejmo na primer, kako je že v začetku junija popolnoma drugače od apologetov ameriške vlade opisal razvoj dogodkov v Evropi.

Danes lahko vidimo, da je imel popolnoma prav.

Opozarja pa na dva pomembna problema – dejstvo, da se je večina zahodih (in tudi slovenskih) medijev ob poročanju o vojni v Ukrajini popolnoma nekritično spremenila v orodje zunanje politike ZDA ter istočasno EU izpostavila nevarnosti »večne vojne«, s katastrofalnimi posledicami za gospodarstvo EU.

Tega pa, razen s častnimi izjemami, ne razume tudi velika večina pozicijskih in opozicijskih politikov v Sloveniji, enako pa velja tudi za zapeljano javnost.

Zato je Macgregorjev prispevek, skupaj z podobnimi poznejšimi nastopi, vreden prebiranja in razmisleka.

Takole je ocenil v The American Conservative.

»Diogen, eden od slavnih filozofov starodavnega sveta, je verjel, da so laži valuta politike, in te laži je želel razkriti in ponižati. Da bi utemeljil svoje stališče, je Diogen ob dnevni svetlobi občasno nosil prižgano svetilko po ulicah Aten. Če bi ga vprašali zakaj, bi Diogen rekel, da išče poštenega človeka.

Najti poštenega človeka danes v Washingtonu, D.C., je enako težko. Diogen bi potreboval ksenonski žaromet v vsaki roki.

Kljub temu so znotraj washingtonskega establišmenta kratki trenutki jasnosti. Potem, ko so mediji več mesecev izdatno lagali ameriški javnosti o izvoru in vodenju vojne v Ukrajini, zdaj pripravljajo ameriško, britansko in drugo zahodno javnost na vojaški zlom Ukrajine. Veliko prepozno.

Zahodni mediji so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi bila ukrajinska obramba na videz veliko močnejša, kot je bila v resnici imela.

Pozorni opazovalci so opazili, da so bili vedno znova prikazani isti video posnetki napadenih ruskih tankov. O lokalnih protinapadih so poročali, kot da bi šlo za operativne manevre.

Ruske napake so bile prikazane pretirano nesorazmerno glede na njihov dejanski pomen. Ruske izgube in resnični obseg lastnih izgub Ukrajine so bili izkrivljeni, izmišljeni ali preprosto prezrti.

Toda razmere na bojišču so se sčasoma malo spremenile. Ko so se ukrajinske sile ustavile na statičnih obrambnih položajih v urbanih območjih in osrednjem Donbasu, je bil ukrajinski položaj brezupen. Toda ta razvoj je bil prikazan kot neuspeh Rusov pri doseganju »svojih ciljev«.

Kopenske bojne sile, ki imobilizirajo vojake v pripravljeni obrambi, bodo prepoznane, ciljane in uničene na daljavo. Ko so v boj vključena vztrajna obveščevalna, nadzorna in izvidniška sredstva, s posadko ali brez nje, povezana z natančnim vodenim udarnim orožjem ali sodobnimi topniškimi sistemi, ki jih obveščajo natančni podatki o ciljih, je »zadrževanje« usodno za katero koli kopensko silo.

To še toliko bolj velja za Ukrajino, ker je bilo že ob prvi akciji razvidno, da se je Moskva osredotočila na uničenje ukrajinskih sil, ne pa na zasedbo mest ali zavzetje ukrajinskega ozemlja zahodno od reke Dneper.

Rezultat je bilo postopno uničenje ukrajinskih sil. Samo občasna infuzija ameriškega in zavezniškega orožja je obdržala potolčene kijevske legije na terenu; čete, ki zdaj umirajo v velikem številu zaradi posredniške vojne Washingtona.

Vojna Kijeva z Moskvo je izgubljena. Ukrajinske sile so izkrvavele. Izurjenih zamenjav ni v zadostnem številu, da bi vplivale na bitke in položaj postaja iz ure v uro bolj obupen.

Nobena vojaška pomoč ali pomoč ZDA in zaveznikov, razen neposrednega vojaškega posredovanja kopenskih sil ZDA in Nata, ne more spremeniti te krute realnosti.

