REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Sreča v nesreči

30. obletnica »osamosvojitve Slovenije« mineva na običajen način: s prikazovanjem črno-belih slik in utrjevanjem mitov, ki jih vztrajno krepi tudi politični vrh države. Sliši se lepo, toda marsikaj od tega je samo – mit. Janša seveda pomen orožja napihuje, a le zato, da bi bila s tem njegova vloga videti pomembnejša, kot je bila v resnici.

Trideseta obletnica »osamosvojitve Slovenije« mineva na običajen način: s prikazovanjem črno-belih slik in utrjevanjem mitov, ki jih vztrajno krepi tudi politični vrh države.

Nekoč so se na takšen način utrjevale pridobitve revolucije. Danes se na zelo podoben način utrjujejo »pridobitve osamosvojitve.«

Nekoč so se na takšen način utrjevale pridobitve revolucije.

Danes se na zelo podoben način utrjujejo »pridobitve osamosvojitve.«

»Osamosvojitelji« imajo pri tem vedno več privilegijev.

Praske in nepomembni konflikti se opisujejo kot primeri velikih »bitk«, zahrbtna streljanja iz zased na kolone vozil JLA z golobradimi rekruti, ki so bili večinoma v vlogi glinenih golobov, pa kot odločilne zmage, ki so ustvarile državo, »okopano v krvi in jeklu.«

To se dogaja z enostranskim prikazovanjem zgodovine, manipulacijami, poudarjanjem polresnic ali neresnic.

Države zelo pogosto res temeljijo tudi na mitih in z njimi razlagajo ter opravičujejo tako sedanje stanje kot tudi dogodke iz preteklosti in njihove posledice.

Ni pa naloga medijev, da sodelujejo pri utrjevanju lažnih mitov. Povsem nasprotno.

Države zelo pogosto res temeljijo tudi na mitih in z njimi razlagajo ter opravičujejo tako sedanje stanje kot tudi dogodke iz preteklosti in njihove posledice.

V tej slovenski mitologiji, ki jo te dni krepijo skoraj vsi državni, pa tudi zasebni mediji na Slovenskem, je slovenski politični razred, ki je sprejemal odločitve leta 1991 predstavljen kot sila absolutno dobrega, ki se je borila z absolutnim zlom (običajno v obliki Slobodana Miloševića oziroma JLA) in ga uspešno premagala.

Pri tem je imela srečo, ker jo je vodilo modro vodstvo.

Vodstvo, ki je ljudstvo pripeljalo do sreče.

Med več voditelji pa je bil, kot nas s svojimi neutrudnimi tviti in spominjanjem na »osamosvojitvene dogodke« prepričuje sedanja slovenska vlada, najpomembnejši prav - Janez Janša.

Janša naj bi bil namreč med vsemi najbolj odločen, hkrati pa je vodil oborožene sile, ki so v odločilni t. i. desetdnevni vojni, takoj zatem, ko je 25. junija 1991 nastala neodvisna Slovenija, »premagale JLA.«

In JLA je v skladu z ustaljenim mitom napadla Slovenijo zato, ker je želelo vodstvo zvezne države v Beogradu z nezakonito silo preprečiti povsem legitimno slovensko osamosvojitev, utemeljeno na pravici do samoodločbe.

Pri tem je JLA ves čas kršila vojaško pravo, streljala na civilne objekte, uničevala avtobuse in tovornjake, ubijala civiliste, vse to pa so bili vojni zločini, nas prepričujejo Janševi mediji.

Sliši se lepo, toda marsikaj od tega je samo – mit. Da temu ni povsem tako je te dni spomnil Gregor Golobič, ki je opozoril tudi na pomen srečnih okoliščin ob razglasitvi neodvisnosti Slovenije, ne pa nekega 'genialnega načrta' in si takoj prislužil sovražen tvit predsednika vlade.

V nasprotju s tem pa so teritorialci in policisti (pripadniki OS RS) humano ravnali z vojaki JLA, jih oskrbeli in zgolj pošiljali domov.

Na koncu je morala agresorska JLA priznati premoč enotnosti slovenskega naroda, vojske in policije in se umakniti.

Nato je 25. oktobra istega leta zadnji vojak JLA zapustil Slovenijo, ki je tako postala popolnoma suverena država.

Sliši se lepo, toda marsikaj od tega je samo – mit.

Da temu ni povsem tako je te dni spomnil Gregor Golobič, ki je opozoril tudi na pomen srečnih okoliščin ob razglasitvi neodvisnosti Slovenije, ne pa nekega genialnega načrta in si takoj prislužil sovražen tvit predsednika vlade.

Toda v resnici ima prav Golobič in ne Janša.

Janša seveda pomen orožja napihuje, a le zato, da bi bila s tem njegova vloga videti pomembnejša, kot je bila v resnici.

V resnici pa so bile stvari bolj enostavne.

Dejstvo je, da so se ljudje na plebiscitu odločili za samostojno državo.

Kdaj in kako bo razglašena neodvisnost in katero pot nastanka države izbrati, pa so se odločili slovenski politiki, ki so izbrali mednarodnopravno sporno metodo enostranske odcepitve.

Še bolj natančen pregled pokaže, da v Sloveniji leta 1991 ni bilo vojne.

Prav tako ni bilo niti agresije, kajti vojska (JLA) je bila že na ozemlju Slovenije. Še več, jugoslovanska vojska sploh ni izvajala vojnih zločinov, kot so ji očitali.

V 30 letih za to ni bil obsojen niti en pripadnik JLA na slovenskih sodiščih.

So pa zato slovenski preiskovalci pod preprogo počistili kar nekaj hudih kršitev vojnega prava s strani slovenskih oboroženih sil.

Bili so namreč skrajno pristranski, kot v svoji diplomi ugotavlja Marko Prešeren, ki si je ogledal tožilsko prakso pregona vojnih zločinov v Sloveniji.

Jugoslovanska vojska sploh ni izvajala vojnih zločinov, kot so ji očitali. V 30 letih za to ni bil obsojen niti en pripadnik JLA na slovenskih sodiščih.

Slovenija tudi ni nastala že 25. junija leta 1991 ob razglasitvi neodvisnosti.

Nastanek države je proces, ki terja izpolnjevanje določenih pogojev.

In vsi na ta dan niso bili izpolnjeni.

Slovenija, na primer, tedaj še ni v celoti nadzorovala svojega ozemlja, obenem pa je bila njena odcepitev tudi mednarodnopravno sporna in zato neveljavna.

Pregled mednarodnih virov namreč pokaže, da je bilo mednarodno pravo tedaj na strani SFRJ ter JLA in ne Slovenije, ki bi za zakonitost svoje odcepitve potrebovala pristanek zveznih oblasti v Beogradu.

Obenem nasilje ob odcepitvi ni koristilo državi – nasprotno, prav zato Slovenija s strani večine držav sveta ni bila priznana že takoj po razglasitvi neodvisnosti, pač pa šele čez pol leta.

Celo slovenski mednarodni pravniki so v slovenskih časnikih pred osamosvojitvijo opozarjali na to dejstvo.

Tudi zato neodvisnosti Slovenije niti ZDA niso priznale še več kot pol leta.

Danes se v Sloveniji pozablja tudi vloga, ki so jo ostale republike SFRJ odigrale pri nastanku neodvisne Slovenije.

Nastanek države je proces, ki terja izpolnjevanje določenih pogojev. In vsi na ta dan niso bili izpolnjeni. Slovenija, na primer, tedaj še ni v celoti nadzorovala svojega ozemlja, obenem pa je bila njena odcepitev tudi mednarodnopravno sporna in zato neveljavna.

Prav te republike so bile veliko bolj kot države, ki so prve priznale Slovenije, zaslužne za njen nastanek.

Tlakovale so namreč pot v razpad nekoč skupne države, ki je Sloveniji omogočil mednarodno priznanje. Brez razpada SFRJ bi bila namreč tudi »priznanja« drugih držav ničvredna.

Zato bomo te dni v obliki več krajših zapisov nekoliko podrobneje predstavili dejstva, ki razbijajo nekatere mite o slovenski osamosvojitvi.

Seveda pa se ob vsem tem poraja še eno vprašanje: Če je bila enostranska odcepitev Slovenije res v nasprotju z mednarodnim pravom – kako se je torej Sloveniji na koncu vendarle posrečilo postati država in doseči tako veliko število priznanj?

Ali to ni najboljši dokaz, da je bila »pravica« na slovenski strani?

Žal ne.

Slovenski politiki tistega časa so se seveda lahko sklicevali na pravico do samoodločbe, vendar se v praksi ta pravica skorajda nikoli ne priznava v primeru, ko pride do poskusa ali dejanske odcepitve neke entitete.

V skladu z običajnim pravom se praviloma za veljavnost odcepitve zahteva pristanek »matice«.

Prav v tem stavku pa se skriva odgovor, zakaj se je Sloveniji odcepitev na koncu posrečila.

Preprosto zato, ker je sama odcepitev sprožila proces podobnih odločitev drugih republik, zaradi česar je država, kot je zapisala Badinterjeva komisija – naposled razpadla.

Kako se je torej Sloveniji na koncu vendarle posrečilo postati država in doseči tako veliko število priznanj? Tako, da je Slovenija z lastnim, sprva nezakonitim korakom odcepitve sami sebi (in drugim republikam) odprla pot v razpad države oziroma v neodvisnost.

In če se pri odcepitvi zahteva soglasje matice (zato se na primer v primeru odcepitve Kosova zahteva od Srbije, da naj prizna neodvisnost Kosova), v primeru razpada države to ni potrebno.

Ob tem SFRJ ni mogla obstati niti zaradi notranjih sporov, hkrati pa tudi velike sile, predvsem ZDA in EU (tedaj ES), po propadu Sovjetske zveze niso videle strateškega pomena za obstoj skupne države na Balkanu.

In tako je Slovenija z lastnim, sprva nezakonitim korakom odcepitve sami sebi (in hkrati drugim republikam SFRJ) odprla pot v razpad države oziroma v neodvisnost.

Ker pa je vsaka pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni je s tem istočasno dala tudi zelo slab primer ostalim, ki jih je s svojim uspešnim primerom nasilne, enostranske odcepitve popeljala ne na pot kompromisov in iskanja skupnih rešitev, temveč podobnih poskusov enostranskih odcepitev.

Ki pa so seveda privedli do krvavih vojn. In da se bo to zgodilo, so vedeli vsi.

Tudi slovenski politiki.

Ampak niso želeli čakati. Jih je bilo prav briga za druge narode iz rajnke Jugoslavije.

Odmeve te politike pa vidimo danes še marsikje drugje po nekdanji SFRJ, od Hrvaške pa do Kosova in tudi v svetu.

In zato je tudi slovensko politično vodstvo tedanjega časa v precejšnji meri odgovorno ne samo za vse uspehe Slovenije zatem, pač pa tudi vsaj deloma tudi za strahote vojn, žrtve, razdejanja in tragedije, ki so sledile na ozemlju nekdanje Jugoslavije po odhodu Slovenije iz SFRJ.

Slovenski politiki tega sicer (še) ne priznavajo, toda to ni najbolj pomembno; dejstvo je, da tako ocenjujejo ravnanje slovenskih politikov tuji zgodovinarji in diplomati v drugih naslednicah nekdanje skupne države.

Za Slovenijo pa so se po desetih dneh pekla začele sanje in sreča.

Za ostale v nekoč bratski državi so se po tem začeli peklenski dnevi, ki za mnoge na prostoru nekdanje države še vedno trajajo.

Če smo pošteni, je potrebno priznati, da je Slovenija vsaj deloma svojo srečo zgradila tudi na nesreči drugih.

Golobič ima prav: Slovenija se je res izmazala, imela je srečo v nesreči.

Ampak v resnici je, če smo pošteni, potrebno priznati, da je Slovenija vsaj deloma svojo srečo zgradila tudi na nesreči drugih.

To pa nikoli ni dobro.

In to vidimo te dni, ko se Janša, ki mu ni ni bilo mar za usodo »južnjakov« leta 1991, trideset let pozneje enako brezčutno in egoistično obnaša do lastnega naroda, ki ga je »osrečil« s svojo vladavino.

Leta 1990-1991 so v vladi Demosa največ časa posvetili zaslužkom od prodaj orožja zapletenim v bratomorni vojni po njihovem odhodu iz skupne države.

Leta 2020-2021 pa se je sedanja vlada največ ukvarjala s kadrovanjem in ropanjem lastnega prebivalstva in državne blagajne, ob preplačanih nabavah zaščitne opreme in katastrofalnih zamudah pri nabavi cepiv.

In ko smo po letu 1991 novinarji opozarjali, da Janša preprodaja orožje, se okorišča, krši zakone, krši embargo OZN, tepta pravice manjšin, častnikov JLA in njihovih družin, zlorablja pooblastila in deložira družine južnjakov, krade stanovanja pripadnikov nekdanje JLA in drugih novih notranjih sovražnikov, smo si od takratnega obrambnega ministra Janše zaslužili besne odzive in ovadbe, njega samega pa so vodilni politiki (predvsem Janez Drnovšek in Milan Kučan) tedaj obvarovali pregona.

Javnost je bila indiferentna, ker je seveda preganjal samo komuniste in jugoviče.

Ker pa je vsaka pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni je s tem Slovenija istočasno dala tudi zelo slab primer ostalim republikam, ki jih je s svojim uspešnim primerom nasilne, enostranske odcepitve popeljala ne na pot kompromisov in iskanja skupnih rešitev, temveč podobnih poskusov enostranskih odcepitev. Ki pa so seveda privedli do krvavih vojn. In da se bo to zgodilo, so vedeli vsi.

Vse policijske preiskave in ovadbe proti Janši so na koncu padle v vodo, Janševa politika pa je od tedaj pa do danes metastazirala.

Nekoč je preganjal družine častnikov JLA, danes pa lastne državljane.

Princip je isti, vse ostalo so nijanse, bi rekel veliki pesnik.

V samo letu dni svoje vladavine so desničarji na oblasti znova pokazali vso svojo brezčutnost, tokrat do lastnega ljudstva.

Tako so desnosučni poskrbeli, da je v času pandemije koronavirusne bolezni covid-19 umrlo več kot stokrat več državljanov Slovenije, kot pa jih je padlo v času »desetdnevne vojne.«

Sreča, ki smo jo zgradili na nesreči drugih, se nam je vrnila kot bumerang, v podobi Vrhovnega osamosvojitelja Janeza Janše, ki je svoj vnovični vojni pohod na oblast zaradi manjše države in pomanjkanja pripravnih tujih glinenih golobov tokrat izvedel kar - na lastnem ljudstvu.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com
Igor Mekina

Igor Mekina

Ostala mnenja

Cenzura osvobaja?
Štafeta enoumja nekoč in danes
Vrnitev verbalnega delikta
Zakaj »Srbska« ni Kosovo
»Suverenost« podkolonije

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke