Nemški general Erich Vad: »Evropejci se obnašajo kot nezreli pubertetniki, del vladajočega razreda je pripravljen na vojno!«

»V Evropi politika zaostruje razmere, ki nimajo utemeljitve v dejstvih,« pravi Erich Vad, upokojeni general nemške vojske in nekdanji vojaški svetovalec Angele Merkel o najnovejši oboroževalni mrzlci, ki vlada v Evropi v intervjuju za NachDenkSeiten.

Medtem ko se vsa EU histerično pripravlja na novo oboroževalno tekmo in celo menda že kar nujno z Rusijo, medtem ko vodja nemških obveščevalcev celo upa, da bo vojna v Ukrajini trajala vsaj še do leta 2030, prihajajoči kancler Merz pa je še bojevitejši od Olafa Sholza in namerava Ukrajini poslati rakete dolgega dosega taurus za napade globoko v notranjosti Rusije se tudi v Nemčiji slišijo glasovi razuma.

Upokojeni nemški brigadni general Erich Vad se je pogovarjal z novinarjem nemškega spletnega portala NachDenkSeiten (»Strani za premislek«) in opozarja na nevarnosti evropske politike, ki jo vodijo ideologija in pobožne želje ter je povsem ločena od realnosti.

V svoji knjigi »Ernstfall für Deutschland: Ein Handbuch gegen den Krieg« Vad pojasnjuje, kaj bi vojna Nata z Rusijo pomenila za Nemčijo in Evropo, ter poziva k opustitvi iluzij in vojne retorike.

Nekdanji svetovalec kanclerke Angele Merkel za vojaško politiko poudarja: »Vojna zahteva politično odločitev. Ta odločitev bo sprejeta v Washingtonu in Moskvi, ne v Evropi ali Nemčiji.«

Objavljamo prepis pogovora.

Marcus Klöckner: Mediji so polni poročil o vojni v Ukrajini. Pogosto slišimo o stopnjevanju v vojno med Natom in Rusijo. Mnogi se sprašujejo: kaj se tu dejansko dogaja? Kakšen je vaš odgovor?

Erich Vad: Na Zahodu, v Evropi, politiki krepijo in stopnjujejo brezizhodno vojno v Ukrajini, v kateri ne bo vojaške rešitve. To je nevarno. Lahko bi privedlo do tega, kar želimo preprečiti: do vojne v Evropi in z njo. Po drugi strani pa si ZDA in verjetno tudi Rusija želijo končati vojno v Ukrajini. Izjave v zvezi s tem se zdijo jasne. Obe državi sodelujeta s pogajalci pri pogajanjih o prekinitvi ognja. To nam daje upanje.

Hočete reči, da če ZDA in Rusija trdijo, da je treba vojno končati, potem je tako tudi v resnici?

Tako je in Evropejci kljub nasprotni politični retoriki na to ne bodo mogli vplivati. V bistvu je resnica takšna, da sta le ZDA in Rusija resnično sposobni vzpostaviti mir in končati vojno v Evropi in Ukrajini. To velja že od leta 1945, zdaj pa že 80 let. Putin bo to 9. maja izrazil z veliko vojaško parado na Rdečem trgu. Morda bo tam celo Trump in obe zmagoviti sili iz druge svetovne vojne bosta skupaj poudarili, kdo je glavni v Evropi.

Hkrati pa mediji in politiki podpihujejo strah pred vojno in govorijo o morebitnem ruskem napadu na Nato in Evropo. Nekateri menijo, da se bo to zgodilo čez pet let, drugi pa že to jesen. Kaj menite vi?

Mnogi opazovalci, analitiki in strokovnjaki delajo napako, ko trenutna dogajanja ekstrapolirajo, da bi ustrezala njihovi pričakovani ali želeni sliki razmer. Tako je bilo tudi v zadnjih dveh letih vojne, ko so regionalno in lokalno omejene, uspešne vojaške ofenzive Ukrajincev v medijih slavili in jih prikazovali kot trajnostne, čeprav je šlo za razvoj dogodkov, ki niso spremenili splošne razmere, bili odločilni za vojno in pripeljali do zmage. Mnogi se niso zavedali, da je bila in je želja, daleč od resničnosti, oče misli. Medtem lahko tudi laik vidi, da so vojaške razmere v Ukrajini katastrofalne.

