Rešitev je kapitulacija: Zakaj velikonočno premirje ne bo prineslo miru, pač pa se bo vojna v Ukrajini še zaostrila

Ruski predsednik Vladimir Putin je razglasil velikonočno premirje v vojni v Ukrajini.

Začelo se je včeraj in bo trajalo do nedelje do polnoči.

Ukrajinski samodržec Vladimir Zelenski se je na nepričakovano razglasitev premirja odzval skeptično.

»Danes od 18. ure (17. ure po srednjeevropskem času) do nedelje opolnoči ruska stran oznanja velikonočno premirje,« je dejal Putin med pogovorom z ruskim načelnikom generalštaba Valerijem Gerasimovom.

»Dajem ukaz za prekinitev vseh sovražnosti v tem obdobju,« je dejal Putin med srečanjem, ki ga je prenašala ruska televizija. Kot je pojasnil, njegova odločitev »temelji na humanitarnih razlogih«.

»Izhajamo iz tega, da bo ukrajinska stran sledila našemu zgledu, naše enote pa morajo biti pripravljene, da se uprejo morebitnim kršitvam premirja in sovražnikovim provokacijam oz. kakršnim koli agresivnim dejanjem,« je dejal Putin.

Ukrajinska stran se za zdaj še ni odzvala na njegovo napoved, sta pa državi včeraj izvedli obsežno izmenjavo vojnih ujetnikov.

Vsaka je vrnila po več kot 240 ujetnikov, je sporočilo rusko obrambno ministrstvo.

Načelnik ruskega generalštaba Valerij Gerasimov je Putinu medtem poročal, da naj bi Ukrajina več kot stokrat kršila dogovor o nenapadanju energetske infrastrukture.

Rusija je v petek opustila moratorij na napade na ukrajinske energetske cilje, saj Ukrajina tega dogovora nikoli ni spoštovala.

Tokratni predlog za premirje pa bo pokazal, »kako iskrena je pripravljenost režima v Kijevu, njegova želja in sposobnost, da spoštuje dogovore in sodeluje v mirovnih pogajanjih«, je še dejal Putin.

Številni komentatorji so razglasitev novega, velikonočnega premirja videli kot uvod v pravo premirje.

Toda podrobnejša analiza pokaže, da temu ni tako. Razlogi za vojno so še vedno nedotaknjeni.

Poglejmo samo že prvi predlog Združenih držav s to splošno prekinitvijo ognja. Nobena od težav ni bila obravnavana ali razrešena, na primer širitev Nata, vendar so ZDA vztrajale pri »premirju.«.

Putin je pristal – a premirja ni bilo.

Sedaj je Rusija uvedla »enostransko premirje«.

In odzivi Zelenskega kažejo, da bo odziv Ukrajine podoben.

Premirje je bilo v resnici oznanjeno zato, da omogoči Ukrajini, da prekine s sovražnostmi in pristane na pogoje Moskve.

To pa se zaradi vmešavanja EU ni in ne bo zgodilo in zato se bo vojna – nadaljevala.

Vse to je bilo že velikokrat lepo pojasnjeno s strani analitikov, ki bolj realistično ocenjujejo mednarodno dogajanje.

Vendar njihove ocene nikoli ne pridejo v osrednje medije.

Nekdanji odvetnik in voditelj oddaje »Duran« Alexander Mercouris se je tako na primer 30. marca pogovarjal z profesorjem Johnom Mersheimerjem in profesorjem Glennom Diesenom.

Diesen je bil bolj v vlogi spraševalca, odgovori vseh treh pa dobro pojasnjujejo razloge, zaradi katerih so trenutni mastni naslovi o »velikonočnem premirju« v vseh medijih – precenjeni.

Njihova analiza zadnjih dveh propadlih dogovorov o premirju namreč jasno kaže, kako se bo končalo tudi to, sedaj celo »enostransko premirje« Rusije.

Mearsheimer je takoj opisal bistvo problema: »Moj občutek je, da si Zahod, predvsem Združene države Amerike, želijo splošno premirje, nekakšno krovno premirje, nato pa se bomo začeli pogovarjati o resničnem mirovnem sporazumu. Rusi si želijo, da bi dobili na mizo pravi mirovni sporazum in da bi se vsi strinjali z mirovnim sporazumom, nato pa bi prišlo do prekinitve ognja.

