REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

»Bili smo njihovo zadnje upanje«: zgodba pilotov, ki so iz žrela vulkana rešili dvanajst hudo ranjenih ljudi

»Bili smo njihovo zadnje upanje«: zgodba pilotov, ki so iz žrela vulkana rešili dvanajst hudo ranjenih ljudiPogumna pilota - reševalca iz Nove Zelandije

Medtem ko vojaški reševalci in potapljači s posebno zaščitno opremo na vulkanu Whakaari pravkar iščejo trupla še zadnjih žrtev nenadnega izbruha ognjenika, je ostala nekoliko pozabljena neverjetna zgodba o tem, kako je bila rešena večina tistih, ki so preživeli nepričakovan izbruh ognjenika 9. decembra letos na Belem otoku v Novi Zelandiji.

Doslej je zaradi opeklin življenje izgubilo že 16 ljudi, številka pa bi lahko bila še višja. Nekatera trupla še vedno niso našli.

Tudi življenja rešenih pa bi bila zagotovo izgubljena, če jim ne bi na pomoč na Belem otoku pravočasno in samoiniciativno priskočili trije - komercialni piloti.

»Ljudi smo našli mrtve, umirajoče in žive, toda v različnih stanjih nezavesti,« je povedal Mark Law, direktor turističnega podjetja, ki je odletel v vulkan in na njem preživel eno uro, kljub temu, da se je nad njim vzdigoval steber dima iz aktivnega vulkana in je obstajala velika verjetnost ponovnega izbruha.

Tako velika, da na otok vlada sploh ni želela poslati reševalcev, v strahu, da ne bi bilo število žrtvev še večje.

Helikopter v notranjosti vulkana
Helikopter v notranjosti vulkana

Za reševanje se je Mark Law, eden od pogumnih pilotov odločil v trenutku, ko je postalo jasno, da zaradi nevarnosti ponovnih izbruhov vulkana reševalcev ne bodo poslali na otok na pomoč žrtvam, turistom, ki so otok obiskali le malo pred izbruhom vulkana.

'Opekline so bile strašne … Veliko ljudi sploh ni moglo govoriti,' je po rešitvi turistov iz ognjenika povedal pilot helikopterja Mark Law.

»Slišali smo, da nihče ne bo odšel na otok. To je bila njihova odločitev. V to nisem bil vključen. Mi smo se ukvarjali samo s tem, kar lahko naredimo sami,« je dejal Mark Law.

»Mislil sem si, da to ni videti dobro in govoril s svojimi piloti. Klicali smo PJ-eva 'Potovanja na Beli otok', podjetje, ki upravlja s turističnimi ladjami in še enega prijatelja ribiča. Rekli so, da je bil to zelo hud in velik dogodek. In potem smo se odločili, da odletimo,« se je spominjal Mark Law.

Mark je pilotiral prvi helikopter, »Veverico« (AS350), v drugem pa je letel njegov prijatelj Jason Hill s Tomom Storeyem kot potnikom.

V 20 minutah so bili nad otokom, oddaljenim okoli 50 kilometrov.

»Spustil sem se dol, v krater, na višino 60 metrov. Ljudi smo lahko kar dobro videli iz zraka. Ležali so na tleh, nekateri v razširjenem položaju. Iskali smo mesto, kjer bi lahko varno pristali. Prah je bil poln kislin in to ni dobro za motorje … Oba sva pristala na sredini otoka, kjer sva imela občutek, da je to varno. Povsod je padal pepel, ampak s tem smo se lahko izborili. Šli smo do vsakogar. Tekali smo okoli in poskusili ohrabriti ljudi, ki so bili v resnično obupnem stanju. Našli smo mrtve ljudi, umirajoče in žive, toda v različnih stanjih nezavesti,« se spominja pilot.

Pilota in ognjenik na Belem otoku
Herojska pilota in ognjenik na Belem otoku ...

Povsod okoli njih so padali drobci pepela in prahu, kakor da bi bilo vse posipano z ogromno količino pudra.

Dihanje je bilo otežkočeno in brez kisikovih mask so vsi hlastali za zrakom, toda »prevzel jih je adrenalin.«

Pobirali smo jih, medtem ko se je njihova koža lepila na naše dlani.

»Raje bi prelomil nekaj pravil in rešil nekaj življenj, kot pa samo sedel tam in razmišljal, kaj vse bi lahko naredili,« je dejal Mark Law, nekdanji vojak, ki je služil tudi v različnih območjih spopadov v Afriki.

Pravi, da je v življenju videl veliko trupel, da pa je bil kljub temu šokiran nad ranami, ki jih je videl na poškodovanih in umirajočih ljudeh v vulkanu.

»Opekline so bile grozne. Veliko ljudi sploh ni moglo govoriti. Bilo je precej tiho. Edine besede so bile občasno 'pomagajte'. Bili so prekriti s pepelom in prahom. Pobirali smo jih, medtem ko se je njihova koža lepila na naše dlani ...«

Ognjenik na Belem otoku
Ognjenik na Belem otoku

Tom Storey je na otoku uzrl nekoga, ki ga je tudi prepoznal.

»Videl sem človeka, ki sem ga poznal, turističnega vodnika. Ni mu bilo več mogoče pomagati. Lahko sem ga samo dvignil in ga bolje namestil, da bi ga lahko našel, ko se bi pozneje vrnili tudi po trupla,« je dejal.

Mark Law: 'Raje bi prelomil nekaj pravil in rešil nekaj življenj, kot pa samo sedel tam in razmišljal, kaj vse bi lahko naredili.'

Vsi trije rešitelji so naložili po pet ljudi v vsakega od helikopterjev in še dva v en zasebni helikopter, ki je priletel za njima. Po nekaj manj kot uri na Belem otoku so jih vse odpeljali v bolnišnico Whakatāne, od koder so jih poslali v specialistične oddelke za opekline po vsej Novi Zelandiji.

Law je dejal, da bi takoj odletel nazaj tudi po trupla, če bi mu dovolili, toda žal mu sedaj »birokracija« to več ne dovolil.

Predsednica vlade Nove Zelandije Jacinda Ardern je pohvalila posadke reševalnih helikopterjev.

»Ti piloti so naredili neverjetno pogumno odločitev v izjemno nevarnih okoliščinah zato, da bi rešili ljudi,« je poudarila.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Sorodni članki

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke