REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Američani - slabši od nacistov: Podmornica ZDA s potopitvijo neoborožene ladje storila brezčuten zločin na morju

Američani - slabši od nacistov: Podmornica ZDA s potopitvijo neoborožene ladje storila brezčuten zločin na morjuVir: Posnetek zaslona, X

Napad ameriške podmornice na iransko ladjo Dena oziroma Soleimani v Indijskem oceanu v sredo ni bil le še ena v nizu eskalacij v regiji, kot so to hladno poročali svetovni mediji, temveč očiten primer hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava, ki postavlja vprašanja o tem, ali ameriški mornarji v določenih situacijah ravnajo slabše celo od svojih nacističnih predhodnikov iz druge svetovne vojne.

Gre za očiten cinizem: ladja, ki se je vračala z mednarodne vojaške parade – vaje MILAN 2026, ki jo je gostila indijska mornarica in se je je udeležilo 74 držav, povabljene so bile tudi same ZDA – je bila napadena brez opozorila.

Namesto da bi se dvignila na površje in reševala preživele, je ameriška podmornca »prepustila« to nalogo šrilanški mornarici, ki je pozneje rešila le 32 preživelih izmed 180 članov posadke.

Čeprav uradno opisana kot vojaška ladja, naj bi bila Dena v trenutku napada dejansko neoborožena, saj je predstavljala simbolično udeležbo na mirovnem srečanju mornaric, ne pa bojno pripravljeno enoto.

Pentagon je napad označil za »tiho smrt«, kar je eufemizem, ki zamegljuje dejstvo, da je bilo na krovu 180 ljudi, od katerih jih je ogromno končalo v oceanu.

Ključna in najbolj sporna točka pa je ravnanje posadke ameriške podmornice po napadu.

Po mednarodnem pravu – konkretno 18. členu Druge ženevske konvencije iz leta 1949 o izboljšanju stanja ranjenih, bolnikov in brodolomcev, pripadnikov oboroženih sil na morju – so vse stranke v vojni po vsakem spopadu dolžne »brez odlašanja sprejeti vse mogoče ukrepe za iskanje in združevanje brodolomcev, ranjenih in bolnikov ter zagotoviti njihovo ustrezno oskrbo«.

Gre za namerno opustitev dolžnega ravnanja, ki ga mednarodno pravo nalaga že več kot 70 let.

Ameriška podmornica te obveznosti ni izpolnila.

Namesto da bi se dvignila na površje in reševala preživele, je ameriška podmornca prepustila to nalogo šrilanški mornarici, ki je pozneje rešila le 32 preživelih izmed 180 članov posadke.

Takšno ravnanje – potopiti plovilo in nato pustiti ljudi, da se utopijo ali umrejo zaradi izpostavljenosti, ne da bi se storilec potrudil reševati – ni le vojaška zanikrnost, temveč je namerna opustitev dolžnega ravnanja, ki ga mednarodno pravo nalaga že več kot sedemdeset let.

Iranski zunanji minister Abbas Aragči je to dejanje natančno označil kot »zločin na morju« (crime at sea).

Ta ocena ni pretirana.

Ne le, da je bila iranska fregata IRIS Dena neoborožena, kot je bilo predvideno v protokolu o povabilu na indijske pomorske vaje, ampak so se iste vaje udeležile tudi ZDA, poročajo mediji v Indiji.

Tukaj zgodba o ameriški podmornici, ki je potopila neoboroženo ladjo in ne pomagala utapljajočim se brodolomcem, postane še bolj brutalna, saj imata ZDA in Indija sporazum o izmenjavi obveščevalnih podatkov, kar je Američanom omogočilo, da lahko locirajo iransko ladjo po tem, ko je zapustila pristanišče kljub temu, da je dejansko spoštovala mirovne protokole, kar pomeni, da je bila dejansko brez obrambe.

Ko nemški podmorničarji v drugi svetovni vojni niso reševali preživelih (na primer pri incidentu Laconia), so dejanja vsaj poskušali opravičevati z varnostnimi pomisleki.

Ameriški napad pa se je zgodil daleč od bojišča, v relativno varnih mednarodnih vodah, kjer ni bilo neposredne grožnje podmornici ZDA, da bi lahko trdili, da bi jih reševanje ogrožalo.