Politična in medijska pripoved je zdaj takšna, da so Rusi, ki se trenutno borijo za zasedbo Donbasa in le zelo počasi napredujejo, na dobri poti, da zasedejo celotno Ukrajino in nato napadejo Nato in Evropo. To so nevarne 'teorije domin', ki lahko privedejo do 'samouresničujoče se prerokbe' in s tem do usodnega neželenega razvoja dogodkov. Takšna teorija domin je bila na primer vzrok za desetletno vietnamsko vojno v ZDA, ki je privedla do obsežnega uničenja države in približno treh milijonov smrtnih žrtev. Teorije domin so med hladno vojno legitimirale številne druge odkrite in prikrite operacije ZDA za spremembo režimov v Latinski Ameriki, Afriki in jugovzhodni Aziji.

Enako velja za strahove, ki so jih nedavno izrazili javni mediji, da bo ruski rutinski vojaški manever Zapad 2025 z Belorusijo to jesen pripeljal do napada na baltske države, sprožil veliko evropsko vojno in povzročil, da bomo zadnje poletje preživeli v miru.

Ali to izključujete?

Seveda je mogoče skoraj vse in zaskrbljenost sosednjih držav jemljem zelo resno. Toda hkrati je treba biti previden, da ne širimo strahovlade ob najboljšem času na javni televiziji, tudi ko že potekajo predhodni pogovori o prekinitvi ognja. Ruski vojaški manevri seveda pošiljajo zaostrena politična sporočila, zlasti zdaj v času vojne. Tako je bilo tudi lani ob največjem vojaškem manevru Nata po koncu hladne vojne, »Steadfast Defender«. Tudi v tem primeru so mediji - tokrat ruski - s propagando govorili o bližajoči se vojni. Do neke mere je to del tako imenovane informacijske vojne, čeprav iz vojaških manevrov ne moremo nujno sklepati, da samodejno vodijo v vojno. Vsaka vojna zahteva ustrezno politično odločitev. Trenutno ne vidim, da bi v Washingtonu in Moskvi, Rijadu ali Džedi politično pripravljali veliko vojno, temveč prej premirje v bližnji prihodnosti, kar me pomirja.

Vendar naj bi nemški vojaki »rešili svet«? Zakaj je tako?

To je zelo pretirano vprašanje. Res se zdi, da imamo v Nemčiji politični, intelektualni in medijski razred, ki je na nekaterih področjih pripravljen na vojno, deloma in morda prav zato, ker se jih to eksistenčno ne tiče in takih razmer sploh ne morejo realno oceniti. Erich Maria Remarque je to nekoč zelo dobro povzel: »Vedno sem mislil, da so vsi proti vojni, dokler nisem ugotovil, da so nekateri, ki jo podpirajo. Zlasti tisti, ki jim ni treba iti v njo.«

Še več, zunaj trenutne politične retorike je pripravljenost za vojskovanje v Nemčiji zelo slabo razvita. Kljub prihajajočim posebnim skladom in denarju za ponovno oborožitev bo trajalo več let, preden bo Bundeswehr pripravljen na akcijo.

Najnovejše poročilo komisarke za obrambo Eve Högl ponovno kaže dejansko stanje Bundeswehra. Kar nekaj politikov, zlasti tistih, ki se želijo okrasiti z vojno retoriko, je bilo ugovornikov vesti, ki so kot politiki storili vse, da bi bil vojaški rok v Bundeswehru kratek in vojska majhna. Zdaj širijo vojno histerijo, ki me vznemirja. Ne morem jemati resno tiste, ki v politiki in medijih govorijo o vojni, ne da bi bili za to usposobljeni.

V Nemčiji se trenutno poskušajo lotiti obsežnega programa ponovne oborožitve. Kaj bi se zgodilo v primeru vojne z Rusijo? V svoji knjigi ste opisali scenarij.

