REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Opozorilno sporočilo

The subscription service is currently unavailable. Please try again later.

»Hibridna vojna«, ki je ni: kako je izmišljen koncept postal orožje evropskih oblasti proti lastnim državljanom

»Hibridna vojna«, ki je ni: kako je izmišljen koncept postal orožje evropskih oblasti proti lastnim državljanomPrava podoba "hibridne vojne" Vir: Insajder.com Kimi, AI

Zahodni politični in vojaški voditelji, akademiki in novinarji se še danes sklicujejo na »Gerasimovovo doktrino« kot na dokaz domnevne ruske hibridne vojne proti Zahodu.

Vse skupaj je bilo izmišljeno – toda pripoved vztraja, čeprav se je avtor pojma že leta 2018 javno opravičil.

Vse skupaj je bilo izmišljeno – toda pripoved vztraja, čeprav se je avtor pojma že leta 2018 javno opravičil.

Hibridna vojna se v resnici vodi.

Toda ne proti Evropi: vodi se proti evropskim državljanom, ki jih lastne oblasti s kampanjo psihološkega bojevanja prepričujejo, da Rusija proti njihovim državam že vodi nekonvencionalno vojno – z droni, hekerskimi vpadi in sabotažami, čeprav za to praktično ni dokazov.

Izmišljena »doktrina«, ki živi lastno življenje

Zgodba se začne februarja 2013, ko je Valerij Gerasimov, načelnik generalštaba ruske vojske, v tedniku Vojenno-promišlennij kurjer objavil članek z naslovom »Vrednost znanosti je v predvidevanju«.

V njem ni razlagal ruske vojne doktrine.

Pisal je o tem, kako Kremelj razume »arabsko pomlad« v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu ter »barvne revolucije« proti Moskvi naklonjenim režimom v ruskem sosedstvu, kamor so v Moskvi pozneje uvrstili tudi »Majdan« v Ukrajini.

Rusi so – zmotno ali ne, a iskreno – prepričani, da to niso bile pristne vstaje proti brutalnim in skorumpiranim vladam, temveč zamenjave režimov, orkestrirane v Washingtonu oziroma v Langleyju, na sedežu Cie.

Gerasimov je torej opisoval zahodne metode bojevanja, namenjene destabilizaciji vlad, in pozval rusko vojaško akademsko skupnost, naj raziskuje to novo vrsto vojne, ki jo po ruski oceni uporablja Zahod.

Leta 2014, po ruskem prevzemu Krima, je britanski novinar in analitik Mark Galeotti na svojem blogu ta članek »ustvarjalno interpretiral« in skoval izraz »Gerasimovova doktrina«.

Že takrat je v besedilu opozoril, da je izraz zgolj »začasna oznaka« in da »zagotovo ni doktrina«.

A ideja je bila preveč privlačna: zahodni komentatorji, think tanki in na koncu tudi vladni dokumenti so iz nje napravili uradno rusko strategijo »nelinearne« oziroma »hibridne« vojne proti Zahodu.

General Valerij Gerasimov
General Valerij Gerasimov. Njegov članek iz leta 2013 je opisoval zahodne metode »barvnih revolucij« – Zahod ga je prelevil v »doktrino« ruske hibridne vojne. Foto: rusko obrambno ministrstvo, CC BY 4.0

Galeotti je potreboval štiri leta, da je svojo trditev umaknil.

Marca 2018 je v reviji Foreign Policy objavil članek z naslovom, ki ga zahodni mediji praviloma izpuščajo: »Opravičujem se, da sem ustvaril ›Gerasimovovo doktrino‹«.

Zapisal je: »Na svoje neizmerno obžalovanje sem ustvaril ta izraz, ki je od takrat zaživel uničujoče lastno življenje in se nerodno opotekel v svet, da bi sejal strah in gnus.«

Pojasnil je, da je Gerasimov govoril o tem, kako Kremelj razume zahodno politično vojno prek »barvnih revolucij« – ne o ruskem načrtu za napad na Zahod.

