STA: Zloglasni Handke

Resnica je kruta, toda potrebno jo je povedati: slovenski mediji so se pogosto pokazali za nedorasle, ko je šlo za razkrivanje resnice.

To je bilo povsem jasno razvidno te dni, ko smo lahko opazovali sramotno poniževanje našega rojaka in s tem tudi Slovenije: ko je Peter Handke v Stockholmu prejemal Nobelovo nagrado so ga slovenski mediji ignorirali in pljuvali, slovenski diplomati pa se dogodka sploh niso udeležili.

Nič novega.

Ko je bilo potrebno plavati proti toku, pokazati pogum, je medijska večina v Sloveniji zelo pogosto sklonila glavo in pisala tako, kot je to želel nekdo drug – cesarska, kraljeva ali partijska oblast v preteklosti in z nacionalizmom prepojena demokratorska oblast danes.

Kajti to, da je današnja oblast na videz demokratična, seveda ne pomeni, da ni, vsaj kar se resnice tiče, tudi manipulatorska in nič manj pokvarjena, kot so bile vse prejšnje oblasti.

Prav obratno, da v demokracijah politiki običajno lažejo še bolj kot v avtokratskih režimih, je znano in že velikokrat dokazano dejstvo.

Vse to se lepo vidi tudi ob dodelitvi Nobelove nagrade pisatelju slovenskih korenin Petru Handkeju.

Handke je sicer avstrijski pisatelj, toda slovenske gore list - sin slovenske matere, ki je do Slovenije in slovenskega jezika vedno čutil veliko bližino.

Toda Slovenija je bila svojčas tudi del Jugoslavije in Handke je tudi v Jugoslaviji videl marsikaj pozitivnega. Odkar pa je Slovenija odšla iz Jugoslavije, je Handke, ki se ni takoj pridružil vsesplošnemu obsojanju prejšnje države in se ni uklonil ustaljenemu javnemu mnenju ter prevladujočim ocenam, za Slovenijo postal nekaj skrajno motečega.

Handke je za Slovenijo postal črna ovca. Blodni sin, ki je zavil na stranpota. Rojak, ki je podlegel propagandi sovražnika. Z eno besedo – izdajalec.

Izdajalec lastnega naroda.

Toda v resnici so z napadom na rojaka in Nobelovca zašli slovenski mediji.

V večini medijev tega sicer niso zapisali tako odkrito, toda v resnici je šlo in še vedno gre prav za to.

Handke se s svojimi pogledi preprosto ne sklada z običajnim medijskim diskurzom, z ustaljeno državno mitologijo in ocenami o preteklem in sedanjem dogajanju. In namesto, da bi Handkejeve poglede uporabili za lastno samoizpraševanje in razmišljanje, so mnogi naredili vse, da bi to njegovo razmišljanje v kali zatrli.

Zato, ker se ne sklada z uveljavljenimi stereotipi.

To seveda ne bi bil poseben problem, če bi bila Slovenija res demokracija.

V demokracijah namreč tudi do mnenj, ki so nekoliko drugačna od večinskega prepričanja obstaja nekaj, čemur se reče – strpnost. Toleranca.

Toda Slovenija ni demokracija. Je demokratura.

Volilni proces je sicer demokratičen, medijski (in pravosodni) pokrov nad državo pa je še vedno skoraj enako diktatorski, kot je bil v ne tako davni preteklosti. Kdor misli drugače, kot je zapovedano, je medijsko marginaliziran ali »procesuiran.«

Državam s takšnim sistemom pa pravimo, da so - demokrature.

Samo nekaj Handkeovih izjav, zapisov ali dejanj, ki so odstopale od mainstreama je bilo zato potrebnih, da je v Sloveniji postal »persona non grata.«

In tako se je v preteklih dnevih dogajalo nekaj res skorajda neverjetnega: medtem ko je Peter Handke ob aplavzih prejemal prestižno Nobelovo nagrado v Stockholmu in ob tem govoril tudi slovensko, so slovenski mediji to v celoti zamolčali.

Še več, dobesedno pljuvali so po njem.

Poglejmo si samo nekatere domete tega hlapčevskega, sluzastega novinarstva, ki najraje plava v jati, zmeraj čredno, zmeraj tako udobno in nevprašljivo, v brozgi skladnih neresnic in polresnic.

Na POP TV je na primer Usenik, njihov priljubljeni novinar za komentiranje družbenih dogodkov in kulturo, ki sicer skoraj zmeraj pripravlja odlične prispevke, tokrat kapituliral pred brutalnim medijskim klišejem in ocenil, da je Nobelova nagrada s tem, ko jo je dobil Handke, »izgubila nekaj leska«.

Na TV SLO pa je voljni glasnogovornik aktualne oblasti Bergant (tisti, ki je včasih poročal samo o športu – danes pa misli, da se spozna na vse) svojo sogovornico, ki je zatrdila, da je prebrala vse Handkejeve stvaritve in izjave ter ni nikjer v njih zasledila, da je zanikal genocid - poskusil zvabiti v besedno past, ko je nato odločno zatrdil, da je Handke »vendarle relativiziral« genocid.

In to potem, ko je priznana slovenska pisateljica Gabriela Babnik v kamere pogumno izjavila, da je o Handkeju prebrala vse in da se o genocidu nikoli sploh ni opredeljeval.

In kako lahko relativiziraš nekaj, o čemer se sploh nisi izrekel? To je očitno jasno samo Bergantu.

Na državni tiskovni agenciji STA pa so – to je bila verjetno krona tega tekmovanja v pljuvanju po našem rojaku, ki je dolga leta stalno zahajal na Kras in bil nagrajen tudi v Vilenici - celo zapisali, da je Handke »zloglasen.«

»Nobelova literarna nagrajenka za leto 2018 je postala poljska pisateljica Olga Tokarczuk, za letošnje leto pa zloglasni avstrijski pisatelj Peter Handke. Predvsem pri slednjem so se pojavili pomisleki, ali je primeren lavreat, zaradi podpore pokojnemu srbskemu voditelju Slobodanu Miloševiću,« je 9. decembra poročala STA.

Razumeti je mogoče, da Bošnjaki oziroma muslimani in Hrvati poskušajo iz vsakogar, ki vsaj malo simpatizira s Srbi, narediti grešnega kozla. Toda ali je res potrebno, da se v to propagandno mašinerijo, ki topoumno ponavlja samo nekaj fraz, pogreznejo skoraj vsi slovenski mediji?

To me spominja na čase, ko sem leta 1986 med prvimi novinarji s Kosova poročal o kršitvah človekovih pravic kosovskih Albancev.

V tedanji državi so takšna poročila, ki so absolutno odstopala od uradne ideologije - bila lahko objavljena samo v študentskih časnikih, v konkretnem primeru v Katedri. Že nekaj let pozneje je to, kar sem pisal, postala uradna ideologija mlade slovenske države.

Potem se je nihalo zgodovinske usode zanihalo na drugo stran in nekdanja albanska manjšina v Srbiji je postala večina na Kosovu. Takrat so se nič manj vneto začele kršitve pravic Srbov.

Toda tistih, ki bi si v Sloveniji upali napisati ali spregovoriti kaj o tem skorajda ni bilo več.

In tako je videti, da je bilo v komunizmu, v diktaturi prejšnjega režima lažje najti pogum in sredstva in braniti pravice tedaj ogroženih manjšin, kot pa je mogoče danes, v naši slavni demokraciji – bolje rečeno, v naši demokraturi – braniti pravice tistih, ki so se znašli na udaru večinskega, pogosto pa tudi napačnega javnega mnenja.

Ta, diktatura večine je veliko hujša, veliko brezobzirnejša in bolj kruta od nekdanje partijske. Kajti kako drugače razumeti, da novinarji in mediji, ki so z neresnicami napadali Handkeja niso zmogli preproste presoje dejstev, pač pa so tako hitro dvignili belo zastavo?

In se po liniji najmanjšega odpora vdali splošni histeriji napadov na Petra Handkeja.

Niso bili sposobni sprejeti dejstva, da Handke nikjer ni »opravičeval genocida« ali pa dejstva, da je bila celo vloga osebnosti, kot je Milošević, kompleksna in da spoštovanje, ki ga je izkazal Handke s prisotnostjo na njegovem pogrebu, nujno ne pomeni strinjanja z vsem slabim, kar je Milošević naredil, pač pa je morda šlo za izkazovanje spoštovanja tudi do nečesa dobrega, kar je Milošević - prav tako naredil.

