REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

V tretje gre rado: Zakaj je pismo Spomenke Hribar o Ukrajini doslej najboljše priporočilo vladi in zakaj ga bo spregledala?

V tretje gre rado: Zakaj je pismo Spomenke Hribar o Ukrajini doslej najboljše priporočilo vladi in zakaj ga bo spregledala?Spomenka Hribar in pismo, ki bi ga morali prebrati v vladi... Pa ga bodo? Vir: Posnetek zaslona, Twitter

V Sloveniji velja pregovor, da gre »v tretje rado« in to očitno velja tudi za pisma, ki se te dni kar vrstijo in v katerih različni podpisniki pozivajo vlado Roberta Goloba na spremembo ali ohranitev dosedanje smeri slovenske zunanje politike do vojne v Ukrajini.

Vse kaže, da bo Golobova slovenska zunanja politika na videz nekoliko drugačna, glede bistvenih opredelitev pa enaka Janševi. A v svetu, ki se je spremenil, je to napaka.

Po pismu prvopodpisanega Aurelia Jurija in drugem, ki ga je prvi podpisal Luka Lisjak Gabrijelčič smo sedaj dobili še tretje, ki ga je napisala Spomenka Hribar.

Že samo dejstvo, da je pismo podpisala Spomenka Hribar, ki je s svojim delovanjem že veliko pred osamosvojitvijo in tudi po njej odprla celo vrsto prelomnih tem v Sloveniji (od narodne sprave do demokratizacije družbe), zahteva, da se to pismo skrbno prebere.

To pismo je, če vzamemo v obzir vse, kar bralci Insajderja že vedo o vojni v Ukrajini po vsej verjetnosti res najboljše priporočilo novi vladi.

Za razliko od obeh prvih pisem, še posebej pa enostranskega Lisjak Gabrijelčičevega, Spomenka Hribar v svojem pismu odkrito spregovori tudi o vzrokih za vojno na ukrajinski ter »Zahodni« in ne le ruski strani, brez poznavanja katerih seveda ne more biti konec vojne.

Izogne se tudi precej enostranskemu in netočnemu opisovanju ruske »posebne operacije« kot preproste »agresije« in kršitve mednarodnega prava, namenjene zgolj pridobivanju novih ozemelj.

Ukrajina Lugansk
Barikada Luganske ljudske republike po državnem udaru v Kijevu leta 2014. Vir: Telegram, posnetek zaslona

Zelo zanimiva je tudi Spomenkina zgodovinska primerjava in iskanje nove varnostne arhitekture v celotni Evraziji, kar spominja na ruske ideje za Evropo od »Vladivostoka do Lizbone« in do česar bo v prihodnosti prej ali slej najbrž prišlo.

Spomenka vztraja, da ruske sile v vzhodni Ukrajini neselektivno uničujejo in izvajajo zločine nad prebivalstvom, tej tezi pa se zoperstavi zgolj s trditvijo, da so enako počeli tudi Američani. Toda v resnici ni tako enostavno.

In prav to je tisto, zaradi česar ZDA poskušajo na vse načine doseči razkol med zahodno Evropo in predvsem Rusijo, pa tudi Kitajsko – sodelovanje v Evraziji in na »svetovnem otoku« bi namreč ogrozilo njihovo vodilno vlogo v svetu.

Pismo ima tudi nekatere pomanjkljivosti, ki pa niso zelo bistvene.

Spomenka na primer vztraja, da ruske sile v vzhodni Ukrajini neselektivno uničujejo in izvajajo zločine nad prebivalstvom, tej tezi pa se zoperstavi zgolj s trditvijo, da so enako počeli tudi Američani.

Toda v resnici ni tako enostavno. Večina poročil kaže, da ruske enote napredujejo počasi in da kolikor se le da varujejo civilno prebivalstvo, po drugi strani pa prav neonacistične enote v ukrajinski vojski civiliste redno zlorabljajo kot »žive ščite.«

To je razumljivo že iz podatkov o naravi spopada – ruske sile namreč osvobajajo ozemlje, katerega prebivalci so pretežno ali Rusi, ali pa prorusko usmerjeni.

