Srb, ki je zbežal iz koprskega zapora, se je oglasil osuplemu upravniku in mu razložil podrobnosti drznega načrta

Damjan Mitrović, srbski državljan, ki je izvedel spektakularni pobeg iz zapora v Kopru 29. decembra, je posebej za beograjski časnik v 8,5 minut trajajočem pogovoru podrobno razložil in razkril, kako je načrtoval pobeg skoraj tri mesece, zakaj je bil sploh aretiran in kako mu uspelo mimo paznikov prešvercati žago ter pobegniti v Italijo.

Po skoraj treh mesecih načrtovanja sta Mitrović in njegov sojetnik v celici Dragan Milosavljević, ki je bosanski državljan, z žago prerezala zaporniške rešetke, izdelala vrvi iz rjuh in naposled preskočila zid, obdan z bodečo žico ter tako pobegnila iz zapora v Sloveniji.

40-letni Damjan Mitrović, ki je 29. decembra zbežal iz zapora v Kopru, pravi, da je to storil, ker ni želel biti izročen v Srbijo zaradi zločina, za katerega trdi, da je glede njega nedolžen in da je bil na italijanskem sodišču oproščen, ter je v Italiji živel srečno družinsko življenje in celo zaprosil za azil …

Zato je začel načrtovati drzen pobeg.

»Takoj, ko so se (v Sloveniji) odločili, da me izročijo Srbiji, sem videl, da je hudič prišel po svoje. Spoznal sem, da moram rešiti kožo in se vrniti svoji družini. Pobeg sem načrtoval dva in pol meseca. Najprej mi je uspelo pridobiti nekaj žag za kovino, toda prek ograje, ne od paznikov. Skril sem jih v embalažo od mleka, v tetrapaku. Potem sem temeljito preučil in skrbno zapisoval, kaj počnejo in kje se premikajo pazniki ... Zamenjal sem celo tri sobe, dokler mi ni uspelo priti v sobo, iz katere lahko vidim nadzornika in spremljam, kaj se dogaja in tako ocenim, kdaj je pravi trenutek za pobeg«.

Okoli 3.30 ure v noči 29. decembra sta zapornika uspela zviti rešetke na oknu celice in skozi nastalo odprtino oditi na dvorišče zapora. Pot na prostost jima je bila tako odprta.

»S pomočjo vrvi, ki sva jih predhodno že pripravila iz rjuh, sva se spustila na dvorišče. Tam sva našla nekaj kontejnerjev, jih postavili drug na drugega, vzmetnico, ki sva jo tam odkrila, pa sva prislonila ob žico, ki je bila ostra kot britev.«

»To sva naredila, da se ne bi porezala in poškodovala. Najprej sem se sam vzpel na stražarnico, potem pa sem potegnil tudi cimra. Od tam sva se spet s pomočjo vrvi iz rjuh dokopala tudi ulice. Kljub vzmetnici sem si roke pošteno porezal na žici, poškodoval sem si tudi kolk, moj kolega pa nogo, ker nisva bila previdna pri padcu z višine. Kljub temu sva tekla naprej, čim dlje od zapora, po kanalih, da bi zabrisala sledi. Po približno enem kilometru sva se ločila in vem, da je tudi mojemu sojetniku uspelo zbežati in da je zdaj s svojo družino. Vem, kje se nahaja, a o tem nočem govoriti,« razlaga Mitrović.

Navaja, da je bilo zanj edino pomembno, da doseže italijansko mejo, do tam pa se je potikal po gozdovih in jakih. Vmes je naletel na starejšo gospo, ki mu je »k sreči izposodila telefon, ker sem jo prepričal, da kličem mehanika, ker mi je crknil avto«.

Toda v resnici je poklical svojo ženo in ji naročil, naj čim prej pošlje nekoga, da ga pride iskat v Trst. Želel si je čim prej umakniti v notranjost Italije, ker ima slovenska policija v krogu 30 kilometrov pravico vstopiti v Italijo.

Nato se mu je sreča še enkrat nasmehnila, ker je naletel na taksista, ki ga je odpeljal stran od meje za pičlih 10 evrov.

Pozneje je poklical tudi upravnika zapora v Kopru.

Mitrović vedro razlaga razloge za to nenavadno potezo: »Poklical sem danes upravnika zapora v Kopru, oni so mislili, da jih kličem, da bi jih za*ebaval, ampak sem upravnika resnično poklical le zato, da bi pojasni, kako sva pobegnila, da si ne bi mislil, da je kriv nekdo od paznikov. Pogovarjala sva se skoraj pol ure. Nisem od paznikov dobil žage, ampak od zunaj – prek zidu. Človek je bil odkrito začuden, kako nama je uspelo pobegniti iz enega od najstrožjih zaporov v Sloveniji, ob tem sva prva, ki jima je pobeg sploh uspel.«

Mitrović je ob opisu svoje »kalvarije v Sloveniji« še dodal, da je odšel v Italijo pred devetimi leti, toda leta 2013 je bila zanj v Srbiji razpisana mednarodna tiralica, ker ga je nekdo leta 2007 ovadil zaradi domnevne trgovine z mamili (šlo naj bi za preprodajo 1,3 kilograma marihuane). Za to (ne)delo je bil, trdi, že pravnomočno oproščen v Italiji.

»Poskušal sem se vrniti v Srbijo in se pojaviti na sodišču, vendar niso želeli sprejeti jamstva, ampak so zahtevali pripor, a tega nisem hotel«, pravi Mitrović.

Po njegovih besedah je v preteklih letih pogosto in neovirano potoval v Slovenijo, vendar je bil med zadnjim bivanjem, ko je vstopil v hotel, nemudoma aretiran na podlagi srbske tiralice.

Ubežnik, ki se je s srbskim novinarjem pogovarjal preko Skypa, je bil očitno zelo dobro razpoložen in se je sproščeno razgovoril o vseh podrobnostih filmskega pobega, večkrat se je celo nasmejal, naposled pa dodal, da je imel tudi srečo.

V ozadju se je nekajkrat zaslišalo tudi otroško čebljanje.

Video posnetek pogovora je dostopen na spletni strani beograjskega časnika Blic.