Zakaj hrvaška diplomacija zaradi škodljivih obtožb Toninove komisije upravičeno napada Slovenijo?

Zgodilo se je točno tako, kot smo v Insajderju že napovedali ob objavi prvih sklepov parlamentarne komisije, ki preiskuje dogajanje o arbitraži.

Hrvaški mediji so namreč povzeli Toninovo poročilo in ugotovili, da poročilo Toninove komisije o arbitraži ne govori v prid slovenskim stališčem, poroča Vecernji.hr.

Poročilo slovenske parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalnimi varnostnimi službami (Knovs), ki jo vodi poslanec Matej Tonin (NSi), namreč po navedbi hrvaških virov zanika vse, kar so Slovenci v zvezi z nedovoljenimi pogovori med Simono Drenik in Jernejem Sekolcem trdili do zdaj.

'Slovenski državni aparat bio upregnut'

HR arbiter, revež, spal v HR ambasadi v Haagu

— Robert Vrabec (@bobsparrow70) November 23, 2019

To bi lahko pred sodiščem Evropske unije koristilo Hrvaški, ocenjuje Večernji list.

Iz javnega dela poročila po pisanju medija izhaja, da je Slovenija s pomočjo obveščevalnih služb ves čas sodelovala v prikrivanju nezakonitega komuniciranja med Sekolcem in Drenikovo.

Slovenska stran je sama objavila, da je v arbitražnem postopku o meji med državama goljufala, ocenjuje zagrebški časnik in dodaja, da je v arbitražni postopek glede meje med državama vstopila, kot da gre za obveščevalno operacijo, ne pa za pravni postopek pred mednarodnim sodiščem.

Matej Tonin pa je dejal, da je bila objava članka »pričakovan in standardni manever hrvaške obveščevalne službe« ter da gre za 'fakenews' v službi hrvaških interesov.

Poudarja tudi, da je v hrvaškem članku veliko netočnosti, saj po njegovem mnenju namerno mešajo komunikacijo Sekolec-Drenik in »komunikacijo znotraj naše projektne skupine.«

Tonin meni, da je logično, da je SOVA poskušala narediti vse, »da hrvaška stran v postopku arbitraže ne bi prišla do slovenskih argumentov in stališč.«

V omenjenem članku »poskušajo prikazati, kot da je SOVA vse te ukrepe delala za zaščito komunikacije Drenik-Sekolec,« trdi Matej Tonin.

Tonin seveda nima prav. Obtoževanje hrvaškega časnika, da je zgolj trobilo tajne službe pa je neverodostojno.

uuuO madona, Tonin na N1 HR, s svojo ozko pametjo in nesposobnost političnega delovanja #arbitraža

— frajgajst (@frajgajst80) November 23, 2019

Kot smo že opozarjali, je namreč prvo in največjo napako naredil Matej Tonin prav s tem, ko je želel obremeniti Sekolca in Drenikovo ter preko njiju svojo glavno tarčo - Erjavca.

S tem je fokus z »notranje komunikacije« v okviru MZZ preusmeril na komunikacijo Sekolec-Drenik in dal vedeti, da je Sova podučevala vsaj Drenikovo tudi o tem, kako naj komunicira s Sekolcem, četudi tega v poročilu ni nikjer eksplicitno zapisal.

Knovs namreč v poročilu ugotavlja, da slovenska agentka Simona Drenik ni upoštevala zakona o tajnih podatkih in pravil, ki jim je bila zavezana kot vodja projektne enote za arbitražo.

Toninov Knovs nato ugotavlja, da je Simona Drenik opravila vsa potrebna izobraževanja in usposabljanja za tajne podatke, kar pomeni, da je bila seznanjena, da komunikacija tajnih in občutljivih podatkov po stacionarni telefonski liniji in nezaščiteni mednarodni liniji ni dovoljena.

Toda Nacionalni preiskovalni urad se je s to zadevo že ukvarjal, vendar ni podal nobene kazenske ovadbe proti vpletenim osebam, saj da zanje ni bilo podlage. Po opravljenih preveritvah in zbranih obvestilih je novembra 2017 na okrožno državno tožilstvo v Ljubljani podal zgolj poročilo.

