REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Štirinajsti november, dan, ko je podpolkovnik Švabić s 26. srbskim pešpolkom ubranil Ljubljano

Štirinajsti november, dan, ko je podpolkovnik Švabić s 26. srbskim pešpolkom ubranil LjubljanoStevan Švabić je ubranil Ljubljano

Štirinajsti november leta 1918 je eden od redkih skupnih mejnikov v zgodovini slovenskega naroda, mlade slovenske države v nastajanju, in Kraljevine SHS.

Tega dne so sovražne italijanske enote, po sprejetju opozorilne note poveljnika srbskih sil podpolkovnika Stevana Švabića, ustavile napredovanje proti Ljubljani in dolini reke Save ter se pričele vračati na mejo, ki jo je določil Londonski sporazum.

Po koncu prve svetovne vojne, najbolj krvavega dogodka v dotedanji zgodovini se je namreč s strani zmagovalk začel grabež in razkosavanje ozemelj poraženih držav.

Tega dne so sovražne italijanske enote, po sprejetju opozorilne note poveljnika srbskih sil podpolkovnika Stevana Švabića, ustavile napredovanje proti Ljubljani in dolini reke Save ter se pričele vračati na mejo, ki jo je določil Londonski sporazum.

Mlada slovenska država v nastajanju je bila v zelo težkem položaju.

Začasna slovenska vlada ni imela na razpolago večje operativne vojaške enote, ki bi bila nastali situaciji kos oziroma bila zmožna zavarovati ljudstvo in državo ter razorožiti razbito armado Avstro-Ogrske, ki je obglavljena, razbita in brez avtoritete nadrejenih poveljstev in štabov ropala in terorizirala ljudi na poti domov. Ostanki avstro-ogrske armade zato niso bili zmožna ustaviti napredovanja italijanske enote, ki se je nevarno približala Ljubljani, z namenom, da jo zasede, pa tudi dolino reke Save skupaj s premogovniki.

Usoda je hotela, da so 5. novembra enote srbske armade, ki so prebile Solunsko fronto, vkorakale v Beograd, istočasno pa je istega dne na ljubljansko železniško postajo pripeljal vlak, poln srbskih vojakov in starešin, ki ga je vodil najvišji po činu in položaju, podpolkovnik Stevan Švabić.

Slovenec-Švabić
Strankarski mediji SDS pogosto lažejo o resnični vlogi Stevana Švabića. Zato pa ne lažejo časniki iz tistega časa.

Vedoč, da si je srbski vojak s prebojem Solunske fronte pridobil svetovni sloves in avtoriteto, je slovenska začasna Vlada zaprosila podpolkovnika Švabića, da s svojim moštvom ostane v Ljubljani in pomaga, da se v deželi uvedeta red in mir in da se prepreči vpad italijanskih enot v Ljubljano in dolino reke Save.

Švabić je bil z časniki in vojaki srbskega rodu na razpolago Narodni vladi Slovenije in Narodnemu Svetu v Zagrebu. Vsi do zadnjega srbskega oficirja in vojaka so podprli njegovo odločitev.

Švabić je privolil; z ostalimi oficirji in vojaki srbskega rodu je bil ves čas na razpolago Narodni vladi Slovenije in Narodnemu Svetu v Zagrebu. Vsi do zadnjega oficirja in vojaka so podprli njegovo odločitev.

Nihče ni nadaljeval poti domov, v Srbijo, kljub hrepenenju, da bi spet videli svoje domače in svoje rojstne kraje.

Švabić je iz prispelih vojakov in starešin oblikoval Poveljstvo srbskih enot v Ljubljani in 26. srbski pehotni polk.

Z delom je začel takoj.

Časnik Slovenski narod je 15. novembra leta 1918 objavil naslednjo novico iz Zagreba: »Po nalogu zastopnika vrhovnega poveljstva srbske vojske podpolkovnika Dušana Simovića v Zagrebu in v sporazumu s poverjenikom za narodno obrano pri Narodnem Vjeću v Zagrebu dr. Drinkovićem je dobil poveljnik srbskih čet v Ljubljani Stevan Švabić povelje, naj prepreči vsako nadaljnje prodiranje italijanskih čet na slovenskem ozemlju. V smislu tega naročila je poslal podpolkovnik Švabić včeraj v Logatec svoje odposlance in dal izročiti komandantu italijanskih čet noto.«

Čete Kraljevine Srbije so po doseženem sporazumu z vlado Narodnega Vjeća in v imenu sil ANTANTE prevzele oblast v Ljubljani. Imam ukaz, da preprečim vsak prihod zavezniških italijanskih čet v območje Ljubljane.

Časnik Slovenski narod je tedaj povzel zdaj že znamenito noto polkovnika Švabića, ki se je glasila:

»Čete Kraljevine Srbije so po doseženem sporazumu z vlado Narodnega Vjeća in v imenu sil ANTANTE prevzele oblast v Ljubljani. Imam ukaz, da preprečim vsak prihod zavezniških italijanskih čet v območje Ljubljane. Bilo bi mi zelo neprijetno, če bi moral v izvrševanju danega ukaza uporabiti orožje, za kar imam tudi pooblastilo. Toda če bi moralo priti do prelivanja zavezniške krvi, srbska vojska ne bo odgovarjala za nastale posledice. Prosim poveljnika italijanske vojske, da izda ukaz, naj se zavezniška italijanska vojska zaustavi na razvodnici Soče in Save, dokler se vlada Kraljevine Srbije ne dogovori z vlado Kraljevine Italije o nadaljnjih postopkih.

Poveljnik srbskih enot v Sloveniji,

Podpolkovnik Stevan Švabić l.r.«

Še preden je poslal omenjeno opozorilno noto italijanskemu poveljniku, katerega enote so se z vstopom v Vrhniko že grozeče približale Ljubljani, je izkušeni poveljnik Švabić organiziral tudi obrambo Ljubljane, z delom enote je zasedel pomembne objekte v mestu in s tem odposlal resno sporočilo, da ne bo omagal in da bo z bojem preprečil italijanskim enotam okupacijo Ljubljane.

Vsi do zadnjega oficirja in vojaka so podprli njegovo odločitev. Nihče ni nadaljeval poti domov, v Srbijo, kljub hrepenenju, da bi spet objeli svoje domače in svoje rojstne kraje.

Podvig izkušenega bojevnika in poveljnika Švabića in njegovih hrabrih vojakov je edinstven primer v zgodovini bojevanja.

Nekdanji vojni ujetniki, med katerimi so nekateri prebili v ujetništvu ves čas trajanja vojne, torej so bili štiri leta zaprti, izstradani in onemogli po težkem trpljenju v taborišču, so soglašali z odločitvijo svojega poveljnika, da ostanejo v Ljubljani in pomagajo bratom Slovencem v težkih trenutkih.

Enako so storili tudi ostali iz avstro-ogrskih taborišč komaj osvobojeni srbski vojaki; vsi po vrsti, kljub izčrpanosti in sreči, da so bili naposled na poti domov in zaskrbljeni, če je kdo od domačih sploh preživel vojno, so kljub goreči želji, da svojce čim prej vidijo in objamejo, brez pomisleka sprejeli Švabićevo odločitev, da ubranijo svobodo Ljubljane in njenih prebivalcev.

Švabićeva ulica v Ljubljani
Stevan Švabić je sicer dobil ulico v Ljubljani, vendar so ga, na veliko sramoto ljubljanskih oblasti - poslovenili.

Vse to kljub dejstvu, da so pred tem bili na nasprotnih bregovih in se dobesedno do včeraj z njimi bojevali.

Gre za enkratno domoljubno dejanje, ki se do tedaj ni zgodilo in ni ponovilo.

Odločili so se, da se za njih žrtvujejo in z orožjem zaščitijo Ljubljano pred močnejšim sovražnikom.

V bojih za slovenske meje so skupaj s Franjom Maglajem, pod poveljstvom generala Rudolfa Maistra in drugih padli še naslednji srbski vojaki in starešine: Andrejević Milutin, Janjina Rade, Lilić Nikola, Matejić Kostadin, Mihajlović Nikola, Milić Petar, Milenković Ljubiša, Novaković Radule, Petrović Dimitrije, Predić Svetomir, Ristić Milan, Savić Dragoljub, Stojanović Sava, Slavnić Mile, Stepanović Ljubo, Zupanđić Jovo in Vatković Jovan.

Gre za enkratno domoljubno dejanje, ki se do tedaj ni zgodilo in ni ponovilo.

Zgodilo pa se je zato, ker jih je vodil izkušeni  oficir – bojevnik in poveljnik, ki je sodeloval v vseh osvobodilnih vojnah od leta 1887 do leta 1914, ki jih je srbski narod bojeval za »zlato svobodo«, kakor je te boje ljudstvo opevalo v pesmih.

In tudi zato, ker so bili vsi do zadnjega resnični domoljubi – rodoljubi z neprikrito željo, da pomagajo bratskemu narodu.

Delite članek