Na primer s podpisom Erdutskega in nato Daytonskega sporazuma, pritiski na bosanske Srbe, da vendarle prisluhnejo zahtevam Zahoda, pa tudi z odporom agresiji zveze Nato, ko je šlo za bombardiranje civilnih ciljev v ZRJ in podobno.

Nihče namreč ne prešteva književnikov, ki so se udeležili pogreba Tuđmana ali Izetbegovića – pa čeprav tudi ta dva v zadnjih vojnah nista bila povsem nedolžna, kot je naposled, toda veliko prepozno sklenilo tudi haaško sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije.

Ker sem bil eden od prvih, ki je Miloševićev režim in politiko odkrito kritiziral že pred nekaj desetletji, si zato ne bom pustil vzeti pravice, da o tem svobodno razmišljam tudi danes.

Ampak zakaj te iste pravice ne bi imel tudi Handke? Kdo sme pisatelju postavljati meje, ga potiskati v kalupe in ocenjevati samo skozi svoja politična, ideološka očala?

Najbolj žalostno je, da so slovenski mediji pri svoji ideološki, goreči osredotočenosti na to, da bijejo še eno bitko v svoji nikoli končani medijski balkanski vojni, pozabili poročati o marsičem – spregledali so predvsem Handkejeva dela, pa Handkejevo predavanje, kjer je pred svetovno javnostjo govoril tudi v slovenščini, spregledali so poročila tujih medijev, kjer se je govorilo o slovenskih koreninah Handkeja in o njemu in nam ljubi Koroški.

Handke pa je svoje predavanje v Stockholmu začel s spomini na svojo mamo, Slovenko, z njenimi zgodbami, ki so bile očitno tisto prvo gibalo, ki ga je usmerilo na pisateljsko pot.

Vsi vemo, kakšna je bila vloga matere pri Cankarju, v primeru Handkeja, letošnjega nagrajenca, pa so slovenski mediji to preprosto – zamolčali.

Spregledali so tudi pozitivne komentarje tujih novinarjev, književnikov in režiserjev o Handkeju, vse to pa zato, ker so omejen prostor v njihovih bednih, nekajminutnih oddajah ali na omejenem prostorčku celuloze, ki so jim ga uredniki dodelili za poročanje o tem dogodku - nastlali z abotnimi neresnicami o Handkeju.

Bolečina mater iz Srebrenice, ki so protestirale zoper Handkeja, si sicer zasluži vse človeško spoštovanje, toda tudi gorje, ki so ga pretrpele, jim ne daje pravice, da s slepim maščevanjem zapirajo usta tistim, s katerim se ne strinjajo.

Celo v Avstriji so bili mediji in književniki veliko bolj pošteni.

Dobitnica Nobelove nagrade za književnost leta 2004, ki je nagrado dobila za »glasbeni tok glasov in nasprotnih glasov v romanih in dramah, ki z izrednim navdušenjem razkrivajo absurdnost in brezpogojno moč družbenih klišejev« Efriede Jelinek je na primer z občutno mero spoštovanja dejala, da si je Peter Handke »Nobelovo nagrado zaslužil desetkrat.«

»Ko vsi tečejo v eni smeri, se morajo umetniki kot edini podati v drugo smer. To ni samo v redu, to je njihova dolžnost,« je poudarila.

Mediji v Sloveniji pa so s svojim medijskim topotanjem v isti smeri znova počeli prav to, kar je v nasprotju z vestnim in ne nazadnje poštenim opravljanjem novinarskega poklica.

Namesto da bi stereotipe in ustaljene resnice kritizirali, so jih utrjevali. Stampedu laži in klišejev se niso zoperstavili, pač pa pridružili.

In pri tem so na svoje medijsko tnalo položili še velikega rojaka.

Sramotno.

Vse to v času, ko se je namreč prav skozi Petra Handkeja Slovenija doslej še najbolj približala Nobelovi nagradi.

»Handke se v Stockholmu ni mogel izogniti vprašanjem o svoji drži do vojn na Balkanu,« je zlobno izpostavil nek slovenski pisun.

Prišel bo čas, ko se takšni pisuni, glasnogovorniki hrvaške in bošnjaške države ter tovrstnih medijev, ki so jim tako slepo služili, ne bodo mogli izogniti vprašanjem o svoji sramotni drži do tudi našega Petra Handkeja.