Današnja težava ni predaja ozemlja in prebivalstva Moskvi v vzhodni Ukrajini, ki jo Moskva že nadzoruje. Odločena je prihodnost regij Herson in Zaporožje skupaj z Donbasom. Moskva bo verjetno zavarovala tudi Harkov in Odeso, dve mesti, ki sta zgodovinsko ruski in rusko govoreči, pa tudi ozemlje, ki meji nanju. Te operacije bodo podaljšale konflikt čez poletje. Zdaj je problem, kako ustaviti spopade.

Ali se lahko spopadi ustavijo zgodaj jeseni, bo odvisno od dveh ključnih dejavnikov. Prvi vključuje vodstvo v Kijevu. Bo vlada Zelenskega pristala na Bidnov program za večni konflikt z Rusijo?

Če bo Bidnova administracija uspela, bo Kijev še naprej deloval kot baza za kopičenje novih sil, ki bodo ogrožale Moskvo. V praksi to pomeni, da mora Kijev narediti nacionalni samomor z izpostavitvijo ukrajinskega osrčja zahodno od reke Dneper obsežnim, uničujočim napadom ruskih raketnih sil dolgega dosega.

Seveda ta razvoj dogodkov ni neizogiben. Berlinu, Parizu, Rimu, Budimpešti, Bukarešti, Sofiji, Vilni, Rigi, Talinu in, da, celo Varšavi ni treba slepo slediti zgledu Washingtona.

Evropejci, tako kot večina Američanov, že zrejo v brezno vseobsegajočega gospodarskega nazadovanja, ki ga Bidnova politika ustvarja doma.

Za razliko od Američanov, ki se morajo spopasti s posledicami Bidnove slabo zasnovane politike, se lahko evropske vlade odločijo za odstop od Bidnovega načrta večne vojne za Ukrajino.

Drugi dejavnik je povezan s samim Washingtonom. Po vlivanju več kot 60 milijard dolarjev ali nekaj več kot 18 milijard dolarjev v neposrednih ali posrednih transferjih v ukrajinsko državo, ki zdaj propada, je pomembno vprašanje, kaj se bo zgodilo z milijoni Ukrajincev v preostalem delu države, ki niso zbežali?

In od kod bodo prišla sredstva za obnovo razbite ukrajinske družbe v nastajajoči globalni gospodarski krizi?

Ko inflacija stane povprečno ameriško gospodinjstvo dodatnih 460 dolarjev na mesec za nakup enakega blaga in storitev letos kot lani, je povsem možno, da se bo Ukrajina v javnosti ZDA tiho potopila pod valove kot Titanik, ne da bi pri ameriških volivcih vzbudila veliko skrbi.

Izkušeni politiki vedo, da je ameriška pozornost do zadev zunaj ameriških meja tako kratka, da bi priznanje poraza v Ukrajini verjetno imelo malo ali nič takojšnjih posledic.

Vendar so učinki ponavljajočih se strateških neuspehov v Afganistanu, Iraku, Libiji in Siriji kumulativni. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je General Motors želel narekovati, kakšne avtomobile bodo Američani kupovali, vendar so imeli ameriški potrošniki drugačne ideje. Zato je G.M., ki je 77 let dominiral na ameriškem trgu, prvo mesto izgubil proti Toyoti.

Washington ne more narekovati vseh izidov, prav tako se Washington ne more izogniti odgovornosti za svojo nesramno porabo in uničenje ameriške blaginje.

Novembra bodo Američani šli na volitve. Same volitve bodo naredile več, kot preizkus integritete ameriškega volilnega procesa. Volitve bodo verjetno tudi zagotovile, da si bodo Bidna zapomnili po njegovi nepopustljivosti in po njegovem zavračanju spremembe smeri, tako kot Herberta Hooverja leta 1932.

Demokrati se bodo spomnili, da so njihovi predhodniki v demokratski stranki več kot pol stoletja dejansko kandidirali proti Hooverju.

Republikanci bodo morda na koncu kandidirali proti Joeju Bidnu naslednjih 50 let,« sklene Douglas Macgregor.