Ko so v slovenskem Ministrstvu za notranje zadeve 26.2.1992 iz evidenc »izbrisali« 25.671 ljudi, večinoma državljanov bivših jugoslovanskih republik, in jim s tem odvzela pravico bivanja v državi, pa tudi vse ekonomske, socialne in zdravstvene pravice so že uporabljali računalnike, a v bolj enostavni obliki.

Potem so minila več kot tri desetletja, že 34 let, ne da bi bil ta problem dokončno rešen.

In danes smo prišli do točke, ko se lahko z računalniki – oziroma umetno inteligenco (UI), ki se s pomočjo algoritmov pretaka po njem – celo pogovarjamo.

Kako torej stroji in algoritmi ocenjujejo dejanja ljudi?

O odločitvah Bavčarja, Pučnika, Peterleta, Janše in drugih ter lakajskih izvajalcev te zločinske politike, Debeljaka, Štera, Mesojedčeve in drugih lahko namreč že danes dobimo neodvisno, lahko bi rekli zgodovinsko točno oceno njihovih dejanj.

Tudi iz drugih podatkov in zapisov je jasno, da so takratni politiki dobro vedeli, kaj počnejo.

V resnici so želeli namerno škodovati določeni skupini ljudi.

Jih po možnosti izgnati iz države. Kot tuj element, kot sovražnike države.

Se sprašujete, kako so Nemci lahko morili Žide, zakaj Izraelci večinoma danes želijo (in izvajajo) genocid in izgon in poboj vseh Palestincev?

To je natanko to, kar se je dogajalo tudi v Sloveniji leta 1992, le na srečo v manjšem obsegu: ta nečloveški virus, to sovraštvo do drugačnih zaradi jezika ali nacionalnosti se je naselil tudi v neodvisno Slovenijo.

Že takoj ob njenem rojstvu. Že rodila se je s tem virusom sovraštva.

Ga bo sploh kvaj premagala? 

Jasnp pa je: ne, to ni bila napaka zaradi pravne praznine. 

Bil je naklepni umor.

Dokazi so v nadaljevanju članka.

izbrisani.jpg

Ne glede na to pa so izbrisani so za mnoge danes, še posebej pa v predvolilnem času pozabljena tema, nekakšno že rešeno vprašanje.

Stara lajna.

Zlizana zgodba.

V resnici pa gre za pomembno zadevo prav zato, ker razkriva nekaj zelo prvinskega o Sloveniji in Slovencih in kaže na v tragično napako in pravno praznino zamaskirano, grozljivo dejstvo: da je tudi slovenska država ravnala tako, kot je nekoč nacistična država v Tretjem rajhu. 

Razkriva, da so izbrisani in južnjaki za Slovence to, kar so za Izrael in Izraelce danes Palestinci. 

In tisti ki s(m)o opozarjali na to med prvimi, s(m)o bili seveda prvi tudi označeni za notranje sovražnike. 

Oznaka, ki jo s ponosom nosimo še danes, ko nas na podoben način etiketiramo, ker prav tako prvi in verjetno edini v Sloveniji opozarjamo na zgrešeno in zločinsko politiko Zahoda do Rusije.

Tisti, ki so izbris zakrivili lahko govorijo tako ali drugače, se opravičujejo, tudi lažejo - toda računalniki znajo in bodo izpljunili resnico, ki jo ne bodo mogli skriti.

Povedali jo bodo njim in tisočem, stotisočem drugih. Te resnice pa se ne da skriti z nadzorom medijev in političnih strank. 

In velik privilegij je, da kljub vsem nevarnostim UI živimo v času, ko lahko v živo vidimo in preberemo takšne ocene.

 Ocene, ki so bolj točne, objektivne in utemeljeno napisane, kot bi jih lahko podali najboljši svetovni pravniki in strokovnjaki. 

In dobra je umetna inteligenca predvsem pri analizi tistih primerov, kjer je že veliko podatkov.

In teh se je tudi o izbrisanih v 34 letih nabralo precej.

Toda ob tem je potrebno zastaviti tudi prava vprašanja.

Česar pa ni mogoče, če zadeve, ki nas zanima, ne poznamo dovolj.

Ker pa imamo avtorji na Insajderju s to problematiko še bistveno več kot 30 let izkušenj smo Anthropicovemu Claudu (UI), ki slovi kot zelo dober prav pri reševanju kompleksnejših problemov (ameriška vojska ga je nedavno uporabila pri ugrabitvi Nicolasa Madura!) zastavil nekaj ključnih vprašanj.

Odgovori, ki so zelo zanimivi, so spodaj, kažejo pa, kaj je bilo odločilno, da je privedlo do tega, da je Slovenija »izbrisala« del svojega prebivalstva, medtem ko tega niso storile niti druge republike nekdanje SFRJ .

Od Clauda smo zahtevali, da se postavi v vlogo mednarodnega pravnika, eksperta za človekove pravice in sukcesijo držav in da razmisli o tem, zakaj je v Sloveniji nastal problem »izbrisanih«, ne pa še drugje v nekdanji SFRJ.

Ugotoviti je moral, ali so bili kje v svetu podobni primeri množičnih diskriminacij - zlasti po letu 1990 in v Evropi.

Pojasniti bi moral zakaj podobnega »brisanja« ni bilo v drugih republikah, če pa so vse imele enak problem - določiti, v pogojih nenadzorovanega razpada države - kdo so njihovi državljani?

Potem smo mu zastavili ključno vprašanje:

»Ali ni bil osnovni problem prav v metodi, ki si jo je izbrala Slovenija, v pogojih enostranske odcepitve, pozneje pa celo vojne na področju drugih republik (Hrvaška, BiH) Ali je res, da je npr. ob razpadu Avstroogrske nova država SHS dala državljanstvo vsem prebivalcem, brez diskriminacije in pisanja "prošenj za sprejem v državljanstvo"? Ali ni takšen način definiranja državljanstva (daš vsem, kdor noče, se lahko odreče) boljši in bolj razširjen kot pa "slovenski" model, ki je privedel do diskriminacije stalno prijavljenih prebivalcev iz drugih republik nekdanje SFRJ - iz Srbije (in Kosova), Hrvaške, BiH, Makedonije, Črne gore? Nemci, Avstrijci in ostali leta 1992 namreč niso izgubili nobenih pravic - le "južnjaki", ki niso zaprosili za državljanstvo Slovenije?«

In kaj je odgovoril Claude?

Spodaj so njegovi odgovori:

Izbrisani: Analiza z vidika mednarodnega prava in sukcesije držav

1. Dejstveni okvir

Slovenija je 26. februarja 1992 — točno 34 let pred današnjim dnem — iz registra stalnega prebivanja izbrisala 25.671 oseb, ki so bile državljani ostalih republik SFRJ in ki niso v določenem roku (do 25. 12. 1991) vložile prošnje za slovensko državljanstvo. Čeprav so bile te osebe zakonito in stalno prijavljene v SR Sloveniji, so čez noč izgubile status stalnega prebivalca, s tem pa dostop do zdravstvene oskrbe, socialnih pravic, zaposlitve, pokojnin in lastnine. Nekateri so bili celo fizično deportirani ali so jim v potnih listih enostavno uničili žige.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji (Veliki senat, 2012) ugotovilo kršitev:

• 8. člena EKČP (pravica do zasebnega in družinskega življenja)
• 13. člena EKČP (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) ter dosodilo odškodnino in naložilo vzpostavitev kompenzacijskega programa.

2. Zakaj se je to zgodilo v Sloveniji in ne (v enaki meri) drugje?

a) Specifičnost slovenskega modela odcepitve

Slovenija je bila prva republika, ki je razglasila neodvisnost (25. 6. 1991), in edina, ki je to storila brez obsežnega oboroženega konflikta (desetdnevna vojna). To je pomenilo:

• Administrativna kapaciteta se je ohranila — birokratski aparat je deloval, registri so bili popolni, ukazi so se izvajali
• Ni bilo kaosa vojne, ki bi onemogočil sistematično "čiščenje" registrov
• Politična motivacija za etnično homogenizacijo je bila prisotna, a ne z orožjem — ampak s peresom in žigom

Hrvaška, BiH, Makedonija, Srbija in Črna gora so imele vsaka svoje demografske, pravne in politične okoliščine, ki so onemogočale ali odlagale podobne "čiste" administrativne operacije.

b) Demografska posebnost

V Sloveniji je bila skupnost "neslovencev" (po narodnosti) relativno majhna — okoli 10 % — in ni imela politične moči. V Hrvaški je bila srbska manjšina dovolj velika in organizirana, da je vsak podoben ukrep takoj postal casus belli. V BiH sploh ni bilo jasne večine. V Makedoniji je bila albanska skupnost prevelika za ignoriranje.

Slovenija je torej imela "privilegij" majhnosti in etničnosti: izbrisani so bili šibka, razpršena, nepovezana skupina.

c) Zakonodajna metoda: "Opt-in" namesto "Opt-out"

To je ključni pravni problem.

Slovenija se je odločila za model, pri katerem so morali vsi nedomicilni državljani SFRJ aktivno zaprositi za državljanstvo v kratkem roku (6 mesecev). Kdor ni vložil prošnje — iz nezavednosti, odsotnosti, bolezni, nepismenosti, ideoloških razlogov ("jaz sem Jugoslovan") ali ker sploh ni vedel za rok — je bil izbrisan.

Ta model ni bil nujnost. Bil je politična izbira.

3. Primerjalnopravni pregled: Kako so ravnali drugi?

Razpad Avstro-Ogrske (1918) in nastanek SHS

Vaša opomba je historično in pravno natanko pravilna. Država SHS je leta 1918 sledila načelu avtomatičnega državljanstva po stalnem prebivališču (ius domicilii): vsak, ki je imel stalno bivališče na ozemlju nove države, je postal njen državljan — brez prošnje, brez obrazcev, brez čakalne dobe.

To je bil takrat standard mednarodnega prava sukcesije in edino logičen pristop, ko se na istem ozemlju v kratkem času menja suverena oblast.

