REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Tarča: Edinega politika, ki je za mir, postavili »pred vrata in med kante«, v studio pa povabili samo zagovornike vojne!

Tarča: Edinega politika, ki je za mir, postavili »pred vrata in med kante«, v studio pa povabili samo zagovornike vojne!Zorana Stevanovića si Erika Žnidaršič zaradi preveč udarnih argumentov - ni upala povabiti v studio RTV SLO. Vir: Posnetek zaslona

Zadnja oddaja »Tarča« na javnem medijskem servisu se je v četrtek zvečer ukvarjala s tem, kako prihajajoče evropske volitve vplivajo na domače politično prizorišče.

Kandidati na prihajajočih »evrovolitvah« so v »Tarči« pretresali aktualne pereče teme, med drugim tudi nezakonite migracije in načrtovane začasne azilne domove.

V studiu so bili kandidati za evropske volitve Matjaž Nemec, Matej Tonin, Irena Joveva, Luka Mesec in Franc Breznik.

Hkrati pa je bil »na povezavi«, torej zunaj studia, na »video linku« tudi Zoran Stevanović, predsednik stranke Resnica.

Pri vsem skupaj je bilo absurdno to, da je stal v neposredni bližini stavbe RTV Slovenija, toda med »kontejnerji« za RTV.

Že po tem se lahko vidi, kako javna RTV »enakopravno« obravnava stranke, ki imajo največ možnosti, da pošljejo evropske poslance v parlament.

Stranka Resnica ima namreč že več javne podpore kot več parlamentarnih strank, zato bi bilo logično, da javni servis vse stranke obravnava enakopravno.

A ne, javna televizija se je z neenakopravno obravnavo Resnice izkazala predvsem kot servis oblasti.

Obenem niso v studio povabili niti nekaterih drugih izvenparlamentarnih strank (Pirati, Vesna, Nič Od Tega), ki prav tako ponujajo drugačne programe od etabliranih strank.

So proruska tudi stališča številnih ameriških strokovnjakov, ki na enak način kot Frelihova ocenjujejo rusko-ukrajinsko vojno? Če teh stališč Žnidaršičeva ne pozna, potem ni kvalificirana za vodenje oddaje s tematiko, ki ji ni dorasla, če pa jih pozna in jih je zamolčala, pa se je z lepljenjem etikete Frelihovi sama prelevila v poslušno orodje ameriških neokonservativcev, ki najbolj škodijo prav Evropi.

Erika Žnidaršič je celo poudarila, da je ta stranka »neparlamentarna« in da ne bi prestopila volilnega praga, pozabila pa je povedati, da so veliko pod pragom že nekatere parlamentarne stranke in da so pri ogromnem številu neopredeljenih ali razočaranih volivcev obeti za izvenparlamentarne stranke precej dobri.

Še več, Zorana Stevanovića so ob tem napovedali še kot predsednika stranke, ki »se te dni spopada z očitki o spornih povezavah z izgnanim ruskim diplomatom.«

Pri tem je bila omenjena »povezava« zgolj javno objavljena fotografija enega od kandidatov stranke z diplomatom ob njegovem odhodu iz Slovenije.

Nekako tako so potekala tudi soočenja med celotno oddajo.

Najprej so politiki povedali svoja stališča o azilnih domovih, nato so sledile druge teme.

Vir: Posnetek zaslona

Eden od zanimivih delov oddaje je bil tisti, povezan z iskanjem kandidatov za evropsko listo gibanja Svoboda.

Jasno je bilo razkrito, da je Marta Kos znova rekla »ne«, da svojega pristanka ni dala niti predsednica Državnega zbora in da ne bo kandidiral več niti Klemen Grošelj.

Prvi med njihovimi kandidati je direktor postojnske porodnišnice Aleksander Merlo, ki se v politiko vrača po 20 letih. Bil je poslanec LDS-a v času vlad Janeza Drnovška.

Za Merlom bo Irena Joveva, ne pa tudi Klemen Grošelj, oba aktualna evroposlanca pa zdaj pripadata Svobodi, odkar se ji je pridružila Lista Marjana Šarca.