Še bolj sramotno je, da je šlo za ladjo, ki se je vračala z mednarodnega dogodka, ki naj bi služil medsebojnemu razumevanju in sodelovanju med mornaricami. Da jo napadeš prav v takšnem trenutku – in nato pustiš posadko, naj umre v mrzlih vodah – je dejanje, ki presega običajno vojaško krutost in vstopa v sfero zavestnega mučenja in prezira do človeškega življenja.

Celo pravi nacisti so med drugo svetovno vojno reševali preživele z ladij, ki so jih potopile njihove podmornice. To je veljalo za stvar osnovne časti.

Ameriški vojni minister Pete Hegseth je dejal, da je to »prva potopitev sovražne ladje s torpedom po drugi svetovni vojni« (kar sicer ni res, ampak to ni bistvo).

Toda tudi pregled nekaterih zgodovinskih dejstev kaže, da je ta zgodba še slabša za Američane.

Da je mornarje reševala majhna Šrilanka s svojimi zelo skromnimi sredstvi je sicer pohvale vredno, a to ne izbriše ameriškega zločina.

Zgodovina tega je pravzaprav zanimiva: nacisti so reševali preživele vse do tako imenovanega incidenta Laconia leta 1942.

Laconia je bila britanska vojaška ladja, ki jo je ob zahodnoafriški obali potopila nemška podmornica U-156.

Ameriški B-24 je z bombami in obstreljevanjem z mitraljezi ubil na desetine preživelih z Laconie, zaradi česar je bila U-156 prisiljena, da je preostale rešene preživele britanske mornarje vrgla v morje in se potopila, da bi se izognila uničenju.

Takoj po potopitvi so nacisti začeli reševati več kot 400 preživelih in – kot je bila običajna praksa – v preprostem angleškem jeziku prek odprtih radijskih kanalov sporočali svoj položaj vsem bližnjim zavezniškim silam, da jih med reševanjem ne bi napadli.

Takrat je ameriški bombnik B-24 »Liberator« vseeno napadel podmornico, čeprav so bili vsi rešeni in preživeli Britanci na njenem premcu.

Ameriški B-24 je z bombami in obstreljevanjem z mitraljezi ubil na desetine preživelih mornarjev z Laconie, zaradi česar je bila U-156 prisiljena, da je preostale rešene preživele Britance vrgla v morje in se potopila, da bi se izognila uničenju.

Ameriški piloti B-24 so nato pomotoma poročali, da so potopili U-156, in so bili celo odlikovani z medaljami za hrabrost ...

Prevoz brodolomcev z Lakonije med U-156 (v ospredju) in U-507 (v ozadju). Glej tudi: Spraul, G.: Vom Fähnlein zur Fahne in den Tod, ISBN 978-3-86634-502-7, str. 637. Vir: Posnetek zaslona

»Ta dogodek je popolnoma spremenil nacistično politiko glede te zadeve: Karl Dönitz, poveljnik flote podmornic, je izdal Laconiabefell - Lakonijski ukaz -, ki je podmornicam prepovedal reševanje preživelih, ker je bilo tveganje za podmornice zdaj preveliko.

Z drugimi besedami, Američani so med drugo svetovno vojno v bistvu prisilili naciste, da so preživele - z zavezniške strani (!) - pustili na morju.

Dönitz je imel vsaj izgovor,« je ta primer komentiral Arnaud Bernard.

Sklep je jasen: Če nacistični podmorničarji, ki so bili sicer odgovorni za neštete grozote, včasih kljub vsemu reševali brodolomce (kot v omenjenem primeru Laconia, kjer je komandant Werner Hartenstein celo dvignil rdeči križ na podmornici, da bi označil reševalno operacijo), potem ameriški mornarji v tem primeru niso dosegli niti tega minimalnega standarda človečnosti.

Res je – še Dönitz in nacisti – so bili boljši.

In če je bila ladja res neoborožena, kar kažejo pričanja, potem gre za neposredno kršitev načela razločevanja in sorazmernosti, ki velja za temelj mednarodnega humanitarnega prava.

Zahodni mediji bodo to verjetno spet predstavili kot »uspešen udar proti iranskemu režimu«.

V bistvu so osrednji slovenski mediji objavili novico točno tako, kot dokaz uspešnosti delovanja ameriške vojske – in pozabili kritično oceniti dogodek.

A dejstvo ostaja: pod vodo se je zgodil zločin, ki ga ne more oprati nobena geopolitična argumentacija.

In dokler bodo taka dejanja ostala nekaznovana, je vsaka razprava o »vrednotah« in »pravilih« Zahoda - le prazna retorika.

Res je – še Dönitz in nacisti – so bili boljši.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke