REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Hrvaška slavi, Srbija pa žaluje zaradi obletnice etničnega čiščenja in nikoli obsojenih zločinov nad Srbi iz Hrvaške

Hrvaška slavi, Srbija pa žaluje zaradi obletnice etničnega čiščenja in nikoli obsojenih zločinov nad Srbi iz HrvaškePosledica Nevihte: »Moja mama in oče sta zgorela v koloni, od 6-mesečne punčke je ostala samo roka. Potem sem se ulegla na sina, da bi ga rešila s svojim telesom, da bi me rakete in bombe ubile, a da bi moj otrok preživel,« se grozljivih prizorov spominja ženska iz Knina. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Na današnji dan Hrvaška znova slavi obletnico svoje »vojaško-policijske akcije« Nevihta (Oluja), s katero je ponovno integrirala področja nekdanje samooklicane Republike Srbske Krajine, poseljene večinoma s srbskimi prebivalci.

Pogledi na to obdobje zgodovine so še zmeraj zoperstavljeni.

Nevladna organizacija Veritas že vse od začetka spremlja posledice te operacije. Njihovo zadnje sporočilo je tukaj. 

Brez pomoči tedanje ZRJ (Zvezna Republika Jugoslavija, ki sta jo sestavljali Srbija in Črna gora) in Slobodana Miloševića, ki se na operacije hrvaške vojske ni odzval in je bil že pred tem v tesni navezi s hrvaškim predsednikom Franjom Tuđmanom, je po porazih svojih krajiških obrambnih sil, ki so morale braniti zelo dolgo frontno črto na tisoče prebivalcev Krajine zbežalo proti Srbiji.

Celotna operacija je trajala približno 85 ur.

Samo dan pred operacijo se je ameriški veleposlanik Peter Galbraith srečal s predsednikom Hrvaške Franjom Tuđmanom in mu povedal, da so krajiški Srbi pristali na načrt reintegracije Krajine v hrvaško v petih točkah.

Toda Tuđman tega ni komentiral, ker je že 31. julija odločil, da bo izvedel vojaško operacijo.

V njej so tudi ameriška letala, obveščevalci in vojska z elektronsko opremo pomagali hrvaškim silam.  

Okoli 2000 Srbov je bilo ubitih, okoli 250.000 pa jih je zbežalo iz Krajine.

Njihovo lastnino so izropali, nepremičnine pa so zasedli Hrvati.

Ta del Hrvaške je zato še danes zelo pust.

Srbi, ki so se pozneje v majhnem številu vrnili, imajo še vedno zelo hude težave pri integraciji v družbo in so diskriminirani še danes.

Hrvaško pravosodje je za zločine v tej operaciji obsodilo samo dva vojakaenega Albanca in enega Srba. Noben Hrvat tako ni odgovarjal za hude zločine vse do danes, to pa še vedno obremenjuje odnose med Hrvaško in Srbijo.

Etnično čiščenje je bilo eden od temeljnih ciljev te hrvaške operacije, ki so jo posredno podpirale tudi zahodne evropske države ter ZDA.

Posledično so bili na Haaškem sodišču (ICTY) visoki hrvaški generali in politiki zaradi poveljniške odgovornosti pri izvajanju številnih zločinov na prvi stopnji sicer obsojeni, na drugi pa – oproščeni.

Danes imajo govore o svoji vlogi v tej operaciji in jih na Hrvaškem slavijo kot narodne heroje.

V Srbiji se zato krepi prepričanje, da so bili le njihovi voditelji obsojeni zaradi vojn v SFRJ.

Zato teh obsodb ne vidijo kot pravičnih, pač pa kot maščevanje velikih sil v času, ko je bila Rusija slaba.

To pa pomeni, da sodišče ICTY ni opravilo glavne naloge in ni vzpostavilo pogojev, ki bi omogočili spravo med narodi Balkana.

Hrvaško pravosodje je za zločine v tej operaciji obsodilo samo dva vojakaenega Albanca in enega Srba.

Noben Hrvat tako ni odgovarjal za hude zločine vse do danes, to pa še vedno obremenjuje odnose med Hrvaško in Srbijo.

Medtem ko Hrvaška slavi namreč Srbija žaluje.

Hrvaška je tega 5. avgusta leta 2995 ob tem že sedmič napadla Republiko Srbsko Krajino, ki je bilo ob tem še zaščiteno območje OZN.

Modre čelade so enostavno obšli.

OZN se ni odzvala.

Danes se nekateri v Srbiji tega spominjajo z ogorčenjem in žalostjo, drugi pa s sarkazmom, kot pisec aforizmov Aleksandar Baljak.

Rezultat vseh teh napadov je bilo na tisoče pobitih in stotisoče razseljenih srbskih civilistov ter izropane, požgane in popolnoma uničene srbske vasi.

»Oborožene sile Republike Hrvaške so včeraj zjutraj, ob peti uri, napadle Republiko Srbsko Krajino.

Napad hrvaških sil se je začel z močnim topniškim in raketnim ognjem na položaje Srbske vojske Krajine in vse mesta - občinska središča...

Hrvaško vojaško letalstvo je razstrelilo letališče v Udbini, Petrinjo, telekomunikacijski oddajnik na hribu Ćelavac, nakar so bile prekinjene skoraj vse telefonske povezave v RSK,« so tega dne leta 1995 poročale Večernje novosti.

Ustaški grb (na sliki desno) iz operacije Nevihta. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Rezultat vseh teh napadov je bilo na tisoče pobitih in stotisoče razseljenih srbskih civilistov ter izropane, požgane in popolnoma uničene srbske vasi.

Odločitev o operaciji Nevihta je padla 31. julija 1995 na Brionih, ko je takratni hrvaški predsednik Franjo Tuđman na srečanju s takratnim vojaškim vrhom dejal: »Tema našega današnjega pogovora je, da zadamo takšne udarce, da Srbi tako rekoč izginejo s tega prostora... Imamo podporo Nemčije, Nata in delno Amerike - zadeva je nujna!«

Štiri dni pozneje, ob peti uri zjutraj, se je začel združeni napad okoli sto tisoč hrvaških borcev na vse obrambne črte varovanega območja Združenih narodov, na celotnem ozemlju Republike Srbske Krajine.

Hrvaške vojake je podpiralo 15.000 vojakov muslimanskega Petega korpusa Armije BiH, čeprav tega uradno nikoli niso priznali.

ZDA pa so hrvaškim oboroženim silam zagotavljale neposredno zračno, izvidniško, obveščevalno in logistično podporo.

V Srbiji so o tem na podlagi resničnih dogodkov posneli film.

A na Hrvaškem, kot dokazujejo komentarji, ga bodo gledali z drugačnimi pogledi...

Sodelovanje z ZDA je priznal tako šef takratne hrvaške obveščevalne službe, Tuđmanov sin Miroslav, kot tudi tedanji ameriški veleposlanik v Zagrebu Peter Galbraith, ki je pred štirimi leti v intervjuju za Slobodno Dalmacijo dejal: »V Oluji (Nevihti) so se zgodili zelo hudi zločini.

Srbske hiše so načrtno požigali in ropali, tam najdene civiliste pa ubijali.«

Letala so obstreljevala tudi kolone bežečih civilistov.

Danes storilce zločinov, storjenih med hrvaško operacijo Nevihta preganja samo srbsko pravosodje, Hrvaška pa zločince še naprej skriva.

Pesnik in diplomat Jovan Dučić je namreč dejal, da so Hrvati najbolj hraber narod na svetu - a ne zato, ker se ničesar ne bojijo, pač pa zato, ker jih ničesar ni sram.

V strahu in paniki se je namreč več sto tisoč Srbov odpravilo pro Petrovški cesti proti Srbiji, da bi rešili svoja življenja.

Čeprav je bilo gibanje beguncev opazno, saj so šli v kilometrskih kolonah z avtomobili, traktorji in peš, so jih hrvaške sile obstreljevale in bombardirale iz letal.

Nato so kolono prestregli do zob oboroženi Hrvati.

Srbske civiliste so vlekli iz avtomobilov in jih mučili do smrti.

Včasih posamezno, včasih pa množično.

»Ženske bi dobile klofute, moške pa so pretepli. Strgali so nam oblačila, še posebej tistim, ki so imeli uniforme, in pred ubijanjem preklinjali – 'Ubij barabo! To je četniška mati, ubij ju, dokler ne izginejo',« je povedala ženska iz konvoja, ki je prispela do Srbije, a travmo nosi s seboj do konca življenja.

»Moja mama in oče sta zgorela v koloni, od 6-mesečne punčke je ostala samo roka. Potem sem se ulegla na sina, da bi ga rešila s svojim telesom, da bi me rakete in bombe ubile, a da bi moj otrok preživel,« se grozljivih prizorov spominja ženska iz Knina.

Hrvati pa ta dan slavijo.

In s tem potrjujejo, da je imel slavni pesnik in diplomat Jovan Dučić res prav, ko je dejal, da so Hrvati najbolj pogumen narod na svetu.

Dučić je namreč v opozorilo zanamcem pustil svarilo, da so Hrvati najbolj hraber narod na svetua ne zato, ker se ničesar ne bojijo, pač pa zato, ker jih ničesar ni sram… 

Delite članek