REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Grozljivka in opomin iz soseščine: »Desetkrat smo klicali in rotili, naj Vlada sprejmejo v bolnišnico. Niso hoteli«

Grozljivka in opomin iz soseščine: »Desetkrat smo klicali in rotili, naj Vlada sprejmejo v bolnišnico. Niso hoteli«Vlado Matijanić, žrtev zdravniške malomarnosti. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Andrea Topić, novinarka hrvaškega Index.hr in življenjska sopotnica pravkar preminulega 50-letnega Vladimirja Matijanića, je na Facebooku razkrila, na kako tragičen način je umrl znani novinar.

V opomin mnogim, ki bi se lahko ob naraščajočih številkah okužb s koronavirusom znašli v podobni situaciji in zato, ker je prepričana, da bi tudi njen partner želel, da javnost izve vsa pomembna dejstva glede te tragične zgodbe.

V Indexu, enem od najboljših hrvaških portalov so kolegi pretreseni nad smrtjo njihovega »najboljšega novinarja«, kot so zapisali.

To je tudi opozorilo vsem, ki morda dopustujejo na Hrvaškem in se ob prvih znakih okužbe s covidom morda - še posebej, če niso preboleli bolezni ali bili cepljeni - navdajajo z upanjem, da bosta sonce in morska voda, kot je svetoval slovenski predsednik vlade, opravila s to zahrbtno boleznijo.

In hkrati je tudi opomin vsem v Sloveniji, kajti zaradi epidemije utrujeni zdravstveni delavci in pomanjkanje zdravil niso posebnost Hrvaške, pač pa bi lahko marsikoga takšno stanje pričakalo tudi v domačem kraju.

Zgodba je vredna prebiranja, ker morda lahko tragična smrt kolega novinarja - res reši še kakšno življenje.

Zapis Andree Topić, partnerice pokojnega Vladimirja Matijanića objavljamo v celoti: »1. Ista ekipa urgence je prišla dve uri prej, prosili smo jih, naj ga odpeljejo v bolnišnico, rekli so, da ni potrebno, ker so to normalni simptomi covida.

2. Desetkrat smo poklicali infekcijsko urgenco in zdravnika na infekcijskem oddelku, trdili so, da mu ni treba v bolnišnico, čeprav smo vztrajno prosili, naj ga sprejmejo.

3. Prvi dan covida so nam v bolnišnici povedali, da v Republiki Hrvaški primanjkuje zdravil za preprečevanje hujših posledic covida, ki jih dajejo bolnikom, kot je on.

To pišem, ker vem, da bi želel, da se to ve.

V splitski bolnišnici so ga pustili počakati vsaj dve uri. Povedal jim je, da ima Sjögrenov sindrom in infekcijsko pljučno bolezen ter da sumijo še na 2 avtoimuni bolezni, zato se ni mogel cepiti.

To pišem, ker vem, da bi rad vedel, kaj se je zgodilo. Seveda nimam 'niti atoma moči', kot je on ponavljal zadnje dni.

Niti atoma moči.

Niti razloga za življenje. Brez njega.

2. avgusta zgodaj zjutraj mi je povedal, da se počuti slabo in da ima temperaturo, doma sem naredila test na korono in bil je pozitiven.

Uro kasneje, okoli 10. ure, ga pripeljem na Infekcijsko, urgentni oddelek KBC Split, kjer stoji vsaj dve uri in čaka, da ga nekdo sprejme in pregleda. Niso me pustili z njim, čakala sem v avtu zraven stavbe, ob 12:00 mi pošlje sporočilo, naj grem in se vrnem, pove mi, da jim je povedal, da ima Sjögrenov sindrom in infestijsko bolezen pljuč in da sumijo še na 2 avtoimuni bolezni ter da se zaradi tega ni mogel cepiti in da so mu povedali, da trenutno primanjkuje zdravil, ki jih dajejo hudo bolnim, da bi se izognili resnim zapletom covida in da bi mu lahko dali, če bi ga imeli.

In da KBC Split in Klinika za infekcijske bolezni Fran Mihaljević tega zdravila nimata, če pa bi ga imeli, bi mu ga verjetno dali, ker je imunološki bolnik in ima covid, in da je bila pred kratkim onkološka bolnica in tudi ji ga niso mogli dati ker zdravila nimajo.

