S pomočjo BND, ustašev in starih zamer: Kako je nemška želja po razgradnji SFRJ pospešila priznanje neodvisne Slovenije

Devetnajstega decembra pred 30. leti je prva večja in vplivna država priznala Slovenijo. To je bila Nemčija.

Skoraj pol leta je torej minilo od slovenske razglasitve neodvisnosti in do trenutka, ko je Slovenija pričela pridobivati mednarodna priznanja.

V Sloveniji sicer velja uradna dogma, da je bila Slovenija »država« že z dnem razglasitve, toda ne po mednarodnem pravu in ne v očeh večine sveta to še ni bila več mesecev.

Slovenci imamo srečo, da sta v času našega osamosvajanja Nemčijo vodila Kohl in Genscher, na pa Merklova. Če bi bila ona, ne bi bilo nič.

— Tomaž Terček (@Tercekto2) October 5, 2021

Velik časovni razkorak kaže, da mednarodna skupnost tudi tedaj (enako kot danes) ni odobravala enostranskih odcepitev in uporabe sile, ki je bila uporabljena tudi v slovenskem primeru.

Namesto z dogovori, kot bi bilo v primeru države, v kateri je več narodov že uresničilo svojo pravico do samoodločbe (npr. v ZSSR, Čehoslovaški...), pa je v primeru Slovenije v začetku prišlo do enostranske odločitve, ki je bila v nasprotju z mednarodnim pravom.

Toda Slovenija je imela srečo, ker SFRJ nato ni (pa čeprav zmanjšana) obstala, kar bi zelo otežilo ali celo onemogočilo mednarodna priznanja, pač pa je ob ponovitvah podobnih enostranskih ravnanj razpadla, razpadi pa so »neproblematični« s stališča mednarodnega prava.

To je vplivalo tudi na podobne druge odločitve v tem času in po vsem ozemlju nekdanje SFRJ se je pričel plaz bolj ali manj uspešnih »osamosvojitev.«

Nekatere so nato izginile v vihri vojne (SAO Krajina in AP Zahodna Bosna), druge so nastale znotraj novih držav (Republika Srbska in Federacija BiH znotraj BiH), nekatere so po slovenskem vzgledu prav tako razglasile enostransko odcepitev, ki ostaja odprt problem še vse do danes (Kosovo od Srbije), druge pa so bile priznane podobno kot Slovenija, na podlagi mnenja Badinterjeve komisije, da je država razpadla (Hrvaška, Makedonija) ali na podlagi dogovorjenega referenduma (Črna gora).

V tistem času so se sicer svetovne velesile ukvarjale z razpadom Sovjetske zveze (SZ). ZDA pa so se ukvarjale s tem, kako umiriti cene nafte in z zalivsko vojno.

Pri priznanju Nemčije gre za pomemben korak, saj je bil to signal, da bi ji lahko sledile še druge pomembne države v Evropi.

Osamosvojit se bomo moral osamosvojiteljev. Ne bo šlo drugač.

— Nice Person-Not at all! (@NicePersonNot) November 8, 2021

Na 19. december sta Slovenijo priznali tudi Islandija in Švedska, s tem, da je priznanje Švedske in Nemčije uradno začelo veljati skupaj s preostalimi članicami Evropske skupnosti (ES) 15. januarja 1992.

Toda ZDA, ki so korake Nemčije kritizirale, so s priznanjem Slovenije čakale še več mesecev za Nemčijo.

Badinterjeva komisija je šele od 7. decembra 1991 do 13. avgusta 1993 izdala petnajst pravnih mnenj. Njeno stališče je bilo, da je Jugoslavija razpadla, da je na njenem ozemlju nastalo pet enakovrednih držav naslednic in da Srbija s Črno goro ne more biti edina naslednica.

Komisija je tudi določila, da so meje med novonastalimi državami tam, kjer so bile republiške meje, in da se lahko menjajo samo dogovorno, ne s silo.

To načelo so nato številne evropske države poteptale v primeru Kosova.

Rusija je to dejstvo vzela na znanje in enostransko ravnala v primeru Gruzije in Ukrajine –, kar je zgodba, ki se še nadaljuje prav te dni in bo imela še veliko širše geopolitične posledice.

Nema u crnu goru života dok se ne poništi priznanje takozvanog kosova

— batasjoni (@bagzibagzii) December 22, 2021

Mnogi ozemeljski spori pa so ostali odprti in so med vsemi naslednicami nekdanje SFRJ nerazrešeni še vse do danes.

Nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher je dosegel, da je svet Evropske unije sklep o priznanju Slovenije sprejel 16. decembra, veljati pa je začel 15. januarja 1992.

Druge države so temu sledile, toda z velikimi zamudami.

Šele 14. februarja je Slovenijo priznala Rusija, in skoraj dva meseca zatem, 7. aprila nato še Združene države Amerike. Nato je 27. aprila Slovenijo priznala še Kitajska.

Slovenska zastava je pred zgradbo Združenih narodov zaplapolala šele 22. maja 1992, ko je Slovenija postala 176. polnopravna članica Organizacije združenih narodov (OZN).

Kljub mnenju Badinterjeve komisije, da je SFRJ razpadla pa je bilo za organe OZN pred sprejemom naslednic SFRJ v članstvo zelo pomembno in odločilno za sprejem tudi sporočilo ZRJ, da nima nobenih ozemeljskih pretenzij do drugih republik.

Zanimiva dejstva v zvezi z nemško politiko na Balkanu pa je že leta 1999, v knjigi »Pot v vojno« razkril nekdanji svetovalec nemških Zelenih in zgodovinar Matthias Kinzel.

V pogovoru za beograjski Ekspres je poudaril, da je bil razpad SFRJ v pomembni meri poskus Nemčije, da znova zavzame pomembno mesto na svetovnem parketu.

»Začelo se je z izoliranim priznanjem Slovenije in Hrvaške, kar je izzvalo kritike zahodnih sil. Ameriški State Department je vojno v BiH označil za Genscherjevo vojno, po tedanjem zunanjem ministru Nemčije Hansu Dietrichu Genscherju,« je opozoril.

Po njegovi oceni je zato Nemčija zelo aktivno sodelovala v razgradnji Jugoslavije.

Ta je z razpadom SZ tudi za zahodne države postala manj pomembna.

kupovali ste priznanje Slovenije: Vatikanu gozdove, Francozom zavarovalnice, Nemcem fabrike, Belgijcem banke..... ti pa v kleti čakal, kaj bo

— Elart9 (@Elart91) December 22, 2021

Po drugi strani je Jugoslavija nastala dvakrat, prvič po nemškem porazu v prvi svetovni vojni in drugič znova po nemškem porazu v drugi svetovni vojni.

Nemški politiki so si tudi zato želeli, da Jugoslavija izgine, saj so jo videli kot državo, ki so jo oblikovali tudi Srbi, ki so se jim ob zadnjih dveh vojnah postavili po robu, opozarja Kinzel.

Tudi Jugoslavija pod Titom in pozneje je imela za njih smisel samo kot država, ki je tamponsko območje med vzhodnim in zahodnim blokom.

Padec Berlinskega zidu je to spremenil.

Zato so Nemci pomagali tistim, ki so se znotraj SFRJ med njeno najhujšo krizo upirali srbskim zamislim in njihovim poskusom (vsaj v začetku) ohranitve Jugoslavije.

»Ali Jugoslavija ni nastala leta 1918, po tem, ko je Nemčija izgubila v prvi svetovni vojni? Ali Jugoslavija ni bila drugič oblikovana kot rezultat nemškega poraza v drugi svetovni vojni? In ali Srbi niso neposredno prispevali k nemškemu porazu? Moja knjiga kaže, kako nekateri elementi iz preteklosti lahko vplivajo na sedanje zunanjepolitične odločitve,« poudarja Kinzel.

Kinzel je opozoril tudi na spomine nekdanjega zunanjega ministra Nemčije Klausa Kinkla, ki je poročal, da so se v času jugoslovanske krize konec 80. let vse pomembe nemške odločitve izvajale v povezavi med nemško obveščevalno službo BND in centrom Iva Krajačića ter ustaši.

Na tej podlagi se je nato razvilo tudi sodelovanje med albansko-kosovsko OVK in nemško tajno službo BND.

Ameriški in nemški načrti so se v začetku razlikovali, šele nato so ZDA vse bolj prevzemale nemško politiko. To se je nato videlo še pred odločitvami glede priznanja Kosova.

V tem času, pred letom 1999, so bile »razlike med Nemčijo in ZDA večje kot razlike med ZDA in Rusijo«, poudarja Kinzel, kar se danes res zdi težko razumljivo.

Kako je pa junaku ime? Adolf? Anders? https://t.co/AqObX2enIj

— Bogdan Biščak (@Fitzroy1985) November 7, 2021

Še lastnega zmazka niso sposobni :(

— Ivan Kranjc (@dragnslyr_ds) November 7, 2021

To je bil čas, ko je »združena Nemčija iskala načine, da poveča svojo moč, medtem ko je bila Amerika, kot sila statusa quo, zainteresirana, da se svetovni red obdrži v že določenih mejah. Nemčija pa je želele spremeniti meje na Balkanu. Slogan, pod katerim so opravičevali to opredelitev je bila 'pravica do samoodločbe',« pojasnjuje nemški zgodovinar.

In ker je bil v Sloveniji leta 1990 organiziran referendum o neodvisnosti (poznejše v BiH pa so v Berlinu, razen tistega o neodvisnosti države - ignorirali!), je bil to velik argument na strani tistih v Nemčiji, ki so podpirali neodvisnost Hrvaške in Slovenije.

In vse to je v pravem trenutku pomagalo, da je bila Slovenija naposled priznana kot neodvisna država.