Znanost in umetnost v službi propagande v časopisu DELO (Ali pri tem sodeluje tudi Mladinska knjiga?)

Pro zahodna in proti-ruska, ruso-fobna propaganda je prisotna vsepovsod. Tako pri nas kot v svetu.

V svojem poslu uporabljajo vse mogoče, med drugim tudi znanost in umetnost, s katerima skušajo povečati svojo kredibilnost.

Opisal bom dva primera zlorabe znanosti in umetnosti za propagando.

Prvi je članek Luke Lisjaka Gabrijelčiča z naslovom Nevtralnost kot rešitev?

Drugi je članek, ki to ni, saj gre za nepodpisano reklamo za roman Kremeljski mag.

Kako vem, da da gre za propagando?

Prepoznam jo po slogu manihejske pripovedi, ki je še najbližji pravljici.

Svet je črno bel, dobri mi in oni zli. 

Naši nameni so vedno izključno polni skrbi za človeka in njegove pravice, za njegovo svobodo in zaščito pred nasiljem tiranov, seveda želimo drugim le dobro, našo liberalno demokracijo.

Ti nameni so lahko popolnoma skregani s pravimi cilji, ki jih politiki, strategi in njihovi mediji brez zadrege javno in na glas ponavljajo. 

Za zahodne demokracije je ta kombinacija deklariranih pravih imperialističnih ciljev po prevladi in prelepih propagandnih načel, nekaj novega.

Celo Hitler se je trudil skrivati svoje prave namene, (razen v Mein Kampfu), in uprizarjati “false flag” incidente, kot opravičilo za napad na Poljsko, na primer.

Današnja propaganda tako ponavlja vedno iste parole, ki so najpogosteje skregane z vidnimi in deklariranimi geopolitičnimi dejstvi.

Ena bistvena značilnost je prisotna: projekcija, kot to imenujejo v psihologiji.

Vse kar zahodna stran očita zlemu Putinu, smo lahko prepričani, da to počenja sama.

Tako očita Putinu, da brutalno napada mesta in vasi in civilno prebivalstvo.

Brutalnost ruske strani dokazujejo s fotografijami  in posnetki, v resnici anonimnih razrušenih  in poškodovanih večinoma stanovanjskih blokov, večkrat istih, takih, ki so jih poškodovali ostanki raket protiletalske obrambe.

Pretreseni ob novici, da je ruski napad povzročil smrt petih civilistov, od tega treh otrok, gledamo posnetke razrušenih blokov in se nam zdi nespodobno dvomiti v avtentičnost slik.

Saj tudi nismo navajeni, da bi nam mediji tako složno in načrtno lagali.

In vendar nam danes zahodni mediji delajo prav to: sistematično in načrtno lažejo. 

Zato ostanemo prepričani, da smo napad na civiliste videli. 

V resnici to, za kar obtožujejo Ruse, počenja Ukrajina, ki od leta 2014 obstreljuje pretežno civilne cilje v Donbasu.

16.000 žrtev tega obstreljevanja je tabu tema za zahodne medije.

Tudi v napadih na notranjost Rusije, denimo na Belgorod, so žrtve pretežno civilne.

Ruski napadi izven bojne črte so skoraj izključno na infrastrukturo, predvsem na energetiko.

O tem zahodni mediji seveda molčijo, ampak govore denimo o ponovnih nočnih napadih na ukrajinska mesta.

Sicer ne bi bilo v Ukrajini manj kot 15.000 civilnih žrtev, ampak bi jih bilo recimo milijon, kot jih je bilo v Iraku. 

Kljub temu je pomembna značilnost teh propagandnih zapisov zmerjanje, seveda brez argumentov, usmerjeno zoper nasprotnike teh avtorjev: to so Hitlerji, morilci, fašisti, ekstremni desničarji…

Tako je preprečena možnost vsakršnega dialoga.

Tako tožnikom ni treba argumentirati svojih  (ob)tožb..

Gruzija, to ponovno prebujeno žarišče, je deležna ostrih reakcij Zahoda zato, ker je povsem demokratično sprejela zakon o tujih agentih, ki civilni družbi predpisuje prijavo tujega financiranja, zakon, ki ga imajo ZDA od nekdaj.

