Se lahko tudi slovenski muzeji spremenijo v bakle in vsa naša dediščina izgine?

Letošnji 2. september bo za muzealno in zgodovinsko srenjo zapisan s črno piko, saj je skoraj popolnoma zgorela zbirka brazilskega nacionalnega muzeja, ki se je nahajal v prestolnici Rio de Janeiro. 
Uničenje 92,5 odstotka celotne zbirke (od 20 milijonov artefaktov) predstavlja neizmerljivo škodo, tako za brazilsko kot mednarodno znanost. 

Vse šlo narobe

Požar je razkril dolgotrajno zanemarjenje muzeja kot tudi slabo pripravljenost na tak incident. 

Od leta 2014 muzej ni prejel letnega nakazila v višini 520.000 realov (skoraj 125.000 evrov) za vzdrževalne stroške, tako da so muzej leta 2015 začasno zaprli. Pozneje so denar zbirali preko javnosti, a nadaljnji udarec je muzej doživel letošnje leto, ko so proračun zmanjšali za 90 odstotkov. 

Posledice so bile vidne na sami stavbi: barva se je luščila z zidov in električna napeljava je bila vidna. Ko je osrednji brazilski muzej junija letos praznoval 200. obletnico ustanovitve, nihče izmed ministrov ni bil udeležen na proslavi – v razpadajoči stavbi. 

Stavba prav tako ni bila opremljena z avtomatskim gasilnim sistemom, kot tudi ne s požarno-varnostnimi vrati. Muzej je imel le osnovno zaščito – detektorje dima in nekaj gasilnih aparatov.  

Sama muzej se je nahajal v palači sv. Krištofa, ki je bila zgrajena leta 1862 in je bila prvotno rezidenca portugalske in nato brazilske kraljeve družine ter nato sedež začasne vlade, kjer se je sestala tudi ustavodajna skupščina prve brazilske republike. Leta 1892 se je v zgradbo preselil muzej in je tako domoval v stari, nenamensko zgrajeni zgradbi.

Ko je izbruhnil požar ob okoli pol osme ure zvečer, so se gasilci hitro odzvali, ampak so bili soočeni s pomanjkanjem vode. Dva najbližja hidranta namreč nista bila operativna, zato so morali črpati vodo iz bližnjega jezera. A ker se zgradba nahaja na vrhu hriba, je bil vodni pritisk v gasilskih ceveh zelo nizek in tako se gasilci niso mogli primerno odzvati oz. se bojevati z ognjem. 

Ob deveti uri je bilo jasno, da so gasilci izgubili bitko, a so še vseeno poskušali omejiti požar v redke predele zgradbe, ki še niso zagoreli. A čez pol ure je bilo jasno, da ne bodo mogli rešiti zgradbe, tako da se je pričela evakuacija muzejskih eksponatov, pri čemer so sodelovali gasilci, muzejski uslužbenci, civilisti in vojaki. 

12. septembra so pričeli z reševanjem preostale zbirke; tokrat je brazilska vlada zagotovila deset milijonov realov (2,4 milijona evrov). Ker fizično ne bodo mogli obnoviti uničene predmete, so pričeli z zbiranjem fotografij slednjih, pri čemer so se obrnili tudi na širšo javnosti, da bi digitalno obnovili vsaj del zbirke.

Posvet in delavnica

Tudi v Sloveniji je odmevala novica o izgubi nacionalnega bogastva, tako da so že v mesecu dni kulturno ministrstvo, zavod za varstvo kulturne dediščine in Gasilska zveza Slovenija organizirali posvet in delavnico o problematiki požarne varnosti v stavbah kulturne dediščine in sicer 4. oktobra v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri. 

Tako so udeležencem posveta predstavili najnovejše pristope upravljanja stavb kulturne dediščine in sicer s poudarkom na reševanju pomembnejših artefaktov iz požara glede na izkušnje na Danskem. Prav tako so predstavili požarnovarnostne ukrepe pri prenovi Plečnikove hiše, kot tudi kakšni pasivni, aktivni in organizacijski ukrepi morajo biti izvedeni v dotičnih stavbah. 

Na peterico muzejev v Ljubljani smo se obrnili z vprašanji, kako je v njihovih ustanovah (in zgradbah) poskrbljeno za požarno varnost.

Slovenski etnografski muzej

Tanja Roženbergar, direktorica Slovenskega etnografskega muzeja (SEM), meni, da so razmere glede požarne varnosti pri njih zadovoljive, pri čemer »sproti kontroliramo stanje v skladu s sprejetim požarnim redom. Dobro bi bilo, da bi nekatere sisteme tehnično nadgradili, za kar pa nimamo zadostnih sredstev.«

Tako imajo »v razstavni in upravni muzejski hiši imamo javljalnike požara, gasilne aparate, ki jih redno servisiramo, nameščeni so hidranti. V razstavni hiši je požarni red dodatno urejen z požarnimi vrati.«

Roženbergar ne smatra, da bi bil pri njih možen tak obsežen požar kot v Braziliji, a bi želela namestiti v stavbo avtomatsko gašenje z dušikom, »če bi imeli dovolj sredstev«. V skladu z zakonodajo imajo urejeno vso potrebno dokumentacijo: »to je Izjavo varnosti z oceno tveganja, za področje varstva pri delu skrbi pooblaščena oseba. Evakua cijski načrt je del dokumentacije, ki opredeljuje predvsem evakuacijo personala, Depojski pravilnik in navodila določajo režim varovanja muzejskega gradiva, tudi v primeru nesreče.«

V SEM ne hranijo »foto-dokumentacije o celotni zbirki, temveč imamo predmete fotografirane le delno (tiste, ki so na stalni razstavi in izbor iz posameznih zbirk). Digitalno dokumentacijo hranimo na dveh mestih v dveh ločenih stavbah, v upravni hiši in v razstavni hiši.«

Narodni muzej Slovenije

V Narodnemu muzeju Slovenije zagotavljajo, da v njihovih prostorih »dosledno upoštevamo merila, ki nam jih nalaga zakonodaja, vse je urejeno in vzdrževano po standardih in predpisih«. Ker se muzej nahaja v več stavbah, je opremljenost različna: »v njihovih različnih delih se glede na namembnost nahajajo različni detektorji, javljalniki in gasilne naprave, imamo vse našteto (le samodejnih pršilnikov vode ni).«

Dalje so poudarili, da kljub temu »da je stavba Narodnega muzeja Slovenije kulturni spomenik in zanjo veljajo omejitve, v največji mogoči meri skrbimo za protipožarno varnost in ji namenjamo veliko pozornosti: v razstavnih dvoranah ni (hitro) gorljivih materialov, vso nameščeno protipožarno opremo redno kontroliramo in vzdržujemo, imamo izobraževanja … Kljub temu je vsaka situacija specifična in težko bi si upali trditi, da tak požar pri nas ne bi bil mogoč.«

Prav tako imajo izdelan narejen krizni načrt, kot tudi vso e-dokumentacijo hranijo na ločeni lokaciji.

Prirodoslovni muzej Slovenije

Direktorica Prirodoslovnega muzeja Slovenije Breda Činč Juhant, ki se skupaj z Narodnim muzejem Slovenije nahaja v isti zgradbi (Rudolfinum), je glede požarne varnosti dejala, da so razmere »solidno urejene, glede na starost objekta«. 

Vseeno opozarja, da je prav zaradi starosti objekta in nenamenske uporabe največji problem preobremenjene elektro-inštalacije: »Ker je bil objekt zgrajen v času, ko še niso bili v veljavi takšni standardi požarne varnosti kot so sedaj, bi bilo zagotovo dobro nadstandardno namestit dodatne sisteme aktivne požarne zaščite.« 

Sedaj imajo v muzejskih prostorih nameščene javljalnike požara in varnostno razsvetljavo, s čimer zagotavljajo hitro odkrivanje požara ter evakuacijo ljudi. Zaposleni so dobro usposobljeni za uporabo s pomočjo ročnih gasilskih aparatov, hkrati pa je požarni signal posredovan Gasilski brigadi Ljubljana. Činč Juhant je še povedala, da »glede na omejena sredstva toliko večjo pozornost namenjamo organizacijskim ukrepom. Izvajamo periodična usposabljanja zaposlenih iz požarne varnosti, usposobljene imamo osebe za gašenje začetnih požarov in izvajanje evakuacije, vsako leto se izvede vaja evakuacije in pa imamo določeno zbirno mesto na prostem.«

Večji problem, s katerim se soočajo, so »dislocirani depoji, koder zaposleni kljub usposobljenosti praviloma ne morejo ukrepati, ker so v depojih zgolj občasno prisotni.« Direktorica muzeja si želi izdelavo študije, »ki bi pokazala (glede na dejavnost, število oseb, zasedenost objekta, ...) ali je sistemov požarne zaščite dovolj in če, katere dodatne sisteme bi bilo potrebno namestiti, glede na trenutno aktualne in veljavne predpise in standarde.«

Vseeno bi največjo nadgradnjo v požarni varnosti dosegli, če bi uresničili projekt novogradnje v Biološkem središču v Ljubljani, »ki bi tudi s stališča požarne varnosti izboljšala stanje Smiselno bi bilo kupiti vsaj ognjevarno kovinsko opremo za depojske zbirke. Idealno bi bilo, da bi z investicijo, predvidoma z že omenjeno dolgo načrtovano novogradnjo, poskrbeli za ustrezne prostore v državni lasti  – v projektni dokumentaciji so npr. predvideni prostorsko ločeni deli depojev glede na vrsto gradiva (s požarnimi vrati , predvsem ločen prostor s snovmi, ki predstavljajo grožnjo za okolico (npr. vnetljive snovi). Gre v prvi vrsti za zoološke preparati shranjene v etanolu. Tu so potrebni posebni varnostni standardi, ki jih v različnih muzejih rešujejo zelo različno. Prostor naj bi bil optimalno pregrajen na manjše enote (lokalizacija požara) in učinkovito izoliran od ostalih zbirk oz. druge okolice.« V muzeju imajo izdelan požarni red, ki ga tudi praktično izvedejo na vajah. 

Izpostavlja, da foto-dokumentacija za muzejsko zbirko obstaja le v manjši meri: »Zaradi pomanjkanja sredstev - tako za delo (kadri) kot za program - pretežni del zbirk sploh še ni digitaliziran. Težave se zavedamo, žal pa jo rešujemo zelo počasi - kot nam možnosti dopuščajo. Na normalizacijo razmer v naravoslovnem muzealstvu smo opozorili že pred požarom v Braziliji, in sicer z izjavo Naravoslovna skupnost proti drugemu aleksandrijskemu požaru.

Mestni muzej Ljubljana

Iz Mestnega muzeja Ljubljana, ki je del Muzeja in galerij mesta Ljubljana, so sporočili, da »požarno varnost zagotavljamo z gasilniki na prah in CO2, hidranti, napravami za avtomatsko odkrivanje in javljanje požara, požarnimi vrati in sistemi avtomatskega gašenja z gasilnim plinom. Požarno varnost bi lahko nadgradili v smeri pokritja vseh lokacij z napravami za avtomatsko odkrivanje in javljanje požara in sistemi za avtomatsko gašenje z gasilnim plinom. Digitalno inventarno knjigo in muzejsko bazo podatkov hranimo na rezervni lokaciji oz. strežniku, ki je lokacijsko dislociran.«

Muzej novejše zgodovine Slovenije

Muzej novejše zgodovine Slovenije (MNZS), ki se prav tako nahaja v nenamenskih prostorih, ocenjuje, da je požarna varnost različno zagotovljena, glede na prostore: »Ponekod so zelo dobre, drugje zadovoljive, v nekaj primerih pa manj zadovoljive. Glavni problem (kot verjetno pri večini drugih muzejev) je v samih objektih, ki primarno niso bili namenjeni za muzej ter pomanjkanju prostora, ki se občasno pokaže v obliki težje prehodnosti nekaterih prostorov.«

Trenutno tako ima muzej nameščene detektorje dima, javljalnike požara, medtem ko imajo v prostorih Državnega depoja v Pivki nameščena tudi požarna vrata. Tudi ta muzej nima avtomatskih gasilnih naprav, ampak samo ročne gasilne aparate na CO2 in prah, ter več omaric (hidrantov) s priključki.

Glede na poročila iz Brazilije ocenjuje, da stanje v MNZS »sicer ni idealno vendar vseeno neprimerno boljše. Vedno nam primanjkuje prostora, dobra pa bi bila tudi vsaj vgradnja protipožarnih vrat s protipožarnimi tesnili).«

Tudi oni imajo izdelano potrebno dokumentacijo, kot tudi načrt evakuacije: »Nekaj oseb iz muzeja se redno usposablja za prvi odziv ob primeru požara. Z izjemo ustnega dogovora med zaposlenimi pa nimamo posebnega načrta za evakuacijo predmetov. V zadnjem letu se je nekaj zaposlenih udeležilo več predavanj oz. delavnice na to temo, kjer so bili predstavljeni tudi primeri iz tujine.« Prav tako imajo tudi oni le delno foto-dokumentirano muzejsko zbirko.

Da ne bo prepozno

Kot je razvidno iz odgovorov ljubljanskih muzejev, imajo vsi potrebno osnovno opremo za požarno varnost, kar vsaj na papirju zagotavlja določeno stopnjo varnosti. A glede na pretekle dogodke in neprecenljivo kulturno bogastvo, ki se nahaja v muzejskih depojih, bi morala vlada zagotoviti več denarja za še več opreme in s tem povečanje varnosti.