Kako so zahodni voditelji naplahtali Gorbačova in zakaj se Putin ni udeležil pogreba zadnjega predsednika ZSSR

Na moskovskem pokopališču Novodevičje so pokopali zadnjega voditelja Sovjetske zveze Mihaila Gorbačova, ki je umrl v torek.

Gorbačov se je v zgodovino zapisal kot človek, ki je pomembno vplival na konec hladne vojne z Zahodom, ki je dopustil miren padec t. i. železne zavese in komunizma v vzhodnem bloku ter osamosvojitev narodov v Sovjetski zvezi.

Pogreba se razen Viktorja Orbána ni udeležil noben drug zahodni voditelj, prav tako ne predsednik Ruske federacije Vladimir Putin.

It is that fact -- the USSR's collapse was peaceful and ended via an agreement by the respective new states -- which critics viewed as "problematic" (to put it mildly) for the Realist school of international relations thought.https://t.co/1nknPMOawV

— Paul Poast (@ProfPaulPoast) September 3, 2022

Pogreb sicer ni bil z državniškimi častmi, so pa oblasti organizirale javno slovo od Gorbačova v Domu sindikatov nedaleč od Kremlja, kjer so se poslavljali že od prejšnjih sovjetskih voditeljev, kot so Lenin, Stalin in Brežnjev.

Na pogrebu so bili »elementi državnega pogreba«, vključno s »častno stražo«, so sporočili iz Kremlja.

Razlog za Putinovo neudeležbo naj bi bile njegove delovne obveznosti.

Poznavalci Rusije pa opozarjajo, da je s tem Putin poslal »zunanjepolitično sporočilo.«

Putin, nekdanji agent obveščevalne službe KGB, je razpad Sovjetske zveze sicer označil za »geopolitično katastrofo«.

Od Gorbačova se je zasebno poslovil v četrtek.

Prišla pa sta Putinov zaveznik Dmitrij Medvedjev, ki je pozneje Zahodu očital, da si prizadeva za razbitje Rusije, ter novinar in Nobelovec Dmitrij Muratov, navaja španska tiskovna agencija EFE.

Kljub velikemu spoštovanju Gorbačova na Zahodu je vloga Mihaila Gorbačova v sami Rusiji do danes ostala kontroverzna.

Mnogi mu zamerijo, da je prehitro obupal nad Sovjetsko zvezo ter da je bil naiven, ko je verjel obljubam zahodnih držav, ki so ga prevarale in NATO razširile globoko proti mejam Rusije.

Viktor Orban, the only foreign leader who came to Gorbachev's funeral. pic.twitter.com/7yNrWPHvlU

— Branko Milanovic (@BrankoMilan) September 3, 2022

Ob tem je bil nepreviden in ni zavaroval strateških interesov Rusije, saj bi lahko rusko vojsko zadržal v nekdanjih socialističnih državah.

Gorbačov se je leta 1991 umaknil iz aktivne politike, toda leta 1996 se je skušal vrniti v politiko in kandidiral na predsedniških volitvah, a je osvojil le 0,5 odstotka glasov – to vsekakor kaže na razočaranje ljudi nad rezultati njegove politike.

Gorbačov je bi sicer kritik tako Borisa Jelcina kot njegovega naslednika, sedanjega ruskega predsednika Putina, njegov dolgoletni prevajalec in pomočnik Pavel Palaščenko pa je dejal, da so Gorbačova dejanja Rusije v Ukrajini v zadnjih mesecih njegovega življenja šokirala.

Gorbačov je ne glede na to ostro kritiziral NATO in leta 2014 podprl rusko priključitev ukrajinskega polotoka Krim.

O Gorbačovu se je negativno izrazil tudi voditelj Komunistične stranke Ruske federacije Genadij Zjuganov. Njegov pogled verjetno dobro predstavlja razmišljanja mnogih Rusov.