Če bi se vojna v Ukrajini stopnjevala, bi imeli evropsko vojno, kar pomeni, da bi imeli vojno v lastni državi. Nemčija je območje razporeditve in logistično središče Nata, tako z ZDA kot brez njih. V Nemčiji imamo še vedno na desetine pomembnih ameriških vojaških objektov in poveljstev, iz katerih potekajo vojaške operacije ter vojaške in obveščevalne operacije po vsem svetu.

Že zaradi naše geografske lege bi bili Nemčija in Poljska ravno v središču dogajanja. Zato vojna za Nemčijo ne more biti racionalna možnost. Zanašati se moramo na odvračanje. To je naša možnost kot izraz naših vitalnih interesov: v središču Evrope ne sme biti vojne. Če bi do nje prišlo, bi z vidika naših nacionalnih interesov storili vse narobe.

ZDA še nikoli niso vodile vojne, v kateri bi tvegale, da bo njihova država uničena. Geografsko so ZDA od Evrope oddaljene več kot 5.000 kilometrov. Evropska vojna ali celo omejena jedrska vojna v Evropi ne bi imela večjega vpliva na ZDA in bi jo bilo z vidika ZDA smiselno načrtovati. Vendar Nemčiji ni treba upoštevati ameriškega stališča, temveč svojega. Za nas bi bil ogrožen naš obstoj. V primeru vojne v Evropi bi bila naša država videti kot ob koncu druge svetovne vojne pred 80 leti, če ne še slabše.

Le da takrat jedrsko orožje ni bilo zares vpleteno.

To je res. Do leta 1942 so bili nemški in ameriški jedrski načrti približno na enaki ravni. Hvala bogu, da so ZDA hitro napredovale, zlasti zato, ker so Nemci sodelovali v energetsko potratni uničevalni vojni s Sovjetsko zvezo in se osredotočali na rakete in manevrirne rakete, tj. na V2 in V1, namesto da bi dali prednost atomski bombi, ki so jo ZDA nato odvrgle na Hirošimo in Nagasaki ter tako končale drugo svetovno vojno.

Zato mora biti najpomembnejše načelo nemške zunanje in varnostne politike preprečevanje vojne z vojaškim odvračanjem - ne zaradi strahu, strahopetnosti ali pacifizma, temveč zaradi racionalnega zavedanja nevarnosti in realistične ocene našega geopolitičnega položaja v središču Evrope in v središču prihodnje evropske vojne.

Kljub temu je poleg ponovne uvedbe obveznega služenja vojaškega roka na dnevnem redu tudi pomemben politični projekt »vojna pripravljenost«. Kakšno je vaše stališče o tem?

Sam po sebi ne nasprotujem vojni pripravljenosti oboroženih sil, saj lahko brez vojske, ki ni pripravljena na vojno, ne gre. Poglejmo Bundeswehr: je v opustošenem stanju. Ne gre le za vprašanje denarja, ki ga s tem morebitnim nepričakovanim izkupičkom ne bo mogoče odpraviti čez noč. Majhna rastlina ne postane lepša, če jo zalijemo s 100 litri vode. Trajalo bo več let, preden se bodo naše oborožene sile vrnile na raven, ki smo jo imeli med hladno vojno. Kljub temu se strinjam z zahtevo, da bi morali storiti več za našo obrambo, kar ZDA upravičeno zahtevajo že dlje časa.

Zdaj lahko slišite, kako govori upokojeni brigadni general (smeh). Izraz »sposoben za vojno« se mi zdi zelo problematičen. Sestavljen je iz besede »sposoben“, ki ima pozitivno konotacijo, in besede »vojna«, ki ima negativno konotacijo. V naši družbi menimo, da je biti sposoben zaželeno. Toda biti »sposoben“ za vojno? Ali ne bi moral biti cilj izpolniti ustavni mandat miru? Za to ne potrebujemo orožja, temveč mirovniško narananost, kajne?