In zato je zadržanost in previdnost ruske vojske razumljiva.

Primerjava z Irakom ali Sirijo v tem pogledu ni točna, je pa na mestu ugotovitev, da so ameriške sile tiste, ki so bile posredno odgovorne za reke beguncev, ki so prispele v Evropo z Bližnjega vzhoda.

Kar pa seveda ne pomeni, da se zločini ne dogajajo tudi na ruski strani fronte.

Seveda se, kot v vsaki vojni.

Druga pomanjkljivost pisma je spoštovanje »ukrajinskega odpora«, ker se je vojna pač že začela.

Le zakaj?

Če je bila vojna sprovocirana s strani Washingtona in režima v Kijevu pod taktirko ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, kot lepo prikaže Spomenka Hribar, od kod potem obveznost Slovenije ali držav sveta do neskončne obrambe Ukrajine?

Ruski vojak na planini Krements blizu Izjuma
Ruski vojak na planini Krements blizu Izjuma. Vir: Telegram, posnetek zaslona

Vsaka država je najprej sama odgovorna za svojo varnost. Tudi Ukrajina. Ta je imela na voljo tudi drugačno pot - diplomatsko, z uresničevanjem mirovnih sporazumov iz Minska.

Če je bila vojna sprovocirana s strani ZDA in vodstva Ukrajine, kot lepo prikaže Spomenka Hribar, od kod potem 'obveznost' Slovenije ali držav sveta do 'neskončne obrambe Ukrajine'? Vsaka država je najprej sama odgovorna za svojo varnost. Tudi Ukrajina.

Ruska manjšina v Ukrajini bi tedaj dobila zgolj avtonomijo znotraj Ukrajine, hkrati pa bi Ukrajina ostala »nevtralna« država.

Toda to za administracijo ameriškega predsednika Joeja Bidna ni bilo sprejemljivo, zato so Združene države Ukrajino porinile v vojno z Rusijo.

Ne pozabimo - prav Ukrajina je bila tista, ki je 16. februarja letos po podatkih OVSE drastično povečala število topniških napadov na ozemlja na vzhodu Ukrajine, kjer je prebivalstvo večinoma rusko.

Le kateri nori voditelj države bi ukazal kaj takega?

Jasno, tisti, ki je poslušal Washington in ne lastne generale.

Če želijo, naj zato Ukrajini sedaj pomagajo Američani...

Obramba Ukrajine v umazani ameriški vojni na evropskih tleh pa vsekakor ni naloga evropskih držav, še manj Evropske unije ali Slovenije.

Težava Spomenkine analize je seveda tudi to, da vojno zelo hitro opredeli kot »rusko agresijo«, pod vtisom tistih, ki v Sloveniji zelo pikolovsko in enostransko interpretirajo mednarodno pravo.

Od omenjene 'dosledne' interpretacije mednarodnega prava pa na Zahodu ni bilo ne duha ne sluha na primer leta 1999, ko je NATO napadel ZRJ, tudi na podlagi sfabriciranih »dokazov«, s pomočjo zlorabljene doktrine »humanitarne intervencije« in brez neposredne ogroženosti članic zveze NATO.

Ruska intervencija je v tem pogledu mednarodnopravno veliko bolj utemeljena, kjer pa ji lahko očitamo le kršitve občega mednarodnega prava (pri priznanju obeh doneških republik), pa so te enake tistim, ki jih je pred tem v primeru Kosova izvajal - Zahod!

Ob tem kritiki pozabljajo tudi na dejstvo, da današnji mednarodni odnosi ne temeljijo zgolj na mednarodnem pravu, pač pa tudi na razmerjih moči, na sili.

Velike sile mednarodno pravo spoštujejo – a ne, če to škodi njihovim nacionalnim interesom. Tako so vedno ravnale ZDA.

