Bi atomska bomba lahko rešila Jugoslavijo?

Zaupna študija ameriške tajne službe CIA iz leta 1975 razkriva, da je SFR Jugoslavija leta 1975 »imela tehnične kapacitete« in dovolj urana, da zgradi lastno jedrsko orožje, ki bi ga lahko pripravila »do leta 1980.« Država je bila »na samem robu« sposobnosti, da zgradi lastno jedrsko orožje. Po navedbah Sputniknewsa je dokumente o tem v ZDA pridobil profesor Filip Kovačević, sicer gostujoči profesor na Univerzi San Francisco.

Dokumente je odkril pred mesecem dni, leto dni zatem, ko se je na ameriško CIO obrnil v zvezi z raziskavo jugoslovanskega jedrskega programa. CIA mu je predala kopije osmih dokumentov, ki imajo skupaj 84 strani in se osredotočajo na čas v letih med 1957 in 1986. Različni dokumenti – od kratkih poročil do znanstvenih študij – so imeli vsi oznake zaupnosti. Deli dokumentov so še vedno zatemnjeni, CIA pa je profesorju sporočila, da nekateri drugi dokumenti v zvezi z jugoslovanskim jedrskim programom »še zmeraj ostajajo zaupni.«

Jugoslavija do atomske bombe že do leta 1980

Tajni dokumenti razkrivajo, da sta bili že leta 1952 v sodelovanju z geološkim društvom ZDA v Jugoslaviji odkriti dve nahajališči urana v Sloveniji in Makedoniji. »Eden od dokumentov iz julija 1979 navaja, da so samo zaloge v Sloveniji takšne, da bi lahko proizvedli 300 000 ton urana letno, kar bi bilo dovolj za izdelavo 300 ton uranovega oksida, jedrskega goriva,« pojasnjuje profesor Kovačević. Dokumenti CIE kažejo, da so se ameriški obveščevalci dobro zavedali naporov Jugoslavije v jedrski sferi, saj je imela ameriška tajna služba »dobro organizirano mrežo informantov v institucijah države.« Istočasno pa ZDA »niso mogle nadzorovati sprejemanje odločitev na višji ravni odločanja.« Dokumenti zato dokazujejo, da je »jugoslovansko vodstvo pod Josipom Brozom Titom sodelovalo z zahodom in vzhodom samo do tiste točke, ko je bilo to v interesu Jugoslavije.«

In tako se je na primer takoj zatem, ko »so Američani zavrnili, da bi Jugoslaviji dali nekaj, kar je potrebovala, »Beograd obrnil na Ruse – in obratno.« Ko ZDA Jugoslaviji niso želele prodati eksperimentalnega reaktorja, »so Jugoslovani takoj kupili enega od ZSSR.« In potem je, v sedemdesetih letih, ameriško podjetje Westinghouse podpisalo pogodbo o izgradnji prve in edine jedrske elektrarne v Krškem, v Sloveniji.

»Tudi sovjetska podjetja so bila zainteresirana za isti posel. To je bila težka igra, ki jo je jugoslovansko vodstvo, ko je bil Tito še živ, odigralo perfektno,« ocenjuje Kovačević.

Dokumenti tudi kažejo, da je Jugoslavija v dvajsetih letih vložila resne napore v to, da bi se pridružila jedrskemu klubu, predvsem od sredine petdesetih let do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Medtem ko je analiza iz leta 1958 še ocenjevala, da Jugoslavija nima potencialov za proizvodnjo jedrskega orožja  je študija iz leta 1975 pokazala, da ta sposobnost obstaja in da je »neposredno pred tem, da se realizira.«

Do bombe že v petih letih, »če bi to želeli«

V dokumentu CIE z naslovom »perspektive in nadaljnja proliferacija jedrskega orožja« je jasno zapisano, da bi Beograd oziroma Jugoslavija »lahko proizvedla lastno jedrsko bombo še pred letom 1980, če bi to želeli.« Jugoslavija je v tem trenutku imela dovolj raziskovalnih, tehničnih in drugih virov za kaj takega.

Dokument tudi navaja, da bi Jugoslavija v tem primeru morala narediti še dodatne investicije v kapacitete za proizvodnjo urana ter nato še v tista sredstva (rakete in letala), ki bi lahko nosila jedrske bombe. Pri tem je Jugoslavije do leta 198 v Konjicu zgradila tudi velik podzemeljski bunker za Josipa Broza Tita in vodstvo Jugoslavije, kjer bi bilo mogoče brez težav preživeti tudi jedrsko vojno. A bunker nikoli ni služil svojemu namenu. Tito je kmalu umrl, bunker pa je danes odprt za javnost. 

Z drugimi besedami, Jugoslavija bi lahko proizvedla jedrsko bombo. Vse je bilo odvisno od politične volje vodstva; toda na tem področju Tito od poznih sedemdesetih let zaradi svojih zdravstvenih problemov ni več igral odločilne vloge. In nekateri od njegovih sodelavcev so svojo prihodnost že videli izven Jugoslavije, v svojih lastnih republikah. »Osebno sem prepričan, da bi obstoj jedrske bombe lahko rešil državo pred njenim brutalnim kolapsom,« ocenjuje profesor Kovačević.

Ta ocena ni brez utemeljitve. Res je, da so imeli procesi razgradnje Jugoslavije tudi svoje notranje vzroke, toda prav tako je res, da so imele velike države, predvsem na zahodu, v času razpadanja Sovjetske zveze in vzhodnega bloka velike geopolitične interese in veliko željo, da se na mestu ene same države – Jugoslavije - pojavi večje število manjših in posledično manj močnih držav, ki bi jih bilo mogoče bolj enostavno nadzorovati in nato sukcesivno vključevati v zahodne ekonomske in vojaške integracije. To dokazuje tudi proces hitrega priznavanja republik nekdanje SFRJ po letu 1990 s strani Nemčije in drugih evropskih držav in mlačna, zgolj verbalna podpora »enotnosti Jugoslavije«, ki je vse do prvih razglasitev neodvisnosti leta 1991 prihajala iz uradnega Bruslja in Washingtona.

Tudi usoda Ukrajine, ki se je jedrskemu orožju odrekla, nato pa se po prevratu leta 2015 znašla na udaru ruskega soseda in izgubila Krim ter podobna žalostna usoda libijskega voditelja Moamerja gadafija ter iraškega voditelja Sadama Huseina kažeta, da so države, ki so se odrekle jedrskemu orožju, hitro postale žrtve velikih sil. Za razliko od sicer avtokratske Severne Koreje, ki s svojim jedrskim orožjem še vedno kljubuje pritisku celotne mednarodne skupnosti.  Jedrska bomba bi zato morda – tega pač ne bomo nikoli izvedeli – res lahko rešila Jugoslavijo, kaj bi to pomenilo za njene narode – pa je že povsem drugo vprašanje.