Da, prav imate. Ustavno zahtevo mirovne politike iz Nemčije jemljem dobesedno in resno. Politika mora biti usmerjena k miru in spravi. Kljub temu in zaradi tega potrebujemo močan Bundeswehr. Menim, da se to dvoje ne izključuje. Med hladno vojno se je uporabljal slogan: »Biti sposoben se bojevati, da se nam ne bi bilo treba bojevati«.

Geslo je stalo nad blokom čete v vojašnici Freiherr-von-Boeselager v Munstru, kjer sem kot mlad častnik služil več let. Potrebujemo novo opredelitev vojaškega odvračanja v Evropi, ki bo temeljila na Harmelovi doktrini, ki je vedno bila in bi morala ostati naš raison d'etre v vsej zgodovini Nata. Ne vojskovanje, zanikanje političnega razumevanja in retorične oborožitvene orgije, temveč vojaško odvračanje z močnimi in uporabnimi oboroženimi silami v povezavi z dialogom, usklajevanjem interesov, razumevanjem in mirovno politiko.

Biti moramo tako močni, da si nas nihče ne bo upal napasti - in to trenutno nismo. Na tem moramo delati, zato menim, da je prav, da to storimo.

Torej je Rusija vendarle sovražnik?

Ne. s takšno usmeritvijo ne potrebujem nikogar, niti Rusije, kot sovražnika. Menim, da je nerazumno ustvarjati podobo sovražnika, temu preprosto nasprotujem. Zame gre za to, da smo načeloma pripravljeni v primeru napada, ne glede na to, od koga prihaja. V Nemčiji in Evropi se moramo bolje zaščititi, kar vključuje vojaško odvračanje, vendar le v povezavi s politiko dialoga, usklajevanja interesov, krepitve zaupanja in razoroževanja.

Usklajevanje interesov? Krepitev zaupanja? Politika dialoga? Tega v odnosu z Rusijo že leta nismo videli veliko, kajne?

Tudi to pogrešam. Toda razlogi za to so tudi v Rusiji, ki je začela agresivno vojno in s tem kršila mednarodno pravo. V celotni razpravi v zadnjih treh letih se je Nemčija ponovno osredotočila na dobavo orožja, ne na pogajanja, ne na dialog, politični cilj ni bil opredeljen; ti elementi so bili zanemarjeni. ZDA so to zdaj ustavile. Pogovarjajo se z Rusi, želijo prekinitev ognja z mirovnim ciljem.

Če se prav spomnim, ste se tudi sami že udeležili mirovnih demonstracij, kajne?

Pred dvema letoma sem se udeležil demonstracij v Berlinu, ki sta jih organizirali Alice Schwarzer in Sahra Wagenknecht, in imel govor pri Brandenburških vratih. Razen nekaj manjših intervjujev je bila ženska revija Emma edina, ki je zaradi jasnega in zglednega stališča Alice Schwarzer natisnila moj govor. Dejstvo, da je nekdanji general lahko svoje stališče v tistem času izrazil »le« v ženski reviji, se zdi nenavadno in govori o raznolikosti mnenj v Nemčiji, ki jo je ameriški državni sekretar J. D. Vance upravičeno kritiziral med münchensko varnostno konferenco.

Ravno prejšnji teden sem v Avstriji med televizijsko pogovorno oddajo o vojni v Ukrajini, ki je bila - v nasprotju z nekaterimi nemškimi pogovornimi oddajami - uravnotežena, dejal, da bi danes ponovil vsak stavek tega govora, stavek za stavkom. Vsak stavek je resničen in se je izkazal za resničnega. Samo po zaslugi Emme je to mogoče preveriti in prebrati. Kljub temu sem zaradi sodelovanja na tej demonstraciji izgubil veliko ljudi, nekdanjih kolegov, ki so mi bili naklonjeni, in domnevno »zapravil svoj ugled«, kot so trdili v uglednem časopisu. Po demonstracijah sem bil deležen številnih kritik in obrekovanj kot apologet Putina in Rusije.

Kako je sploh prišlo do tega, da ste imeli ta govor na demonstracijah?

Razlog je bil, da tega, kar sem želel povedati, nisem mogel objaviti v nobenem drugem mediju. Emma mi je dovolila, da povem svoje mnenje. Še danes sem hvaležen, da je nemška ženska revija nekdanjemu generalu dala priložnost, da spregovori.