Le zakaj bi – v lastno škodo in škodo Rosov izven meja Rusije – ob varovanju vitalnih nacionalnih interesov drugače ravnala Rusija?

V času kubanske krize Bela hiša, kot je opozoril profesor Univerze v Chicagu John Mearsheimer, ni verjela, da ima suverena Kuba pravico, da na svoje ozemlje namesti ruske jedrske rakete. V Ukrajini pa Bidnova administracija ravna drugače. In EU to - podpira? Vir: Posnetek zaslona, Twitter

In prav zato so sanje podpisnikov Lisjak Gabrijelčičevega pisma o vrnitvi k »helsinški« Evropi neutemeljene – Zahod je sam porušil evropsko ureditev in svetost evropskih meja, sedaj pa plačuje ceno za svoja ravnanja.

Kot kaže sestava »strateškega sveta« in polnjenje raznih uradniških mest v MZZ in kabinetu predsednika vlade, ki so jih zasedli sami ognjeviti podporniki zveze NATO ter zagovorniki »evroatlanticizma«, ki so se kalili še v času vladavine LDS-a in prejšnjih slovenskih vlad, bo Slovenija glede vojne v Ukrajine ostala do konca podpornica zgrešene politike, ki je privedla do vojne.

To je tudi slovenskim razumnikom očitno težko zapisati v državi, ki je tudi sama, kot članica EU in NATO sodelovala pri omenjenih kršitvah zlasti leta 1999, ko je Slovenija dovolila prelete agresorskih letal in leta 2008, ko je priznala enostransko razglasitev neodvisnosti Kosova, kar je bila flagrantna kršitev mednarodnega prava.

Nato pa je slovenska vlada leta 2008 podprla tudi vstop Ukrajine in Gruzije v NATO in ga podpirala še naprej, v nasprotju z apeli Rusije, kar je pripravilo teren za sedanjo vojno.

To so dejstva, ki jih je potrebno imeti pred očmi tudi pri branju pisma Spomenke Hribar.

Ne glede na omenjene pripombe pa gre za poziv, ki bi ga morali v zunanjem ministrstvu in vladi vzeti resno.

A kot kaže sestava »strateškega sveta« in polnjenje raznih uradniških mest v MZZ in kabinetu predsednika vlade, ki so jih zasedli sami ognjeviti podporniki zveze NATO ter zagovorniki »evroatlanticizma«, ki so se kalili še v času vladavine LDS-a in prejšnjih slovenskih vlad, bo Slovenija glede vojne v Ukrajine ostala do konca podpornica zgrešene politike, ki je privedla do vojne.

V »strateški svet« so očitno vabljeni le sedanji ali bivši diplomati, sedanji ali bivši zaposleni v določenih fakultetah in državnih institucijah, ki mislijo točno tako kot tisti, ki jih vabijo.

Med vsemi imeni ni nikogar, ki bi »mislil drugače«.

Razprava bo zato uniformna, rezultati pa so predvidljivi – Slovenija po pomagala Ukrajini, podpirala sankcije in druge ukrepe, ki jih Bruslju narekuje Washington, vse do bridkega konca te politike. Tako kot ob intervencijah v Iraku ali Afganistanu in Libiji, ki so se prav tako klavrno končale.

V Sloveniji je seveda še veliko več neodvisnih institutov ali strokovnjakov za mednarodne odnose, ki delujejo v civilni družbi, toda ti tudi Golobove vlade očitno ne zanimajo.

To zagotavlja, da bo Golobova zunanja politika le na videz nekoliko drugačna, glede bistvenih opredelitev pa enaka Janševi.

A v svetu, ki se je spremenil, je to napaka.  

In ta vojna ima ob tem seveda potencial, da zruši tudi vse napovedane reforme Golobove vlade.

V trenutku, ko zunanja politika odloča tudi o cenah bencina, kruha, najemnin itd. ter posledično o vseh vladnih načrtih - je oklepanje smernic, ki jo je do Ukrajine na Slovenskem tlakovala Janševa vlada - recept za katastrofo.