A formal statement on Mikhail Gorbachev's passing was made by Gennady Zyuganov, Chairman of the CPRF. He state that Gorbachev one of the rulers in the history of Russia, who brought absolute misfortune, grief and misfortune to the peoples of the country. pic.twitter.com/YWZWuUzAit

— The International Magazine (@TheIntlMagz) August 31, 2022

Zjuganov je dejal, da je prvi in edini predsednik Sovjetske zveze prinesel svojemu narodu samo »žalost in nesrečo.«

»Jaz sem človek vzgojen na tradicijah ruske pravoslavne kulture, sovjetskem patriotizmu in držim se pravila 'o mrtvih vse najboljše.' Ampak to ne velja, ko gre za velike politike. Od njihove aktivnosti je odvisna usoda sveta, blagostanje ljudi in dostojanstvo cele države. Absolutno ne delim te ocene (pozitivne, svetovnih politikov) o Gorbačovu,« je rekel Zjuganov novinarjem.

Miroslav Lazanski, pokojni srbski novinar in veleposlanik Republike Srbije v Rusiji, ki je umrl 4. avgusta lani je na podoben način ocenjeval vlogo Gorbačova. Za njega je bil Gorbačov »največji tragik in idiot stoletja.«

Now we associate Gorbachev with Perestroika, which in its turn is interpreted as nice Gorbachev being nice. In reality, in the beginning of his rule Gorbachev continued Andropov's Neo-Stalinist policies. But then the oil price dropped and didn't bounce back. Hence, Perestroika pic.twitter.com/8FsPke86vo

— Kamil Galeev (@kamilkazani) September 3, 2022

»Gorbačov je žrtve sovjetske armade, milijone ljudi, ki so umrli, preprosto prekrižal zaradi 18 milijard nemških mark pomoči v vidu dobav starih zalog hrane,« je dejal Lazanski za oddajo »Srbija na zvezi«.

Leta 2017 so objavljeni tajni dokumenti Zahoda razkrili, kako je bil Gorbačov zaveden glede zagotovil zahodnih voditeljev o neširitvi NATO pakta.

Tajni dokumenti so namreč potrdili, da je Gorbačov dobil varnostna zagotovila pred širitvijo Nata s strani vrste vodilnih zahodnih politikov: Bakerja, Busha, Genscherja, Kohla, Gatesa, Mitterranda, Thatcherjeve, Hurda, Majorja in Woernerja.

12. decembra 2017 je namreč arhiv nacionalne varnosti na Univerzi Georgea Washingtona na spletu objavil 30 umaknjenih ameriških, sovjetskih, nemških, britanskih in francoskih dokumentov, ki razkrivajo množico zagotovil o sovjetski varnosti, ki so jih zahodni voditelji dali Gorbačovu in drugim sovjetskim uradnikom med procesom nemške združitve leta 1990 in leta 1991.

Nekateri dokumenti so bili javno dostopni že več let, drugi so bili razkriti kot posledica prošenj glede pravice za dostop do informacij.

Slavno zagotovilo ameriškega državnega sekretarja Jamesa Bakerja, da se NATO »ne bo širil niti en centimeter (inč) proti Vzhodu« na njegovem srečanju s sovjetskim voditeljem Mihailom Gorbačovom 9. februarja 1990 je bilo le del niza podobnih zagotovil.

Kot trdita avtorja, Svetlana Savranskaya in Tom Blanton: »Dokumenti kažejo, da je več nacionalnih voditeljev razmišljalo in zavračalo članstvo Srednje in Vzhodne Evrope v Natu od začetka leta 1990 do leta 1991, da razprave o Natu v kontekstu nemških združitvenih pogajanj v 1990 sploh niso bile ozko omejene na status vzhodnonemškega ozemlja in da so poznejše sovjetske in ruske pritožbe o zavajanju glede širitve Nata temeljile na pisnih in telegrafskih sporočilih na najvišjih ravneh.«

Dokumenti krepijo kritiko nekdanjega direktorja ameriške agencija CIA Roberta Gatesa o »nadaljevanju širitve Nata proti Vzhodu [v devetdesetih letih], ko so Gorbačov in drugi verjeli, da se to ne bo zgodilo.«

Med razpravami o ponovni združitvi Vzhodne in Zahodne Nemčije je Zahod poskušal odpraviti strahove Moskve, da bi ponovno združena država v osrčju Evrope predstavljala grožnjo Sovjetski zvezi.