Nemški mediji o posredniški vojni v Ukrajini še vedno skoraj povsem molčijo. Poznam en sam članek v večjem mediju, ki stvari poimenuje z besedami: proksi vojna. Sicer pa se skorajda zanika, da imamo opravka s posredniško vojno. Kako to vidite vi? Je to posredniška vojna, da ali ne?

Seveda gre za posredniško vojno. To govorim že dve leti in sem bil zaradi tega močno kritiziran. Zdaj ne več, saj je postalo jasno, da sta si ZDA in Rusija že začeli politično in gospodarsko deliti razdejano državo [Ukrajino, op. urednika]. Ključna beseda: sporazum o surovinah. Seveda Ukrajinci v Ukrajini vodijo legitimno obrambno vojno, ki ima svojo zgodovino, ki je izšla iz predhodnega konflikta, tudi domačega, in ki ima tudi politični značaj posredniške vojne med ZDA in Rusijo. Ljudje tega ne slišijo radi.

Gre predvsem za vojno med ZDA in Rusijo zaradi tekmovalnosti v določeni regiji. Dejstva so preprosta: Rusi imajo tam druge interese kot Američani. Pomembno se mi zdi, da si podrobneje ogledamo interese držav kot strateški okvir: Za Ruse je nepredstavljivo, da bi izgubili vpliv na črnomorsko regijo, nadzor nad Krimom in kopensko povezavo s Krimom prek Donbasa, kjer živi ali je živelo tudi veliko etničnih Rusov.

To je podobno kubanski krizi leta 1962, ko Kennedy ni mogel dovoliti, da bi Sovjeti pridobili vojaško oporišče na Kubi - z ameriškega varnostnega vidika je bilo to prepovedano. Obstajala je nevarnost jedrske vojne. Američani še danes ne bodo dopustili, da bi neameriška sila dobila oporo na Karibih, v Panami ali Latinski Ameriki.

Ameriškim prijateljem sem rusko dilemo razložil tako, da so si jo morali predstavljati: Mehika je želela postati članica Putinove Evrazijske unije, z njo so se pogovarjali o ruskih in kitajskih vojaških oporiščih ter stalno prirejali vojaške manevre v Mehiškem zalivu - tako kot so Američani pred ukrajinsko vojno v Črnem morju.

Trumpovo geopolitično obarvano in po mednarodnem pravu zelo dvomljivo govorjenje v zvezi s Kanado, Panamo ali Grenlandijo pa jasno razkriva, za kaj v bistvu gre v ukrajinski vojni.

Američani so si v Ukrajini drznili iti predaleč. To in njihov poskus uveljavitve članstva Ukrajine v Natu sta bila strateška napaka. Ni se obnesla. Zdaj za seboj puščajo katastrofo, ki jo bomo morali plačati Evropejci, tako kot v Afganistanu, Siriji, Libiji in Iraku.

Tudi ljudje v teh državah ... Na tem mestu bi rad postavil vprašanje »zakaj«. Zakaj se želi Evropa zdaj tako množično oboroževati? Zakaj evropski politiki tako močno stopnjujejo svojo retoriko proti Rusiji? Zakaj takšna konfrontacija? »Eskalacijska prevlada«, kot pravijo, je na koncu na strani Rusije. Kako to vidite vi?

Tako je. V ukrajinski vojni je imela in ima prevladujočo vlogo pri eskalaciji Rusija. Evropejci se obnašajo kot pubertetniki v peskovniku pred ameriško-ruskim dogovorom, ki so malopridni, ker ni bilo po njihovem. Odrasli so trenutno Američani in Rusi, ki očitno želijo izstopiti iz vojne. Ker pa Evropejci po svoji sedanji ustavi sploh ne morejo voditi vojne, mi to omogoča, da na razmere gledam precej sproščeno.

Mednarodna varnostna politika je bila vedno nevarna. Nevarnosti in tveganja ostajajo tudi zdaj, ko se obe sili, ZDA in Rusija, približujeta druga drugi.