Poročilo navaja, da so pogovori Drenikove in slovenskega arbitra Jerneja Sekolca, ki so vsebovali tajne in občutljive podatke, potekali zunaj prostorov zunanjega ministrstva, brez kriptiranih telefonskih povezav in zunaj delovnega časa Drenikove ter tudi brez vednosti MZZ, takratnega predsednika vlade in Sove.

»S tem, ko sta komunicirala po nezaščiteni komunikaciji, agentka ni upoštevala zakona o tajnih podatkih, podzakonskih aktov in pravil, ki jim je bila zavezana kot vodja projektne skupine in predstavnica vlade pred arbitražnim sodiščem«, je ugotovil Knovs.

Toda prav v tem je problem. Knovs moti, da sta bila oba pri deliktu ujeta, ne pa to, da sta storila delikt. Delikventko sploh niso kaznovali, premestili so jo samo na drugo delovno mesto, bodo trdili hrvaški diplomati. Upravičeno.

Da bi Knovs lahko obtožil Drenikovo »kot vodjo projektne enote za arbitražo« zaradi komunikacije s Sekolcem je moral to komunikacijo razkriti kot takšno, ki je vsebovala tajne podatke.

Če je Drenikova storila napako s tem, ker je napačno komunicirala »v projektni enoti«, potem to pomeni, da je slovenski državni organ tudi Sekolca imel za del te projektne enote – kar pa je seveda mednarodnopravno nezakonito.

Tudi v primeru, če Sekolca državni organi niso imeli za del slovenske projektne enote, je problematično prav to, da je Knovs javno obtožil Drenikovo, da je nepravilno komunicirala.

Komuniciranje pomeni izmenjavo informacij. Po zakonu o tajnih podatkih pa ni prepovedano sprejemanje tajnih informacij, pač pa njihovo izdajanje nepooblaščenim osebam.

To ni bila #arbitraža ampak #blamaža pic.twitter.com/UfZ6IdayaO

— Daj Manj (@Daj_Manj) November 23, 2019

Če je Sekolec karkoli sporočal Drenikovi je v tem primeru morda on kršil pravila, ki so ga zavezovala, na primer pravila Arbitražnega sodišča. Drenikova s tem, ko je poslušala, ni mogla kršiti ničesar.

Toda če Knovs meni, da je ta pravila kršila Drenikova, to pomeni, da je Drenikova tajne podatke (stališča in želje Slovenije) po javnih linijah sporočala arbitru Sekolcu.

In ker jo sedaj Slovenija vsaj z javno obtožbo svojega organa (Knovsa) tudi »sankcionira« tako, da jo postavlja na sramotilen steber in obtožuje za kršenje pravil o tajnosti komunikacije s Sekolcem, je to seveda mogoče razumeti samo na en način: da država ni želela, da se ta (s strani Drenikove nezakonita) ravnanja razkrijejo.

Z drugimi besedami povedano, Slovenija se torej z ravnanjem Knovsa in Tonina kaže kot država, ki prikriva nezakonito ravnanje lastnih državljanov in jo skrbi le, ker se nezakonitosti niso uspešno prikrile s kriptirano komunikacijo.

To seveda ni normalno ravnanje, čeprav se bo mnogim na prvi pogled zdelo. 

Države morajo nezakonita ravnanja preganjati, ne pa prikrivati. Tudi takrat, kadar se zdi, da so bila izvedena »v korist države.«

Ampak Slovenija tega seveda ni naredila ne pri razkrivanju vojnih zločinov zoper pripadnike JLA v času po razglasitvi neodvisnosti, ne v času tihotapljenja orožja in kršitve embarga OZN na prepoved izvoza orožja (kršitelji so bili Kučan, Janša & consortes) in prav tako ne še marsikdaj pozneje.

Ta večdesetletna kultura prikrivanja in zaščite državnih uradnikov zaradi »višjih interesov« pa se ji zelo maščuje. Morda tako zelo, da bo država na koncu ostala celo brez nepsorednega stika z mednarodnim morjem.

Kljub sodbi Arbitražnega sodišča, ki sicer obstaja - a je mrtva črka na papirju.

Toda Slovenija je bila po črki mednarodnega prava zavezana tudi k temu, da poskrbi, da bodo njeni predstavniki spoštovali podpisane pogodbe.

Komunikacije med Sekolcem in Drenikovo od trenutka oblikovanja sodišča ne bi smelo biti, če bi bila, pa bi jo Slovenija morala prekiniti, jo preprečiti in sankcionirati – ne pa zaščititi s tajnimi službami.

Celo če je res, da je Sova zgolj podučevala Drenikovo, kako naj sama komunicira tajno znotraj svoje skupine, sedaj obtožbe Knovsa, ki letijo seveda na komunikacijo Drenikova-Sekolec seveda vzbujajo vtis, da je država nezadovoljna, ker je bila razkrita prav nezakonita komunikacija med Drenikovo in Sekolcem. Končno je bila vsa preiskovalna komisija ustanovljena prav zaradi preiskave te komunikacije in njenega razkrivanja.

Še več, komisija v poročilu nikjer ne kritizira tega, da sta se oba sploh pogovarjala, ne zahteva sankcij odgovornih zaradi tega, ničesar neskladnega ni opazila glede spoštovanja mednarodnih pogodb, čeprav je to ključnega pomena v tej zadevi - ne, skrbi jo le (v podobi nedržavniškega Tonina), kako je vse to lahko prišlo v javnost!

Amatersko.

Splošen zaključek hrvaških komentatorjev je seveda pričakovan – Slovenci niso jezni, ker so neki njihovi uradniki delali nezakonite zadeve, jezni so, ker se je to odkrilo!

In prav zato je celotna preiskava Mateja Tonina skrajno bizarna, neprijetna, predvsem pa škodljiva za državne interese Slovenije.

Tonin se je obnašal izjemno nedržavotvorno.

Pri samovšečnem lovu na Erjavca je preprosto pozabil na interese države.

Rezultat je tragičen, kajti koristi od tega razkrivanja, kako so med seboj vpleteni v arbitražo komunicirali ni veliko, škoda pa je bila z vpletanjem Sove in predvsem s samo obtožbo na račun Drenikove - seveda enormna.

Zanimivo je, da Tonin ni že iz poročila NPU ugotovil, da bo škoda večja od koristi, kajti v NPU so očitno jasno razumeli, da je mogoče Drenikovo obtožiti le tako, da se istočasno njena komunikacija proglasi za »državno«, s tem pa v celotno nedovoljeno komuniciranje še bolj vplete država – kar pa Sloveniji ne koristi.

Da vse kar prihaja od vas in vašega križa, ni zaupanja vredno in povzroča težave.

— Zimoshikata (@zimoshikata) November 15, 2019

Ne koristi ji najmanj iz dveh razlogov. Prvič zato, ker se s tem Slovenija razkriva kot zavestna kršilka mednarodnega prava, drugič pa zato, ker s tem država izgublja kredibilnost v mednarodnih forumih.

V interesu Slovenije je bilo, da komunikacija Sekolec - Drenik ostane čim bolj zasebna, takšna, v kateri državni organi niso imeli nobene vloge.

Vsako omenjanje tega, da so državni organi glede komunikacije določali pravila, metode, delili kriptirane telefone in podobno – pa to seveda izpodbija.

Tonin se seveda lahko izgovarja, koliko hoče, češ da je Sova omenjena navodila, telefone in podobno razdeljevala zaradi izvajanja »notranjih komunikacij« v sami »projektni skupini«, toda jasno je, da se Knovs ni ukvarjal z nepravilnostmi pri komunikaciji znotraj te skupine, pač pa med vodjo skupine Drenikovo in haškim arbitrom Sekolcem.

To po eni strani potiska Sekolca v okvir »projektne skupine«, istočasno pa obtožbe proti Drenikovi, češ da je Sekolcu slovenske tajne podatke sporočala na nepravilen način spreminja v priznanje, da je Slovenijo motil le način nezakonite komunikacije (nekriptiran) ne pa to, da je do nje sploh prišlo.

Toninov Knovs namreč želi Drenikovo »kaznovati« zato, ker je nepravilno (nekriptirano) govorila s Sekolcem – ne pa zato, ker je sploh govorila z njim!

"Skandalozne radnje" - to dostaaa zvuči ....intrigantno .Manje politički.

— Lena (@Lena14128715) November 23, 2019

S tem pa Slovenija svetu in Hrvaški sporoča, da se ji fučka za mednarodno pravo, da se požvižga na spoštovanje mednarodnih pogodb, ki jih je sama prevzela oziroma podpisala z vsem svetom (Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb) ter tistih s Hrvaško (Arbitražni spotrazum) in da jo moti le - da je vse to prišlo na dan.

V čem je torej Slovenija boljša od Hrvaške, ki jo slovenska diplomacija obtožuje verolomnosti in kršitev mednarodnega prava?

Po zaslugi Mateja Tonina - v ničemer.

Po zaslugi Tonina, ki zaradi fanatičnega sekanja dreves (levičarjev, predvsem pa Erjavca) ne vidi gozda (države), Slovenija z obtožbo Drenikove priznava, da je nepravna država, da je mednarodni delikvent in tisto, čemur v ZDA pravijo »failed state«.

In ne samo to – napovedujemo, da bodo hrvaški diplomati v naslednji fazi slovenskim postavili še naslednje vprašanje in s tem Slovenijo stisnili v kot – zakaj torej niste zares preganjali Drenikove, ki je nezakonito komunicirala s Sekolcem? Torej, da bo jasno, ne zato, ker je komunicirala po javnih telefonskih linijah in nekriptirano ter komunikacije ni prikrila (kot jo obtožuje Tonin) pač pa zato, ker je sploh komunicirala.

Da je, je že sama priznala. In če je s tem kot državna uradnica ravnala tako, da je posledično Slovenija postala kršilka mednarodnega prava – potem res ni jasno, zakaj državni organi res niso sprožili ustreznih postopkov proti Drenikovi.

Kazenskih in drugih. Ni, na primer, jasno, kako lahko nekdo, ki je kot agent države na ta način dosegel kršitev mednarodnega prava s strani države lahko še vedno zaposlen v - državni službi.

Namreč ni prav, da slovenska veleposlanica, ki je alkoholizirana povozila pešca v tujini, nato v Sloveniji upravičeno izgubila službo, a agentka, ki je s svojim ravnanjem povozila državo - pa je dobila zgolj premestitev v drugo službo. Spet državno, seveda.

In tega vprašanja Knovs nikjer ni izpostavil. Zanimalo jih je le, zakaj svojih nečednosti Drenikova in Sekolec nista počela »tajno.«

Res kratkovidno. Napad hrvaških medijev in diplomacije je bil seveda neizogiben.

V Sloveniji imamo namreč politike, ki očitno ne zmorejo premisliti niti dveh potez vnaprej.

Nova Slovenija je bila proti arbitraži, proti referendumu.
Če je Tonin rabil brskat, brez da bi KNOVS imel pristojnost za svoje početje, javna objava poročila ni bila potrebna. Zdaj govori, da je bilo vse že znano. Čemu je potem knovsal?

— s d (@stanka_d) November 23, 2019

In tako bo Slovenija morda prisiljena, da svojo resnost in zavezanost k spoštovanju mednarodnega prava zaradi odpiranja vseh teh vprašanj dokaže tako, da najprej sproži postopke proti Drenikovi. Toda ne zato, ker ni komunicirala kriptirano.

Ampak zato, ker je sploh komunicirala s Sekolcem, čeprav je vedela, da ne bi smela.

Drenikova pa bi lahko v odgovor povedala še marsikaj, kar bi verjetno lahko obtožbe proti Sloveniji le še utrdilo.

In vse to bodo klavrni rezultati Toninove škodljive preiskave.