Gorbačov je sprejel združitev Nemčije – nad katero je imela Sovjetska zveza zakonsko pravico do veta – ker je dobil zagotovila, da se NATO po umiku sovjetskih sil iz Vzhodne Evrope ne bo širil.

Zagotovila pa je dobil od Jamesa Bakerja, predsednika ZDA Georgea H.W. Busha, zahodnonemškega zunanjega ministra Hansa-Dietricha Genscherja, zahodnonemškega kanclerja Helmuta Kohla, direktorja Cie Roberta Gatesa, francoskega predsednika Francoisa Mitterranda, britanske premierke Margaret Thatcher, britanskega zunanjega ministra Douglasa Hurda, britanskega premierja Johna Majorja in sekretarja Nata Manfreda Woernerja.

Ta zagotovila so imela, čeprav niso bila zapisana v obliki pogodbe, mednarodno veljavo, kot je v podobnih primerih že večkrat odločilo Meddržavno sodišče v Haagu.

Februarja leta 1990 je zunanji minister ZDA James Baker svojemu sovjetskemu kolegu Eduardu Ševardnadzeju zagotovil, da NATO v Evropi po hladni vojni »ne bo več bojevit« in da bo to odslej »manj vojaška organizacija, veliko bolj politična, ki ne bo potrebovala neodvisne zmogljivosti«.

Ob tem je Baker Ševardnadzeju obljubil »železna jamstva, da se Natova jurisdikcija ali sile ne bodo premaknile proti Vzhodu.«

Istega dne v Moskvi je sovjetskemu generalnemu sekretarju zagotovil, da se zahodno zavezništvo ne bo premaknilo »niti za centimeter proti Vzhodu«.

Naslednji dan, 10. februarja 1990, je Helmut Kohl, bodoči kancler združene Nemčije, Gorbačovu ponovil isto zagotovilo, čeprav se glede drugih vprašanj nista strinjala.

»Menimo, da NATO ne bi smel širiti področja svojega delovanja. Najti moramo razumno rešitev. Pravilno razumem varnostne interese Sovjetske zveze in zavedam se, da boste vi, gospod generalni sekretar, in sovjetsko vodstvo morali jasno pojasniti sovjetskim ljudem, kaj se dogaja,« je dejal Kohl Gorbačovu.

Obljube o neširitvi Nata so trajale le do leta 1997, ko so v zavezništvo povabili Poljsko, Češko in Madžarsko. Skupno je od takrat članic Nata postalo 13 vzhodnoevropskih držav – med njimi tudi Slovenija, Hrvaška, Črna gora in Severna Makedonija, naslednice nekdanje SFRJ.

Gorbačov in pozneje Putin sta pogosto opozarjala na prelomljene obljube Zahoda, pri čemer je Putin vztrajal, da je to spodkopalo krhko zaupanje med Rusijo in ZDA.

Kljub temu NATO in visoki zahodni uradniki danes še naprej trdijo – in lažejo - da take uradne obljube Zahoda Moskvi ni bilo.

To pa je dokončno porušilo zaupanje med Rusijo in Zahodom – in zato je v Ukrajini spregovorilo orožje.

Gorbačovu pa tudi zato, ker je prehitro umaknil sovjetske oziroma ruske vojake iz Nemčije in drugih članic nekdanjega Varšavskega pakta mnogi v Rusiji te napake ne odpuščajo.

Ne odpuščaju mu, da se je dal naplahtati s strani lažnivih zahodnih voditeljev.

Another take on the life and political role of Gorbachev & a chance that was lost, especially for Europe.

Thomas Palley – How the West betrayed Mikhail Gorbachev and seeded the Ukraine conflict https://t.co/6Jw9NwDljF#politics #Gorbachev #USA #EuropeanUnion pic.twitter.com/yTFQxuOlAE

— Brave New Europe (@BRAVENEWEUROPE1) September 4, 2022

Če bi Rusija zadržala svoja oporišča v vsej vzhodni Evropi in Gorbačov ne bi bil tako lahkoveren - bi bilo danes marsikaj drugače.

In zato tudi Putin danes ne verjame zagotovilom Zahoda, pač pa sam spreminja realnost na terenu.