Na najbolj splošni ravni torej obstaja temeljno nesoglasje med obema stranema. Vendar pa se je zgodilo, da smo začeli razpravo o prekinitvi ognja ali o dveh prekinitvah ognja. Zelo pomembno je poudariti, da ne gre za splošno prekinitev ognja.

Kot sem že dejal, Rusi v tem trenutku niso zainteresirani za splošno prekinitev ognja. Tako smo dosegli dve prekinitvi ognja o ne preveč pomembnih vprašanjih. Prvič, obnovili ste sporazum o Črnem morju, in drugič, sklenili ste sporazum o napadih po energetskih objektih.

To sta omejena sporazuma in ne morem reči, ali že veljata. Ni jasno, kdo se je s čim natančno strinjal. Ni natančno določeno, kdaj so se dogovori začeli in ali so se že začeli.

In še enkrat, ne nanašajo se na glavna vprašanja. Ne gre za splošno premirje. Poleg tega Rusi iz pametnih razlogov niso zainteresirani za splošno premirje.

Bili bi nori, če bi pristali na splošno premirje, ker so na pohodu.

Želijo se ukvarjati z najpomembnejšimi vprašanji, ki so, ali bo Ukrajina v Natu, kateremu ozemlju se bodo Ukrajinci odpovedali in koliko razoroževanja bo potekalo v Ukrajini.

To so ključna vprašanja, ki Ruse razumljivo skrbijo.

In kolikor lahko rečem od zunaj, pri teh ključnih vprašanjih nismo dosegli nobenega napredka. Namesto tega se ukvarjamo s temi majhnimi premirji in pri tem ne dosegamo večjega napredka. Preden predam besedo Alexandru, naj povem še zadnjo pripombo.

Že iz samega opazovanja poteka pogajanj o prekinitvi ognja je jasno razvidno, da bodo Ukrajinci storili vse, kar je v njihovi moči, da bi spodkopali kakršen koli sporazum med ZDA in Rusijo. In to ni dober obet za prihodnost,« je opozoril Mearsheimer.

Alexander Mercouris se je s tem strinjal: »Mislim, da obstaja temeljna razlika med Američani in Rusi v tem, kako pristopajo k tem razpravam. Američani želijo zadevo zelo hitro končati. Ko rečem končati, hočejo zelo hitro končati spopade. Zdi se, da je to njihova prednostna naloga.

Verjetno je veliko razlogov, zakaj si to želijo. Verjetno je to povezano s Trumpovimi domačimi stališči in vsemi drugimi stvarmi. Vendar pa želi, da se spopadi, kot pravi sam, končajo.

Rusi po drugi strani želijo, točno tako, kot pravi John, smiseln dialog o, kot pravijo, temeljnih vzrokih konflikta, ki bi se končal s končnim mirom.

In Rusi pravijo, če se bomo ustavili, če se bomo dogovorili o tej prekinitvi ognja, morda nikoli ne bomo prišli do te točke, ker smo to že poskusili. V preteklosti smo že imeli prekinitve ognja.

Nato smo se poskušali pogajati o bistvenih vprašanjih. Za to je šlo v Minsku. To se je vleklo osem let in ni prineslo ničesar.

In tega ne bodo ponovili. Zato menim, da je bila težava v tem, da Američani zelo hitro pritiskajo. Zelo se jim mudi.

Rusi nočejo, da bi se jim mudilo. Pravijo, da je treba iti korak za korakom.

Vsa ta vprašanja moramo obravnavati eno za drugim, pravijo Rusi.

Preučiti moramo vse različne podrobnosti tega spora, temeljne vzroke in razloge, zakaj je do njega prišlo. To lahko traja zelo dolgo. Toda če želimo doseči mir s pogajanji, mora biti tako.«

Alexander Mercuris se je s svojim sogovornikom strinjal: »Zato smo imeli dve tako imenovani prekinitvi ognja. Mislim, da je bila tisto premirje v Črnem morju mrtvo že ob prihodu. Pogoj zanj je bila ukinitev sankcij, nekaterih sankcij, s strani Evropejcev.

Evropejci teh sankcij ne bodo odpravili. Neverjetno je, da ljudje v Trumpovi ekipi tega očitno niso razumeli.

Drugi sporazum, sporazum o napadih na energetske objekte, spet ne prinaša niti dogovora niti o tem, s katerim datumom se začne. Rusi pravijo, da je to 18. marec.

