Spomenik slovenski nerazsodnosti

Predsednik Pahor si je na ramena naložil takšno breme, da je upravičil svoj renome. Saj veste, on je tisti politik, ki je - da bi dokazal, da je lahko eden izmed vas - doslej po en dan opravljal že prav vsak poklic v tej državi. Čaka ga kvečjemu še dan, ko bo zamenjal glavnega nadzornika za komandnimi ploščami jedrske elektrarne Krško. No, šalo na stran: Borut Pahor je morda občasno res plehek s svojimi adolescentnimi izpadi, selfiji, ogovarjanju maturantk ali zaigrani teatralnosti. Toda nečesa mu nihče ne more očitati: projekt nacionalne sprave, katerega del je tudi pravkar odkriti spomenik na Kongresnem trgu v Ljubljani, ni njegov blef. Pahor misli resno. Kar je dobro. Če bo svoj drugi predsedniški mandat vsaj tako intenzivno posvetil vlogi pomirjevalca med sprtima stranema, bo na koncu še sam dobil spomenik. Z oblastjo zasvojeni Kučan si ga je miniral sam, metafizični Drnovšek si ga niti v sanjah ne bi dovolil postaviti, Pahorjev predhodnik pa si ga z ničemer ni prizaslužil. Zaradi tega je po mojem predsednikov angažma, ko gre za vprašnje nacionalne pomiritve in dostojnega odnosa do vseh žrtev vojn in nasilja, bolj pozitiven, kot mu bodo priznali strankarski politiki, predvsem pa zafrustrirani mediji in njihovi dnevnopolitični komentatorji.

Seveda spomeniki ne spreminjajo sveta. Še manj rešujejo. En sam spomenik, ki je arhitekturno-urbanistično bržkone celo vprašljivo postavljen v veduto Kongresnega trga, je za Slovence kvečjemu parafraza Armstrongovih besed, izrečenih ob pristanku na Luni pred skoraj pol stoletja. Z drugimi besedami, če mislijo voditelji te države res kaj narediti za osvobajanje prihodnjih generacij, bo treba začeti govoriti resnico. Zgolj resnico in nič drugega od resnice. To pa pomeni, da vzneseni, četudi iskreni in vsebinsko korektni slavnostni govori ne bodo dovolj, saj so namenjeni generacijam, ki jih tako ali drugače zaznamuje 20. stoletje, ko smo Slovenci skozi tri tuje državne tvorbe naposled le doživeli svojo lastno državo, za katero smo ne glede na hitro in uspešno osamosvojtev leta 1991 plačali visoko ceno. Nacionalna tragedija se namreč ne zgodi čez noč. Osamosvojitev in osvoboditev sta prišli po desetletjih, ki niso bila prijazna do vseh. Druga svetovna vojna in sočasna socialna revolucija sta terjali strahoten davek, sovraštvo in zamere pa so se zaradi tega posledično vlekle naslednja desetletja. Še danes živijo.

Na otvoritev spomenika žrtvam vojn in nasilja ni bilo vseh, ki bi morali biti tam. Vseeno je, koga ni bilo. Če bi tisti, ki so dogodek simbolično bojkotirali, prišli, bi se morda ogroženo počutila druga stran. To je tisti antagonizem, ki sem ga omenjal zgoraj. Ali partizani ali domobranci. Ali rdeči ali črni. Ne gre brez tega. In kot ne morete nikogar prisiliti k sožitju, odpuščanju, sodelovanju in spravi, tako tudi biološki, pravni in moralni nasledniki udeležencev nasilja nimajo pravice ničesar več očitati drugi strani. Zgodovina je znana, resnice se ne da več prikriti: ima pozitivno in negativno plat. So dosežki in so katastrofe. Obe strani, ki se še danes ne moreta srečati pred spomenikom mrtvim sinovom domovine, sta se v svojem fanatizmu izenačili. Na ravni politike zastrupljata širšo okolico, saj živita v agoniji bioloških zakonitosti: čez nekaj let namreč ne bo več ne partizanov ne domobrancev. Oboji bodo izenačeni v smrti.

Zato je po moje vprašanje nacionalne sprave vedno dvoplastno. Po eni strani je prav in se spodobi, da država, ki je država vseh državljanov, na pietetni in deklarativni ravni poskrbi, da ima vsaka žrtev vojne svoj grob in da z mrtvimi dušami nihče ne more manipulirati. Po drugi strani pa je pomiritev zgolj in samo intimna. Je vprašanje, ki ga mora sam pri sebi razčistiti vsak človek sam. Sprava ni nič drugega kot odpuščanje. Ali lahko sprejmem dejanje sočloveka, ki me je ranil? Včasih se zdi to nemogoče. Ali lahko nekomu, ki sem ga zelo prizadel, ponudim roko in prosim za njegovo usmiljenje, razumevanje? Morda je moj občutek krivde prehud, da bi ga še s kom delil.

Nihče nima pravice od starih, ki so še vedno emotivno vpeti v tragično zgodovino 20. stoletja, zahtevati, naj se spravijo drug z drugim. Ima pa vsakdo pravico, da izrazi spoštovanje do njihovih prepričanj in življenjskih odločitev, potem pa se obrne v drugo smer in gre naprej. Toda kam naprej? Če je odgovor emigracija, ki je bila nekoč politična, danes pa ekonomska, potem smo ponovno v stiski. Tisoči mladih nam vsako leto pobegnejo iz države. Če bo šlo tako naprej, bo njihov eksodus čez petdeset let dobil podobno spominsko obeležje kot mrtvi v vojnah 20. stoletja. Kajti v obeh primerih izgubljamo. In če bo Borut Pahot tudi glede novodobnega eksodusa tako senzitiven, kot je (bil) glede sprave, potem bo pač treba spremeniti ustavo in mu omogočiti še dva predsedniška mandata ...