Tako so mednarodnemu ruskemu televizijskemu programu RT najprej dali status tujega agenta v ZDA, preden so jo preprosto prepovedali.

Očitane kršitve človekovih pravic in svoboščin, tudi kar se svobode medijev tiče, počenjajo ZDA in EU same.

Primerjajmo ubijanje zaprtega novinarja Assangea in nedavna preprečitev potovanja aktivistu Scottu Ritterju v Moskvo z dejstvom, da lahko z odprtimi ruskimi mejami na desettisoče, nekateri pravijo nad milijon, ruskih moških v strahu pred mobilizacijo pobegne iz države.

Primerjajmo to z mobilizacijskim lovom na moške v “demokratični” Ukrajini.

Zahodna hinavščina je največkrat resnično v nebo vpijoča.

Tudi mnogi ostri kritiki Putina in vojne so še vedno v Rusiji. Skratka, represija seveda obstaja v Rusiji, izvaja se tudi nad mediji, vendar ni tako  totalna, kot se prikazuje v zahodnih medijih,

Pri prikazovanju ruske invazije na Ukrajino mediji in politiki tako obvezno zanikajo vse očitne kontekste, največkrat zgodovinske in geopolitičnega. 

Poudarijo, da so Rusi napadli popolnoma “neizzvano”, z “vso silo” in da gre, kot rečeno, za “brutalni napad” na civiliste, z “nenehnimi napadi njihovih mest”, s ciljem okupirati vso Ukrajino, obnoviti ruski imperij in napasti Evropsko unijo.

Tudi fotografije ob tokratnem članku LLS služijo propagandi.

Podnapis fotografije tokrat razloži sliko ženske na oknu razbite fasade, češ da ta čisti bombardirano bolnišnico.

Prodajajo nam zgodbo o svobodoljubni in zahodne demokracije željni Ukrajini, ki jo je meni nič, tebi nič, seveda “ne izprovocirano” in z “vso silo” napadel sovražnik zahodne demokracije, grozni tiran Putin, ki želi obnoviti ruski imperij in tako ogroža vso Evropo.

Nato in ZDA pa nesebično pomagata Ukrajini v boju za njihovo in našo svobodo.

Kajti Putin nam očitno namerava zamenjati politični sistem in nam vsiliti svojo avtokracijo. 

Čas pred februarjem 2022 seveda ne obstaja.

Korupcija ukrajinskih oblasti in nekoč priznan obstoj ekstremističnih polvojaških skupin, je po letu 2014 čudežno izginila iz zahodnih medijev in političnih govorov.

Ruske medije so prepovedali, diplomate izgnali ali utišali. Uveljavljene domače medije so z neformalnimi metodami s t.i. “gatekeeperji” in ad hoc skupinami za boj proti t.i. dezinformacijam, očistili vseh pogledov, ki niso v skladu z predpisano propagando.

Če ne bi bilo spleta, bi bil dostop do kredibilnih informacij nemogoč.

Tudi splet poskušajo cenzurirati, pa jim to še ni uspelo v celoti. Za zdaj.

Novinar Matt Taibbi je ob podpori Elona Muska obelodanil tajno masovno in trajno vplivanje CIA in drugih vladnih organov v obajve na X (Twitterju) in drugih platformah.

Prevlada Rusije na bojnem polju, ki jo počasi priznavajo tudi zahodni politiki, povzroča paniko v zahodnih političnih krogih in v Natu.

Tudi izidi evropskih volitev kažejo jano protivojno stališče volivcev.

Doslej je veljalo, da je Rusija šibka in da bo Ukrajina zmagala in bo pregnala Ruse tako iz Donbasa kot s Krima.

Putin bo odstavljen in Rusija bo razpadla.

Sprenevedanje o zmagoviti Ukrajini pa očitno danes ni več mogoče.

Prav v obravnavanem članku LLG napoveduje nove razlage stanja na bojnem polju.

Prihajajo prva priznanja o možnem porazu Ukrajine in o nujnosti mirovnega procesa.

Potrebno je najti ustrezne izgovore za to spremembo včasih optimističnih napovedi o zmagi.

Za poraz so krivi zavezniki, ki Ukrajine ne podpirajo dovolj in pravočasno z orožjem in denarjem.

Vendar je “k sreči” prišlo do obrata: “Ukrajina je ob napovedi zaveznikov, da ji bodo dovolili uporabljati donirano orožje za napade na vojaške cilje na ruskem ozemlju, lahko spet zadihala.”

Tako je “Ukrajini vendarle uspelo okrepiti svoje pozicije ter končno dobiti sredstva, s katerimi sme upati na uspešno nadaljevanje svoje obrambe.”

Kako dolgo še, preden se bo “zgodil preobrat v politični volji njenih zaveznic, od katerih je odvisno njeno preživetje?” 

Dovoljenje Združenih držav in njenih vazalov, da lahko Ukrajina z na novo sproščenimi izstrelki, droni in raketami napada notranjost Rusije pomeni za vse resne opazovalce dogajanja predvsem nevarnost za neposredni spopad Rusije in ZDA.

Kajti Ukrajina prekoračuje še eno rusko rdečo črto.

Je pa že dolgo jasno, da želi Ukrajina, spričo svojega brezupnega položaja, vplesti Združene države v neposredni spopad z Rusijo.

Pri tem jih podpirajo Poljska in baltske države s histeričnim pozivanjem k uničenju Rusije.

Ključna nevarnost pa izhaja iz dejstva, da si NATO ne more priznati, da ga je Rusija porazila.

Pred jesenskimi volitvami si poraza ne more dovoliti niti ameriški predsednik Biden.

Za vse te zadrege rešitev je rešitev vojna.

Lisjak Gabrijelčič stopnjuje diabolizacijo Putina.

Pripiše mu “preobrazbo Rusije v postmoderno različico fašistične države:”

Hkrati udari po “javnomnenjskim voditeljem, ki se oblačijo v mirovniška oblačila”, ki jim je “v preteklem desetletju uspelo prepričati dobršen del evropske javnosti o miroljubnosti in razumnosti ruskega režima”.

Ob tem priznava da je “Rusija svoj finančni in gospodarski ustroj sistematično prilagajala na vojno. Njen prehod k vojni ekonomiji in totalni mobilizaciji je bil dolgo načrtovan in zato tudi uspešno izveden.”

To priznanje je novo, saj je doslej veljalo da je Rusija “bencinska črpalka z nuklearnim orožjem” in da se bo  pod zahodnimi sankcijami sesula.

Sledi bodrenje našega zgodovinarja “da to seveda ne pomeni, da je Rusija nepremagljiva.“

Tudi fašistična Italija, ki se je na vojno pripravljala dvajset let, si je polomila zobe proti precej šibkejši Grčiji; in le pol leta pred tem je stalinistična Sovjetska zveza, takrat druga najmočnejša kopenska sila v vsej Evraziji, doživela fiasko v osvajalni vojni proti mali in industrijsko še precej nerazviti Finski.

Govor o ruski nepremagljivosti je zgolj propaganda: in tistim, ki jo uporabljajo, “smo lahko hvaležni, da nas z uporabo tega klišeja nedvoumno opozorijo na raven svoje intelektualne poštenosti in stopnjo relevantnosti.”

Da je Rusije Ukrajina nikakor ne more premagati, vedo že od vsega začetka vsi resni zahodni diplomati, vojaški in diplomatski analitiki in zgodovinarji od Georga Kennana do Geoffreya Sacksa naprej.

Kar pomeni, da je vojaška podpora Ukrajini podpora nesmiselnemu medsebojnemu pobijanju dveh sorodnih sosednjih slovanskih narodov.

Ker očitno pričakuje mirovna pogajanja, se tega zaveda tudi LLG.

Prizna celo, kot sta zapisala dva Američana v Foreign Affairs, da lahko iz preteklih pogajanj razberemo vsebinske obrise bodoče mirovne pogodbe.

Rusija pričakuje nevtralno Ukrajino in Ukrajina ohranjeno suverenost.

Kako v na novo priznanih okoliščinah kljub vsemu diabolizirati Rusijo?

“Kako končati vojno s kompromisom, ki bo Ukrajini omogočil ne le preživetje kot suverene države, temveč tudi uspešno gospodarsko obnovo ter družbeno in politično normalizacijo?”

Ukrajina naj bi se javno odpovedala članstvu v Natu ter vsaj de facto, če že ne formalno, privolila v ozemeljski status quo ante bellum.

Rusija bi v zameno dala zeleno luč za prizadevanje, ki je pred desetimi leti navsezadnje sprožilo sedanji konflikt: včlanitev Ukrajine v EU in njeno dokončno slovo od »ruskega sveta«.

LLG seveda zamolči dokumentirano dejstvo, da Putin že leta 2014 in tudi prej izjavlja, da nima nič proti članstvu Ukrajine v EU.

Nesprejemljivo je bilo le članstvo v NATU.

Izbere priložnost, da še zadnjič ošvrkne “agresivno sosedo”, saj bi nevtralna Ukrajina “morala imeti mednarodna poroštva za svojo nevtralnost. “

In kdo bi jih bil pripravljen prevzeti, spričo “agresivne sosede, ki je prekršila še vse sporazume z manjšo sosedo?” 

Luka Lisjak Gabrijelčič ponovno projicira lastne grehe Zahoda na Rusijo, saj je le Zahod na veliko kršil sporazume: Med Janukovičem in opozicijo o novih volitvah leta 2014, Minsk 1 in Minsk 2, da o prelomljenih obljubah od tiste Gorbačovu o neširjenju NATA ne izgubljamo besed.

Garancijo meja Ukrajine je Rusija res kršila že leta 2014, vendar šele potem, ko je bil pod zahodnim vodstvom izveden puč proti demokratično izvoljenemu Janukoviču in so bili sprejeti prvi proti ruski za zakoni v ukrajinski Radi.

Znanstveni blišč, celo mednarodni, propagandi doda podpis avtorja: “Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar, urednik Razpotij in vseevropske mreže Eurozine (Dunaj)

Drugi primer je veliko bolj prefinjen in perfiden.

Gre za članek, ki to ni, kar ugotovimo  če smo posebej pozorni. Članek z naslovom Razkrito podzemlje Putinove dobe najdemo v spletnem Delu.

Nad naslovom piše “Predstavitvena informacija”. 

Roman “Kremeljski mag je srhljiv preplet resničnosti in fikcije – odlično poletno branje za vse ljubitelje političnih spletk.”

Reklama za knjigo pač.

Potem piše:  “Avtor Giuliano da Empoli v svojem prvencu spretno krmari med resničnostjo in fikcijo in bralcem s srhljivo natančnostjo oriše vzpon enega največjih diktatorjev našega časa. Kremeljski mag je veliki roman o sodobni Rusiji (...) ponuja pravo podlago za razmišljanje o moči. Izmišljena ali ne, ta močna knjiga zelo jasno pokaže, kaj želi Putin: “vzpostavitev totalitarne vladavine terorja na ruševinah kaosa, ki ga je ustvaril.”

Potem anonimni pisec predstavi Putinovega sodelavca Baranova, ki ugotovi da: »Nihče nikoli ne uide svoji usodi, usoda Rusov pa je, da jim vladajo potomci Ivana Groznega.”

Sledi citat nekega kritika »Odlična knjiga, ki osvetljuje bitja, ki lezejo in polzijo za obzidjem Kremlja, Putinovo neizmerno krutost in kolesje kaosa, s katerim nam škodi.” Sledi promocija s pomočjo podatkov o tržnemu uspehu knjige v tujini: “V Franciji so prodali 665.000 izvodov knjige, 28.000 izvodov e-knjige in 12.000 zvočnic. Kar 39 tednov je bila na prvem mestu lestvic. Izjemne uspehe je doživela tudi v Nemčiji, na Danskem in Nizozemskem, v Italiji in Angliji.”

Podatek, da so neki “slovenski mladi  bralci knjigo, ki se bere ko triler, označili kot najboljši francoski roman leta 2022. Potem sledi informacija o tem, kje se knjigo kupi.

Sledijo naštete nagrade: “Leta 2022 je roman prejel veliko nagrado Francoske akademije in Prix Honoré de Balzac 2022, bil je nominiran za Goncourtovo nagrado, v več evropskih državah (Bolgarija, Finska, Nizozemska, Portugalska, Slovenija, Španija) je prejel Goncourtovo nagrado po izbiri bralcev.”

Celo prevod je izjemen: “Slovenski prevod je delo Janine Kos, ki je bila za svoj prejšnji prevod nominirana za Sovretovo nagrado, najvišje prevajalsko priznanje pri nas.

Sledi predstavitev avtorja “izjemnega poznavalca  ruske politike, ki je je italijansko-švicarski esejist in politolog, politični komentator, nekdanji politični svetovalec italijanskega premierja Mattea Renzija ter direktor italijanskega možganskega trusta Volta.

Bil je podžupan za področje kulture v Firencah. Študiral je pravo in magistriral iz političnih ved na Inštitutu za politične študije v Parizu.

Zaradi bogatih izkušenj številni predsedniki poiščejo njegov nasvet glede ruske politike.

Kot pravi da Empoli, “se Putin zaveda, da je z vojno v Ukrajini naredil napako, ampak je ne bo nikoli priznal, je pa situacijo izkoristil za čistko v Rusiji in utrditev lastne moči.”

Ko sem roman prebral, sem ostal presenečen, saj stanje v Rusiji pred Putinom, njegov prihod na oblast, pa vse do njegove obrambe bolj avantgardne otvoritvene ceremonije olimpijskih iger pred nasprotovanji bolj folklorično nastrojenim uradnikom prikaže realno in celo v pozitivni luči.

Samo dejstvo, da Putin najprej ni hotel sprejeti ponujenega mesta predsednika vlade, zavedajoč se odgovornosti, ki bi jo s tem prevzel, pove veliko.

Svetovalec, kremeljski mag se ne strinja z napadom na Ukrajino.

Zelo ga prizadane dejstvo, da se znajde na spiskih tistih, ki jim je prepovedan vstop v ZDA in Evropo.

Avtor je roman oddal nekaj tednov pred invazijo.

Svetovalec, ki  je služil za model romanesknemu liku pa je končal službo pri Putinu leta 2019, kar lahko pojasni nekoliko manj prepričljiv konec romana.

Okoliščine ob napadu niso niti nakazane, in je tako  protivojni nasvet svetovalca neargumentiran.

Prav na  koncu romana je tudi nekaj resnejših sodb o Putinovem problematičnem izvajanju oblasti, tudi tukaj brez argumentov.

Svetovalec tudi zanika, da bi bili izdani kakšni ukazi o znanih umorih, ki jih običajno pripisujejo Putinu (Politkovske in drugih.) 

Tudi primera Hodorkovski in  Berezovski nista opisana kot obremenjujoča za Putina. Prej obratno.

Nasploh opisi in citati Putina ne opravičujejo včasih zmerjaške sodbe, ki jih izreče svetovalec.

Moje izkušnje  z ministrstvom za kulturo so občutno hujše od opisanega vljudnega Putina.

Tako se mi zastavlja vprašanje, kdo je zlorabil roman za propagando?

Pisatelj še najmanj.

Sam sodim, da so ugledne francoske literarne nagrade morda v službi propagande, saj roman nikakor ni tako izjemen.

Dobro se bere zaradi aktualnosti teme in reference na resnično politično dogajanje.

Vsekakor je še najbolj propagandno predstavitveno besedilo, za kar je odgovoren založnik Mladinska knjiga.

Morda gre tu za sodelovanje MK in DELA?

Avtorja sem preveril še v Wikipediji.  Vse navedene nagrade so navedene tudi tam.

Tu so še podatki o zvenečih funkcijah, ki jih je zasedal: med drugimi član upravnega odbora beneškega bienala itd.

Meni je v oči padlo članstvo v Fondaciji Italije - ZDA ter Mreži za globalni napredek.

Na koncu piše, da je “Naročnik oglasne vsebine je Mladinska knjiga.”

Igor Koršič