Z njim se strinja tudi Michael Kofman, eden najbolj citiranih zahodnih strokovnjakov za rusko vojsko: izraz je izmišljen in v ruskem vojaškem mišljenju ne obstaja.

Propagandni konstrukt, ki se mu je njegov izumitelj javno odrekel, je postal temelj celotne evropske varnostne retorike.

Kot je nedavno opozoril profesor Glenn Diesen, se na izmišljeno »doktrino« kljub temu še naprej sklicujejo politiki, generali in uredništva.

Propagandni konstrukt, ki se mu je njegov izumitelj javno odrekel, je postal temelj celotne evropske varnostne retorike.

»Na svoje neizmerno obžalovanje sem ustvaril ta izraz, ki je od takrat zaživel uničujoče lastno življenje.« – Mark Galeotti, avtor pojma »Gerasimovova doktrina«

Dokazi, ki jih ni

V Evropi v zadnjem času, kakor opozarja spletni dnevnik Moon of Alabama, ne mine dan, da kakšnega »drona«, požara ali izpada elektrike ne bi pripisali Rusiji.

Govorijo nam, da so vsi ti incidenti del neusmiljene »hibridne vojne«, ki jo Rusija vodi proti Evropi: vdori dronov, kršitve zračnega prostora, sabotaže, požigi, kibernetski napadi – celo »zarote za nameščanje vžigalnih naprav na tovorna letala DHL, razstrelitev železniških tirov na Poljskem in požiganje skladišč in nakupovalnih središč po vsej Evropi«, pa tudi, očitno, pošiljanje tajnih agentov, ki naj bi onesnažili stranišča finskih poslancev.

Po besedah Kaje Kallas, visoke predstavnice EU za zunanjo politiko, se »Evropa sooča s hitrim razmnoževanjem sabotažnih napadov in kršitev zračnega prostora«.

Napetosti so se zaostrile, ko je Nemčija uradno pripisala Rusiji neuspeli napad z eksplozivnim dronom na letališče Leipzig/Halle.

V nekaj urah so voditelji EU in NATA v več prestolnicah ne le sprejeli to pripisovanje krivde, temveč se tudi strinjali, kaj incident pomeni: del usklajene kampanje, ki zahteva vnaprej določen odgovor – sankcije in več podpore Ukrajini.

»Dokazi so jasni,« je isti dan izjavil generalni sekretar NATA Mark Rutte – čeprav Nemci takrat niso pokazali nobenih dokazov, ne javnosti ne drugim vladam.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je govoril o »stopnjevanju ruske hibridne grožnje«, poljski zunanji minister Radosław Sikorski je razglasil, da je »Rusija v vojni z Evropo«, predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen pa, da je to »nova normalnost«.

Problem je le eden: za noben od teh incidentov – kot ugotavlja Moon of Alabama – ni dokazov. Nobenega.

Problem je le eden: za noben od teh incidentov – kot ugotavlja Moon of Alabama – ni dokazov.

Nobenega.

Še pomembneje: skoraj vsaka od najglasnejših »ruskih sabotaž« se je ob osnovnem preverjanju sesula.

Septembra lani je Financial Times poročal, da je Rusija »nepremišljeno« motila GPS letala Ursule von der Leyen nad Bolgarijo, tako da so morali piloti pristati s »papirnatimi zemljevidi«.

Rutte je pohitel z opozorilom na »širši vzorec hibridnega bojevanja«.

Zgodba se je sesula v nekaj urah: storitev za sledenje letov je pokazala, da signal nikoli ni bil izgubljen in da je imelo letalo zgolj 9 minut zamude.

Takratni bolgarski premier Rosen Željazkov je izjavil, da ni česa preiskovati.

Trditev ni bila nikoli umaknjena niti pojasnjena.

Ursula von der Leyen
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Zgodba o »ruskem motenju GPS-a« njenega letala se je sesula v nekaj urah – umaknjena ni bila nikoli. Foto: javna last (Wikimedia Commons)

Konec leta 2024 so bili poškodovani podmorski kabli v Baltiku; evropski odločevalci so krivdo pripisali Rusiji še pred koncem preiskave, finske oblasti pa so zasegle ladjo domnevne ruske »senčne flote«.

Izkazalo se je, da je pri poškodbah kablov v zadnjih letih šlo večinoma za nesreče ladij, med njimi pod kitajsko in hongkonško zastavo.

Primer zaseženega tankerja Eagle S je na finskem sodišču propadel.

Finska obveščevalna služba SUPO je ugotovila, da je število poškodb kablov v zadnjih letih »statistično povsem tipično za Baltsko morje«.

Opravičila ni bilo.

Podobno je bilo s strmoglavljenjem tovornega letala DHL v Vilni: najprej so ga povezovali z morebitnim ruskim vmešavanjem, preiskava pa je ugotovila pilotsko napako.

Požar, ki je ohromil londonsko letališče Heathrow, so predstavili kot možno rusko sabotažo – šlo je za okvaro transformatorske postaje, znano že leta prej in nikoli odpravljeno.

Isti vzorec se je ponovil pri valu domnevnih ruskih dronov, ki je jeseni 2025 pretresel Evropo in zaprl vrsto letališč.

Skupna preiskava nizozemskih medijev Trouw in Dronewatch je analizirala 61 prijavljenih opažanj v 11 državah: le v 3 primerih – vseh ob ukrajinski meji, na Poljskem, v Romuniji in Moldaviji – so bili potrjeni ruski droni; v 41 primerih dokazi niso bili prepričljivi; 14-krat je šlo za druge leteče predmete (med njimi policijski helikopter nad Brusljem, svetle zvezde in ptice), 3-krat pa za civilne »hobi« drone.

Z drugimi besedami: v 55 od 61 primerov ni bilo potrjeno nobeno sovražno ali nezakonito brezpilotno letalo.

Tudi IISS, think tank, ki ga težko osumimo proruskih simpatij, v svoji julijski analizi priznava, da so poznejše preiskave mnoga poročila o dronih ovrgle: večina »opazovalcev« je brez opreme za zaznavanje dronov zamenjevala običajni letalski promet.

Nočno protidronsko usposabljanje
Nočno protidronsko usposabljanje. Jesenska dronska panika leta 2025: od 61 analiziranih opažanj so bili ruski droni potrjeni le v treh primerih. Foto: US Marines, javna last

Ne zdržijo niti podatkovne zbirke, ki naj bi dokazovale »kampanjo«.

Glede na to, katero berete, naj bi Rusija po februarju 2022 izvedla med 52 in 255 hibridnih napadov v Evropi – petkratna razlika za domnevno isto kampanjo.

Razlog: ni dogovorjenega odgovora na najbolj osnovno vprašanje – kaj sploh je hibridni napad?

IISS sam priznava, da je to »amorfen izraz«.

Nekatera poročila štejejo le fizične napade, druga tudi proruske nalepke, grafite, mirovne shode v Amsterdamu in celo plovbe ruske mornarice skozi Rokavski preliv.

Pripisovanje krivde se v večini primerov opira zgolj na novinarska poročila o uradnih sumih: če vlada reče »storila je Rusija«, primer pristane na seznamu.

Poročila se pri tem sklicujejo drugo na drugo – podatkovna zbirka Univerze v Leidnu napaja IISS, ta pa GLOBSEC in CSIS –, za njimi pa stojijo organizacije s finančnimi vezmi z ameriškimi in evropskimi proizvajalci orožja.

Med donatorji GLOBSEC-a je denimo obrambno podjetje Helsing, ki ga je vojna v Ukrajini spremenila v najvrednejše evropsko zagonsko podjetje.

Graf, ki se je pozneje izkazal za ponaredek, ustvarjen z umetno inteligenco, so brez preverjanja povzeli Le Parisien, BFM, Ouest-France, TV5 Monde in drugi. Kot »vir« za »padec protrumpovske aktivnosti« pa je služil ameriški pristaš demokratov, ki je dobesedno rekel: »Občutek imam, da je botov manj.« Afera s »kremeljskimi boti« iz oktobra letos razkriva, kako se histerija proizvaja.

Po ukrajinskih napadih na podatkovne centre ruskega iskalnika Yandex je statistika družbe Cloudflare pokazala upad aktivnosti Yandexovih spletnih pajkov – programov, ki pregledujejo spletne strani za kazalo iskalnika in nimajo nobene zveze z »boti« na družbenih omrežjih.

Rusiji sovražni mediji so takoj razglasili, da je »ruski vpliv« strmo upadel: evropski poslanec Tomáš Zdechovský je objavil graf o »56-odstotnem padcu aktivnosti AfD«, ki ni navajal ne vira podatkov ne metodologije – in je »meril« promet vse do 15. oktobra 2026, torej v prihodnost.

Graf, ki se je pozneje izkazal za ponaredek, ustvarjen z umetno inteligenco, so brez preverjanja povzeli Le Parisien, BFM, Ouest-France, TV5 Monde in drugi.

Kot »vir« za »padec protrumpovske aktivnosti« pa je služil ameriški pristaš demokratov, ki je dobesedno rekel: »Občutek imam, da je botov manj.«

In ko incidentov ni, si jih izmislijo za nazaj.

Britanski premier Andy Burnham je nedavno – brez kakršnih koli dokazov – trdil, da je Rusija vplivala na izid referenduma o brexitu, čeprav takšnega vpliva ni našla niti obsežna parlamentarna preiskava.

Ko je izjava sprožila val kritik, je njegov urad sicer pohitel z zagotovilom, da ima vlada izid referenduma za legitimen – a sum je bil takrat že posejan.

Razlog je prozoren: Burnham želi razveljaviti izstop Velike Britanije iz EU.

Če je Rusija vplivala na referendum, je izid nelegitimen in ga je treba razveljaviti.

Argument je prav tako ponarejen kot njegove obtožbe o Rusiji – a njegov namen je jasen.

Resnična hibridna vojna – proti lastnim državljanom

Natančna preučitev narativa o »ruskem hibridnem bojevanju« vodi, kot ugotavlja Moon of Alabama, do enega samega nelagodnega sklepa: hibridna vojna se proti Evropi res vodi – toda vodi jo establishment EU in NATA, in sicer proti lastnemu prebivalstvu.

Evropejci so izpostavljeni vztrajni kampanji kognitivnega oziroma psihološkega bojevanja, ki naj bi jih privadila na prepričanje, da je Evropa pod ruskim napadom in da so »hibridni napadi« predigra konvencionalnemu spopadu – trditev, za katero praktično ni dokazov.

Tovrstna hibridna vojna je neprimerno bolje dokazana kot tista, ki jo pripisujejo Moskvi: njeni bojevniki so vlade, medijske hiše in think tanki, ki jih financira obrambna industrija, njeni izstrelki pa neštete naslovnice o »incidentih«, »napadih« in »sabotažah«, ki se ob preverjanju večinoma razblinijo.

Mehanizem je znan: gre za premišljeno napihovanje grožnje.

Mehanizem je znan: gre za premišljeno napihovanje grožnje.

Ivo Capaul z ETH Zürich je učinek takšnega medijskega poročanja opisal kot »kognitivno pristranskost v obliki iluzije gručenja« – javnost vidi vzorce med podatki, ki niso povezani ali pa sploh ne obstajajo.

Švicarski Center za varnostne študije je v julijski analizi ugotovil, da se »siva cona« incidentov, ki jih ni mogoče pripisati nobenemu akterju, nenehno širi: od 540 incidentov v informacijskem prostoru, ki jih je Evropska služba za zunanje delovanje analizirala leta 2025, jih 65 odstotkov ni bilo mogoče pripisati nikomur.

A število prijav raste – in z njim občutek obkoljenosti.

Stavba Berlaymont v Bruslju

Berlaymont, sedež Evropske komisije v Bruslju. Resnična hibridna vojna se po oceni kritikov vodi prav iz takšnih središč – proti lastnim državljanom. Foto: Wikimedia Commons, CC BY 4.0

Tej pripovedi pri tem nasprotujejo celo uradne ocene zavezništva samega.

Estonska zunanja obveščevalna služba je v letnem poročilu za leto 2026 zapisala: »Ni razloga za paniko. Po naši oceni Rusija nima namena vojaško napasti Estonije ali katere koli druge članice NATA v prihodnjem letu.«

Finski predsednik Alexander Stubb, sicer jastreb do Rusije, pravi: »V naših obveščevalnih podatkih ne vidimo dokazov o neposredni vojaški grožnji.«

Neki uradnik NATA je dejal: »Trenutno ne vidimo neposredne grožnje napada.«

Italijanski novinar Thomas Fazi, avtor najpodrobnejše doslej objavljene kritične analize tega narativa, pojasnjuje, da je pojem hibridnega bojevanja namenoma nejasen. V takšnem političnem okolju lahko vsak običajen incident – požar, izpad elektrike, svetla pika na nočnem nebu – postane »akt agresije«, ki zahteva vojaški odgovor.

Litovski premier Mindaugas Sinkevičius je na skupni novinarski konferenci z Ruttejem povedal, da ga je prosil za resnične dokaze o pripravah na napad – in izvedel, da jih ni: »Vprašal sem ga, ali obstajajo dokazi, resnični dokazi, da Rusija kaj načrtuje. A v resnici ni nič.«

Te ocene se v medijih komaj pojavijo; preglasijo jih glasne napovedi bližnjega napada, ki jih po potrebi »razkrijejo« anonimni viri – kot tista o domnevnem poročilu Cie o ruskih napadih z droni s trgovskih ladij v Sredozemlju, ki sta jo v manj kot 24 urah zanikala italijanski obrambni minister Guido Crosetto in Macron.

Italijanski novinar Thomas Fazi, avtor najpodrobnejše doslej objavljene kritične analize tega narativa, pojasnjuje, da je pojem hibridnega bojevanja namenoma nejasen.

Ko pod eno samo definicijo uvrstimo vohunjenje, politični vpliv, kibernetske napade, sabotaže in dezinformacije, se meja med mirom in vojno izbriše.

Države so vso hladno vojno poskušale vplivati druga na drugo – a so to počele diskretno, ne da bi vsako takšno dejavnost javno razglasile za dokaz, da vojna že poteka.

V takšnem političnem okolju lahko vsak običajen incident – požar, izpad elektrike, svetla pika na nočnem nebu – postane »akt agresije«, ki zahteva vojaški odgovor.

Hibridna vojna se proti Evropi res vodi – toda vodi jo establishment EU in NATA, in sicer proti lastnemu prebivalstvu.

Cui bono: strah kot politična valuta

Čemu torej laž?

In kdo ima od nje korist?

Fazi navaja več prepletenih koristi.

Prvič: narativ preprečuje diplomatsko normalizacijo odnosov z Rusijo.

Pogajanja postanejo politično nesprejemljiva, če je Moskva upodobljena kot država, ki proti Evropi že vodi vojno.

Drugič: upravičuje ogromno povečanje vojaških izdatkov.

Oboroževanje ni več le priprava na hipotetično prihodnjo grožnjo, temveč nujen odgovor na napad, ki naj bi že trajal.