Kot kaže zadovoljstvo podpisnikov drugega, Lisjak Gabirijelčičevega pisma z odgovori zunanje ministrice in predsednika vlade se bo Slovenija v zunanji politiki kljub predlogom Spomenke Hribar najverjetneje držala ustaljene, a žal zgrešene poti.

Običajno to ne bi bila velika napaka, saj je teža Slovenije v mednarodnih odnosih zanemarljiva.

Toda v trenutku, ko zunanja politika odloča tudi o cenah bencina, kruha, najemnin itd. ter posledično o vseh vladnih načrtih - je to recept za katastrofo.

Poglejmo torej (besedilo spodaj), kaj je v Večeru zapisala Spomenka Hribar.

»Pozivi vladi glede vojne v Ukrajini

Pozitivno je, da se je slovenska javnost angažirala z mnenjskimi posegi v politiko - pred parlamentarnimi volitvami in zdaj tudi na področju mednarodne politike. Konkretno v problem rusko-ukrajinske vojne.

Obe pismi se samoumevno omejujeta in pristajata na imperialistično politiko ZDA in služabništvo EU in Nata ameriškim interesom - sklicujoč se na 'zdrav razum'.

Tako smo v zadnjem času obveščeni o dveh pismih, naslovljenih na Vlado RS, podpisnik prvega je Aurelio Juri, drugega pa Luka Lisjak Gabrijelčič. Obe pismi se zavzemata za brezpogojno pomoč (v orožju) Ukrajini. In obema manjka vizija s strategijo osnovanja prihodnje Evrope v aktivnem sodelovanju z Rusko federacijo. Obe pismi se samoumevno omejujeta in pristajata na imperialistično politiko ZDA in služabništvo EU in Nata ameriškim interesom - sklicujoč se na 'zdrav razum'.

Drži, kar je zapisano v (pogojno rečeno) 'Aurelijevem' pismu: 'Prekinitev sovražnosti, umik okupacijskih sil in implementacija minških sporazumov za vzhod Ukrajine iz leta 2014 in 2015 realno niso mogoči, če ne bosta obe državi dobili mednarodnih varnostnih jamstev. Te za Rusijo vključujejo prekinitev nadaljnjega širjenja zveze Nato in ameriške vojaške navzočnosti proti ruskemu ozemlju.'

Drži tudi, da je v Evropi 'treba zgraditi novo varnostno arhitekturo, ki jo je širitev Nata na vzhod celine vse bolj načela'. Če se poziv ne bi vnaprej odločil, da v njem 'ne razpravljamo o okoliščinah, ki so privedle do te drame' v Ukrajini, bi lahko identificirali prvega odgovornega za to dramo, ZDA in pod njeno taktirko politika Nata s prelomljeno, sicer ne formalizirano obljubo Zahoda leta 1990, da se ne bo širil proti Vzhodu.

Dokument, ki ga je razkril nemški Spiegel: Zaveza zahodnih politikov voditeljem tedanje Sovjetske zveze, da se NATO ne bo širil proti Vzhodu. Vir: Posnetek zaslona

Drugo (pogojno rečeno) 'Lisjakovo' pismo vladi je še bolj pragmatično in predvsem bolj pristransko kritično le do ene strani, do Ruske federacije, kar je razvidno že iz predstavljanja in naštevanja grozot, ki jih počne ruska vojska v Ukrajini. Res je, grozno, strašno!

A pri tem je v pozabo izginilo dejstvo, da je enako počela vojska ZDA v mnogih, premnogih državah sveta za ohranitev svojega svetovnega gospostva in od tam so se začele viti begunske kolone proti Evropi.

Če se 'Aurelijevo' pismo odreka iskanju oziroma imenovanju prvega odgovornega za rusko-ukrajinski zaplet, pa 'Lisjakovo' ne vsebuje nobenega dvoma: krivda za vojno v Ukrajini in vse njene posledice za Evropo in svet so izključno na strani Ruske federacije.

Rusi naj bi s svojo ideologijo 'omalovaževali ukrajinski jezik' - ni pa ukrajinska vlada omejevala ruskega jezika v rusko govorečih pokrajinah, nedotakljivost državnih meja kot 'steber evropske in svetovne ureditve' je tudi kršila samo Ruska federacija.

Obe pismi potiskata slovensko vlado v tirnice 'evropske' politike v službi imperialističnih interesov ZDA!

No, pa tudi to ni dovolj za ožigosanje ruske politike. 'Iz uradnih izjav Vladimirja Putina in vidnih predstavnikov ruskega režima je namreč jasno, da pod vprašaj ne postavljajo zgolj državnosti Ukrajine, marveč celotno evropsko ureditev, ki je nastala kot posledica procesov demokratizacije v Sovjetski zvezi, začetih pod vodstvom Mihaila Gorbačova.' Od tedaj ima 'revizionistične namere' in izvaja 'destabilizacijo evropskega projekta' samo ruski režim … Vse to bi držalo, če ne bi Nato pod taktirko ZDA začel postavljati raket na mejo z Rusko federacijo in če ne bi EU nasploh začela s prodiranjem na Vzhod.

No, o 'evropskem projektu' kot projektu samostojne svetovne politike EU - samo to je lahko 'evropski projekt' - v nobenem pismu vladi ni besede. Da se zdaj dogaja morda dokončen zaton Evrope kot nosilke zahodnoevropske civilizacije, imenovane tudi krščanske, ni razvidno ne piscem 'Aurelijevega' ne 'Lisjakovega' pisma! Evropska civilizacija je vznikla na temelju grške filozofije, rimskega prava in krščanstva - kamor spada tudi pravoslavje. Iz tega humusa se je razvila civilizacija in se raztegnila na večji del Zemlje. Zato Evropa in Ruska federacija tudi spadata v isti kulturni in politični sestav.

Obe pismi potiskata slovensko vlado v tirnice 'evropske' politike v službi imperialističnih interesov ZDA!

Medtem ko je prvo pismo do neke mere vendarle kritično do obeh v vojno vpletenih strani, pa je 'Lisjakovo' ubrano izrazito kritično do ruskega režima, ki je 'v preteklem desetletju' vložil znatna sredstva 'v financiranje nedemokratičnih sil v Evropi in drugod', ameriška politika pa nikakor ne milijarde in milijarde dolarjev v ukrajinsko protirusko politiko. Takšna pristranost ne prispeva k rešitvi rusko-ukrajinskega spora!

Razširitev zveze Nato
Širjenje zveze NATO proti Vzhodu... Medtem sta za članstvo v NATO zaprosili še Švedska in Finska... Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Drži, 'da ni mogoče verodostojno obsojati ruske agresije na Ukrajino in hkrati vleči poteze, ki bi vodile k oslabitvi ukrajinskega odpora kot podlaga za pravičen in trajen mir'. Spoštujem ukrajinski odpor! Zato se strinjam s pomočjo Ukrajini z orožjem v njenem boju - ko je že do njega prišlo! Hkrati pa se je treba zavedati vzrokov, ki so povzročili ta politični in vojaški vozel. Ni ga mogoče razrešiti samo ali predvsem vojaško. Nasprotno! Evropska politika bi morala ob hkratni vojaški pomoči Ukrajini vse miroljubne intelektualne in politične sile vložiti v to, da pripravi Rusko federacijo in Ukrajino do mirovnih pogajanj - ob prekinitvi ognja v tem času, seveda! Brez prišepetovalcev in 'fige v žepu'.

Te možnosti, ki bi zagotavljala trajen svetovni mir z uravnoteženjem dveh velesil (ZDA - Kitajska) s posredovanjem mediacije 'tretjega' (Evrazija), ne v 'Aurelijevem' ne v 'Lisjakovem' pismu ni, tudi ne v obzorju njunega mišljenja.