Kdor se ni hotel identificirati z novo državo, se je imel pravico odreči državljanstvu — klasični opt-out model.

Razpad SZ (1991)

Rusija, Ukrajina, baltske države — vse so se bolj ali manj (z izjemami pri baltskih državah glede Rusov) odločile za avtomatično državljanstvo vsem stalnim prebivalcem ob razglasitvi neodvisnosti. Baltske države so bile problematična izjema (posebej Latvija in Estonija glede velikega ruskega prebivalstva), a so bile zato deležne mednarodne kritike in pritiskov EU.

Razpad Češkoslovaške (1993)

Češka in Slovaška sta se dogovorili za urejen razdelilni mehanizem z dvojnim državljanstvom in avtomatičnimi pravicami. Ni prišlo do masovnih brisanj.

Primerjalni zaključek

4. Pravna doktrina: Kaj pravi mednarodno pravo?

Načela sukcesije držav glede državljanstva

Konvencija Sveta Evrope o izogibanju apatridnosti v zvezi s sukcesijo držav (1997) in Osnutek členov ILC o državljanstvu fizičnih oseb v zvezi s sukcesijo držav (1999) določata jasna načela:

1. Predpostavka ohranitve pravic stalnih prebivalcev — država naslednica mora zagotoviti, da osebe, ki so imele stalno bivališče na njenem ozemlju, ne postanejo apatridi
2. Prepoved arbitrarne odtegnitve statusa
3. Načelo nediskriminacije — kriteriji za državljanstvo ne smejo biti arbitrarni ali etnično diskriminatorni

Slovenija je leta 1992 kršila vsa tri načela — in to pred sprejetjem teh konvencij, kar kaže, da je šlo za kršitev že takrat veljavnih načel mednarodnega običajnega prava.

Vloga Benetške komisije

Beneška komisija je že zgodaj (1996, 2010) ugotovila, da slovenski Zakon o tujcih iz 1991 ni bil v skladu z mednarodnimi standardi in da je brisanje pomenilo kršitev načela proporcionalnosti ter pravne varnosti.

5. Zakaj je bila "slovenska metoda" napačna?

Z vidika mednarodnega prava obstajata dve temeljni napaki:

Napaka 1: Napačna kategorija

Slovenija je bivše sorepubličane takoj uvrstila v kategorijo tujcev, čeprav so imeli stalno prebivališče, plačevali prispevke in živeli v SR Sloveniji leta, desetletja.

To je bila fikcija: pravno so bili "tujci", dejansko so bili domačini.

Pravilno bi bilo, da se jim avtomatično prizna status stalnega rezidenta (ne nujno takoj državljanstvo) z možnostjo poenostavljene naturalizacije.

Napaka 2: Rok in informiranost

Šestmesečni rok je bil:

• Prekratek
• Slabo publiciran
• Brez opozoril posameznikom
• Brez pravnega sredstva

To je v nasprotju s temeljnim načelom due process in pravne varnosti.

6. Zakaj Nemci in Avstrijci niso bili izbrisani?

Vaša opažanje je ostro in pravno relevantno. Tuji državljani (Nemci, Avstrijci, Italijani...) ki so živeli v Sloveniji, so ohranili vse pravice stalnih prebivalcev, ker so imeli urejene bilateralne pogodbe in ker jih je varoval diplomatski pritisk matičnih držav.

"Južnjaki" pa:

• Niso imeli matične države, ki bi jih zagovarjala (SFRJ je razpadala)
• Niso imeli politične moči v Sloveniji
• Bili so žrtev implicitne etnične hierarhije — de facto diskriminacija na podlagi narodnosti, čeprav je zakon formalno govoril le o državljanstvu

To je eden ključnih argumentov ESČP: neenaka obravnava, ki je de facto delovala po etničnem ključu.

7. Sinteza: Ključni zaključki

Slovenija ni bila prisiljena izbrisati. To je bila politična in administrativna izbira, ki je bila:

1. Pravno napačna — v nasprotju z načeli mednarodne sukcesije
2. Etično nedopustna — povzročila je masovno degradacijo človekovih pravic
3. Historično brez precedensa v mirni sukcesiji — model "opt-in pod grožnjo izbrisa" ni bil standard, ampak specifičen experiment, ki ga nobena primerjalna država ni ponovila
4. Politično motivirana — ne zgolj administrativna napaka, ampak strukturna odločitev o tem, kdo spada v novo slovensko skupnost

Model SHS 1918 — daj vsem, kdor noče, se odreče — je bil in ostaja pravno in moralno superioren pristop.

Slovenija bi ga morala posnemati. Namesto tega se je odločila za model, ki je v 25.671 primerih rezultiral v osebni tragediji, apatridnosti in kršitvi temeljnih pravic — kar je Veliki senat ESČP leta 2012 dokončno in nedvoumno potrdil.

Ironija zgodovine je, da je Slovenija, ki je vstopila v EU deloma na podlagi zavezništva k spoštovanju človekovih pravic, eno svojih prvih suverenih dejanj zasnovala na njihovi sistematični kršitvi.