Slovenija sprejela brezzobi zakon o manjšinah iz nekdanje SFRJ, namesto da bi umaknila svojo mednarodno »rezervo«!

V Državnem zboru je bil končno sprejet zakon o uresničevanju kulturnih pravic za pripadnike narodnih skupnosti iz nekdanje SFRJ, ki so ga vložile koalicijske stranke s prvopodpisanima Matejem Tašnerjem Vatovcem in Sandro Gazinkovski.

Iz zakona je zaradi pritiska desnih strank izpadel najpomembnejši člen, ki bi omogočil pripadnikom teh manjšin, da se v Sloveniji učijo maternega jezika, saj je opozicija napovedovala posvetovalni referendum.

»Ne govorimo o tujcih in priseljencih, govorimo o naših državljanih. Rojeni so v Sloveniji, že 3. ali 4. generacija, verjetneje bolje govorijo slovensko kot materni jezik.
Mi zgolj zastopanje njihovih pravic in podporo kulturnim dejavnostim zapisujemo v zakon.«@Matej_T_Vatovec pic.twitter.com/0EhhnR1GJz

— Levica (@strankalevica) March 7, 2024

Zakon sicer prinaša nekaj novosti in olajšav manjšinam, a v resnici njihovega položaja dramatično ne spreminja.

Predvsem v Levici so sprejem zakona pohvalili z velikim pompom.

»Veseli me, da je zakon dobil podporo, saj pomeni izpolnitev zaveze, ki jo je Slovenija tem skupnostim dala ob osamosvajanju. Tak zakon je nujen zaradi zgodovinskih razlogov, številčnosti pripadnikov teh skupnosti v RS ter njihovih več kot tridesetletnih prizadevanj,« je ob sprejemu zakona zapisal Nikola Janovič Kolenc.

V resnici pa je v Sloveniji položaj jugoslovanskih manjšin ostal neurejen, njihove pravice pa niso spoštovane, v nasprotju z »Izjavo o dobrih namenih«, ki jo je sprejela slovenska vlada pred razglasitvijo neodvisnosti.

Položaj je pravzaprav enako slab kot pred več kot tremi desetletji oziroma že od osamosvojitve Slovenije.

Tedaj sem podpisani napisal članek, ki obravnava isto problematiko. In od tedaj pa do danes se v resnici ni spremenilo prav nič.

Kaj vse je še vedno narobe tudi danes je zato povsem lepo razvidno iz tega članka, objavljenega le nekaj let po osamosvojitvi Slovenije, pred 23 leti v enem od slovenskih časnikov, kjer pa ni dostopen v celoti, zato ga v integralni obliki poobjavljamo v nadaljevanju.

»Slovenija izpolnjuje sprejete obveznosti na področju manjšinskega varstva... Slovenija na mnogih področjih evropske standarde celo presega... Način, na katerega  Slovenija varuje pravice manjšin je model in primer za mnoge evropske države – tako na vzhodu kot na zahodu....«

Omenjeni stavki – nekatere je izgovoril posebni poročevalec Sveta Evrope gospod Hörsick, drugi so povzeti iz študij slovenskih strokovnjakov – spadajo v železni repertoar običajnega govora o ureditvi pravic manjšin v Sloveniji.

Te izjave imajo le eno težavo; da ne držijo. Oziroma, točne  so samo, v kolikor se nanašajo na status italijanske in madžarske manjšine.

Nekoliko podrobnejši pregled položaja etničnih manjšin v Sloveniji pa pokaže, da ima Slovenija precej več manjšin, ki bi si – če bi pri oceni seveda spoštovali enake kriterije pri vseh – zaslužile posebno zaščito in posebne pravice.

Vendar pa Slovenija mednarodne konvencije za zaščito manjšin sprejema z »rezervami« in ščiti le nekatere manjšine, vse druge pa ignorira in prepušča asimilaciji.

Povedano drugače; Slovenija na področju manjšinskega varstva ne ravna prav nič bolje od drugih držav, ki manjšine varujejo po lastni izbiri in nekatere med njimi odkrito diskriminirajo.

Kot na primer Italija, ki je že pred desetletji zaščitila francosko in južnotirolsko manjšino, šele v 90. letih pa tudi slovensko. In še zmeraj ni začitila Rome in Sinte.

»NOVODOBNE« MANJŠINE

Slovenska zakonodaja pozna zaščito treh manjšin; Madžarov, Italijanov in (deloma) Romov.

Pravica do manjšinskega varstva je zapisana v Ustavi in nekaterih zakonih, zaščita Romov pa je še zmeraj nepopolna.

Za Madžare in Italijane v Sloveniji v splošnem seveda ni mogoče reči, da bi se jim godilo prav slabo. Celo obratno, njihove zagotovljene pravice so dejansko nad evropskimi standardi.

Obe »priznani« oziroma »avtohtoni« – tega v Sloveniji zelo pomembnega izraza mednarodni dokumenti praviloma ne poznajo – manjšini imata v Sloveniji zagotovljeno pravico do svojega šolstva, medijev, izdatno finančno podporo, dvojezično poslovanje občinskih uprav in pravosodja, pravico do dvojezičnih dokumentov, dvojezične napise vključno s pravico do poimenovanja ulic, celo pravico do uporabe narodnih simbolov (zastav sosednjih držav) dvojno glasovalno pravico s posebnim sedežem za poslanca manjšine in podobno.

Toliko bolj je zato očitna razlika med tema dvema s pravicami nadstandardno opremljenima manjšinama in vsemi ostalimi, veliko številčnejšimi manjšinami, ki v Sloveniji nimajo prav nikakršnih posebnih pravic in so zato zelo daleč od kakršnekoli »pozitivne diskriminacije«, ki zagotavlja učinkovito manjšinsko zaščito.

V Sloveniji je namreč po podatkih zadnjega popisa leta 1991 poleg Slovencev živelo še 53.688 Hrvatov (2,74 %), 47.097 Srbov (2,4 %), 26.725 Muslimanov (1,36 %), 12.237 Jugoslovanov (0,62%), 8499 Madžarov (0,43 %), 4233 Črnogorcev (0,22 %), 4412 Makedoncev (0,22 %), 3558 Albancev (0,18%), 3063 Italijanov (0,16 %), 2282 Romov (0,12%), 546 Nemcev (0,03 %), 322 Čehov (0,02 %) in manjše število nekaterih drugih narodov.

Navedenim podatkom bi lahko ugovarjali z argumentom, da številčnost določene etnične skupine v državi še ni dokaz za obstoj manjšine.

In da je potrebno pred dodelitvijo statusa manjšine upoštevati tako številčnost kot »avtohtonost« neke skupnosti. Vendar pa je ta argument pomankljiv.

Prvič zato, ker »avtohtonost« v skladu z definicijami, ki so bile oblikovane v mednarodnih organizacijah nikjer ni omenjena kot pogoj za priznanje manjšin.

Drugič pa zato, ker vsaj nekaterim manjšinam - predvsem Srbom, Hrvatom, pa tudi Nemcem – sploh ni mogoče odrekati avtohtonosti.

To je seveda v precejšnjem nasprotju z običajnimi ocenami manjšinske zaščite v Sloveniji. Ni pa v nasprotju z logiko in dejstvi. 

Srbi so se, na primer, v Sloveniji pojavili že pred več stoletji, v večjem številu pa okoli leta 1530, ko so v begu pred Turki naselili severna pobočja Žumberka, prešli Kolpo in se naselili v Beli Krajini.

Prve so v Slovenijo prišle družine Vrlinićev iz Cetine in Husićev iz Boke, za njimi pa še mnoge druge. Kmalu je zraslo sedem naselij; Bojanci, Marindol, Perudika, Adlešiči, Paunovići, Žunići in Vinice.

V času Avstroogrske so Bojanci dobili položaj cerkvene občine, cerkev in duhovnika. Leta 1880 je bila tu osnovana prva osnovna šola v srbskem jeziku.

Leseno cerkev so v tem času postavili tudi v Marindolu. Po preteku štirih stoletij je v Beli Krajini pred drugo svetovno vojno živelo že okoli 7000 Srbov in Črnogorcev, v statističnem letopisu Dravske banovine pa je zabeleženo, da je leta 1931 tu živelo 6745 pravoslavcev.

Ob okupaciji Jugoslavije jih je večina odšla v partizane.

V Beli krajini je bilo že leta 1942 oblikovano prvo svobodno ozemlje v Sloveniji. Še pred velikimi migracijami je bilo v Sloveniji leta 1953 kar 11.225 Srbov in 1365 Črnogorcev.

Šolanje v srbskem jeziku in cerkveni obredi so potekali še do sredine šestdesetih let, (v Ljubljani še danes) zahteve srbske skupnosti po ohranitvi lastne kulturne dediščine in jezika pa so bile ob koncu osemdesetih zaradi napetosti v državi zavrnjene.

Zahteve Odbora za zaščito Srbov v Bojancih in Marindolu sta Centralni komite slovenske partije in SZDL namreč proglasila za hujskaštvo.

Da v tem delu Slovenije dejansko obstajajo nekakšni Srbi je očitno tudi iz časopisnih poročil, ki so do začetku devetdesetih še poročala o tem kasneje neznanem antropološkem fenomenu.

Delo tako na primer pod naslovom »Belokranjski Srbi se ne čutijo ogrožene« še 16.10.1990 poroča, da sta Milan Kučan in dr. Dušan Plut obiskala belokranjske Srbe. Nekaj kasneje najdemo v arhivu tudi poročilo o plebiscitu leta 1990. »Belokranjski Srbi odločno za samostojno Slovenijo: visok plebiscitni 'za' pomeni da bodo v Bojancih Srbi tudi v prihodnje živeli v sožitju s sosedi Slovenci.« Arhivi so res grozni. Kakorkoli že, zdi se, da po tem letu poročila o nekakšnih Srbih, ki naj bi prebivali v Beli Krajini nekako niso bila več politično korektna, SAZU pa je zakoličil novo dobo celo z neko posebno študijo, v kateri so slovenski znanstveniki prepričljivo dokazali, da Srbi v Beli Krajini nikoli niso in sploh ne obstajajo.

Enako zanimiva je zgodba o šolstvu. Na iniciativo JLA je namreč leta 1953 osnovna šola Prežihov Voranc pričela s poukom v slovenskem in srbohrvaškem  jeziku. Konec osemdesetih se je v njej šolalo okoli 6000 dijakov, leta 1992 pa je bilo šolanje v tem jeziku s sklepom takratne ljubljanske občine Center ukinjeno.

Njen takratni ravnatelj Marjan Gorup se spominja, da so zadnje srbohrvaške oddelke, ki so se učili po bosanskem učnem načrtu popolnoma razpustili šele leta 1999.

Deloma zaradi pomanjkanja učencev, deloma zato, ker naj bi šlo za jugoslovanski privilegij in naj bi se šolanje v srbohrvaškem jeziku ne prilegalo učencem, »ki so dobili državljanstvo Slovenije.«

Tudi za hrvaško in nemško manjšino v Sloveniji veljajo podobne ugotovitve kot za srbsko, čeprav bi vsaka od njiju pri uveljavljanju svojih pravic verjetno imela nekaj več težav kot Belokranjski Srbi.

Iz hrvaških zgodovinskih virov je namreč mogoče razbrati, da so Hrvati v Slovenijo prihajali v treh emigrantskih valovih, da pa je v »Sloveniji (Bela Krajina, Primorje) živela nekoč močna avtohtona hrvaška skupnost«, ki pa se je nato v precejšnji meri asimilirala.

Argumente o Hrvatih kot etnični manjšini navajajo nekateri zgodovinarji, da so Hrvati skupaj s Srbi številni prebivalci obmejnega pasu pa dokazujejo tudi slovenske študije.

V raziskavi Vere Kržišnik - Bukić o narodnostni sestavi obmejnega prostora med Slovenijo in Hrvaško je zelo jasno razvidno, da meja sploh ni »etnično čista.« Nasprotno.

V slovenskih občinah ob hrvaško-slovenski meji namreč živi 18.657 Hrvatov in 7.320 Srbov (popis iz 1991), v hrvaških občinah ob isti meji pa je tudi 14.580 Slovencev.

Študije Inštituta za narodnostna vprašanja o Slovencih na tem področju govorijo celo o tem, da so Slovenci v tem delu Hrvaške »manjšina« in »deloma avtohtoni«, zato bi bilo res precej nenavadno, če znanstveniki ne bi povsem enake »avtohtonosti« odkrili tudi na naši strani etnično raznolike meje. 

Seveda pa to ni najpomembnejši razlog za priznanje hrvaške manjšine; kot lepo kaže ravnanje slovenske države je priznanje manjšin manj odvisno od načel in bolj od tega, kakšno državo ima v zaledju neka manjšina.

Slovensko zunanje ministrstvo je potrebovalo pičlih šest mesecev, da je od popolnega nepoznavanja nemške manjšine prišlo v fazo sklepanja kulturnega sporazuma z Avstrijo.

Na podoben način že nekaj let priznanje hrvaške manjšine od Slovenije zahteva hrvaška vlade.

Ta je po načelu reciprocitete slovensko manjšino v času Tuđmana že črtala iz svoje Ustave, nato pa jo z ustavnim zakonom zopet vrnila vanjo. Zahtevo za prizanje hrvaške manjšine je konec januarja 2001 tedanjemu predsedniku slovenskega parlamenta Borutu Pahorju znova predal hrvaški kolega Zlatko Tomić.

V nasprotju s hrvaško manjšino slovenski Nemci težav z »avtohtonostjo« seveda nimajo, zato pa je njihova težava maloštevilčnost.

Vendar pa maloštevilčnost manjšine v skladu z mednarodnimi dokumenti ni nobena ovira za uveljavljanje manjšinskih pravic.

Italijanski in madžarski manjšini so v Sloveniji pravice na primer izrecno zagotovljene ne glede na številčno stanje skupnosti.          

Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo dejstvo, da v slovenskih znanstvenih krogih pojav »avtohtonih«, toda nepriznanih manjšin skorajda ni zaznan.

Slovenske raziskave v jeziku »politične korektnosti« govorijo o Srbih in Hrvatih v Sloveniji le kot o »tipičnih imigrantskih skupnostih« in kot o rezultatu »sodobnih migracijskih procesov,« - kar je samo ena plat medalje.

Ker te skupnosti niso ustavno priznane, so neopazne celo za izvežbane oči profesionalcev. In to kljub dejstvu, da avstrijska ustava pozna pet, hrvaška pa kar dvaindvajset manjšin.

Le na slovenskem ozemlju med tema dvema državama naj bi manjšine presahnile neznano kam. Ali pa dobile oznako »novodobne«, ne glede na to, da se je njihova »novodobnost« pričela že pred nekaj stoletji. 

ZAŠČITA Z »REZERVO«

Odgovor na vprašanje, zakaj so nekatere manjšine ob osamosvojitvi Slovenije zadržale svoj prejšnji status, medtem ko ga druge niso dobile se ne skriva v primerjavi z »avtohtonostjo« manjšin, pač pa v političnih kriterijih.

Ko se je spremenil državni okvir bi bilo logično, če bi del drugih jugoslovanskih narodov vsaj na omejenem področju pridobil manjšinsko zaščito.

Da so nekateri razmišljali v tej smeri opozarja sociolog dr. Sergej Flere, ko navaja oceno dr. Zdravka Mlinarja o »številčnem disproporcu« med »avtohtonimi in alohtonimi« manjšinami ter opozarja na dejstvo, da je za to razlikovanje »čedalje manj razlogov.«

Sodobni mednarodni dokumenti, kot na primer Konvencija o zaščiti manjšin iz leta 1993 namreč tega v Sloveniji na ustavni piedestal postavljenega kriterija - sploh ne poznajo.

Vse to za novodobne slovenske manjšine ne bi bilo zelo hudo, če ne bi Slovenija držala fige v žepu tudi ob podpisovanju Konvencije o zaščiti manjšin.

Konvencija sama je pravzaprav odličen mednarodni instrument. Na jasen način opredeljuje vse mogoče pravice manjšin, vključno s pravico do pouka v maternem jeziku.

»Pogodbenice se zavezujejo, da bodo priznavale, da ima vsak pripadnik in pripadnica  narodne manjšine pravico, da se nauči jezika svoje manjšine. Na področjih, na katerih že po tradiciji ali v večjem številu živijo pripadniki narodnih manjšin  in če je za to dovolj zahtev si pogodbenice prizadevajo, da v okviru svojih izobraževalnih sistemov v kar največji možni meri zagotavljajo, da imajo pripadniki narodnih manjšin enake možnosti za učenje jezika manjšine ali za izobraževanje v tem jeziku,« piše v znamenitem 14. členu te konvencije.

Krasno! Ali to pomeni dodaten jezikovni pouk narodnih manjšin v Sloveniji?

Nikakor! Konvencija ima namreč samo dve majhni napakici. Njena prava težava je dejstvo, da v konvenciji nikjer ne piše, kako se določajo manjšine, upravičene vsega tega leporečja.

Prav neverjeten flop za tako umetelen diplomatski izdelek. Toda še hujša je druga tovarniška napaka. Čeprav v dokumentih, ki določajo načela praviloma ni dovoljeno dopuščati rezerv je bila ta možnost - prav zaradi pomanjkanja definicije - dovoljena.

Tako je zaradi prve diplomacija naredila še drugo napako. In Slovenija je, jasno, možnost izkoristila.

Ob predaji ratifikacijskih listin leta 1998 je namreč slovenska vlada strumno izjavila, da »v skladu z Ustavo in notranjo zakonodajo izjavlja«, da sta manjšini, na katere se nanaša konvencija »avtohtona italijanska in madžarska nacionalna manjšina,« ter da bo konvencija kasneje veljala tudi za »pripadnike romske skupnosti.«

S tem se je Slovenija v popolnosti izognila novim obveznostim na področju varstva manjšin, ki so prvič dotlej doživele tako resno mednarodno kodifikacijo.

Zaščita manjšin, ki jo Konvencija zagotavlja z zelo konkretnimi členi je bila v Sloveniji na ta način zožena na manjšini, ki te zaščite zaradi slovenske ustavne zaščite skorajda nista potrebovali.

Slovenija ni bila edina, ki se je odločila za tak korak. Do leta 2001 je konvencijo podpisalo 33, ratificiralo 26 držav, rezerve in deklaracije pa je vložilo 16 držav.

Številne države so Okvirno konvencijo kljub temu sprejele v celoti in torej pristale na precej ostrejše pogoje zaščite manjšin kot Slovenija.

To so Albanija, Armenija, Hrvaška, Ciper, Češka, Finska, Madžarska, Irska, Italija, Liechtenstein, Litva, Moldavija, Norveška, Romunija, San Marino, Slovaška, Španija, Ukrajina in Velika Britanija.

Toliko o samozadovoljnem hvalisanju kako Slovenija presega evropske standarde.

Da bi bil videz anarhičnosti popoln, je k tej zmedi potrebno dodati še dejstvo, da tudi izven Okvirne konvencije za zaščito manjšin ni nobenega mednarodnega dokumenta, ki bi jasno opredeljeval, kaj so to narodne manjšine in do kakšne zaščite so nedvoumno upravičene.

Zato so odločitve držav o tem, koga bodo priznale za manjšino in koga ne velikokrat arbitrarne.

Pogosto se dogaja, da imajo dobro manjšinsko zaščito manjšine z močnimi državami, skoraj nikakršno pa narodi s slabimi državami ali celo brez držav (npr. Romi).

Vendar so tudi poskusi definicije pojma manjšina pomembni.

Morda je še najbližje v definiciji prišla parlamentarna skupščina Sveta Evrope, ki je zapisala, da so manjšine tiste skupine oseb v neki državi, ki »živijo na ozemlju te države«, ki »ohranjajo dolgotrajne, čvrste vezi s to državo«, »izkazujejo različne etnične, kulturne ali jezikovne značilnosti«, so ob tem še »dovolj reprezentativni, kljub manjšemu številu v primerjavi s preostalo populacijo države« ter »težijo k ohranjanju značilnosti, ki predstavljajo njihovo skupinsko identiteto« in to v obliki kulture, tradicije, religije ali jezika.

Že iz tega je razvidno, da doslej najpopolnejše mednarodne definicije sploh ne vsebujejo zahteve po »avtohtonosti« od nekega neugotovljivega pričetka sveta, pač pa zahtevajo le  »dolgotrajne« in »čvrste« vezi manjšin z državo, ta kriterij pa izpolnjuje več manjšin v Sloveniji.

Zanimivo je tudi mnenja komiteja za človekove pravice pri OZN, ki celo poudarja, da pripadnikom manjšin za uživanje manjšinske zaščite sploh ni potrebno imeti državljanstva države.

To pomeni, da imajo tudi manjšinski »tujci« pravico do posebne zaščite, prav tako pa sprejem v državljanstvo nekega tujca – kot se očitno velikokrat napačno sklepa v Sloveniji - avtomatsko ne odpravlja njegovih posebnosti in njegove pravice, da od države zahteva zaščito svojih jezikovnih in kulturnih posebnosti.

PRAVICE IMIGRANTOV: Stanje v Sloveniji je zaradi vsega opisanega seveda precej daleč od tistih evropskih standardov, ki naj bi jih Slovenija dosegla in presegla.

V Sloveniji je pač tako, da nekatere manjšine štrlijo iz evropskega povprečja, zato pa druge nimajo ničesar.

V Prekmurju otroci okoli osemtisočglave madžarske populacije so leta 2001 uporabljale enajst dvojezičnih vrtcev, šest osnovnih šol in eno srednjo šolo, v Beli Krajini pa država za iste namene za srbske in hrvaške otroke že desetletja ni namenila niti dinarja in tolarja, nato evra.

Na Primorskem komaj dvatisočglava italijanska skupnost pošilja otroke v devet osnovnih in tri srednje šole z enonacionalnim programom (podatki so iz leta 2001), okoli 170.000 ostalih »neslovencev« pa ne more svojih otrok poslati niti na uro dopolnilnega pouka svoje književnosti tedensko.

Šolski konflikti niso rezultat »neprilagojeni južnjakov« – so le odziv na ravnanje države, ki srbski, hrvaški in bošnjaški jezik getoizira, zapira v družine in potiska na raven neprimernega, manjvrednega jezika »čefurjev.«

Država od neslovenskih državljanov po eni strani zahteva, da sprejmejo novo realnost, sama pa se ne želi soočiti z eno od posledic lastne državnosti, ki jo predstavljajo nove manjšine na njenem območju.

Le komu bi padla krona z glave, če bi Slovenija tudi za nekaj naselij ob slovensko-hrvaški meji uvedla manjšinsko zaščito, odprla nekaj okenc za poslovanje administracije v hrvaškem, srbskem, nemškem ali bošnjaškem jeziku in plačala nekaj učiteljev za dodaten pouk jezika?

Zakaj ne bi manjšinam in imigrantom, ki so razpršeni po Sloveniji (tako kot so bili Slovenci razpršeni po Avstroogrski) v duhu ideje velikega slovenskega socialdemokrata Etbina Kristana ponudila možnost nekakšne osebne avtonomije in izobraževanja v lastnem (in tudi v slovenskem) jeziku?

In kako dolgo bo sploh še mogoče vztrajati pri rigidnem in dolgoročno neubranljivem konceptu le dveh izbranih zaščitenih manjšin?

Vse kaže, da ta vprašanja še nikogar v politiki ne vznemirjajo in da bo država še naprej vztrajala pri tihi asimilaciji nezaželenih manjšin.

Končno o tem vprašanju vlada širok konsenz, saj tudi z državnih jasli financirani raziskovalci že deset let zadovoljno beležijo le izparevanje manjšin - in ne rečejo nobene.

Verjetno tudi zato, ker v jeziku in kulturi nekdanjih bratov ali sovražnikov nihče od njih sploh ne prepoznava ničesar, kar bi bilo vredno ohranitve.

In tako do svojih »čefurjev« Slovenija ravna podobno, kot se do »čušev« obnašajo heimatdienstovci v Avstriji ali črnosrajčniki v Italiji, ki vidijo manjšine le kot »rano na narodovem telesu.«

Besede nekdanjega predsednika GZS Jožka Čuka, namenjene jugoslovanskim novinarjem, ki so bili leta 2001 na ekskurziji v Sloveniji, češ kako je v Sloveniji kar »47.000 Srbov«, ki bodo »most med narodoma« se zato slišijo kot cinizem. »Novodobne manjšine« so za Slovenijo dobre samo kot naivna delovna sila in potrošniki; prav radi bi jim kaj prodali, njihove pravice pa ne zanimajo nikogar.

Kakšni so resnično visoki standardi na področju zagotavljanja varstva jezikovnih in etničnih manjšin si je mogoče ogledati v tujini. Na primer na Švedskem in Finskem.

Na Finskem otroke, ki to želijo, z dodatnim poukom poučujejo 15 manjšinskih jezikov, vključno s čilskim, vietnamskim, somalijskim in kitajskim.

Na Švedskem je podobno. Njihov Zakon o šolstvu je strog, toda z jasno pluralistično usmeritvijo.

Tako kot (brez rezerve) predpisuje Okvirna konvencija o pravicah manjšin. »Šole morajo razširjati razumevanje drugih ljudi in sposobnost, da se učenci vživijo v vlogo drugega. Sovražnost do tujcev  in nestrpnost je potrebno preprečiti z informacijami, odkrito diskusijo in aktivnim delovanjem. Cilj dvojezičnega poučevanja je ustvariti dvojezične osebe z dvojnimi kulturnimi identitetami,« razglaša švedsko ministrstvo za šolstvo.

Tujci, imigranti in pripadniki vseh jezikovnih manjšin imajo pravico do pouka v maternem jeziku oziroma helmsprlku. Ne glede na starost.

In celo – ne glede na to, ali imajo dovoljenje za bivanje na Švedskem ali ne.

Celo tisti brez urejene dokumentacije se lahko prijavijo na pouk svojega jezika.

In ne samo to. Domač jezik je na Švedskem prvi jezik, medtem ko švedski jezik učenci spoznavajo kot drugi jezik.

Šolanje lahko traja sedem let, poučevanje jezikov pa leži na plečih občin. Na Švedskem so leta 2001 zapisali, da se je v zadnjih letih okoli 11 odstotkov osnovnošolcev in 6 odstotkov srednješolcev imigrantov (skupaj 216.000 otrok imigrantov in 48.000 pripadnikov finske manjšine) letno tako učilo svojega domačega jezika.

V šolskem letu to znese okoli 50.000 ur pouka, ki ga plača država.

Švedski šolski inšpektorji brez milosti kaznujejo šole, ki ne zagotavljajo pouka v jeziku priseljencev.

»Evropski dialog« je leta 2001 poročal, da se je to zgodilo dvema šolama v Malmoju in Uppsali.

Razlike so res očitne. Kar je nekje napredna državna politika, je nekje drugje zavržno narodno izdajstvo.

Inšpektor Skolverket je bil kljub temu neizprosen. »Poučevanje v domačem jeziku je namenjeno krepitvi samospoštovanja učencev,« je opozoril inšpektor.

Razlike so res očitne. Kar je nekje napredna državna politika, je nekje drugje zavržno narodno izdajstvo.

Srečni Skolverket! V dolini šentflorjanski po takšni nezaslišani izjavi ne bi preživel niti pet minut.

Ob navdušenem soglasju politike bi se ga nemudoma odkrižali - na medijskem razpelu.