Zakaj Rusija ni »agresorka« in zakaj je njena vojna - obrambna!

Je Rusija izvedla agresijo  na Ukrajino ali se samo brani?

Odgovor na to vprašanje že dve leti deli svetovno javno mnenje.

In medtem ko svet razpravlja, Ukrajina zahteva vedno več orožja in še več denarja.

Tako zelo, da tudi med tistimi, ki ji želijo pomagati, opažamo pojav »utrujenosti materiala«.

Poglejmo samo en primer: predsednica Slovenije je na povabilo Vladimirja Zelenskega obiskala Ukrajino.

Napovedala je, da bo v Kijevu podpisala poseben varnostni sporazum, da bo Slovenija »Ukrajini še naprej pomagala, dokler bo to potrebno«.

In potem se je njen načrt zadnji hip zapletel. Zakaj? Ker Ukrajina ni bila zadovoljna z besedilom sporazuma, ki ga ponuja Slovenija.

V Kijevu namreč od Slovenije želijo jasne obveznosti glede vprašanja prihodnje finančne pomoči.

To dejstvo je razkrilo, da Ukrajina dejansko izsiljuje Slovenijo.

Ker slovensko zunanje ministrstvo, ki ga vodi ministrica Tanja Fajon, vztraja, da je izjava »nezavezujoča« in da jo lahko v Ukrajini kadarkoli podpiše »kdorkoli«, je predsednica Slovenije ostala praznih rok in ni mogla podpisati sporazuma v Kijevu.

Izkazalo pa se je, da odpor do podpisa »zavezujočega« sporazuma prihaja iz kabineta slovenskega premierja Roberta Goloba, ki ji ne pripadata ne predsednica države in ne ministrica za zunanje zadeve.

Slovenska vlada je Ukrajini pred kratkim odobrila dodatnih pet milijonov evrov pomoči za »povojno obnovo leta 2024«, zato se ob številnih stavkah v državi, katerih skupni imenovalec je dvig plač, nerada zavezuje, da bo nakazala več denarja iz izčrpane državne blagajne režimu v Kijevu.

Ta primer kaže, da tudi med najzvestejšimi zavezniki ZDA narašča odpor proti nenehnemu izčrpavanju domačih javnih financ v korist Ukrajine.

Pritisk iz Washingtona se medtem nadaljuje, ker želi Bidnova administracija pred vse verjetnejšo zmago Donalda Trumpa na letošnjih predsedniških volitvah v Ameriki doseči podpis cele vrste bilateralnih »varnostnih sporazumov«, s katerimi bi financiranje ukrajinske vojne padlo na pleča evropskih davkoplačevalcev.

Američani so na zadnjem vrhu G7 zahtevali, da jamstva za nov paket pomoči Ukrajini, težak 50 milijard dolarjev, prevzamejo evropske države.

Tako so se številne države iz bloka 27 članic Evropske unije začele upirati Washingtonu iz preproste potrebe po zaščiti lastne državne blagajne, še posebej v luči nezadovoljstva in stavk, ki se širijo po Evropi zaradi prenizkih plač, ki ne držijo koraka s povišanjem življenjskih stroškov.

Ta odpor je skoraj »instinktiven«.

A ko gre za načelno, ideološko raven, so evropski politiki še vedno prepričani, da je »Rusija agresor« in da je pomoč Ukrajini upravičena.

Poglejmo si dva temeljna argumenta, na katerih temelji ta teorija.

Na prvem mestu je prepričanje, da je bilo v primeru Ukrajine »kršeno mednarodno pravo« z absolutizacijo pomena »reda, ki temelji na pravilih«.

musarpodpis.jpg

Predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar je denimo nedavno izjavila, da »Ukrajina pravzaprav brani celoten sistem mednarodnega prava.«

Tako kot ona, te iste ameriške floskule ponavljajo tudi skoraj vsi politični voditelji iz Ameriki slepo podrejenih držav.

Druga vrsta argumenta je povezana s »pravico do izbire«, temeljno svoboščino v kateri koli liberalni družbeni ureditvi.

Kot primer lahko navedemo izjavo Vlaste Jeseničnik, dopisnice slovenske javne televizije iz Rusije, za ljubljanski dnevnik Delo: "Da se neka suverena država odloča o prihodnosti, je njena pravica. Tako Ukrajine kot Slovenije, ki se je nekoč odločala, v katerih zavezništvih bo. Gotovo o prihodnosti Ukrajine ne more odločati Rusija."'

Na Zahodu tako trdijo, da je Ukrajina enaka fizični osebi, ki ima »pravico izbire«.

In v takem pogledu je temeljna napaka.

Razmerja v družbi določata ustavni in pravni red, ki ga opredeljujejo zakoni.

Če pride do nesoglasij med dvema sosedoma, je normalno, da se v skrajnem primeru to reši na sodišču in ne z nasiljem.

Na Zahodu tako trdijo, da je Ukrajina enaka fizični osebi, ki ima »pravico izbire«.

Njena svoboda izbire je omejena le s svobodo drugih držav, zato lahko samostojno izbira svoj »varnostni klub« – Nato.

V Evropski uniji, ki temelji na ideologiji liberalizma in spoštovanja pravic, so ta prepričanja vpeta v vse pore družbe.

Zato ima nerazumevanje Rusije tako globoke korenine.

Tu se skriva velika, tragična napaka Evrope.

Svet, v katerem obstajajo države namreč ni enak urejeni družbi.

Kljub mednarodnemu pravu v svetu vladajo anarhični odnosi.

mearsheimercitat.jpg

Realistična teorija mednarodnih odnosov opozarja, da na svetu ni »nočnega čuvaja« in svetovne policije, ki bi vzdrževala red.

Zato imajo vse države bataljone in divizije vojakov, ne pa divizije odvetnikov.

Iz istega razloga države svoje sosede opozarjajo, da je varnost »nedeljiva«, tako kot je to storila Rusija.

In da zato oboroževanje Ukrajine oziroma vstop Ukrajine v Nato ni samo »ukrajinska skrb, ampak tudi ruska skrb.«

Iz istega razloga v mednarodnih odnosih ne velja liberalistična floskula, po kateri si vsaka država lahko svobodno izbere svoj »klub«.

To lahko velja za vašega soseda.

V resničnem svetu držav pa lahko vsaka država vidi svojo sosedo, ki se pridruži »obrambnemu klubu«, kot da bi se pridružila mafijskemu klanu, ki ji grozi.

Nešteto je primerov, ko so nova, novonastala zavezništva, zaradi katerih je bilo porušeno »ravnotežje moči«, vodila v vojne.

Če v realnem svetu grozečega napada nevarnega zavezništva ne morete preprečiti s tožbo na sodišču (v primeru vstopa Ukrajine v Nato bi bila krimska vojna neizogibna najprej med Ukrajino in Rusijo, nato še Rusijo in celotnim zahodnim Nato paktom), potem je jasno, da nobena država, ki želi preživeti, ne bi mogla ravnati drugače kot Rusija.

Zato je sklicevanje na »mednarodno pravo«, na katero se opira slovenska predsednica pomanjkljivo, hinavsko in skrajno nezadostno.

Zato je argumentacija slovenske dopisnice iz Moskve o ukrajinski »pravici do izbire« enako napačna, hipokritična in preozka.

RuskiVojakOjpg

Glavni problem Zahoda je prepričanje, da mora biti vedenje vsake države na svetu, vključno z Ukrajino in Rusijo, enako ravnanju vsakega posameznika v njihovih »pravnih državah«, ob tem pa zanemarja, da je mednarodno okolje bistveno drugačno od okolja posameznika znotraj države.

Po besedah ​​odhajajočega evropskega zunanjega ministra Josepa Borella bi lahko rekli, da so pretkani Američani naplahtali Evropejce ter jih prepričali, da mora Rusija v »svetovni džungli« spoštovati pravila »evropskega vrta« - čeprav se države iz tega istega »vrta z Ameriko na čelu, v svetu obnašajo radikalno drugače.

Če bi se vsi spori med državami reševali na Meddržavnem sodišču, sodbe pa bi dosledno izvrševala mednarodna policija, bi bilo mednarodno pravo res edini regulator delovanja držav.

A od tega smo še daleč in tja morda nikoli sploh ne bomo prišli. 

Obsodbe Rusije zaradi ukrajinske vojne so torej ne le hinavske, ampak tudi globoko napačne.

Temeljno zmoto Kolektivnega zahoda dobro pojasnjuje ameriški profesor John Mearsheimer, ki poudarja, da je danes dovoljena le »obrambna« (v skladu z 51. členom Ustanovne listine OZN), »preventivna vojna« ali vojna iz »preventivnih razlogov« ( torej, ko prvi napadeš nasprotnika, ki bo napadel tebe) in vojna z »dovoljenjem Varnostnega sveta«, medtem ko sta »oportunistična« in »preventivna vojna« formalno - prepovedani.

Toda v resničnem svetu sta včasih potrebni obe.

Na primer »preventivna vojna«, ki poskuša morebitnemu nasprotniku preprečiti, da bi v bližnji prihodnosti ogrozil državo, poudarja profesor Mearsheimer.

Na primer Ukrajina, ki bi se z oboroževanjem in vstopom v zavezništvo NATO okrepila, nato pa napadla Krim in Donbas in imela za seboj celoten NATO.

Tretja svetovna vojna bi bila neizbežna, je pravilno sklepal Vladimir Putin.

Tudi »teorija pravične vojne«, na kateri temeljijo današnje pravne prepovedi, dopušča, da v skrajnem primeru, ko je ogroženo preživetje države, država ignorira omejitve mednarodnega prava.

Toda le katera država bi čakala, da bo tik pred propadom, in šele nato reagirala, se sprašuje profesor Mearsheimer in ocenjuje, da je v »teoriji pravične vojne«, ki jo zagovarja zlasti Michael Walzer, velikanska luknja.

Kajti ko trčita mednarodno pravo in obstoj države – takrat mora zmagati obstoj države, trdi ameriški profesor Mearsheimer.

In zato je ruska vojaška operacija, celo če ne bi bila legalna, v resnici nujna, legitimna in upravičena.

Tragedija današnje Evrope, kot kaže primer Slovenije, je, da so vsak dan revnejše evropske zaveznice ZDA (zaradi v vojni izpraznjenih proračunov!) vse bolj naklonjene »nezavezujočim sporazumom« z Ukrajino, medtem ko v isti sapi vztrajajo pri lažnih – zavezujočih iluzijah, da lahko Ukrajina Rusijo spravi na kolena in da je pozitivno mednarodno pravo edini mehanizem za ravnanje in delovanje držav v svetu.

In če ima Ukrajina enake pravice kot svoboden posameznik v pravni državi, potem se trdi, da bi bila vsaka »omejitev njenih pravic« najhujša možna katastrofa za svet in Evropo.

In zato Ukrajina, kot pravi slovenska predsednica, »dejansko brani celoten sistem mednarodnega prava«.

Kar pa ni le napaka v sklepanju, ampak tudi laž.

Položaj posameznika v domači državi ni enak položaju države v svetu.

Kdor vleče takšne vzporednice, gradi gradove v pesku in potiska svet v propad.

Prej ko bodo evropski politiki to spoznali in se odpovedali spodletelim iluzijam in lažnim vzporednicam med »svobodnimi posamezniki in svobodnimi državami«, prej bo v Evropi dosežen mir.

In niti en dan prej.