Ukrajinci niso nikoli jasno povedali, na kateri dan se je po njihovem mnenju dogovor začel, prav tako ne Američani.

Obstaja le delno soglasje o tem, za katere objekte velja prekinitev ognja.

Ukrajinci napadajo ruske energetske objekte ali vsaj tisto, kar Rusi štejejo za energetske objekte na območju posebne vojaške operacije. Ukrajinci bodo rekli, da prekinitev ognja tega ne zajema, ker ti objekti niso v Rusiji.

Rusi se s tem seveda ne bodo strinjali. Nič ni bilo dogovorjeno. In to le za 30 dni.

In Rusi danes pravijo, da če se bo to nadaljevalo, se tudi mi tega ne bomo držali… Podobno kot pri mnogih stvareh, ki smo jim bili priča med pogovori o strateškem orožju, do končne rešitve ne bomo prišli z mirovnim procesom. Odločila ga bo vojna. Opaziti je, da Rusi pri vsebinskih vprašanjih ne popuščajo niti za milimeter.«

John Mearsheimer je nato dejal, da je temeljna težava v tem, da je na Zahodu le peščica ljudi, ki razumejo bistvo tega spora.

»Mi smo trije od teh ljudi, vendar nas ni veliko. In bili smo odrinjeni na rob družbe.

Zelo pomembno je, da to razumemo. In ljudje, ki delujejo v glavnem toku, tako v medijih kot v svetu politike, imajo v glavi zelo drugačno sliko o tem, kaj se dogaja in kaj je mogoče doseči.

In mislim, da vsi skupaj mislimo, da so ti ljudje zablode, da preprosto ne razumejo narave konflikta.

Dejstvo pa je, da Rusi zmagujejo na bojišču in da so postavili vrsto zahtev, o katerih se ni mogoče pogajati.

Lahko razpravljamo o tem, kolikšni količini ozemlja se bodo (Ukrajinci) odrekli, vendar bodo Rusi osvojili te štiri pokrajine in Krim in verjetno bodo želeli še nekaj več ozemlja.

In to so zahteve, o katerih se ni mogoče pogajati.

Enako velja za razorožitev Ukrajine do te mere, da ne bo predstavljala ofenzivne grožnje Rusiji.

Enako velja za varnostna jamstva in vključitev Ukrajine v Nato. In te stvari lahko sprejmemo ali pa ne.

Tako preprosto je. Dogovor, ki ga je treba skleniti, nam je jasen. Vendar mislim, da veliko ljudi v "glavnem toku" verjame, da lahko pritisnemo na Ruse in jih prisilimo k pomembnim koncesijam, obenem pa tudi mi naredimo pomembne dosežke.

To se ne bo zgodilo. Rusi vidijo to, kar je v Ukrajini, kot eksistenčno grožnjo in želijo to grožnjo enkrat za vselej odpraviti. In če mi ne bomo sodelovali z njimi, če Ukrajinci ne bodo sodelovali z njimi in Evropejci ne bodo sodelovali z njimi, potem bo ta konflikt trajal še dolgo, dolgo časa,« je dejal Mearsheimer.

Alexander Mercouris pa je opozoril na nekompetentnost ameriških pogajalcev.

»Mislim, da je ena od drugih težav v tem, da ameriški pogajalci niso zelo izkušeni ljudje. Gospod Witkoff je zelo pameten človek, o tem sploh ne dvomim, je zelo sposoben pogajalec v poslovnem svetu, v katerega je bil vključen. Vendar še nikoli ni vodil pogajanj z Rusi na takšni ravni. Ni mogoče, da bi se znašel na vrhu tega zelo, zelo zapletenega problema. In mislim, da enako velja tudi za druge.«

Mearsheimer je nato opozoril, da je znotraj Trumpove administracije veliko neokonservativcev, veliko super jastrebov.

Trump je pripeljal Steva Witkoffa prav zato, ker ne zaupa ljudem, kot sta Marco Rubio in Mike Vance.

»Ve, da jih potrebuje iz določenih političnih razlogov, vendar jim ne zaupa. Kdo je torej njegov glavni pogajalec o Rusiji? To je Witkoff.

Kdo je njegov glavni pogajalec za Bližnji vzhod? To je Witkoff. Pripeljete torej človeka, ki je zelo pameten in odličen pogajalec v svetu nepremičnin v New Yorku.

