Varnejši fosfati: Evropska komisija uvaja spremembe, da bi potrošniki ostali na varni strani prehranske verige

Krize, ki vplivajo na gospodarsko rast, ogrožajo prehransko varnost in cenovno dostopnost hrane ter razgaljajo šibkosti v prehranski verigi.

To je pokazala tudi pandemija covida-19, ki je še spodbudila zavedanje o tem, kako pomembni sta lokalna preskrba in kratke oskrbovalne verige.

Ne le virusi, ki ovirajo proizvodnjo in distribucijo hrane ter slabijo globalno gospodarstvo, tudi drugi izzivi, kot so podnebne spremembe, vplivajo na dostopnost do varne hrane in zahtevajo prevetritev obstoječih prehranskih sistemov od vil do vilic.

Da je to nujno za dolgoročen dostop do zadostne količine cenovno dostopne hrane, je v strategiji za trajnostne prehranske sisteme v okviru Evropskega zelenega dogovora navedla tudi Evropska  komisija.

Ob tem med drugim načrtuje tudi trajnostno porabo gnojil, kajti prekomerna raba fosfatnih gnojil, ki vsebujejo razne nečistoče, je namreč eden od virov onesnaževanja tal in s tem tudi ogroža varnost hrane in zdravja ljudi.

EU je na tem področju že naredila prvi korak, saj je omejila vsebnost kadmija v gnojilih na največ 60 mg/kg, čemur se bodo morale do 2022 prilagoditi vse članice, vključno s Slovenijo, kjer pa je trenutno zgodnja dovoljena meja kar 75 mg/kg. Kadmij je sicer naravno prisoten v zemlji je pa tudi kot nečistoča prisoten v fosfatnih mineralnih gnojilih.

Varnejša gnojila

Poleg novih uredb EU, ki omejujejo kadmij v fosfatnih gnojilih, je mednarodni kodeks ravnanja za trajnostno rabo in ravnanje z gnojili izdala tudi Organizacija ZN za hrano in kmetijstvo FAO, kar dokazuje vse večji pomen in zanimanje za varnost in čistost gnojil.

Kodeks med drugim države poziva naj uredijo omejitve o vsebnosti težkih kovin v gnojilih ter njihovo vsebnost tudi ustrezno označijo.

Pomembna značilnost tega procesa je premik v smeri ne le količinskega, temveč tudi kakovostnega izboljšanja gnojil, ki jih kmetje uporabljajo. Kajti le z kontroliranjem pridelave hrane od samega začetka, bomo imeli lahko kakovostno hrano.

Zato je zelo pomemben nadzor nad kakovostjo in čistostjo surovin za fosfatna mineralna gnojila, ki so potrebna za ohranjanje zadostnega pridelka in rodovitnosti tal. Tehnološki procesi namreč omogočajo, da se nečistoče iz surovine izločijo in tako prepreči degradacijo obdelovalnih površin.

Ključ je v transparentnosti

Namero EU po trajnostni uporabi gnojil pozdravljajo tudi proizvajalci do okolja prijaznih fosfatnih gnojil, brez nevarnih primesi, združeni v iniciativi Varnejši fosfati (Safer Phosphates). Hkrati opozarjajo, da bi zasledovanje cilja po znatnem zmanjšanju količine gnojil v isti koš dala vsa gnojila, pri tem pa ne bo upoštevan dejanski vpliv različnih vrst gnojil na okolje.

„Obstaja tveganje, da bodo najbolj na izgubi kmetje, saj bodo izgubili enostaven dostop do gnojil kot orodja za povečanje donosa pridelka. To breme ne sme pasti na kmeta. Nasprotno, to je naloga industrije mineralnih gnojil, ki je več kot sposobna zmanjšati negativni vpliv na okolje z odpravo proizvodnje izdelkov, ki ne ustrezajo strogim okoljskim standardom,“ so prepričani v iniciativi Safer Phosphates oziroma Varnejši fosfati.

Na trgu so tako že na voljo do okolja prijazna fosfatna mineralna gnojila, le označena še niso tako.

EU ureditev namreč dopušča za zdaj še prostovoljno označevanje vsebnosti onesnaževal v kmetijskih proizvodih.

Kot menijo v iniciativi Varnejši fosfati (Safer Phosphates), je treba kmetom omogočiti, da poznajo vsebnost onesnaževal v izdelkih, ki jih uporabljajo, in jih spodbuditi k uporabi proizvodov, ki ščitijo tla in pridelke pred visoko izpostavljenostjo rakotvornim snovem, kot je kadmij.

Številne evropske države so že sprejele odgovornost in same raven vsebnosti kadmija določile precej, tudi do trikrat, nižje, kot to dopušča evropska ureditev.

Pri tem sicer vodi Švica, ki je onesnaževanje s kadmijem na 22 mg/kg omejila že zdavnaj. Med članicami EU pa sta Madžarska in Slovaška (20 mg/kg kadmija v gnojilih) že stopili na pot trajnostne prehranske verige, medtem ko se zelena Slovenija na tem področju močno zaostaja.