Grošlju naj bi v stranki ta teden povedali, da ga nameravajo postaviti šele na osmo kandidatno mesto.

Vir: Posnetek zaslona

To je nenavadno tudi zato, ker ima Svoboda po zavrnitvi Urške Klakočar Zupančič in Marte Kos še vedno samo sedem kandidatov, po Grošljevem umiku pa le šest.

Retorično spreten Stevanović je v Tarči »povozil« strankarske konkurente, zato si ga očitno sploh niso upali povabiti v studio!

»Zdaj je vsem jasno, da se je na levi sredini ta balon Gibanja Svoboda izpraznil, ljudje v to ne verjamejo več oziroma to prenašajo do naslednjih volitev in mogoče nove levosredinske stranke. In če zdaj ne dobijo teh glasov, bo to postalo preočitno,« je povedal politolog Marko Lovec s Fakultete za družbene vede v Ljubljani.

V Svobodi so očitno nezadovoljni s kandidati, ki jim jih je uspelo najti doslej.

Vse bolj jasno je, da se stranke aktualnega slovenskega premierja Roberta Goloba veliko število potencialnih kandidatov – otepa…

Takoj zatem pa se je »Tarča« usmerila proti novi »tarči« - stranki Resnica, ki je očitno trn v peti prav vseh parlamentarnih strank.

Prav vsi v studiu, pogosto med seboj sprti glede vseh vprašanj so namreč tako ali drugače skupaj udrihali po Zoranu Stevanoviću in stranki Resnica.

Vir: Posnetek zaslona

Da je šlo za neenak boj pove že dejstvo, da je imel Stevanović na voljo, da predstavi svoj program in odgovori na napade navzočih manj kot 3 minute, njegovi kritiki pa nekajkrat toliko.

»Tokratne evropske volitve so začinjene tudi z domnevno vohunsko zgodbo. Kandidat zunajparlamentarne stranke Resnica, nekdanji vodja policije Bojan Potočnik, se je namreč konec marca toplo poslovil od ruskega vojaškega atešeja Sergerja Lemeševa, ki ga je Slovenija izgnala zaradi domnevnega širjenja ruske propagande,« so povedali v »Tarči«.

Novinarski diskurz in profesionalnost Erike Žnidaršič sta v tem trenutku spolzela zelo navzdol po lestvici, na raven udbaškega »cinkanja«, saj je v Sloveniji inkriminirano dejanje očitno postal že »topel poslovilni pozdrav« tujega, legalno akreditiranega diplomata.

Vir: Posnetek zaslona, X

Enako se je samokompromitirala, ko je stališča svoje nekdanje kolegice Polone Frelih ocenila za menda proruska.

Novinarski diskurz in profesionalnost Erike Žnidarđič sta v tem trenutku spolzela zelo navzdol po lestvici, na raven udbaškega »cinkanja«, saj je v Sloveniji inkriminirano dejanje očitno postal že »topel poslovilni pozdrav« tujega, legalno akreditiranega diplomata.

So proruska tudi stališča številnih ameriških strokovnjakov, ki na enak način kot Frelihova ocenjujejo rusko-ukrajinsko vojno?

Če teh stališč Žnidaršičeva ne pozna, potem ni kvalificirana za vodenje oddaje s tematiko, ki ji ni dorasla, če pa jih pozna in jih je zamolčala, pa se je z lepljenjem etikete Frelihovi sama prelevila v poslušno orodje ameriških neokonservativcev, ki najbolj škodijo prav Evropi. 

Zoran Stevanović je na te očitke odgovoril, da je njihova stranka »proslovenska« in da jim zato ni potrebno lepiti prav nobenih drugih prilastkov.

Pojasnil je tudi, da Slovenija s tem, ko se postavlja samo na eno stran v spopadu izgublja pozicijo nevtralnega razsodnika, obenem pa tvega, da si bo nakopala velikega sovražnika.

Okrcal je tudi ostale politike kot brezsrčneže, ki jim ni mar, da se nad slovanskim narodom v Ukrajini dogaja takšen pokol in si želijo samo novo »kost za glodanje.«

Na navajanje Mateja Tonina, češ da je ruska posebna vojaška operacija »agresija« je Stevanović pojasnil, da ni mogoče pričakovati, da bo Ukrajina zmagala, tako kot bi bilo v primeru, če bi šibek fant ob ščuvanju večjega napadel drugega večjega bilo razumno, da se postavimo med oba, ne pa da z vzpodbujanjem slabega upamo, da bo ta premagal močnejšega.

»Vojna v Ukrajini se tudi ni začela leta 2022, kot bi nam to želeli predstaviti leta 2022, pač pa že precej prej, najpozneje leta 2014 in edini ljudje, ki tam branijo svoj dom –, ker mi zmeraj spoštujemo ta domoljubni naboj – so prebivalci DNR in LNR in to na žalost pred ukrajinskim režimom. Mi se absolutno ne postavljamo na nobeno stran, zagovarjamo mir in če bi bili mi kot Slovenija neopredeljeni v tej zgodbi bi si pridobili zaupanje vseh sprtih strani.« Vir: Posnetek zaslona

Sledili so novi odzivi politikov v studiu.

Irana Joveva se je zaklinjala, da je znova glasno »obsodila rusko agresijo« in se pohvalila, da je sodelovala pri pisanju evropskega medijskega akta, Luka Mesec je dejal, da je obsodil »tako ameriški kot ruski imperializem«.

Poslanec Breznik je skrajno neprimerno Stevanoviću zaželel, da naj gre v Rusijo za »posrednika« in hkrati preživi »padec z 12. nadstropja«, Tonin pa je nadaljeval z infantilnim žebranjem znanih evropskih molitvic o tem, kako EU v Ukrajini brani svobodo in demokracijo, vsakršne stike z ruskimi diplomati pa je primerjal kot enakovredno podpori Hitlerju v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Ti ugovori so v resnici pokazali vso bedo slovenskih politikov in trhlost njihovih argumentov.

Ampak nevedni Tonin tega še danes očitno ne ve in noče vedeti. Rad bi nas prepričal, da on, ki ruske »agresije« ni opazil vse do leta 2022 ve o tem več kot tisti, ki jo je napovedal že pred devetimi leti.

Povsem jasno je, da Putin ni nikakršen Hitler, njegova vojna je preventivna trdi ameriški profesor John Mearsheimer, ki velja za avtoriteto na področju mednarodnih odnosov.

Mearsheimer je tudi že leta 2015 napovedal vojno v Ukrajini, če bo NATO še naprej lezel k ruskim mejam.

Znani ameriški profesor je že tedaj ocenil, da bo za vojno – kriv Zahod.

Ampak nevedni Tonin tega še danes očitno ne ve in noče vedeti.

Rad bi nas prepričal, da on, ki ruske »agresije« ni opazil vse do leta 2022 ve o tem več kot tisti, ki jo je napovedal že pred devetimi leti.

Sicer pa - od kod potem stalno srečevanje vseh evropskih politikov s Putinom vse do leta 2022?

Nasmeh: Janez Janša in Vladimir Putin. Vir: Posnetek zaslona, X

Kako je mogoče, da nihče ni opazil njegovih »imperialnih načrtov«?

Seveda jih niso, ker jih ni bilo.

Rusija se je na ogrožanje lastne varnosti zaradi širjenja zveze NATO namreč z vojno odzvala šele v skrajnem trenutku, leta 2022, s prvo intervencijo pa že leta 2008.

Zato so popolnoma neresne tudi pišmeuhovske besede Luke Meseca o »ruskem imperializmu.«

V poskusu, da se dokaže kot »objektiven politik« z »distanco do vseh nasilnežev« se je deklasiral in pokazal ali kot neizobražen in neveden, ali pa skrajno oportunistični politik.

V obeh primerih pa kot politik stranke, ki si glasu prav zato ne zasluži.

Isto velja za Jovevo, ki razen ponavljanja že stokrat »debunkane« fraze o »ruski agresiji« ni znala povedati ničesar o svojem petletnem svaljkanju po Evropskem parlamentu.