Toda kot vsi vemo, da moraš te primere poznati kot svoj žep, če hočeš biti glavni pogajalec, kajne?

Ukrajinski in izraelski primer moraš poznati od zadaj do spredaj. Steve Whitkoff pa ne ve skoraj ničesar.

Teh vprašanj ni preučeval vse življenje. In še enkrat, ne ukvarja se samo z ukrajinskim vprašanjem, ampak tudi z bližnjevzhodnim vprašanjem. In to je zelo pereče, morda celo bolj pereče kot ukrajinsko vprašanje.

Tako ga to vleče v dve različni smeri. Poleg tega sta Trump in Whitkoff obkrožena z ljudmi, ki se v osnovi ne strinjajo s tem, kar počneta Trump in Whitkoff.

Če se vrnemo k temu telefonskemu pogovoru, pogovoru, ki je potekal na Signalu, ni naključje, da je imel Mike Waltz, svetovalec za nacionalno varnost, na svojem seznamu telefonskih številk Jeffa Goldberga in ga po naključju vključil v pogovor, saj je Jeff Goldberg super jastreb glede Ukrajine in Bližnjega vzhoda.

Waltz pa je velik jastreb glede Ukrajine in Bližnjega vzhoda. In prepričan sem, da je Waltz že govoril z Goldbergom, kajne? In to je tisto, proti čemur se Trump bori.

To je težava, s katero se je Trump soočil že prvič, od leta 2017 do leta 2021. To je povedal ob številnih priložnostih in ne bo dovolil, da bi se to ponovilo.

Toda v administracijo je pripeljal te ljudi, ki o ukrajinski krizi razmišljajo drugače kot on.

Tako imamo v bistvu zapleteno situacijo.

Imamo Steva Whitkoffa, ki preprosto ne ve veliko, nima veliko izkušenj s tovrstnimi pogajanji, vlečejo ga v dve različni smeri, obkrožen pa je z ljudmi, kot sta Marco Rubio in Mike Waltz, ki sta glede Ukrajine super jastreba.

In ni presenetljivo, da Trumpova administracija pri poskusih reševanja ukrajinske vojne ne doseže ničesar.«

Alexander Mercouris se je nato vprašal, kaj lahko stori Trump?

Ali se bo vrnil k temu, kar je počel Biden?

»Mislim, da je to popolnoma neplodno. Obveščevalna skupnost je pravkar objavila svoj letni pregled 2025. Morda je Tulsi Gabbard pri tem sodelovala, vendar sumim, da je večina tega, kar je v njem, verjetno nastala še pred njenim nastopom funkcije direktorice nacionalne obveščevalne službe. V njem je v bistvu zapisano, da Združene države zdaj ne morejo storiti ničesar, kar bi Rusom povzročilo takšne stroške, ki bi spremenili izid v Ukrajini. Trump se torej tega verjetno zaveda. Verjetno ve, da ta politika ni uspešna.«

Mearsheimer nato predlaga nekaj, kar bi lahko bila »edina izvedljiva strategija, s katero bi Trump lahko uspel.«

Trenutno namreč Trump ne more storiti veliko, ker nima vzvodov vpliva na Ukrajince ali Evropejce ali celo na veliko ljudi v svoji administraciji.

Vendar je treba nekaj časa počakati in videti, kaj se bo zgodilo na bojišču.

»In če bodo Rusi zelo uspešni to pomlad in to poletje in to jesen, kar se mi zdi verjetno, je zelo težko reči, kaj točno bodo naredili in koliko sil so zbrali in tako naprej in tako naprej. Vendar menim, da je mogoče trditi, da bodo Rusi kmalu spet na pohodu. Ukrajinska obramba se bo še naprej krhala.

To je prva točka. Druga točka je, da je na voljo veliko orožja in denarja, vendar ta oskrba ni večna. To je Bidenova oskrba.

Trump se ne bo vrnil v kongres. V kongresu ni glasov za to, da bi v oskrbo Ukrajine vložil več materiala in denarja. Zato Ukrajincem pošljete sporočilo.

Rečeš jim: »Dovolil vam bom, da dobite stvari, ki vam jih je obljubil Biden. Toda ko se ta sredstva iztečejo, je vsega konec.«

Tretja stvar pa je, da pustite Evropejce, da se še naprej prepirajo med seboj, kar se že dogaja.

In nimate več opravka z Združeno Evropo. In če si Trump, najdeš tiste Evropejce, tiste evropske države, ki so pripravljene igrati s teboj. In z njimi skleneš dogovore, s katerimi poskušaš razbiti Evropejce.

Hkrati pa Ukrajincem rečeš: »Poglejte, Evropejci vam ne bodo potegnili kostanja iz ognja. Kongres vam ne bo dal več denarja in orožja. In Rusi so na pohodu.

Ste opazili, da izgubljate vedno več ozemlja? In če se ne boste dogovorili, boste izgubili še več ozemlja. In zdaj želim skleniti dogovor.

Torej sklenimo dogovor zdaj.«

Mislim, da je to najboljše upanje za Trumpa, da pusti dogodkom, da se odvijejo, in na nek sprevržen način upa, da se bodo odvili v korist Rusije, saj boste tako pridobili prisilni vzvod tako nad Ukrajinci kot Evropejci. Če pa to ne bo delovalo, se bo vojna samo še nadaljevala.

In Rusi bodo zavzemali vedno več ozemlja. In sčasoma bodo pri ravnanju z Ukrajinci še bolj neusmiljeni, saj bodo želeli to vojno ustaviti,« ocenjuje Mearsheimer.

Po mnenju profesorja iz Chicaga je edino vprašanje, o katerem se lahko zahod še pogaja, ozemlje. Toda štiri področja so že ruska, Krim prav tako.

Dlje kot traja vojna, več ozemlja bodo Rusi zavzeli.

In težje jim bo to ozemlje odvzeti. »Zato bi morali Ukrajincem reči, da želite skleniti dogovor zdaj in zmanjšati svoje izgube. Toda to je argument, ki ga je v tem trenutku skoraj nemogoče prodati,« opozarja Mearsheimer.

Alexander Mercouris pa je poudaril, da je Putin dejal, da Rusi napredujejo na vseh delih frontne črte, da imajo pobudo in da prihajajo do točke, ko so blizu konca.

Z drugimi besedami, da bo spomladi in poleti prišlo do velike ofenzive in da pričakuje, da bo to odločilen udarec.

»Zato menim, da bo prišlo do velike ofenzive. Vendar o tem samo ugibam. Mislim, da bo usmerjena proti Dnjepru, da bi poskušali doseči Dnjeper, ne na jugu Ukrajine, ampak v osrednjih industrijskih območjih Ukrajine. Če bodo Rusi dosegli Dnjeper na tem območju, bodo v bistvu v osrčju Ukrajine. Takrat bo ogrožena sposobnost Ukrajine, da deluje kot država.«

Mearsheimer pa poudari, da Rusi vodijo vojno precej drugače kot Američani.

»Zdi se mi, da so Rusi v zadnjih nekaj letih mobilizirali ogromno število vojakov. Poleg tega v nasprotju z Ukrajinci te vojake res usposabljajo.

Ne mobilizirajo jih in jih takoj pošljejo na fronto. Zato bi si mislili, da imajo Rusi v rezervi veliko število vojakov, ki imajo verjetno nekaj bojnih izkušenj, saj so jih verjetno že menjavali na fronti in izven nje, in ki bi lahko začeli to veliko ofenzivo. Toda to je le opažanje.

Če pogledate, kako je Putin vodil vojno od 24. februarja 2022, in nato pomislite, kako bi isto vojno vodili Američani ali Izraelci. Z drugimi besedami, če bi to vojno v Moskvi vodili Američani ali Izraelci, bi bili veliko bolj neusmiljeni kot Putin. In Izraelci, mislim, nočem niti pomisliti, kaj bi storili Ukrajincem.

Oni so bili odgovorni. Zato se mi zdi res neverjetno, da ima Putin na Zahodu sloves drugega Adolfa Hitlerja, neusmiljenega in zelo agresivnega diktatorja, ki želi pobiti čim več civilistov. In če se ga znebimo in dobimo nekoga drugega, bodo stvari veliko boljše.

Mislim, da je to preprosto napačno. Vsakič, ko država vodi vojno, je to strašna stvar in veliko ljudi je ubitih. Toda Rusi so bili, vsaj po mojem mnenju, glede na to, da sem vojne preučeval že dolgo časa, izjemno zadržani.

Rusi niso bili posebej agresivni ali barbarski, glede na to, kako so se v preteklosti obnašale številne druge vojske. In že dolgo trdim, da če se znebite Putina, bo tisti, ki ga bo nadomestil, verjetno bolj agresiven, ne manj agresiven. Vendar je to argument, ki ga je na Zahodu težko prodati,« ocenjuje Mearsheimer.

Kaj pa, če bi Ukrajinci postali nenadoma uspešnejši?

V tem primeru bi Putin lahko resno okrepil napade na Ukrajino in poskušal spraviti ukrajinsko gospodarstvo na kolena, uničiti mostove, mesta in vladne objekte.

Nekako bi skušal Ukrajini narediti to, kar so Izraelci naredili v Gazi, je prepričan Mearsheimer.

Zato oviranje Rusov v Ukrajini po njegovi oceni »ni v interesu Ukrajine ali v našem interesu.«

»Zato se osebno počutim v paradoksalni situaciji, ko navijam za Ruse, da jim bo na bojišču šlo bolje in ne slabše, ker mislim, da je to na koncu najboljše ne le za Ruse, ampak tudi za Ukrajince in Zahod,« sklene Mearsheimer.

Glenn Diesen pa opozori, da je eden od Putinovih razlogov, zakaj ne bombardira Kijeva, ta, da je, kar zadeva njega, Kijev mati Rusije.

To je bilo prvo glavno mesto Rusije.

Zato tudi ne bombardira svojega glavnega mesta.

Ob tem pa Putin še vedno meni, da bi se, če se neonacistov znebijo, trije večinski narodi, ki sestavljajo Rusijo, torej Rusi, Ukrajinci in Belorusi, lahko združili.

»Njegova jeza, če dejansko berete njegove govore, je trenutno usmerjena na Evropejce, manj na Američane in zagotovo ne na Ukrajince,« opozarja Glenn Diesen.

Glenn Diesen na koncu komentira tudi dogovor o »redkih zemljah« in položaj Ukrajine:

»To je tudi grozen položaj, v katerega so bili postavljeni…Država je razdvojena. Zdaj jim Rusi seveda jemljejo nekatera najbolj strateška ozemlja, Američani  zahtevajo vse njihove vire, elektrarne, Evropejci pa seveda še vedno želijo preveriti, ali je mogoče poslati v smrt še več mladih Ukrajincev, da bi Evropi kupili še nekaj časa. Mislim da je to precej uničujoča usoda, ki jih je doletela, glede na to, da se nič od tega ni moralo zgoditi, če se lahko vrnemo v leto 2014 in sprejmemo, da jim ne bi bilo treba izbirati med Vzhodom in Zahodom.«

Iz vsega zapisanega je jasno, da velikonočno premirje ne bo prineslo miru.

Razglašeno je le zato, da da Ukrajini priložnost, da pristane na pogoje Rusije, na de facto kapitulacijo in izgubo petih ozemelj.

In če ne, bo Rusija lahko ZDA in svetu še enkrat dokazala, da je Ukrajina tista, ki ne želi miru.

In to ni težka naloga, kajti ukrajinska vojska ob podpori EU res neprestano napada tudi cilje globoko v Rusiji, ne glede na razna premirja.

Prav tako si ne želi miru pod ameriškimi pogoji, ki pomenijo spremembo meja in priznanje realnosti na terenu.

Potem bo Rusija lahko zatrdila, da je naredila vse, kar je lahko, da bi dosegla mir.

In da morajo zato sedaj vojaki opraviti svoj del naloge ter zlomiti hrbtenico ukrajinske vozjske, če bo potrebno, pa v tem procesu udarce zadati tudi najbolj vročekrvnim članicam EU.

To bo dalo ZDA možnost, da prekinejo s pomočjo Ukrajini v celoti in vojno prepustijo Evropejcem.

To pa je zanesljiva pot za poraz kijevskega režima.

Za trajen mir je namreč potrebno odpraviti vzroke vojne.

Vzrok vojne je bila širitev zveze NATO in ogrožanje Rusije.

Dokler se glavni vzrok ne odpravi, vmesna premirja ne bodo prinesla miru.

Dve premirji, naznanjeni z velikim pompom sta že tiho propadli, ne da bi se sploh uradno začeli.

In, žal, nič bolje ne kaže tudi »velikonočnemu« premirju.

Edina rešitev za Ukrajino je priznanje poraza in kapitulacija.