Računi brez krčmarja: Fantazijski spisi propagandistov in trije realni scenariji za konec vojne v Ukrajini iz perspektive Rusije

Po zmagi Donalda Trumpa se je v zahodnih medijih razpasla manira fantastičnih predvidevanj o morebitnem hitrem koncu vojne v Ukrajini.

Pri vseh teh precej otročje napisanih in pogosto zelo fantazijskih spisih, ki jih radi povzemajo tudi slovenski natovski propagandisti je skupno to, da zanikujejo realnost in neprijetna dejstva, predvsem pa »štartajo« iz zgrešene predpostavke, da so ZDA še vedno edina supersila, ki bo Vladimirja Putina nekako postavila na realna tla, zagrozila Rusiji ali pa Rusiji in Ukrajini od zgoraj, iz nadrejenega položaja dala nekakšno ponudbo, ki jo obe državi ne bosta mogli zavrniti.

Pri tem Rusijo in Ukrajino postavljajo v enakovreden položaj, kar pa je seveda daleč od resničnosti, v kateri je Ukrajina iztrošena in pohabljena marioneta zahoda, Rusija pa supersila z največjim arzenalom jedrskega orožja na svetu.

Vse te zahodne teorije o hitrem koncu vojne v Ukrajini po 20. januarju so seveda zgolj neresne, pobožne želje njihovih avtorjev, ki niso vredne niti (elektronskega) papirja, na katerem so napisane. 

Enako tudi zgodbice o tem kako naj bi za temi ameriškimi mirovnimi predlogi stal Kremelj, ki preko agentov v okolici Trumpa ali celo s Trumpom kot agentom Putina vodil zahod v napačno smer.

Gre za dokazane laži, ki pa jih slovenski natovski propagandisti v slovenskih medijih radi ves čas reciklirajo.

Gre za račune brez krčmarja. In krčmar so v tej vojni Rusija. Ne ZDA.

Vojne imajo seveda svojo logiko, še posebej tiste, ki so eksistencialne in jih vodijo ogrožene velike sile, kot je Rusija.

Kot opozarja ameriški polkovnik Douglas Macgregor je možnost, da Rusija to vojno na svojih mejah izgubi enaka možnosti, da ZDA izgubijo vojno zoper Mehiko.

Povedano drugače: nikakršna.

Kljub temu pa praznoglavi evropski politiki in evropski komisarji, kot so nova »zunanja ministrica« EU Kaja Kalas ali pa šefica EK in ginekologinja »Ursula von der Lugen«, ki se jim je sedaj pridružila tudi slovenska komisarka Marta Kos, nadaljujejo s prav to zgrešeno politiko zadajanja strateškega poraza Rusiji.

Paradiranje evropskih vojakov po Ukrajini, vstop Ukrajine v NATO, zgolj začasna odpoved ozemljem ki jih je Ukrajina že izgubila, da bi se lahko v naslednjih letih bolje oborožila – vse to se seveda ne bo zgodilo.

Ta sklep temelji na razumevanju odnosov v svetu na podlagi realistične teorije mednarodnih odnosov in ocen različnih komentatorjev, ki ji pripadajo in jih pogosto navajamo tudi na Insajderju.

Vojna bo zato trajala, dokler Rusija ne bo dosegla svojih ciljev in dosegla novega dogovora, v kateri bo Ukrajina, ali pač to, kar bo od nje sploh še ostalo, pristala na status demilitarizirane, nevtralne in nadzorovane države.

Če ne, bo edina pot za Rusijo nadaljevanje spreminjanja Ukrajine v nefunkcionalno, propadlo državo, ki bo iz leta v leto večje breme predvsem za EU.

V nasprotju z zahodnimi pobožnimi željami o koncu vojne v Ukrajini po »zahodnih« receptih pa ruska publikacija Vzglyad pogosto prinaša poglede tistih strokovnjakov za mednarodno politiko, ki so precej blizu ruskim vladajočim krogom.

