REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Spomini Herte Haas: Skrivnost Brozovih modrih oči

Spomini Herte Haas: Skrivnost Brozovih modrih očiEnigma? Josip Broz Tito

Pravkar je minilo štirideset let od smrti Josipa Broza Tita. O tem, kdo je bil in kakšna je bila njegova resnična vloga še vedno potekajo burne razprave, predvsem v naslednicah skupne države, ki jo je nekoč vodil.

Zafranović citira Danijela Ivina, ki je trdil, da je Tito imel 'nenavaden, živalski, diaboličen instinkt  da prepozna nevarnost.'

Nekaj več o tem mi je svoj čas razkril znani hrvaški režiser Lordan Zafranović, ki je posnel vrsto razgovorov s tistimi, ki so Tita osebno spoznali.

Eden od pogovorov, ki se mu je najbolj vtisnil v spomin je tisti s Herto Haas, Titovo ženo, ki je prvič po dolgih desetletjih molka razkrila, kako so bili videti njeni dni s Titom, izpolnjenih z ljubeznijo in – obupom.

Umrla je 5. marca leta 2010 v Beogradu, del njenih spominov pa je objavljen v Zafranovićevem dokumentarcu »Tito – zadnje priče testamenta«, ki ga je dokončal v »Zagreb filmu« v Zagrebu.

Zafranović je skupaj z Miro Šuvar, vdovo nekdanjega visokega partijskega veljaka Stipe Šuvara posnel deset ur pogovorov z drugo Titovo soprogo, Herto Haas.

Herta je zelo podrobno opisala predvsem svoje prvo srečanje z Brozom leta 1937 v Parizu, kjer je bil gost hotela »Park.«

»Kadil je najdražje cigarete. 'Moravo!' In pomislila sem: Tovariši zbirajo partijsko pomoč, on pa kadi Moravo,« je bila prva misel, ki je ob pogledu na Broza prešinila Herto Haas.

Josip Broz Tito
Vedno je kadil najdražje ...

Toda Zafranović nato spomni, da je bil Tito tudi izjemen ilegalec, da je »do konca življenja živel v nevarnosti, stalno se je iskrilo okoli njega,« in da ga zato vidi kot »profesorja, celo doktorja ilegale

Zafranović citira Danijela Ivina, ki je trdil, da je Tito imel »nenavaden, živalski, diaboličen instinkt, da prepozna nevarnost.«

Da je temu res tako, kažejo tudi spomini Herte Haas, na primer z izleta v Split, neposredno pred vojno.

»On je bil, tako kot zmeraj, fenomenalno oblečen; njo legitimirajo, on gre mimo brez težav. Dejal ji je: 'Vidiš, kaj naredijo obleka iz blaga, zlata ura in usnjeni kovček.' Herta je imela namreč kartonski kovček in je bila policiji takoj sumljiva. Tito pa je imel usnjenega in ni bil sumljiv…«, je opažal Zafranović.

 »On je bil, tako kot zmeraj, fenomenalno oblečen; njo legitimirajo, on gre mimo brez težav. Dejal ji je: 'Vidiš, kaj naredijo obleka iz blaga, zlata ura in usnjeni kovček.' Herta je imela namreč kartonski kovček in je bila policiji takoj sumljiva. Tito pa je imel usnjenega in ni bil sumljiv…« je opažal Zafranović.

Vendar to ni bila ljubezen na prvi pogled. Herta je priznala, da ji Tito najprej sploh ni bil všeč.

»Bil je nekako preveč eleganten. Oblečen je bil v sijajno obleko, izvrsten klobuk, elegantne čevlje. Rekla sem si: Aha, še eden od tistih, ki trošijo partijski denar.«

Vendar njen odpor ni dogo trajal.

»Tretji večer me je poklical na koncert zborov Rdeče armade. To je bilo nekaj najlepšega, kar sem doživela v življenju! Nikoli nisem slišala tako sijajne glasbe, tako čudovite izvedbe. Po koncertu mi je dejal: 'Gremo v kavarno, vidim da si od evforije še rdeča, rad bi se še malo pogovarjal s tabo.' Šla sva po bulevarju Saint Michael do neke kavarne in se usedla. Dolgo časa mi je govoril o Sovjetski zvezi, jaz pa njemu o Zagrebu. O Rusiji je govoril vse najbolj pozitivno, najlepše,« se je spominjala Herta Haas.

Potem ga je nekoliko bolje analizirala in ugotovila, da ima navadno konfekcijsko obleko, navadne čevlje in klobuk.

»In rekla sem si, 'Khm, tvoj prvi vtis o njem je bil napačen, on je, enostavno, po naravi eleganten človek,'« se je spominjala Tita Herta Haas.

Toda skoraj vsi opisi žensk, ki govorijo o Brozu, se začnejo z opisom njegovih modrih oči, iz katerih seva skrivnost in »nekaj, kar vas privlači.«

Bil je nekako preveč eleganten. Oblečen je bil v sijajno obleko, izvrsten klobuk, elegantne čevlje. Rekla sem si: 'Aha, še eden od tistih, ki trošijo partijski denar.'

To je potrdila tudi Herta Has s pripombo, da je bil Josip Broz preprosto »izzivalno privlačen.«

Še posebej potem, ko ji je po treh dnevih poznanstva pričel dvoriti.

»Rekla sem mu: 'Veš kaj, jaz sem nisem prišla zaradi zabave, imam fanta v Mariboru, boleha zaradi tuberkuloze.' On je odgovoril: 'Sprejmem. Veš, jaz čutim, da bi se v tebe lahko zaljubil, toda revolucionar mora biti svoboden.' In nato mi je podal roko. Ko sem naslednjič prišla v Pariz, me ni čakal na peronu, ker so bili tam razni sumljivi elementi. V skupinah ljudi smo se zmeraj pogovarjali nemško, saj je bil srbski jezik za naju nevaren v javnosti zaradi vohunov iz konzulata, Jugoslavija pa je bila po marsejskem atentatu na slabem glasu. On je vzel načrt mesta in mi predlagal, da greva v Saint – Germain se spominja Herta Haas.

Herta Haas

Mesto je bilo takrat polno policije zaradi obiska kralja Georga, zato sta se morala premikati pazljivo.

»Saint-Germain se ne da opisati – aleje, klopi, cvetje ... Neke aleje su bile tako goste, da v njih ni dopiral niti žarek dnevne svetlobe. Ta dan je bil čisto najin … Pogovarjala sva se od jutra do mraka. Zvečer sva se vrnila v Pariz, angleški kralj je že odšel. Zmeraj sva se spominjala tega dne v Saint - Germainu, ko se je začela vojna, pa sva si rekla: 'Ko spet pride svoboda, ko Pariz ne bo več pod nemško okupacijo, bova znova odšla tja.' To je bil najlepši dan najinega življenja.«

Idila ni dolgo trajala. Preden je leta 1941 v Zagrebu rodila Brozovega sina Miša, je Herta izvedela, da jo je Tito »pustil zaradi tajnice«.

Miša je med vojno v Zagrebu varoval Ivan Stevo Krajačić.

Herta po spominih Zafranovića Krajačića, priljubljenega Titovega obveščevalca - sploh ni marala. Vendar mu priznava zasluge, saj je Tita zmeraj pravočasno obveščal o nemških ofenzivah.

Leta 1943 so ustaši ujeli Herto. Za njeno osvoboditev je poskrbel Vladimir Velebit, ki jo je zamenjal za nemške ujetnike. Tita je srečala takoj po odhodu iz zapora.

Toda Miša zahvaljujoč Stevi Krajačiću vse do leta 1945 ni vedel, kdo mu je oče.

»Krajačić ga je stalno vodil od enega ilegalnega skrivališča do drugega in mu govoril: 'Ta ti je oče…' In Mišo tako ni vedel, kdo mu je v resnici oče. Ko je po osvoboditvi prvič videl mamo v uniformi, je zbežal stran od Herte in se od strahu skril pod posteljo. Naposled so mu pokazali Tita in rekli: 'To je res tvoj oče.' Očeta je nato oslovil s 'Hej, ti.' In pozneje je Brozu stalno govoril 'Hej, ti' …« se je spominjala Herta Haas.

Hertin odhod v partizane, po zaporu, ni bil idiličen. Tito se je še leta 1941 povezal z Davorijanko Paunović, svojo tajnico. Herta je bila strašno razočarana, ko je spoznala, da je v ljubezenskem trikotniku.

Rekla sem Titu, da želim oditi v Slovenijo in da takšne situacije ne bom trpela. On se je preveč zbližal s svojo tajnico. To je vedel že vsak kurir.

»Rekla sem Titu, da želim oditi v Slovenijo in da takšne situacije ne bom trpela. On se je preveč zbližal s svojo tajnico. To je vedel že vsak kurir…«

Vendar Tito ni želel zapustiti Herte, čeprav je bil že v zvezi z Davorijanko. Herta je vztrajala, da želi odpotovati domov s slovensko delegacijo, ki je bila na AVNOJ-u. Vendar je Tito poslal delegacijo nazaj v Slovenijo brez Herte.

File:Boris Kidrič and Herta Haas in Jajce 1943.jpg
Boris Kidrič in Herta Haas v Jajcu leta 1943. Vir: Wikipedia

»Vpadla sem v njegov kabinet, sploh se nisem ozirala na stražo. 'Slovenci so že odšli!', sem rekla. 'Pa kaj?', mi je odvrnil. 'Saj sem ti rekel, da ti ne bom dopustil, da greš,' je nato pristavil,« se je s kančkom grenkobe desetletja pozneje spominjala neljubega dogodka Herta Haas.

Toda Herta je bila vztrajna. Ko je doumel, da je ne bo mogel zadržati, je Tito vendarle ustavil slovensko delegacijo v Mrkonjić Gradu in Herti dodelil avto in voznika.

Videla ga je samo še enkrat, tedaj tudi zadnjič leta 1946 v Beogradu.

Zanimivo je tudi vprašanje, zakaj se je Zafranović odločil posneti to serijo.

Ko sem se o tem pogovarjala z njim mi je dejal, da je serijo 30 let po smrti Tita posnel zato, da bi opisal človeka, ki je »ostal, vse do danes, edini prepoznavni brend s prostorov nekdanje Jugoslavije«, ter da »odgrne skrivnosti njegovega čustvenega življenja in prikaže lik Josipa Broza kot človeka iz krvi in mesa.«

Zafranovića pa je najbolj fasciniralo to, da so vsi, ki so Tita poznali in so v nekem trenutku samoiniciativno ali zato, ker jih je Broz odstranil - izstopili iz njegovega življenja – ostali zvesti Titu do konca svojih dni.

Kar je fenomen, ki ga je težko pojasniti, toda Lordan Zafranović je prepričan, da je šlo za »obojestransko ljubezen.«

Delite članek