Zato sama priporočam Vladi RS, prvič: da posreduje evropskim institucijam uradno slovensko pobudo za začetek pogajanj med EU in Rusko federacijo (brez 'pomoči' ameriške politike) o trajnem miru, in drugič: da začne pogajanja za osnovanje evropskega projekta Evrazije kot subjekta mednarodne politike, tj. projekt faktičnega sodelovanja EU in Ruske federacije.

Te možnosti, ki bi zagotavljala trajen svetovni mir z uravnoteženjem dveh velesil (ZDA - Kitajska) s posredovanjem mediacije 'tretjega' (Evrazija), ne v 'Aurelijevem' ne v 'Lisjakovem' pismu ni, tudi ne v obzorju njunega mišljenja.

Naj spomnim - kar je nekaterim že ušlo iz spomina - na iniciativo jugoslovanske (komunistične) politike, ki je osnovala gibanje neuvrščenih. Jugoslavija je bila majcena v odnosu do svetovne politike, kakor je Slovenija majcena v odnosu do evropske politike. In vendar je Titova iniciativa za neuvrščenost otoplila hladnovojno vzdušje na svetu - in potem je šlo naprej po poti vse večjega sproščanja ne le politike, temveč življenja na Zemlji.

Tudi iz te za tisti čas absurdne jugoslovanske iniciative in posledično otoplitve mednarodnih odnosov je zrasla naša vera v možno osamosvojitev in ustanovitev lastne države. V znak priznanja za iniciativo ustanovitve neuvrščenega gibanja v mednarodni politiki so se številne delegacije držav, predsedniki in kronane glave poklonili Titu s svojo prisotnostjo na njegovem pogrebu.

NATO vs. Rusija. Vir: Posnetek zaslona

No, pa naj spomnim še na naš narodnoosvobodilni boj. In še prej na upornost tigrovcev. Nerazumno, noro se je bilo upreti nacifašistični soldateski, ki je v začetku vojne za daljši čas dobesedno pregazila drugo za drugo vse evropske države! A Slovenci smo se uprli! Ob nujni kritičnosti do jugoslovanskega socializma ne smemo pozabiti na tisto, kar je bilo pozitivno za zgodovino in kar je bilo temelj naši prihodnosti. Naša polpretekla zgodovina je razporna, z dobrimi in slabimi izkušnjami. A je naša!

Zdaj, ko imamo lastno državo, se pa zapletamo v drobnjakarsko politiko, v udinjanje 'gospodarjem', da me je včasih ob tem kar sram.

Ne zametujmo, kar je bilo dobrega zaradi slabih, tudi zločinskih dogodkov. Kajti iz upornosti, iz tistega upora sta zrasli samozavest in energija tudi za našo osvoboditev iz sicer omiljenega, pa vendar v bistvu komunističnega sistema - in tudi ustanovitev lastne države.

Zdaj, ko imamo lastno državo, se pa zapletamo v drobnjakarsko politiko, v udinjanje 'gospodarjem', da me je včasih ob tem kar sram. Poleg objektivne analize vzrokov rusko-ukrajinske vojne sta za rešitev te krize potrebna povsem drug pogled in pristop - za zdravo pamet torej nekaj povsem nerazumnega! Ni dovolj sklicevati se na razum, potrebna je neustrašnost posega v utečena razmerja, potreben je nekakšen sunek v prihodnost, da se kaj odpre, začne na novo, bistveno drugače. Da se spremenijo svetovna razmerja! Potrebna je ustvarjalnost - tudi v politiki.

To pričakujem od nove slovenske vlade!

Spomenka Hribar«

Spomnimo, pred tem je Spomenka Hribar v začetku maja podpisala tudi Apel za ustavitev vojne v Ukrajini z mirovnimi sredstvi.

Vir: Posnetek zaslona

Podpisniki so zadevni apel naslovili na tedanjo vlado (Janeza Janše), predsednika države, Državni zbor ter na predstavnike Slovenije v EU in NATO.

Delite članek