Eden od njih je bil objavljen 3. decembra.

Ta mnenja so pomembna, kajti Rusija je danes na sedežu voznika v rusko - ukrajinski vojni. To niso ZDA, kot po inerciji in navajeni na svetovna razmerja iz unipolarnega momenta naivno ocenjujejo številni zahodni in slovenski komentatorji.

Avtor zadnjega pomembnega ruskega eseja, ki si zasluži pozornost je Gevorg Mirzayan, gostujoči profesor na Finančni univerzi ter raziskovalec Inštituta za ameriško-kanadske študije v Moskvi, na njega pa nas je opozoril odličen avstralski novinar, ki živi v Moskvi, John Helmer.

Esej z naslovom »Kakšen bo konec hladne vojne 2.0« razkriva korenine sedanjega konflikta in tri možnosti za njegovo končanje, ki pa so precej drugačne od fantazij zahodnih komentatorjev.

Začne se z dejstvom, da sta točno pred 35 leti na Malti takratna voditelja supersil George H.W. Bush in Mihail Gorbačov razglasila konec hladne vojne.

Razglasila sta nastop dobe »trajnega miru«, kjer ideološke razlike ne bodo več pomembne.

»Danes postaja jasno, da sta strani povsem različno razumeli bistvo sporazuma. Pa tudi pogoje za konec vojne – opredelitev, kdo jo je dobil, kdo izgubil in kakšna naj bo nadaljnja struktura tega »trajnega miru«.

Moskva in Washington sta imela sprva diametralno nasprotna pristopa k temu vprašanju. Združene države so enostransko razglasile svojo brezpogojno zmago – »z božjo milostjo«, kot je George H.W. Bush je rekel leta 1992 – v hladni vojni. In ta zmaga bi morala z vidika Združenih držav pomeniti začetek neskončne dobe ameriške globalne prevlade. Enopolarni svet, univerzalno širjenje ameriških vrednot – in konec zgodovine, ki ga je razglasil Francis Fukuyama,« za Vzglyad pojasnjuje Dmitrij Suslov, namestnik direktorja Centra za integrirane evropske in mednarodne študije Visoke ekonomske šole.

Konec zgodovine v tem primeru ne pomeni nekakšne globalne apokalipse, temveč konec svetovnega tekmovanja idej (kar je zgodba pravzaprav tudi bila). To se je po mnenju ZDA končalo s popolno in večno zmago liberalnodemokratskega modela, ki (po porazu najprej fašizma, nato pa še sovjetskega projekta) ni imel več tekmecev. In prihajalo je obdobje, ne samo ameriške nadvlade, ampak popolne prenove sveta v skladu z ameriškimi vrednotami, pogledi in interesi.

Po tem načelu ZDA delujejo že od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Vojne v Jugoslaviji, vmešavanje v notranje zadeve vseh držav (tudi Rusije), poskusi izsiljenja priznanja hegemonije ZDA in njene pravice, da sama odloča o usodi »osvojenega« sveta.

Rusija se s tem pristopom ni strinjala niti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v času Jelcina. Najprej z obsežno širitvijo Nata na vzhod.

V desetletju 2000–2010 je bilo temu dodano vmešavanje ZDA v zadeve postsovjetskega prostora, vključno s serijo barvnih revolucij.

Hkrati je Moskva skušala zadevo rešiti na miren način – torej se dogovoriti o pravilih igre. Na primer s predlogom novega sistema kolektivne varnosti od Lizbone do Vladivostoka.

 »Z vidika Moskve se je hladna vojna končala s prostovoljnim pristankom velikih sil, da končajo konfrontacijo. In hladno vojno bi moral nadomestiti večpolarni svet, v katerem bi morali Rusija, ZDA in drugi centri moči enakopravno oblikovati nov svetovni red, izvajati globalno upravljanje, ohranjati mednarodno varnost in tako naprej,« pravi Suslov.