Prosil jih je, naj povedo, kako se zdravilo imenuje, da ga lahko sami poiščemo, rekli so, da je vseeno, ker ga ni nikjer. Poklical je nekaj ljudi, ki jih je poznal in ugotovil, da ga imajo morda v OB Dubrovnik, bil pa je preslab, da bi šel dol, predlagala sem, da pokličem direktorja bolnice, rekel mi je, da tega nikakor ne smem storiti, da ni šanse da naredim tako, da noče tako.

Tega zdravila nismo mogli najti.

Dva dni je imel temperaturo 38,9 C, zbijali smo jo z dvema lekadoloma po 500 mg, na glavo sem mu dajala hladne obkladke, dajala vitamine, propolis, kuhala čaje in juhe, ki jih je takrat še lahko pil. Poklical je imunologinjo in ji vse povedal, rekla mu je, naj začne jemati tablete za avtoimune bolezni, ki jih je predpisala, Decortin, vitamin D 1x na 2 tedna in nekaj, kar ščiti želodec, čeprav ni gotovo, da se je znebil helicobacterja.

Šla sem v lekarno ponj, ga prinesla, spila je drugi Decortin zjutraj, ko se je vse začelo.

Že zvečer je bil šibak, ni mogel zlahka na stranišče, strašno se je zasopihal, prijemal za stene, se utrudil v nekaj sekundah, vsi so rekli, da je to normalno. V teh dveh dneh smo poklicali 911 najmanj 10-krat, če ne več. Vse z namenom, da bi ga sprejeli v bolnišnico.

Ko smo jih tisti večer poklicali, so nas usmerili k zdravniku na Infekcijsko in mu vse povedali. Zdravnik je rekel, da Vlado 'ni imunsko oslabel', tudi da 'ni imunološki bolnik, ker jemlje Decortin samo en dan'.

Kakšna je tu logika?!

Čeprav mu je Vlado pravilno navedel svoje imunološke bolezni in tiste, na katere obstaja sum. Vlado ni mogel verjeti, kar sliši, ta posnetek si je vedno znova predvajal na mobitelu, saj ima njegov mobitel snemalnik, ki zaradi službe deluje samodejno. Seveda je prosil za sprejem v bolnišnico in sogovornik je rekel, da ni potrebe.

Zjutraj, 5. avgusta se je zbudil šibkejši kot kdaj koli prej. Pojedel je polovico ovsene kaše. Kave ni maral, prav tako čaja. Ni mogel ne jesti ne piti. Ni mogel stati pokonci. Niti sedeti. Niti ležati. Ni mogel na stranišče.

Zbudil se je šibkejši kot kadar koli prej. Dvakrat sem klicala na infektologijo, nihče se ni oglasil. Tretjič je klicala ženska in rekla, da ni za v bolnico, naj se polula v lonec.

Klicala sem na infekcijsko urgenco, dvakrat, nihče se ni oglasil, iz tretje se je javila ženska, ki sem ji rekla, da je zdaj res konec in da ne more sam niti jesti niti na stranišče ona pa mi je rekla, citiram, 'ni za v bolnico, naj se polula v lonec pri postelji, potem pa zlij v stranišče.'

Skuhala sem mu juho. Ni je zmogel pojesti. Ni zmogel priti do mize in se usesti, ni se mogel naravnost usesti na posteljo ali uleči, tako sem ga silila, da naj nekaj poje, da sem ga razjezila, kar je zelo težko doseči z njim in z mano, nikoli se ni jezil name vsa ta leta. Nalila sem mu juho v skodelico in jo mu prinesla k ustnicam ter nagnila. Uspelo mu je popiti polovico.

Ponovno sem poklicala 911. Začel je izkašljevati bronhialno sluz, kar me je skrbelo: '50 let, Sjögrenova bolezen, nalezljiva bolezen pljuč, avtoimune bolezni, ni cepljen, tretji dan covida, sploh se ne more premikati, bolečine v mišicah so neznosne, izkašljuje sluz.'

Dodal sem še: 'Težko diha,' samo da bi ga že odpeljali, ker je bilo iz letala razvidno, da rabi strokovno pomoč, na kar je Vlado slabotno odbrusil 'ma, ni treba', reševalec pa je rekel: 'Gospa, to je vse normalno. Le če ne more dihati, ga pripeljemo v bolnišnico.'