Dronska panika je tako povzročila porast izdatkov za protidronske sisteme na ravni EU in NATA, kar neposredno koristi obrambnim izvajalcem – med njimi tudi podjetjem, ki financirajo prav tiste think tanke, ki »dokumentirajo« ruske hibridne operacije.

Tretjič: »ruska grožnja« preusmerja pozornost z domačih političnih in gospodarskih kriz na zunanjega sovražnika.

Najtemnejša pa je četrta korist – avtoritarna dividenda.

Obtožbe o ruskih dezinformacijah in volilnem vmešavanju so postale opravičilo za cenzurne mehanizme, od evropskega Akta o digitalnih storitvah (DSA) do napovedanega »ščita za demokracijo«.

Najbolj nesramno se je to pokazalo v Romuniji, kjer so leta 2024 razveljavili predsedniške volitve zaradi domnevne ruske dezinformacijske kampanje, dokazov o ruskem vmešavanju pa niso nikoli javno predložili.

Politična opozicija se vse pogosteje obravnava kot varnostna grožnja, ne kot legitimno demokratično nestrinjanje.

Ko propaganda postaja manj učinkovita – v Italiji na primer kljub letom sporočil o ruski grožnji vztraja nasprotovanje pošiljanju orožja Ukrajini –, se oblasti vse bolj zatekajo k cenzuri, sankcijam proti drugače mislečim in politični represiji.

Hibridna vojna torej obstaja. Njene tarče pa niso baltski kabli in letališča, temveč evropski državljani.

Evropska zgodovina daje razloge za previdnost.

Med italijansko »strategijo napetosti« v času hladne vojne so bile tajne mreže, povezane z organizacijo Gladio in obveščevalnimi službami, vpletene v nasilne operacije, namenjene manipulaciji javnega mnenja in oslabitvi politične opozicije.

Možnosti, da bi kdo incidente zrežiral in jih pripisal Rusiji, torej ni mogoče zavreči – zlasti ko visoki uradniki NATA že razpravljajo o »preventivnih ukrepih« proti Rusiji kot odzivu na domnevne hibridne napade.

Tu tiči prava nevarnost: propaganda, namenjena ohranjanju političnega nadzora, lahko zanese v neposreden vojaški spopad.

Največja nevarnost ni dezinformacija o Rusiji, opozarja Fazi, temveč preobrazba evropske demokracije pod pretvezo trajnega, večinoma neutemeljenega vojnega stanja – in umetno ustvarjen vtis trajnega spopada, ki lahko na koncu privede do dejanske vojne.

Hibridna vojna torej obstaja.

Njene tarče pa niso baltski kabli in letališča, temveč evropski državljani.

Njeni vojaki niso kremeljski agenti, temveč vlade, birokrati, mediji in z obrambnim denarjem financirani »strokovnjaki«.

In njeno glavno orožje ni dron – temveč strah.

Prvi korak k obrambi pred njo je najpreprostejši: vsakič, ko z naslovnic zagrmi naslednji »ruski napad«, vprašajmo, kje so dokazi.

Doslej se je namreč skoraj vsakič izkazalo, da jih ni.

Viri: Moon of Alabama, »The EU-NATO Establishment Is Waging A Hybrid War Against Europe« (oktober 2026); Glenn Diesen (X in Substack, november 2026); Thomas Fazi, »The ›Russian hybrid war‹ narrative« (oktober 2026) in Responsible Statecraft, »Evidence of a Russian ›hybrid war‹ in Europe is vanishingly thin« (21. oktober 2026); Trouw/Dronewatch, analiza 61 opažanj dronov (november 2025); CSS ETH Zürich, »Blind Spots in the Grey Zone« (julij 2026); Mark Galeotti, »I'm Sorry for Creating the ›Gerasimov Doctrine‹«, Foreign Policy (marec 2018).

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek