Slovenski zunanjepolitični luzerji: Janša v spopadu s Kitajsko pozabil na nevarnost »sekundarnih sankcij!«

Slovenski predsednik vlade je ob svojem nedavnem intervjuju za lokalno indijsko televizijo zakuhal pravi škandal, s katerim se ukvarja tudi odbor za zunanje zadeve v Državnem zboru.

Predsednik slovenske vlade je poskusil svoje zavzemanje za to, da Slovenija odpre trgovinsko predstavništvo Tajvana v Ljubljani opravičiti s prakso drugih držav, češ da gre za nekaj povsem »običajnega«, saj imajo tudi druge države in članice EU podobna predstavništva.

Janez Janša je ob tem vehementno branil tudi potezo Litve, ki se je medtem do neke mere že pokesala…

Predsednik SDS naj bi leta 2000 prejel priznanje Tajvana red svobode. Po lastnih besedah je doslej Tajvan obiskal štiri ali petkrat. Vse jasno?

— Jernej Pikalo (@JernejPikalo) January 19, 2022

Da gre za povsem običajno in razumljivo potezo, je popolnoma zgrešeno menil celo diplomat Božo Cerar, pa tudi s katedre za mednarodne odnose FDV smo, začuda, slišali nekoliko nenavadne argumente, ki so škandalozno premierjevo potezo bolj branili kot pa kritizirali.

Istočasno smo takoj dobili serviranih celo plejado člankov o tem, kako super »država« je Tajvan, kako demokratična je in kako odlične jahte menda gradijo tam.

Kar vse je seveda res, še bolj res pa je, da imajo tudi odlično proizvodnjo računalniških procesorjev in polprevodnikov.

Ampak vse to je nepomembno, ko gre za vprašanja celovitosti in nastanka držav.

Branilci navezovanja diplomatskih stikov s Tajvanom pa so ob tem navajali še, da je Slovenski izvoz na Kitajsko itak malenkosten, le nekaj sto milijonov dolarjev, kar so na koncu podkrepili s sklepom, da Kitajska Sloveniji itak ne more škodovati.

Za kako kratkovidno politiko gre pa je razvidno že iz tega, da nobeden od veleumov, ki branijo dejansko slovensko priznanje Tajvana kot države – in takšnih je bilo predvsem v SDS zmeraj veliko – ni niti pomislil na to, da bi slovenska podjetja zaradi takšne prakse lahko imela težave zaradi kitajskih »sekundarnih sankcij.«

Prav o tem opozarjajo te dni v Axiosu.

V sporu z Litvo je Peking namreč uvedel »obliko gospodarskega pritiska, ki je analogna močnim sekundarnim ameriškim sankcijam.«

Kitajska namreč na podjetja iz držav, ki kršijo politiko »ene Kitajske« pritiska tako, da od multinacionalnih podjetij zahteva, da prekinejo poslovanje z njimi, ali pa odidejo s kitajskega trga.

To je sedaj že problem Litve.

Litva ima relativno malo neposredne trgovine s Kitajsko, vendar njene tovarne oskrbujejo številna multinacionalna podjetja, ki to počnejo.

Seznam ikonodulov je vse daljši. Ekscesi ala Tajvan jih lepo razkrinkavajo… pic.twitter.com/053eT1efmb

— zoran p (@p_zoran) January 22, 2022

Nemška podjetja z litovskimi dobavitelji so se na primer soočila z zahtevami, da iz svojih proizvodnjih verig odstranijo podjetja iz Litve.

Pritisk na tretje osebe, da naj izključijo podjetja iz držav, ki škodijo Kitajski je podoben konceptu ameriških sekundarnih sankcij.

Te kaznujejo osebe izven ZDA s prepovedjo nastopa na ameriškem trgu, v kolikor sodelujejo s sankcionirano državo ali sankcioniranimi posamezniki in podjetji.

Kitajska je te sankcije začela uporabljati šele v zadnjem času, toda manj transparentno.

Kitajska se sklicuje na to, da gre za poslovne odločitve samih podjetij – ki pa pred tem dobijo jasne signale vladnih uradnikov.

Vendar je to težko dokazati.

LitvaKitajska.jpg

Kakorkoli že, sekundarne sankcije so Pekingu omogočile, da močno razširi doseg svoje gospodarske prisile.

»Kitajska vse bolj uporablja svojo trgovinsko prevlado za sankcioniranje držav na načine, ki močno spominjajo na prevladujoč položaj ZDA v mednarodnih financah, vendar so njihove sankcije veliko manj pregledne in razumljive,« ocenjuje Matt Schrader, svetovalec za Kitajsko na Mednarodnem republikanskem inštitutu.

Pri vsem tem pa se večina sveta za to dogajanje sploh ne zanima.

»Z vsem, kar se dogaja v Ukrajini, Kitajska in Litva nista na prvem mestu vseh,« je dejal Bryce Barros, analitik za kitajske zadeve pri Zavezništvu nemškega Marshallovega sklada za zagotavljanje demokracije.

Z drugimi besedami to pomeni, da je predsednik vlade Slovenijo s poskusom odpiranja de facto Tajvanskega veleposlaništva v Sloveniji spravil v hudo nevaren položaj, v katerem bodo slovenska  podjetja »odpadala« iz raznih pogodb ne samo, če bodo izvažala na Kitajsko, pač pa tudi, če bodo zgolj del procesa izdelave proizvoda, ki bo na koncu izvožen na Kitajsko!

Ob vsem skupaj pa ne gre zgolj za denar, gre tudi za načela.

Trditev, da so Tajvanci pač demokrati, celinska Kitajska pa je avtokracija in da moramo demokrati biti na strani demokracije je seveda zelo privlačna.

In napačna.

Temelj ureditve sodobnega sveta namreč ni demokracija. Temelj sta pravici do samoodločbe in pravica do ozemeljske celovitosti in integritete, ob, jasno, prepovedi uporabe sile.

Vsa ta načela in pravice pa seveda pogosto kršijo - in najpogosteje prav velesile.

Tajvanci pa ne glede na to niso kolonija (ki lahko vedno razglasi neodvisnost) in niso narod, ki bi bil drugačen od kitajskega.

Njihova samoodločba je lahko samo interna, torej avtonomija, po mednarodnem pravu pa nimajo pravice do enostranske odcepitve in oblikovanja samostojne države.

Da jim bo to priznal – pa je povedal Janša.

Ob tem pa je še dodal, da je tajvanska oblast naslednica »zakonite Kitajske« - in s tem dal vedeti, da je za njega Tajvan »prava Kitajska.«

kitajskatajvan2.jpg

To pa seveda ni res, kajti majhen delček države, ki doslej še niti ni zbral poguma, da se res odcepi, ne more predstavljati države z 1,4 milijarde prebivalstva.

Kdor podpira njihovo odcepitev, pa s tem krši načelo varovanja integritete držav, ki pa je temeljno načelo mednarodnega prava in mednarodnih odnosov.

Na to načelo se sklicuje tudi Slovenija - ko gre za naše meje...

Pri tem ne smemo pozabiti, da celo azijsko-pacifične države enotno nastopajo zoper odcepitvena gibanja in poskušajo onemogočiti odcepitvene aspiracije s promocijo rešitve z notranjo avtonomijo in medsebojnim spoštovanjem ozemeljske integritete.

Še več, nobena »azijsko-pacifična država ne priznava postkolonialne pravice do samoodločbe etno-kulturnih manjšin v smislu kolektivne pravice do ozemeljske odcepitve v nasprotju z voljo matične države,« poudarja James Crawford, eden od največjih strokovnjakov glede nastanka držav.

Za kako pomembno načelo gre, ki se ga spoštuje celo ko bi bilo politično oportuno njegovo nespoštovanje kažejo celo primeri, ko je prišlo do poskusa odcepitev v Ruski federaciji.

Francoski zunanji minister je na primer 9. januarja 1995 na primer dejal, da je »Čečenija del Ruske federacije« ter da je »spoštovanje načela ozemeljske integritete eno od temeljnih načel mednarodnega življenja«, medtem ko je britanska vlada ocenila, da je pri »uporabi načela samoodločbe potrebno vzeti v obzir tudi vprašanja, kot so kaj vzpostavlja ločeno ljudstvo ter spoštovanje načela ozemeljske integritete unitarne države«, pri čemer je vlada Velike Britanije pozvala k iskanju politične rešitve, ki bi »omogočila čečenskemu narodu, da izrazi svojo identiteto v okviru Ruske federacije.«

Kot se ne morejo enostransko odcepiti celo Čečeni, pa čeprav so posebno ljudstvo, tako se lahko še manj od Kitajske »odcepijo« Tajvanci.

Pri tem pa se je potrebno zavedati tudi tega, da do priznanja držav lahko pride tudi z de facto »konkludentnim dejanjem«, kot je na primer navezava diplomatskih stikov.

Odpiranja »Tajvanskega« predstavništva je zato iz zornega kota Kitajske dejansko enako priznanju Tajvana kot države.

Gre za do Kitajske škodljivo dejanje, ki krši njeno suverenost in integriteto.

In povsem jasno je, da se je Kitajska – morala odzvati.

Ob vsem skupaj pa je seveda res še tudi to, kar je povedal evropski poslanec Milan Brglez – da je izjava Janše v nasprotju s strategijo zunanje politike in s slovensko ustavo, ob tem pa krši tudi načelo »ene Kitajske«, ki ga je z navezavo diplomatskih odnosov s Kitajsko priznala Slovenija.

Slovenski izvoz na Kitajsko je proti uvozu precej smešen. Kaj pa če bi malo uravnotežili tole? pic.twitter.com/yOWhgWcLqR

— Dare.K. (@dareK74220923) January 20, 2022

Ravnanje slovenske vlade je bilo v tem primeru gospodarsko škodljivo, kratkovidno, nepremišljeno, pa tudi mednarodnopravno sporno.

Tako kot tedaj, ko je Slovenija »priznala Guaida« za predsednika Venezuele (se ga kdo še spomni?) je tudi v primeru Tajvana Janša zaplesal po taktih ZDA in poskušal uveljaviti tiho priznanje Tajvana.

In to brez kakršnekoli javne razprave, ki jih je bilo, na primer ob nesporno potrebnem priznanju Palestine - v Slovenijo ogromno.

Tokrat ni bilo nobene, zaradi soliranja Janše pa je vsa Slovenija znova utrpela veliko škodo.