Poklicala sem na infekcijsko urgenco in tamkajšnjo zdravnico, oglasila se je ženska, ki mu je prej svetovala, naj se polula v lonec, rekla je, da je 'vse to normalno', z Vladom sva rekla, da želiva hospitalizacijo, da vztrajava, da se zdravi, ona je rekla: 'Odvisno od vas, ali vas bo rešilec hotel pobrati, ampak to so normalni simptomi.' Nato sva rekla, da želiva, da pridejo ponj. Poklicala sem 194, že stotič opisala vse simptome. Okoli 13.40 ure je prišla ekipa, dva tehnika, dala sta mu injekcijo, rekel sem, naj ga vzamejo, rekli so, da 'ni treba, to so normalni simptomi, naj pije tekočino in naj je slane palčke'. Točno te besede.

Ni se mogel premakniti niti za centimeter

Rekla sem, da ne more piti. Niti jesti, da je za to preslab. Neumno so me pogledali. 'Naj se prisili,' so rekli. Rekla sem, da ne more. Vlado je prosil za infuzijo. Rekli so, da se infuzija daje samo v bolnišnici. Kasneje, ko sta prišla drugič, sta bogami imela v torbi infuzijo, a je bilo prepozno. Prvič, ko so bili tam, se ni mogel premakniti niti za centimeter. Niti centimeter.

Tehnik ga je moral pomagati prevrniti na bok, da mu je dal injekcijo. Vlado je vprašal, zakaj se noro poti in ga zebe hkrati, nima pa vročine. Tehnik mu je rekel, da je to zaradi Lekadola. Posteljnina je bila v lužah. Obrisal sem ga z brisačo in robčki.

Po slabih dveh urah stojim v kuhinji, ko zaslišim njegov klic 'Na pomoč!'

Stečem gor, vidim, da ima stopala modra, dotaknem se jih, mrzla so, jasno mi je, da cirkulacije sploh ni. Njegov obraz je siv, kot da ni krvi in ​​kisika. Komajda mi reče: 'Ne morem dihati'. Pokličem urgenco in takoj pridejo, on pa ne more dihati. Spomnijo se nas, ne glede na vse pravijo, da ga bodo zdaj odpeljali v bolnišnico.

Pridejo čez mogoče 20 minut, spakiram mu stvari za v bolnišnico, on leži, hrope, hitro diha, vedno bolj postaja moder. Pridejo, ista ekipa kot zadnjič, še vedno je pri zavesti, vendar se še vedno ne more premakniti, počuti se grozno, rečejo mu, naj zleze na eno stran postelje, da ga lahko položijo na stol in ga odpeljejo.

Ne gre.

Po tem ga tehnik prime za noge in jih dvigne in zadrži v zraku, češ 'to mu bo dvignilo pritisk', a postaja vedno bolj bled, na odeji ga vlečejo na drugo stran postelje, bližje stolu, vidim, da ima glavo spuščeno v čuden položaj, zelo je nagnjena, zavpijem: 'Ne more dihati v tem položaju!!', oni pa pravijo: 'Lahko!' Primem ga za roko, mu povem, da je vse bo v redu, da ga bodo odpeljali v bolnico, pogleda me in zavije z očmi in za vedno zaspi.

Zavpijem: V tem položaju ne more dihati! Pravijo: Lahko. Primem ga za roko, pogleda me, zavije z očmi in za vedno zaspi.

Tedaj tehnik na aparat zavpije kolegu 'pusti nosila, prinesi reanimacijo!'.

Oživljali so ga morda kakšno uro.

Kričala sem. Vrgli so me iz sobe in zaprli vrata, slišala sem zvok črpalke, s katero so mu verjetno črpali zrak v pljuča. Isti ljudje, ki so mu pred uro ali dvema rekli, da je v redu in da mu ni treba v bolnišnico.

Iz istega hrvaškega zdravstva, ki mu je povedalo, da mu primanjkuje zdravil za bolnike, kot je on, za tiste, ki se ne morejo cepiti, ker imajo avtoimune in druge bolezni.

Zakaj ga niso odpeljali v bolnišnico in mu dali tistega jebenega zdravila?

Zakaj ga niso odpeljali v bolnišnico, ko smo jih prosili ves prekleti dan?

Zakaj mu niso dali tega prekletega zdravila?

Zakaj prekleti družinski zdravnik ne dela ali nima zamenjave na Dan zmage?

Nočem žalosti (žalost je preblaga beseda) pretvarjati v zagrenjenost ali iskati krivde, a nekaj dejstev je treba poznati.

Meni ga nič ne more vrniti.

Niti meni, niti njegovim čudovitim staršem njihovega sina edinca.

Moj ljubljeni. Moj Kvakan. Moj Charlie Brown. Moje Vse na svetu. In širše.«

Delite članek