Splača se biti levičar

Na začetku letošnjega leta sem bil na tviterju deležen neusmiljenih, večkrat celo primitivnih in pritlehnih napadov zaradi svojega mnenja o letošnjih nagrajenkah Prešernovega sklada, ki sta vzbudili sveto jeze desničarjev. Prva zato, ker se je noseča zavila v slovensko zastavo, druga pa zaradi umetniškega performansa, kjer je dojila pse. Bolj, ko sem se skliceval na umetniško svobodo in svobodo umetniškega ustvarjanja - ker o okusih se pač ne razpravlja -, bolj so desničarji noreli. Kmalu se je pojavila sintagma “izrojena umetnost”, kar pa je zgodovinsko izjemno zaznamovana besedna zveza. V negativnem kontekstu, jasno.

Nacionalni socialisti so uničevali in sežigali umetniška dela, ki so jih označili za izrojena, njihove ustvarjalce pa preganjali. Toda zgodbe tukaj še ni konec; ko se je javna polemika sprevrgla v primitivno obračunavanje s tistimi, ki smo v liberalni maniri branili umetniško svobodo, sem zapisal, da desničarjem privoščim, da bi bili na naslednjih volitvah potolčeni, kot še nikoli. Moja poanta je bila, da bi jih samo katastrofalni poraz lahko streznil do te mere, da bi jih “srečala pamet”; da bi torej normalizirali svojo retoriko in se začeli obnašati kot normalni konservativci.

Malce daljši uvod sem si privoščil zato, ker se je moja februarska “škodoželjnost” 3. junija na nek način uresničila. Dokončno se bo, kot vse kaže, čez nekaj dni, ko bo Marjan Šarec postal mandatar za sestavo 13. slovenske vlade. Ta bo levičarska, pa naj se še tako naprezajo govoriti o levi sredini.

Zakaj je sploh potrebno sprenevedanje? Je kaj narobe, če se ljudje jasno in glasno deklarirajo? Je koga česa strah? Je biti levičar v Sloveniji slabo? No, to je šala. Jasno, da ne. Celo splača se. Težje je biti desničar. Pravzaprav nihče noče biti desničar. Razen dejanskih skrajnežev, verskih blaznežev in vaških posebnežev. Levji delež krivde za ta resentiment pri množici povsem običajnih, “normalnih” državljanov nosi indoktrinacija, ki jo v takšni ali drugačni obliki poslušamo že celo večnost. In sicer da je levica sinonim za napredno, dobro, solidarno in lepo, medtem ko je desnica nazadnjaška, slaba, egoistična in grda.

Smo res vsi nasedli takšnim poceni definicijam? Če bi Slovencem kaj koristilo, potem je to vsekakor osvoboditev predsodkov, ko gre za politiko. Verjetno to še deset ali dvajset let ne bo možno, ker mora umreti generacija, ki se je šla revolucijo, protirevolucijo oziroma državljansko vojno. Nikakor ne moremo levičarjem pripisovati samo dobrih, desničarjem pa samo slabih lastnosti - in seveda obratno. To je nekaj podobnega kot kolektivizacija značajskih potez posameznih narodov. Slovenci, denimo, se imamo za poštene in delovne, Avstrijce spoštujemo, ker mislimo, da nas glede tega še prekašajo, do Italijanov smo malce vzvišeni, o Hrvatih pa mislimo, da so nacionalisti, lažnivci in naduteži. Madžare smo odkrili šele lani, ko je večina Slovencev prvič slišala za Orbana.

Podobno - mislim namreč na predsodke - velja za slovensko politiko, kjer bo v prihodnosti, kot kaže, vsaj nekaj časa na oblasti levica. Da je simbolika še večja, bo pri tem odločilno vlogo igrala stranka z generičnim imenom Levica. Samo po sebi to še ni katastrofa. Podobno kot ne bi bila katastrofa, če bi desnosredinsko vlado sestavil Janša. Toda ker se mu je dolgoletno grdo obnašanje - vključujoč incident, ki ga uvodoma omenjam - negativno obrestovalo, si je zapravil možnost, da oblast prevzame na tokratnih volitvah. Morda jo bo na prihodnjih, če se prej ne bo politično upokojil ali pa ga bodo upokojili. Za desnico, ki je v Sloveniji hendikepirana že takorekoč od leta 1990, bi bil Janšev odhod neznansko presenečenje, hkrati pa neznanka, saj je nemogoče napovedati, kaj bi to zanjo pomenilo na volitvah. Bi res kaj pridobila? Ali pa bi morda celo nekaj izgubila, saj bi precej fanatičnih volivcev SDS enostavno bojkotiralo volitve?

Zdaj nas čaka obdobje, ko bo na oblasti levica. Nekoliko višji davki, še bolj Putinu naklonjena zunanja politika, nezmožnost rešitve mejnega vprašanja s Hrvaško, antiamerikanizem, neaktivna diplomacija, nadaljevanje propadanja Slovenske vojske, nasprotovanje zvezi NATO, kritike Evropske unije in bržkone upočasnitev procesa privatizacije so tisti momenti, ki se jim skoraj zagotovo ne bomo mogli izogniti. Še bolj pomenljivo bo kadrovanje v državnih podjetjih, kjer se bodo zapolnjevale nove partijske kvote in delil državni denar v zasebne žepe, od koder bo šel nazaj za financiranje strank …

A s tem se t.i. mainstream mediji ne bodo preveč ukvarjali, saj jih ženeta pragmatizem in oportunizem. Stabilna manjšinska vlada, kot so šaljivo krstili Šarčevo koalicijo, ko je imela še 43 glasov, je zdaj “občutna večina” s kar 52 glasovi. Kdor misli, da je to veliko za lagodno vladanje, se moti. V zverinjaku šestih strank nikoli ne bo miru. Zaradi tega Marjanu Šarcu niti največji sovražniki ne bi smeli zavidati, da bo postal premier. Kajti kdor ima v vladi takšne koalicijske partnerje, opozicijskih sovražnikov sploh ne potrebuje ...