Islamski teroristi vseh dežel se združujejo!

Konec meseca aprila so iraške varnostne sile sporočile svetu, da sta dve najbolj znani islamistični teroristični skupini, Al Kajda in Islamska država, pristopili k pogovorom o združitvi.

Preko iraških in drugih bližnjevzhodnih obveščevalnih služb je postalo jasno, da so predstavniki voditeljev obeh skupin vzpostavili stike in debatirajo možnosti o skupni prihodnosti.

Tik pred zrušitvijo kalifata

T. i. Islamska država se trenutno sooča s fizičnim koncem njihovega kalifata. V Mosulu, največjem iraškem mestu pod nadzorom IS, ta teroristična skupina drži le še manjši predel v starem centru mesta. Koalicijske sile v Siriji prav tako vse bolj obkoljujejo in krčijo obseg teritorija okoli Rake, prestolnice tega kalifata.

Izguba teritorija je pomemben element v bodoči propagandi s strani IS, saj je vzpostavitev kalifata in vzpostavitev kvazi-države le-to ločevala od drugih islamističnih skupin, ki se trenutno bojujejo na področju Bližnjega vzhoda (poleg Iraka in Sirije še v Jemnu). Prav ta razdrobljenost islamističnih skupin in ustvarjanje kratkotrajnih zavezništev oz. sodelovanja preko podrejenih skupin, ki so zvesta Al Kajdi oz. IS, so lahko temelj bodoče združitve.

A predhodna zgodovina med tema dvema terorističnima organizacija je bila v zadnjih letih zgodovina medsebojnega obračunavanja.

Od podružnice do osamosvojitve

Po mednarodni invaziji na Irak, pod vodstvom ZDA, je Al Kajda, takrat vodilna islamistična teroristična organizacija, izkoristila brezvladje in poslala v to arabsko državo svoje člane, da bi zanetili novo vojno proti zahodnim silam, kot so to storili v Afganistanu.

Pri tem so se oprli predvsem na brezposelne iraške vojake, kateri so bili odpuščeni s strani ameriške administracije v Iraku, kljub predhodnim zagotovilom, da do tega ne bo prišla. (V času invazije so med Američani in višjimi iraškimi poveljniki potekala pogajanja, po katerih se iraška vojska ne bo nudila nadaljnega odpora, če bodo Američani po vojni obdržali vojake). Nekdanji vojaki, ki so ostali brez plač, razočarani zaradi njihovega statusa in ravnanja z njimi, so se tako povezali z islamisti in zahvaljujoč svojemu vojaškemu znanju povzročili številne izgube mednarodni koaliciji.
 

Nekdanji iraški častniki so pričeli prevzemati vodilne položaje in leta 2004 je takratna »Organizacija za monoteizem in džihad«, pod vodstvom jordanskega ekstremista Abu Musaba al-Zarkavija prisegla zvestobo Al Kajdi in je postala znana kot »Al Kajda v Iraku«. Dve leti pozneje se je ta skupina združila z nekaterimi drugimi islamističnimi uporniškimi skupinami v Mudžahedinski šurijski svet, a po Zarkavijevi smrti junija 2006, se je ta skupina združila z še drugimi skupinami čez nekaj mesecev v Islamsko državo Iraka (ISI). Voditelj te skupine je postal Abu Omar Al-Bagdadi; po njegovi smrti aprila 2010 ga je nadomestil sedanjih vodja Abu Bakr Al-Bagdadi.

Nova priložnost za skupino je prinesla arabska pomlad in začetek sirske državljanske vojne leta 2011. ISI je v Sirijo poslala kontingent svojih pripadnikov, ki so prevzeli ime Fronta Al-Nusra in je tu pričela rasti. Aprila 2013 je Al-Bagdadi ukazal, da se Al-Nusra in ISI formalno združita v Islamsko državo Iraka in Sirije (ISIS), a to je zavrnil vodja Al-Nusre kot tudi vodja Al Kajde. S tem se je pričel razkol med IS in Al Kajdo. Slednja je pričela tudi opozarjati IS, da naj preneha s pokoli ter obglavitvijo talcev; nasprotovanje je doseglo vrhunec februarja 2014, ko je Al Kajda prekinila formalne stike s IS in slednjo istočasno obtožila, da povzroča razkol med islamisti. Preko Al-Nusre sta bili Al Kajda in IS tudi v neposrednem spopadu za isto ozemlje.

Predhodni poskusi

Že kmalu po razkolu med IS in Al Kajdo, ki vseeno še ima manjšo podružnico v Iraku, so se pojavili poskusi ponovne združitve oz. sodelovanja, pri čemer je ponavadi prišlo do zamenjave pripadnosti (oz. lojalnosti) med posameznimi manjšimi skupinami, ki sestavljajo te dve večji skupini.

Tako je junija 2014 Al Kajdina skupina v Siriji prisegla zvestobo IS, a to mešanje nekdanjih sovražnikov je privedlo, da so se novembra istega leta pričeli prvi pogovori o ponovni združitvi. Mediator med obema skupinama v Siriji so bili pripadniki t. i. skupine Horasan, katero predstavljajo izkušeni džihadisti z mednarodnimi izkušnjami (ter s številnimi pripadniki iz drugih držav). Ponovni poskusi so potekali tudi lansko leto, a se iz njih ni nič izcimilo.
 

Vse bolj verjetno je, da tudi letos ne bo prišlo do združitve. Nedavno je revija, ki jo izdaja IS, označila Al Kajdo za »Jude džihada«, medtem ko vodja Al Kajde, Ajman al-Zavahiri, že od same razglasitve kalifata nasprotuje temu, rekoč da ni v skladu s tradicijo. Tu se Al Kajda in IS pomembno razlikujeta. Medtem ko je IS na zavzetih področjih takoj vpeljala svoje zakone in pričela izvajati teror nad drugo mislečimi, uporablja Al Kajdo dolgoročno strategijo. Oni na svojih območjih sprva vpeljejo socialne storitve, katere potrebujejo lokalni prebivalci (zatiranje kriminala, oskrba z vodo in hrano, itd.) ter nato postopoma pridobivajo ljudi za svojo skupino. Dalje Al Kajda v svojih terorističnih napadih primarno napada pripadnike varnostnih sil in političnega sistema, medtem ko IS raje napada civiliste. Dalje sta skupini na nasprotnih bregih in v neposrednem konfliktu še v Jemnu, Afganistanu ter v Bangladešu, kjer že nekaj časa potekajo spopadi med skupinama oz. podružnicami.

Dejanska združitev bi lahko predstavljala dodatno grožnjo. Al Nusra, ki se je konec januarja letos združila s štirimi drugimi skupinami v »Organizacijo za osvoboditev Levanta« (Tahrir al-Šam), lahko v združitvi dejansko vidi strateško prednost. Ker so trenutno nasprotniki islamistov v Siriji osredotočeni na uničenje IS, pustijo Al Kajdino podružnico pri miru oz. celo sodelujejo z njimi na taktični ravni. A po uničenju IS, bo Tahrir al-Šam gotovo naslednja tarča mednarodne koalicije. Ali bo tu mogoče prevladal rek: Sovražnik mojega sovražnika je moj zaveznik?

Na globalni ravni pa bi združitev gotovo pomenila večje in bolj odmevne napade. Al Kajda je znana po svojih izredno načrtovanih napadih, ki potekajo v več stopnjah oz. preko daljšega časa ter globalni logistični mreži, medtem ko ima IS v svojih vrstah (oz. med podporniki) številne tuje državljane, ki so pripravljeni narediti vse. Tudi se razstreliti na koncertu, na katerega so primarno šli otroci in najstniki.