Vendar so si v ZDA stališče Moskve razlagali drugače. »Rusko nestrinjanje z ameriško hegemonistično politiko v ZDA je bilo dojeto kot ponovitev revizionizma in poskus Rusije, da ponovno napiše zgodovino konca hladne vojne. Zato je bilo potrebno pregledati njegove rezultate, tudi z uporabo vojaške sile,« dodaja Suslov.

In to je sčasoma pripeljalo do ponovnega začetka hladne vojne – ali kot pravijo nekateri strokovnjaki, hladne vojne 2.0. Toda zdaj je ta videti veliko bolj nevarna kot prejšnja.

ZDA tako kot prej poskušajo Rusiji zadati strateški poraz. Kot takrat se uporabljajo sankcije in druge metode pritiska. Toda sedaj konfliktno območje ni na obrobju – torej v državah tretjega sveta, temveč v prostoru ene od rivalskih sil. V tem primeru Rusije, katere suvereno ozemlje zaseda Ukrajina, ki jo oborožujejo, financirajo in usmerjajo ZDA.

»V zadnji hladni vojni se je konfrontacija v osrednjem sektorju štela za polno globalne vojne, zato se je v praksi konfrontacija usmerila na obrobje. Zdaj pa se odvija tako na obrobju (na primer teroristična ofenziva v Siriji) kot v osrednji smeri – torej v Ukrajini,« pravi Suslov.

Poleg tega je kakovost ameriških državnikov strmoglavila.

Sedanje elite ZDA, vzgojene v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ameriške nadvlade, niso le nepripravljene na nekakšen kompromis (to je, da Rusiji priznajo pravico do njenih nacionalnih interesov); pa tudi niti ne razumejo popolnoma vseh tveganj odsotnosti kompromisa.

Najprej seveda, da obstaja nevarnost jedrske vojne.

Obstajajo le tri možne možnosti za konec hladne vojne 2.0. Prvi, najstrašnejši in nikomur na svetu potreben, je njegovo prelitje v vročo vojno in nato v termonuklearno fazo.

Druga možnost je zadajanje strateškega poraza ZDA s strategijo tisoč rezov (regionalne vojne na postsovjetskem prostoru, Bližnjem vzhodu in vzhodni Aziji, ki se bodo spremenile v razkol ameriške družbe in povzročile notranjo destabilizacijo).

Tega izida tudi ne potrebujejo odgovorne velike sile. Vsaj ne zato, ker bo vodilo v svetovno gospodarsko krizo, saj so Združene države drugo največje gospodarstvo na planetu.

jedrska_vojna.jpg

Najboljši konec hladne vojne 2.0 je lahko – in bi moral – biti tretja možnost. To je tisti, ki ga je Rusija prvotno imela v mislih v preobleki ZSSR v tistem času, pred petintridesetimi leti.

Ta finale se lahko formalizira z novim sporazumom med Rusijo in ZDA (pa tudi Kitajsko, Iranom in drugimi velikimi silami).

Kot del takega sporazuma bosta strani razglasili konec nove hladne vojne, vendar tokrat s skupnim razumevanjem pogojev svojega sporazuma.

Tudi v Združenih državah bodo to razumeli kot poraz – v resnici pa bo univerzalna zmaga.

Združene države morajo opustiti svoje zahteve po svetovni hegemoniji in postati običajna velika sila. Eden od polov večpolarnega sveta.

In v tem večpolarnem sistemu bosta strani v medsebojnih odnosih združevali rivalstvo in sodelovanje. In v tem izidu bo skupaj z drugo hladno vojno tudi prva popolnoma končana,« konča svoj esej Gevorg Mirzayan.

Katero različico nadaljevanja sedanje hladne vojne bodo zahodni politiki izbrali, je odvisno od le od njih in njihovih volivcev.

Trenutno izbira, kot kaže, poteka le med prvo in drugo možnostjo, za obe pa si zelo prizadevajo praktično vsi evropski politiki in mediji, vključno s slovenskimi - čeprav bi bila za ves svet najboljša tretja.