Raziskujemo in pojasnjujemo: Terorizem na prostoru nekdanje Jugoslavije

V zadnjem delu se bomo osredotočili na zgodovino terorizma na prostoru nekdanje socialistične Jugoslavije in sicer na najbolj odmevne primere teroristične dejavnosti.

Bosanski mudžahedini

Ko je razpadala druga Jugoslavija, je pro-srbska Jugoslovanska ljudska armada, okrepljena s srbskimi prostovoljci želela prevzeti nadzor nad etnično mešano Bosno in Hercegovino, tako da je med letoma 1991 in 1995 tu potekala vojna. Zahvaljujoč bosanskim muslimanom, ki so predstavljali večino prebivalstva BiH, so se vzpostavili vezi z muslimanskimi državami, ki so pričele podpirani njihov boj za osamosvojitev in samostojnost.
 

Poleg pomoči arabskih držav so pričeli v BiH pričeli prihajati še tuji prostovoljci, med njimi tudi mudžahedini, ki so bili veterani nedavno končane afganistanske vojne proti sovjetski okupaciji. V okviru Armade Republike Bosne in Hercegovine so tako leta 1993 ustanovili formacijo El Mudžahid, katero so sestavljali tuji (muslimanski) prostovoljci kot lokalni vojaki, pri čemer je bila formacija pod neposrednim poveljstvom predsednika BiH, Alije Izetbegovića. Borili so se tako proti hrvaškim kot srbskim silam, vse do razpustitve leta 1995.

Večina tujih prostovoljcev je po koncu vojne zapustila državo, a nekateri so ostali, se poročili in pridobili bosansko-hercegovsko državljanstvo. Takih naj bi bilo okoli 200, pri čemer je bilo okoli 30 takih, ki so pozneje imeli stike s terorističnimi skupinami. Dva izmed samomorilcev, ki so zagrešili napade 11. septembra 2001 v ZDA, sta se tako borila v Bosni, a nista ostala v državi. Med arabskimi prostovoljci, ki so nekaj časa tu tudi živeli, je bil tudi slavni t. i. »pridigar sovraštva«, Abu Hamza, katerega je Združeno kraljestvo zaradi podpore terorizma leta 2012 izročilo ZDA, kjer je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen. Eno leto po vojni je v Bosni ostal tudi Nasser bin Ali al-Ansi, ki je pozneje postal vodja Al Kajde na Arabskem polotoku; pod njegovim vodstvom je skupina organizirala med drugim tudi serijo napadov v Parizu, začenši z napadom na uredništvo revije Charlie Hebdo.

Med vojno in nekaj let po vojni so v BiH delovale tudi nekatere arabske dobrodelne organizacije, za katere se je pozneje izkazalo, da so bile le krinka za Al Kajdo oz. njene predhodnice.

Srbski državni terorizem

Slobodan Milošević, ki je bil v času vojn na ozemlju nekdanje Jugoslavije, predsednik Srbije (1991-1997) oz. predsednik Zvezne republike Jugoslavije (1997-2000), je v zadnjih letih svoje vladavine organiziral serijo atentatov, kar lahko označimo za državni terorizem, proti nekaterim vidnejšim srbskim osebam.

Prvi vidnejši napad se je zgodil oktobra 1999, ko je skupina pripadnikov policijske Enote za specialne operacije (JSO), ki je delovala v okviru Službe državne varnosti, poskušala z namernim trčenjem na avtocesti ubiti vodjo opozicije Vuka Draškovića. Medtem ko je Drašković preživel, so v nesreči umrli štirje njegovi sodelavci. 11.. aprila 1999 sta dva zamaskirana oboroženca ustrelila novinarja in publicista Slavkota Ćuruvija, ki je bil kritik Miloševićevega režima (kljub temu da je predhodno poslovno sodeloval z njegovo ženo, Mirjano). Pozneje se je izkazalo, da sta napad izvedla pripadnika JSO. Najbolj odmevni atentat so pripadniki JSO izvršili 25. avgusta 2000, ko so ugrabili in nato ubili Ivana Stambolića, ki je nazadnje bil predsednik Predsedstva Srbije (1986-87) in je bil prav tako kritik oz. rival Miloševića.
 

Pripadniki JSO so bili pozneje izvajalci še enega odmevnega atentata v Srbiji in sicer, ko je bil 12. marca 2003 ubit takratni predsednik srbske vlade Zoran Đinđić. Slednji je tako leta 2001 dovolil izročitev Miloševića haaškemu sodišču, kot tudi ostro nastopil proti srbski mafiji. Slednja je imela kontakte s pro-Miloševićevo JSO, ki je tako imela dvojni razlog za njegov uboj.

Albanski seperatisti

Leta 1993 je bila ustanovljena Osvobodilna vojska Kosova (UCK), najpomembnejša albanska paravojaška formacija, katere cilj je bila osamosvojitev Kosova izpod jugoslovanske oz. srbske nadoblasti.

Kosovska mafija, ki je takrat nadzirala večino evropskega trga s heroinom, je bila pomemben finančni vir za UCK, zaradi česar je bila sprva registrirana kot teroristična skupina. Šele leta 1996 so pričeli z večjimi neposrednimi napadi na policijske postaje in predstavnike jugoslovanske oblasti, a višek nasilja je predstavljala kosovska vojna (med marcem 1998 in junijem 1999). Kljub povezavi s organiziranim kriminalom in storjenimi zločini nad Srbi je mednarodna skupnost priznala albanski boj za samostojno Kosovo, tako da je NATO neposredno podprl Kosovarje z zračnimi napadi po takratni Zvezni republiki Jugoslaviji. UCK se je pozneje reorganizirala v Kosovski zaščitni korpus, ki predstavlja osnovo za bodoče oborožene sile Kosova, ki je neodvisnost razglasil februarja 2008.
 

A isto mednarodno podporo albanski seperatisti niso prejeli v drugih primerih, ko so želeli osamosvojitev oz. priključitev Albaniji oz. Kosovu. Med leti 1999 in 2001 je na skrajnem jugu Srbije (v občinah Preševo, Bujanovac in Medveđa), ki je poseljen z Albanci, prav tako delovala podružnica UCK. Vstaja v Preševski dolini, ki je želela doseči priključitev tega ozemlja Kosovu, je bila neuspešna.

Prav tako je skoraj celotno leto 2001 v severnih predelih Makedonije potekal upor Albanske narodno-osvobodilne vojske (NLA), ki je želela odcepitev albansko naseljenega področja. Albanci so leta 1994 predstavljali okoli 23 % prebivalstva, s čimer so predstavljali največjo narodno manjšino za Makedonci (66,5 %). Njihov namen je bil preprečen, saj niso imeli take podpore kot Albanci na Kosovu. NATO je leta 2002 sodeloval pri razorožitvi NLA. Seperatisti so bili aktivni še v poznejši letih; zadnji večji incident se je zgodil maja 2015, ko je v spopadu umrlo osem makedonskih policistov in 14 albanskih oborožencev.