Kako se zoperstaviti terorizmu v Evropi ?

Kaj bi Evropa lahko naredila za zmanjšanje števila terorističnih napadov ? To vprašanje se po zadnjih terorističnih napadih v Evropi zastavlja skorajda vsakodnevno. Preprostega "recepta" za preprečevanje napadov seveda ni. Razlogi, ki vodijo radikalizirane posameznike, indoktrinirane večinoma z "vahabistično" ideologijo v nasilna teroristična dejanja so kompleksni in so v dobri meri povezani tudi s spornimi ali povsem napačnimi intervencijami zahodnih držav in predvsem ZDA na Bližnjem vzhodu. Da je bil napad na Irak potem, ko so teroristična dejanja v ZDA septembra leta 2001 izvedli večinoma državljani Savdijske Arabije z zelo tesnimi zvezami z državnim vrhom in politično elito Savdske Arabije huda napaka, je danes povsem jasno. Kljub temu pa so mnogi podpirali to zgrešeno politiko, ki je Bližnji vzhod spremenila v pogorišče in brezperspektivno "lunino površino", kjer mnogi v smrti in "maščevanju križarjem" vidijo edini smisel svojega obstoja. Tega se seveda ne da popraviti čez noč in zato bo tudi Evropa še nekaj časa morala živeti v senci terorističnih napadov.   

Gospodarske vzpodbude za muslimanske skupnosti

Nekaj več pa se vendarle da narediti. Emile Nakhleh, ki je delal v ameriški agenciji CIA, poleg že običajnih - spremljanje potencialnih teroristov, izmenjava podatkov o sumljivih osebah med državami, dodatna varnostna preverjanja itd. -  predlaga nekaj zanimivih novih rešitev. V začetku svojega analitičnega sestavka objavljenega na zunanjepolitičnem portalu LobeLog navaja, da je v času, ko je delal za CIO- bilo sodelovanje obveščevalnih služb najbolje med ZDA in partnerji v Commonwealthu, šele zatem pa je uvrstil sodelovanje z zahodnoevropskimi državami ter arabskimi, in afriškimi in azijskimi državami. To pa zato, ker je bilo sporočanje podatkov v Evropi "obremenjeno z domačimi političnimi omejitvami, vprašanji zasebnosti, preusmerjanju obveščevalnih informacij in ljubosumjem." Težave so povzročale tudi informacije o ameriških tajnih mestih za zasliševanje osumljencev. Vendar bi bilo te omejitve danes potrebno preseči. "Sedaj, ko je terorizem prizadel skoraj vsako evropsko državo bi nacionalni politični in varnostni voditelji morali sprejeti strategijo vsestranskega sodelovanja, ki bi vključevala izmenjavo podatkov o potovanjih, seznamih nadzorovanih oseb in agentov radikalizacije - torej oseb, socialnih omrežjih in medijih, informacijah o izdanih vizumih mladim osebam, ki potujejo v Irak, Sirijo, Turčijo, Afganistan, Jemen, Libijo, Pakistan in druge države, ki so na seznamih," pojasnjuje nekdanji obveščevalec CIA.

Prav tako pomembno je tudi, da se zatrejo domači razlogi za radikalizacijo. "Po navedbah španskih varnostnih organov napada v Barceloni ni izvedel tako imenovani "volk samotar." Za napadom je bila operativna celica v Španiji, morda z zvezami v drugih državah, vključno z Francijo in Marokom. Če gre za točno oceno, potem takšna celica ne bi mogla delovati 'pod radarjem' varnostnih služb v Španiji ali katerikoli evropski državi brez podpore vsaj nekaterih članov muslimanske skupnosti - imigrantov, potomcev imigrantov ali pa spreobrnjencev v islam. Podpora, ki jo le-ti dajejo potencialnim teroristom pa ima svoje razloge v radikalni, verski, protizahodnjaški ideologiji, geografskih sorodnostih ali pa skupnih izkušnjah v državi prihoda ali izvornih državah, pa tudi skupnemu urjenju v terorističnih oporiščih in v arabskih, muslimanskih, evropskih zaporih, v Guantanamu in še kje." Pri tem pa radikalna ideologija izpostavlja "slabo ravnanje z muslimanskimi skupnostmi" ter prepričanje, da so evropske države skupaj z ZDA v "vojni proti islamu." Evropske države so na to odgovorile z "nevtralizacijo radikalcev, prihodnjih teroristov" ter s politiko vključevanja rizičnih oseb v družbo, da bi postale "delujoči državljani svojih družb," vendar "nobeden od pristopov "ni bil posebej uspešen."

Prav zato Emile Nakhleh predlaga nekaj drugega - namesto nesistematičnega ukvarjanja s položajem muslimanskih skupnosti v evropskih državah predlaga bolj velikopotezen načrt. "Evropske vlade morajo sprožiti velike finančne investicije v svojih muslimanskih skupnostih, da bi razširile tehnično izobrazbo, ustvarile delovna mesta ter omogočila vznik novih gospodarskih pobud in novih podjetij. Istočasno bi iste države morale vzpostaviti nacionalne izobraževalne programe, ki bi nemuslimane podučili o islamu, kar bi pomagalo ustaviti islamofobijo v zahodnih državah," ocenjuje nekdanji analitik CIE.

Povsem konkretno predlaga tudi, da vlade postanejo partnerji z velikimi tehničnimi korporacijami in skupaj z njimi pripravijo izobraževanje v okviru dveletnih tehnoloških programov  v urbanih okoljih, kjer so prisotne velike skupine muslimanov, zaradi izobraževanja mladih, starih od 18 do 30 let, v različnih programih, od računalništva do managementa in izobraževanja za medicinske poklice. V tem smislu predlaga tudi državne podpore za razvoj podjetništva v višini okoli 10 000 dolarjev na posamezen projekt. Vse to naj bi povzročilo ustvarjanje delovnih mest v muslimanskih "getih" in prenapolnjenih muslimanskih soseskah po vsej Evropi. "Generacija, ki uživa kreativno in strastno zadovoljstvo ob svojem delu, bo imela manj časa za brezdelje in bo manj usmerjena na pot nasilja in uničevanja. Evropa bi lahko obrnila to stran zgodovine," ocenjuje analitik CIE.

Istočasno pa je seveda potrebno narediti še nekaj drugega. Na to smo opozorili že pred nekaj meseci, ko smo predstavili razmišljanja Edwarda N. Lutwaka. V članku z naslovom "Kako pravilno izvajati protiterorizem" je Edward N. Luttwak že novembra leta 2015, torej neposredno pred napadom na uredništvo Charliea Hebdoja v Parizu in drugimi večjimi napadi predvsem v Franciji in Belgiji, opozoril na resne napake, zaradi katerih so teroristi uspeli presenetiti francoske in belgijske varnostne organe. V Franciji je zato prišlo do napadov s številnimi žrtvami, v Belgiji pa so teroristi, kot se je izkazalo pozneje, lahko dolga leta brez posebnih težav nabavljali orožje.

Luttwak izpostavlja prav drugačen primer Italije, ki se je dolgo časa zdela kot država, ki je najbolj ogrožena. Bila je namreč vključena v vojaške intervencije v Afganistanu, Iraku in Libiji, glasno je podpirala ameriško politiko v Aziji in Afriki ter aktivno sodelovala z Izraelom. Ob tem ima Italija na svojem ozemlju več kot dva milijona muslimanov ter zelo slabo zaščito meja. V državo je vstopilo tudi veliko število beguncev iz Sirije, Turčije, Irana, Afganistana in Pakistana, v katerem 60 odstotkov prebivalstva podpira Islamsko državo. Kljub temu pa v Italiji v zadnjih letih zaradi terorizma ISIS-a, Al Kaide in podobnih organizacij - če izvzamemo teroriste same - ni bil ubit še nihče.

Luttwak opozarja, da to ne pomeni, da Italija ni bila tarča. Italijanski varnostni organi naj bi namreč doslej odvrnili že več sto terorističnih napadov, preprečili pa so tudi številne načrtovane napade v Madridu, Londonu, Parizu, Toulousu, Kopenhagnu, Bruslju in še kje. "Samo v Italiji načrtovalci terorističnih dejanj niso postali teroristi, čeprav je Vatikan najbolj zaželena tarča v Evropi in najpomembnejša tarča Islamske države, če sodimo po njihovih video posnetkih," poudarja Luttwak.

Vse to po njegovem mnenju ni rezultat sreče, pač pa "rezultat metode, ki črpa iz temeljnega spoznanja, da terorističnih akcij ni mogoče predvideti ali preprečiti in so vsi takšni poskusi enostavno neuspešni, saj je preprosto preveč tarč in neskončno število datumov." Nemogoče je preprečiti celo napade, ki so pred vrati, kajti teroristom se ni potrebno razkriti, dokler ni prepozno.

Dejansko obstaja samo ena stvar, ki jo je mogoče narediti: spremljati vse, za katere se sumi, da so res nevarni in to neprestano, tako da jih je mogoče aretirati ali ubiti ne glede na to, kako nenadoma se odločijo za napad. Vendar je to praktično neizvedljivo, razen če množica celotnega števila osumljenih - in to včasih pomeni več sto, včasih pa več tisoč oseb - ni drastično zmanjšana, tako da lahko obveščevalci in policisti za njihovo spremljanje namenijo dovolj varnostnega osebja. Potrebno je namreč angažirati najmanj štiri osebe za spremljanje vsakega res nevarnega osumljenca ter vnaprej pripraviti skupine, ki vključujejo najmanj 24 ljudi za preprečitev vsakega načrtovanega napada.

Hitre deportacije potencialnih teroristov

Prav na tej točki se Italijani drastično razlikujejo od Francozov ali Belgijcev ali Britancev, ki nadzorujejo osumljence, polnijo številne dosjeje s številnimi poročili, fotografijami, video posnetki ter prestreženimi besedili, "kakor da bi bili biografi" najbolj enciklopedijske vrste. "Italijani v nasprotju s tem stopijo v akcijo že v prvem trenutku, ko dobijo namig. To je včasih telefonski klic ali elektronska pošta, včasih pa namig agenta (Italija zmerno, toda neprestano vlaga v tujce, ki jih rekrutira). Toda najbolj pogosto nekoga, ki govori o džihadu, ki trdi, da bo ubijal za Hamas, se pridružil Islamski državi ali naredil kaj podobnega, prijavi kakšen prijatelj. Kar sledi je ekspertno zaslišanje.

Številne takoj pošljejo domov, če se pokažejo kot 'mehki' in zgolj verbalno nasilni. Tiste, ki se pokažejo kot 'ponosne' zaradi svoje militaristične retorike zadržijo, njihovi podatki pa se natančno pregledajo, da bi se tako lahko našel kakšen prekršek ali dejanje, zaradi katerega bi jih bilo mogoče aretirati, jih obtožiti in zapreti (v nasprotju z Francozi, ki manjše tatove, ki so militantno razpoloženi obravnavajo kot prekrškarje, ne pa kot potencialne teroriste). Če policisti v tem procesu odkrijejo kakršnekoli nepravilnosti glede imigrantskega statusa in podobno, potem so deportirani - celo v primerih, ko gre za italijanske državljane, kar je ukrep, ki je doletel tudi nekatere vehementne imame," opisuje delovanje italijanske policije Edward A. Luttwak. Leta 2015 je bilo zato v italijanskih zaporih 181 imamov, okoli 100 osumljenih terorizma pa so do začetka istega leta tudi izgnali iz države.

S pomočjo opisanih metod se število tistih osumljencev, ki jih je potrebno spremljati, lahko hitro zmanjša na znosno raven - kar je ključ do uspeha. V ZDA ravnajo tako, da osumljenim za terorizem agenti FBI sami ponudijo "pomoč" oz. vabo v obliki orožja, eksploziva in podobno. Če osumljenci nato pokličejo policijo, jih zbrišejo z liste osumljenih. Če pa se pričnejo pripravljati za napad, jih FBI aretira, nato pa sledi 20-letna zaporna kazen zaradi poskusa izvedbe terorističnega dejanja. "Francozi se pritožujejo, da imajo preveč osumljencev. Belgijci trdijo enako zaradi njihovih nekaj sto osumljencev. Toda za to so si krivi sami. Sami so zavrnili italijanske ali metode FBI-ja, da bi zmanjšali število osumljenih enega za drugim, na en ali drug način. Videli bomo, ali bodo sedaj spremenili svoje metode dela," je opozoril Edward A. Luttwak.

Glede na teroristične napade, ki so se nato zgodili znova v Franciji, Belgiji, Veliki Britaniji, Nemčiji in sedaj tudi v Španiji pa je očitno, da večina evropskih držav ni spremenila kritiziranih metod svojega dela.