Zakaj je Italija pri odkrivanju islamskih teroristov boljša od Slovenije

V državah Evropske unije je lani v terorističnih napadih življenje izgubilo 142 ljudi, 379 pa jih je bilo ranjenih. Te žalostne številke prinaša zadnje Europolovo poročila o terorizmu v EU. V osmih članicah EU je bilo namreč lani skupaj kar 142 "neuspelih, preprečenih in izvedenih" terorističnih napadov.

Slovenije na tem seznamu - razen tam, kjer se navaja ena uspešna aretacija - na srečo ni. Vendar pa smo po zadnjih terorističnih napadih v Evropi smo nedavno tudi v Sloveniji doživeli dva, na srečo lažna teroristična alarma. Tako so na Brniku policisti najprej z vodnim topom razstrelili sumljivi (pozabljen) kovček, nato pa se je po poletu letala Easyjet iz Ljubljane pilot odločil za prisilni pristanek v Kölnu zaradi bombnega preplaha; nato pa so aretirali tri britanske državljane zaradi domnevno nevarnega pogovora in obnašanja na krovu letala. Takoj zatem pa je v Sloveniji sledil običajen ritual: z vrha države smo s strani vseh, ki so zadolženi za varnost znova slišali, da je Slovenija varna in stopnja ogroženosti nizka.In to kljub temu, da število napadov z radikalno versko podlago vse večje.

Kljub temu pa zadeve niso tako enostavne, kot se zdijo na prvi pogled. Slovenija je, med drugim, članica zveze NATO, ki se je pravkar aktivno vključila tudi v boj proti ISIS-u. Pripadniki ISIS-a pa so že velikokrat napovedali napade v Evropi. Slovenija tudi ni daleč od krajev v jugovzhodni Evropi, kjer je rekrutacija džihadistov še posebej uspešna. Da zaznavanje terorističnih groženj v Sloveniji ni na najvišjem nivoju pa priča in nas opominja tudi primer Roka Žavbija, ki so ga na koncu obsodila italijanska sodišča, čeprav je v vrste ISIS-a v Sirijo odšel iz Slovenije. In se je nato iz Sirije brez kakršnihkoli težav tudi vrnil domov, v okolico Kamnika.

In glede na to bi bilo zelo smotrno, če bi v Sloveniji pristojne službe izvedle nekoliko bolj podrobne preventivne preglede mest, kjer se ljudje množično zbirajo in predvsem preverile, ali je poskrbljeno, da s tovornjaki ali kombiji ni mogoče zapeljati v cone za pešce, kar je bila stalnica večine zadnjih napadov v Angliji, Nemčiji, Franciji, na Švedskem. Prav tako pa bi bilo dobro, če bi se varnostne službe pričele zgledovati po tehnikah, ki jih uporabljata ameriški FBI in italijanska policija, in ne po manj uspešnih metodah britanskih, francoskih, belgijskih ali nemških varnostnih organov.

Slovenska policija bi se v boju proti terorizmu lahko zgledovala po ZDA ali Italiji

Vprašanje je, zakaj v Italiji, eni od večjih evropskih držav, doslej še ni bilo skrajnih islamističnih napadov? Po oceni analitika washingtonskega Centra za strateške in mednarodne študije Edwarda A. Luttwaka, ki je bil svetovalec ameriškega obrambnega ministrstva, ameriškega sveta za nacionalno varnost, Pentagona in ameriškega zunanjega ministrstva, naj bi bila glavna razlika v tem, ker so v Italiji "veliko bolj učinkoviti v boju proti terorizmu kot drugi Evropejci." V nasprotju z Belgijci ali Britanci, ki o vsakem potencialnem teroristu pišejo dolge biografije in vse natančno popisujejo, "kakor da bi bili njihovi biografi", pač pa se italijanska policija odzove "takoj, ko dobi prvi namig", kar pa je lahko prijava, ki jo je zoper nevarno radikaliziranega znanca podal njegov prijatelj, ali pa prestreženo pismo, telefonski klic in podobno.

Policija nato natančno preišče osumljenca in pri kakršnikoli nepravilnosti glede npr. dovoljenja za bivanje, deportira osumljene terorizma. Zadnji teroristični akt v Italiji, ko je bila ubita ena, ranjeno pa pet oseb, se je zgodil v Brindisiju, vendar je bil ta napad na šolo povezan z mafijo. Storilca Giovannija Vantaggiata so prijeli. Ob tem bi bilo potrebno izpostaviti dejstvo, da je italijanska policija in ne slovenska zahtevala pregon slovenskega državljana Roka Žavbija. Žavbi se je na bojišče v Sirijo odpravil junija leta 2013 skupaj s kolegom Boštjanom Skubicem, septembra 2014 pa je nanj opozorila bosanska Državna agencija za preiskave in zaščito (Sipa), in sicer med izvedbo hišnih preiskav v povezavi s teroristično mrežo, ki jo je spletel voditelj skrajne muslimanske ločine vahabitov v BiH Bilal Bosnić. (Bosnića so novembra 2015 v BiH obsodili na sedem let zapora zaradi javnega spodbujanja terorizma in novačenja borcev za t. i. Islamsko državo.) Nato je v jeseni leta 2014 preiskave opravila tudi slovenska policija. Žavbija naj bi ob tem povabili le na "pogovor". Na koncu so slovenski policisti na podlagi evropskega naloga, ki so ga izdali italijanski varnostni organi, odvzeli prostost 26-letnemu Roku Žavbiju, ki so ga v Italiji obtožili dejavnosti, povezanih s terorizmom oz. novačenja in pomoči pri novačenju novih borcev za islamske teroristične skupine.

Žavbi je pred tem v Sloveniji užival mirno življenje; po vrnitvi iz Sirije je sicer poklic zdravstvenega tehnika zamenjal s poklicem mesarja v klavnici, kjer pripravljajo meso v skladu z muslimanskimi zapovedmi. Dejstvo je torej, da je Žavbi živel in delal ter odšel v vojno v Siriji in se vrnil iz nje - ne da bi to slovenski varnostni organi sploh zaznali ali se odzvali tako, kot so se italijanski. To pa je lahko skrb vzbujajoč znak, da slovenska policija dela tako, kot delata britanska in belgijska - torej zelo počasi, "enciklopedijsko", temeljito in - ne dovolj učinkovito.

To izhaja tudi iz izjave za javnost, ki jo je ob aretaciji Žavbija podal Drago Mengalija, predstavnik policije za odnose z javnostmi na področju kriminalitete. Mengalija je namreč dejal, da slovenski policisti v zadnjem času "niso pridobili relevantnih podatkov, da bi se na območju Slovenije izvrševala in pripravljala kazniva dejanja v zvezi s t. i. islamskim terorizmom, stopnja teroristične ogroženosti v Republiki Sloveniji pa ostaja nizka."

V nasprotju s tem pa so italijanski policisti ravnali drugače. Poudarili so, da zoper Žavbija in druge osumljence v tem primeru nimajo podatkov, indicev ali dokazov, da bi ta skupina na ozemlju Italije pripravljala morebitne teroristične napade, ampak jih obtožujejo zgolj "novačenja in usmerjanja potencialnih novih borcev." Po besedah polkovnika italijanskih karabinjerjev naj bi bil Rok Žavbi med ideološkimi somišljeniki karizmatična oseba, ki je imel s tem, da se je sam že udeležil bojev v Siriji, moč, da pritegne nove člane oz. borce, čeprav niso razkrili, za katero skupino in organizacijo naj bi se bojeval. Tega pa slovenski varnostni organi očitno niso ne raziskovali in ne zaznali.

Vendar je bila tovrstna aktivnost Žavbija dovolj, da je bil na beneškem sodišču zaradi novačenja borcev za skrajno sunitsko skupino Islamska država obsojen na tri leta in štiri mesece zaporne kazni, dva meseca več, kot je zahtevala tožilka. Soobtoženi 39-letni Ajhan Veapi pa je dobil štiri leta in osem mesecev zapora.

Italijanske varnostne službe seveda niso vsemogočne - tako na primer niso vedele, da je Anis Amri, napadalec s tovornjakom v Berlinu - zelo nevaren. Policisti so ga v Italiji izsledili in ubili šele potem, ko je že izvedel napad v Nemčiji. Italija ima tudi veliko število (16) napadov levičarskih skrajnežev. Očitno pa je, da se Italija zadev glede boja proti radikalnemu islamskemu terorizmu loteva drugače kot večina drugih evropskih držav in tudi drugače od Slovenije. Pri tem Italija velja za edino večjo državo Evrope, ki še ni bila tarča napada islamskih skrajnežev. Metoda italijanskih varnostnih organov ni samo drugačna - pač pa je očitno tudi bolj učinkovita.

V članku z naslovom "Kako pravilno izvajati protiterorizem" je Edward N. Luttwak že novembra leta 2015, torej neposredno pred napadom na uredništvo Charliea Hebdoja v Parizu in drugimi večjimi napadi predvsem v Franciji in Belgiji, opozoril na resne napake, zaradi katerih so teroristi uspeli presenetiti francoske in belgijske varnostne organe. V Franciji je zato prišlo do napadov s številnimi žrtvami, v Belgiji pa so teroristi, kot se je izkazalo pozneje, lahko dolga leta brez posebnih težav nabavljali orožje.

Luttwak izpostavlja prav drugačen primer Italije, ki se je dolgo časa zdela kot država, ki je najbolj ogrožena. Bila je namreč vključena v vojaške intervencije v Afganistanu, Iraku in Libiji, glasno je podpirala ameriško politiko v Aziji in Afriki ter aktivno sodelovala z Izraelom. Ob tem ima Italija na svojem ozemlju več kot dva milijona muslimanov ter zelo slabo zaščito meja. V državo je vstopilo tudi veliko število beguncev iz Sirije, Turčije, Irana, Afganistana in Pakistana, v katerem 60 odstotkov prebivalstva podpira Islamsko državo. Kljub temu pa v Italiji v zadnjih letih zaradi terorizma ISIS-a, Al Kaide in podobnih organizacij - če izvzamemo teroriste same - ni bil ubit še nihče.

Luttwak opozarja, da to ne pomeni, da Italija ni bila tarča. Italijanski varnostni organi naj bi namreč doslej odvrnili že več sto terorističnih napadov, preprečili pa so tudi številne načrtovane napade v Madridu, Londonu, Parizu, Toulousu, Kopenhagnu, Bruslju in še kje. "Samo v Italiji načrtovalci terorističnih dejanj niso postali teroristi, čeprav je Vatikan najbolj zaželena tarča v Evropi in najpomembnejša tarča Islamske države, če sodimo po njihovih video posnetkih," poudarja Luttwak.

Najmanj štirje policisti na enega osumljenca

Vse to po njegovem mnenju ni rezultat sreče, pač pa "rezultat metode, ki črpa iz temeljnega spoznanja, da terorističnih akcij ni mogoče predvideti ali preprečiti in so vsi takšni poskusi enostavno neuspešni, saj je preprosto preveč tarč in neskončno število datumov." Nemogoče je preprečiti celo napade, ki so pred vrati, kajti teroristom se ni potrebno razkriti, dokler ni prepozno. Dejansko obstaja samo ena stvar, ki jo je mogoče narediti: spremljati vse, za katere se sumi, da so res nevarni in to neprestano, tako da jih je mogoče aretirati ali ubiti ne glede na to, kako nenadoma se odločijo za napad. Vendar je to praktično neizvedljivo, razen če množica celotnega števila osumljenih - in to včasih pomeni več sto, včasih pa več tisoč oseb - ni drastično zmanjšana, tako da lahko obveščevalci in policisti za njihovo spremljanje namenijo dovolj varnostnega osebja. Potrebno je namreč angažirati najmanj štiri osebe za spremljanje vsakega res nevarnega osumljenca ter vnaprej pripraviti skupine, ki vključujejo najmanj 24 ljudi za preprečitev vsakega načrtovanega napada.

Prav na tej točki se Italijani drastično razlikujejo od Francozov ali Belgijcev ali Britancev, ki nadzorujejo osumljence, polnijo številne dosjeje s številnimi poročili, fotografijami, video posnetki ter prestreženimi besedili, "kakor da bi bili biografi" najbolj enciklopedijske vrste. "Italijani v nasprotju s tem stopijo v akcijo že v prvem trenutku, ko dobijo namig. To je včasih telefonski klic ali elektronska pošta, včasih pa namig agenta (Italija zmerno, toda neprestano vlaga v tujce, ki jih rekrutira). Toda najbolj pogosto nekoga, ki govori o džihadu, ki trdi, da bo ubijal za Hamas, se pridružil Islamski državi ali naredil kaj podobnega, prijavi kakšen prijatelj. Kar sledi je ekspertno zaslišanje. Številne takoj pošljejo domov, če se pokažejo kot 'mehki' in zgolj verbalno nasilni. Tiste, ki se pokažejo kot 'ponosne' zaradi svoje militaristične retorike zadržijo, njihovi podatki pa se natančno pregledajo, da bi se tako lahko našel kakšen prekršek ali dejanje, zaradi katerega bi jih bilo mogoče aretirati, jih obtožiti in zapreti (v nasprotju s Francozi, ki manjše tatove, ki so militantno razpoloženi, obravnavajo kot prekrškarje, ne pa kot potencialne teroriste). Če policisti v tem procesu odkrijejo kakršnekoli nepravilnosti glede imigrantskega statusa in podobno, potem so deportirani - celo v primerih, ko gre za italijanske državljane, kar je ukrep, ki je doletel tudi nekatere vehementne imame," opisuje delovanje italijanske policije Edward A. Luttwak. Leta 2015 je bilo zato v italijanskih zaporih 181 imamov, okoli 100 osumljenih terorizma pa so do začetka istega leta tudi izgnali iz države.

S pomočjo opisanih metod se število tistih osumljencev, ki jih je potrebno spremljati, lahko hitro zmanjša na znosno raven - kar je ključ do uspeha. V ZDA ravnajo tako, da osumljenim za terorizem agenti FBI sami ponudijo "pomoč" oz. vabo v obliki orožja, eksploziva in podobno. Če osumljenci nato pokličejo policijo, jih zbrišejo z liste osumljenih. Če pa se pričnejo pripravljati za napad, jih FBI aretira, nato pa sledi 20-letna zaporna kazen zaradi poskusa izvedbe terorističnega dejanja. "Francozi se pritožujejo, da imajo preveč osumljencev. Belgijci trdijo enako zaradi njihovih nekaj sto osumljencev. Toda za to so si krivi sami. Sami so zavrnili italijanske ali metode FBI-ja, da bi zmanjšali število osumljenih enega za drugim, na en ali drug način. Videli bomo, ali bodo sedaj spremenili svoje metode dela," je opozoril Edward A. Luttwak.

Glede na teroristične napade, ki so se nato zgodili znova v Franciji, Belgiji, Veliki Britaniji in Nemčiji vse kaže, da večina evropskih držav ni spremenila kritiziranih metod svojega dela in se ni veliko naučila ne iz primera Italije in ne od ameriških kolegov. V primeru napadalca v Manchestru Salmana Abedija so na primer po poročanju NBC-ja in ameriških obveščevalcev člani Abedijeve družine sami opozarjali policijo, da je Salman "nevaren." Kljub temu je lahko brez nadzora odšel v Libijo in Sirijo ter se vrnil v Veliko Britanijo, da izvede svojo "mučeniško nalogo." To se v primeru uporabe "italijanske metode" seveda ne bi moglo zgoditi, ker bi bil Salman Abedi pod neprestanim nadzorom policije, ki bi lahko ugotovila, da si doma, najverjetneje za teroristični napad, pripravlja lepo zalogo TATP-ja. Eksploziva, ki se ga da enostavno izdelati iz acetona in vodikovega peroksida in so ga uporabili tudi v napadih v Bruslju in Parizu.

Nobene potrebe ni bilo dopustiti, da se Salman Abedi sprehodi do Manchestrske arene in z nahrbtnikom polnim eksploziva ubije 20 in rani na desetine nedolžnih ljudi.

In tudi po odgovorih slovenske policije, ki v znanem primeru Roka Žavbija očitno ni storila ničesar, vse dokler niso v akcijo stopili italijanski varnostni organi, kaže, da tudi slovenska policija ne deluje nič boljše od belgijske, francoske, nemške ali britanske. Slovenska policija, kot sledi iz Lutwakove analize, poskuša zaznati priprave na konkretna teroristična dejanja, ki pa jih sploh ni mogoče preprečiti, če "radikalne" posameznike najprej ne spremljamo neprestano. Slovenska policija trdi, da "ni pridobila relevantnih podatkov, da bi se na območju Slovenije izvrševala in pripravljala kazniva dejanja v zvezi s t. i. islamskim terorizmom", Luttwak pa opozarja, da "terorističnih akcij ni mogoče predvideti ali preprečiti in so vsi takšni poskusi enostavno obsojeni na neuspeh." Slovenska policija torej počne to, kar je že po definiciji - neuspešno. Pravo vprašanje je, zakaj Rok Žavbi in podobne osebe niso bile neprestano spremljane in zakaj se to ni zgodilo najmanj po "pogovoru" s slovenskimi policisti. Potem policistom ne bi bilo potrebno klicati v mesnico, kjer je bil Žavbi zaposlen in spraševati, ali imajo odprto, kot so dejansko naredili, da bi aretirali Žavbija, ker bi točno vedeli, kje je in kaj počne.Prav to dejstvo kaže, da slovenska policija uporablja napačno metodo delovanja.

Očitno je, da radikalizacije in novačenja slovenska policija v primeru Roka Žavbija sploh ni zaznala kot "militantno" dejavnost. Slovenija je zato v Žavbijevem primeru imela res še srečo, da je bila kot soseda Italije deležna njene protiteroristične zaščite. Toda na to se v prihodnosti ne bi bilo modro pretirano zanašati.

Slovenske varnostne luknje

To seveda ne pomeni, da bi bilo s takšnimi metodami mogoče odpraviti tudi vzroke terorizma. Seveda ne. Za to bo potrebno kaj več - predvsem ureditev razmer v državah, ki so vir terorizma, skupaj z opustitvijo politike lažnih "humanitarnih" in podobnih intervencij, ki so na Bližnjem vzhodu ključen razlog za rekrutacijo vedno novih teroristov. Vendar bi bilo istočasno v sami Evropi potrebno takoj uporabiti tudi dokazano uspešne metode preprečevanja terorističnih dejanj - ne pa vztrajati pri metodah, ki očitno ne dajejo rezultatov.  

Slovenija se ob tem nahaja zelo blizu tistim področjem, kjer se islamski radikalizem v zadnjem času najbolj širi (BiH, Kosovo, Sandžak v Srbiji, zahod Makedonije, kjer je večinsko albansko prebivalstvo). Prav te dni so na primer v vzhodni Bosni pripadniki mejne policije aretirali radikalnega islamista Enesa Mešića, že obsojenega tri leta zapora zaradi bojevanja na strani Islamske države, in pri njem našli pet tisoč evrov. Zato izbira "italijanske" ali "belgijske" metode policijskega dela ni več stvar prostega preudarka in osebnih simpatij najvišjih policijskih uradnikov, pač pa izbira, od katere bi lahko bila v primeru napačne odločitve slovenske policije odvisna življenja številnih prebivalcev Slovenije, potencialnih žrtev terorističnih napadov.

Prav zato bi bilo zelo smotrno preveriti, ali je tudi odprt center Ljubljane, kjer je z avtobusom in taksijem še vedno dovoljeno zapeljati vse do "peš cone" slovenske prestolnice - res modra rešitev. Namesto odločitve, s katero so iz mesta izgnani avtomobili, dopuščena pa je prisotnost avtobusov in taksijev, bi bilo verjetno boljše, če bi župan težkim vozilom, denimo avtobusom, omejil dostop do centra...

Prav tako ne bi škodilo, če policija in Slovenska vojska prevoznikom, tako kot na primer nedavno hrvaškemu podjetju Spreewerk, ki je menda iz Slovenije na uničenje odpeljalo več deset ton odsluženih raket Roland, ne bi več dovolila, da tone in tone eksploziva po Sloveniji prevažajo - popolnoma brez nadzora. Prav to se je namreč zgodilo, ne da bi se kdorkoli v vladi nad informacijami o takšnem ravnanju sploh zamislil. Vse to, skupaj s samocenzuro dela slovenskih medijev pa kaže, da smo navkljub vzpodbudnemu Europolovemu poročilu v Sloveniji teroristično dejansko bolj ogroženi, kot se nam v tem trenutku morda zdi.