Zapomnili si nismo niti enega njenega nastopa.

Vir: Posnetek zaslona, X

Še več, Joveva je sodelovala pri spornem evropskem medijskem aktu in se s tem celo hvalila – čeprav je v njem devetkrat zapisana fraza o boju proti »dezinformacijam«, ki sploh ni obrazložena.

V poskusu, da se dokaže kot »objektiven politik« z »distanco do vseh nasilnežev« se je Luka Mesec deklasiral in pokazal ali kot neizobražen in neveden, ali pa skrajno oportunistični politik.

Takšni zelo raztegljivi pojmi so bili vedno najboljše orodje za zatiranje svobode govora.

Joveva je torej sodelovala pri izgradnji stalinizma z evropskim obrazom, sedaj pa bi rada, da ji za to še ploskamo in jo še enkrat pošljemo v evropski parlament.

Absurd!

Prav to velja tudi za očitno netočne Toninove in Breznikove argumente, da mora Slovenija braniti Ukrajino enako, kot se je sama branila leta 1991 pred JLA.

Če bi oba natančno premislila ta argument, bi morala namreč priti do sklepa, da bi Slovenija morala danes braniti Doneško in Lugansko narodno republiko, ne pa kijevski režim, ki je zatiral in še vedno zatira pravice manjšin.

Slabo vodenje tokratne »Tarče«: Erika Žnidaršič. Vir: Posnetek zaslona

Kajti kijevski režim je danes »centralna oblast«, ki je napadla obe odcepljeni republiki, ki sta se odcepili prav zaradi vojaškega puča in napada, tako kot se je Slovenija pred napadom zvezne, centralne oblasti branila (kot to vidi večina v Sloveniji) leta 1991!

Uradna Slovenija pa danes brani kijevski režim in njegovo vojsko, ki poskuša Ruse in ruski jezik izkoreniniti povsod, kjer lahko.

To je enako, kot da bi leta 1991 slovenski politiki podpirali – osrednjo vlado v Beogradu in JLA.

Teh besed zaradi odločitve Erike Žnidaršič, voditeljice »Tarče«, ki je edinega politika, ki se je zavzemal za mir postavila pred vrata RTV, med kante na dvorišču, v studijo pa povabila ognjevite zagovornike vojne in pobijanja v Ukrajini – žal slovenska javnost ni mogla slišati.

Če bi bila Slovenija zvesta svoji zavezi o podpori pravici narodov do samoodločbe bi zato morala podpirati Ruse v Ukrajini, torej rusko govoreče prebivalce, ne pa ukrajinski režim pod taktirko avtokratskega Vladimirja Zelenskega.

Zoran Stevanović, ki je v intervjuju za Insajder že dejal, da so edini, ki se borijo za svojo svobodo prebivalci v rusko govorečem vzhodu države takšnih in podobnih argumentov seveda ni mogel predstaviti - ker mu niso pustili do besede.

Do nekaj več besede je sicer prišel vsaj na POP TV: 

Mi smo ravnali drugače.

V intervjuju za Insajder je namreč Stevanović dejal: »Vojna v Ukrajini se tudi ni začela leta 2022, kot bi nam to želeli predstaviti leta 2022, pač pa že precej prej, najpozneje leta 2014 in edini ljudje, ki tam branijo svoj dom –, ker mi zmeraj spoštujemo ta domoljubni naboj – so prebivalci DNR in LNR in to na žalost pred ukrajinskim režimom. Mi se absolutno ne postavljamo na nobeno stran, zagovarjamo mir in če bi bili mi kot Slovenija neopredeljeni v tej zgodbi bi si pridobili zaupanje vseh sprtih strani.«

Toda teh besed zaradi odločitve Erike Žnidaršič, voditeljice »Tarče«, ki je edinega politika, ki se zavzema za mir postavila pred vrata RTV, med kante na dvorišču, v studijo pa povabila ognjevite zagovornike vojne in pobijanja v Ukrajini – žal slovenska javnost ni mogla slišati.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke