REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

TaTrenutek -
Rusija sprožila serijsko proizvodnjo mobilnih atomskih zaklonišč (VIDEO) Zapri 

Prispevek Luke Lisjak Gabrijelčiča k zagovoru zahodne blaznosti (prekinitve mirovnih pogajanj v Carigradu)

Prispevek Luke Lisjak Gabrijelčiča k zagovoru zahodne blaznosti (prekinitve mirovnih pogajanj v Carigradu)Rokovanje Vladimirja Zelenskega in Vladimirja Putina - ki ga v resnici ni bilo... Montaža:The Times, posnetek zaslona

Igor Koršič se je odzval na razmišljanje Luke Lisjak Gabrijelčiča v Delu.

Kot je to v zadnjem času že običajno pa v redakciji SP Dela, kjer kot pomočnik Bojana Budje urednikuje Ali Žerdin, razmišljanj, ki se ne skladajo z ocenami njihovih urednikov pogosto ne objavljajo.

Kaj to pomeni za ugled in verodostojnost tega nekoč pomembnega časnika, bodo bralci presodili sami. Da pa javnost ne bi ostala brez tehtnega razmišljanja, ki izpodbija sklepe Delovega in pred kritikami z uredniškimi manevri zaščitenega kolumnista, Koršičev odziv objavljamo v nadaljevanju. Uredništvo

Pogajanja v Istanbulu med Ukrajino in Rusijo Vir: Telegram, Sputnik
Pogajanja v Carigradu med Ukrajino in Rusijo. Vir: Telegram, posnetek zaslona

Pogajanja med Ukrajino in Rusijo o premirju leta 2022, niso spodletela, kot piše Luka Lisjak Gabrijelčič  v Delu v članku »Radiografija spodletelih mirovnih pogajanj«, ampak so bila skoraj gotovo spotaknjena.

Lisjak Gabrijelčič z »radiografijo« le na videz poglobi »spodletela« mirovna pogajanja, ki so se končala z odhodom ukrajinske delegacije maja 2022 v Carigradu. V resnici jih uskladi z zahodno propagando.

Pri tem se sklicuje na članek, ki sta ga nedavno na to temo spisala dva Američana, politolog Samuel Charap in zgodovinar Sergej Radčenko v reviji Foreign Affairs.

Revija velja za najbolj vplivno na ameriško zunanjo politiko, je tesno povezana z ameriškim establišmentom.

Če bi bilo premirje sklenjeno, bi bilo ohranjenih okoli pol milijona življenj mladih Ukrajincev, pet do desetkrat manj Rusov, večmilijonske množice ukrajinskih beguncev bi ostale doma, ne bi bila uničena ukrajinska vojna infrastruktura, mesta in vasi na bojni črti, Ukrajina bi ohranila svojo ozemeljsko celovitost, večina ukrajinske zemlje ne bi bila v rokah Blackrocka … Podatki o pogajanjih, ki so bila skoraj uspešna, so skrajno neprijetni za Zahod.

Lisjak Gabrijelčičev namen je diskvalificirati ta, za Zahod čedalje bolj ženantna pogajanja, katerih vsebino so nedavna objavili. S svojim poklicem »zgodovinar« naj bi propagando ozaljšal z akademskim in znanstvenim statusom.

Danes je namreč že dokazano, da tista pogajanja niso »spodletela«, ampak jih je ustavil emisar ZDA, tedanji britanski premier Boris Johnson.

Ukrajinci in Rusi so se namreč že sporazumeli glede glavnih točk: nevtralna Ukrajina in avtonomija Donbasa v zameno za mednarodno garancijo varnosti.

Če bi bilo premirje sklenjeno, bi bilo ohranjenih okoli pol milijona življenj mladih Ukrajincev, pet do desetkrat manj Rusov, večmilijonske množice ukrajinskih beguncev bi ostale doma, ne bi bila uničena ukrajinska vojna infrastruktura, mesta in vasi na bojni črti, Ukrajina bi ohranila svojo ozemeljsko celovitost, večina ukrajinske zemlje ne bi bila v rokah Blackrocka …

EU in ZDA ne bi zmetale v to vojno na  tisoče milijard EUR, energija v Evropi bi bila vsaj pol cenejša, Nemčija bi ostala industrializirana, inflacija bi ne najedala zahodnih gospodarstev, Rusi ne bi bili zavezniki Kitajske in Severne Koreje …, ne bi nam grozil, kot še nikoli doslej, jedrski spopad in uničenje sveta.

Vendar tudi ne bi bilo samozadostnega in hitro rastočega ruskega gospodarstva, ne bi bilo izstopanja globalnega juga iz dolarskega občestva, svet bi bil še naprej monopolaren, ne bi bilo eksplzivne rasti BRICS-a, številne afriške države bi še naprej ostale v postkolonialnem položaju… Po drugi strani bi morda že potekali prvi spopadi ZDA in nas s Kitajsko …

Vsekakor je za LLG bilo nujno reinterpretirati verjetnost uspešnih pogajanj v skladu s teorijo o kislem grozdju: Saj bi zaključena pogajanja po tem gledanju gotovo bila neuspešna za Ukrajino, ker poznamo ruske, imperialistične, ekspanzionistične prevarante, ki dejansko s figami v žepu niso zares nudili varnostne garancije …

Presenetljivo pri tem je, da je članek obeh ameriških avtorjev izčrpna in korektna predstavitev dejstev, saj so jih doslej mainstream mediji, uradna Amerika in njihovi evropski vazali, tajili.

Da so pogajanja bila in da jih je prekinil Boris Johnson, so že dolgo tega poročali gostitelji Turki, nekdanji izraelski premier Bennett ter vodja ukrajinske delegacije David Arakhamia.

Putin pa je objavil dogovorjeni osnutek. Ker so bili objavljeni vsi ti podatki, je bilo, tako se zdi, za LLG nujno omejiti škodo za Zahod. (damage control).

Po drugi strani po vsej verjetnosti pa objava članka v Foreign Affairs pomeni, da ZDA pripravljajo teren za mirovna pogajanja.

Na kar namiguje tudi naslov članka v reviji: »Pogovori, ki bi lahko ustavili vojno. Skrita diplomacija, ki ji je skoraj uspelo - prinaša lekcije za bodoča pogajanja.«

Interpretacija dejstev v Foreign Affairs je jasno blizu uradni ameriški, vendar je kljub temu še eden znakov, da se ameriška stran zaveda, da je vojno izgubila in da so pogajanja neizogibna.

Ob tem pa je slovenski zgodovinar, seveda bolj papeški od papeža, izkoristi članek v Foreign Affairs za izrazito bolj anti-rusko, kar hudo rusofobno stališče, kot je tisto od obeh ameriških avtorjev.

Tako naš zgodovinar brez zadrege izhaja iz stališča, da je naša stran brezmadežna, dobra, dobronamerna, ruska pa sumljiva, če ne že kar kriva za vse, sposobna zgolj blefov in prevar. In butalnih pokolov nedolžnih civilistov. Vse v skladu z manihejsko logiko zahodne propagande.

Tako naš zgodovinar brez zadrege izhaja iz stališča, da je naša stran brezmadežna, dobra, dobronamerna, ruska pa sumljiva, če ne že kar kriva za vse, sposobna zgolj blefov in prevar. In butalnih pokolov nedolžnih civilistov. Vse v skladu z manihejsko logiko zahodne propagande.

V podnaslovu in prvem stavku članka* Luka Lisjak Gabrijelčič (LLG) z uporabo zmerljivk »šarlatan« in »putinospravaški«, (kar je baje domislica Gregorja Golobiča), da vedeti, da je tarča njegovega napada tudi naš t. i. »mirovniški diskurz«, kamor sodimo vsi tisti, ki nasprotujemo zahodni vojaški pomoči Ukrajini ali bolje, samopomoči Zahoda v njegovi vojni z Rusijo, do poslednjega Ukrajinca.

Take diskvalifikacije, ki so postala stalna praksa na Zahodu, imajo očiten cilj, onemogočati vsak argumentiran dialog o ključnih vprašanjih našega časa. Kar je gotovo namen, zapisan v priročniku stricev iz ozadja, ki vodijo to silno propagando in cenzuro, saj drugače ne bi bila mogoča tako popolna terminološka in časovna usklajenost in poenotenost.

To »naše« ni nikakršno proti ukrajinsko in pro-rusko ali celo proputinovsko stališče.

Če kaj, je pro-ukrajinsko, saj izhaja iz ocene, da pomeni vojaška pomoč Ukrajini zgolj podaljševanje prelivanja krvi v za Ukrajino izgubljeni vojni.

Ob očitno premočni Rusiji Ukrajina izgublja ogromno število vojakov (okoli 600.000 po oceni polkovnika Macgregorja) in čedalje več ozemlja.

Ob tem ne gre niti za podporo ruski invaziji. Večina »mirovnikov« invazijo obsoja in zvrača vso odgovornost zanjo na Putina, ki ga včasih  obtoži tudi tega in onega hudega.

Vsi »mirovniki« se pa verjetno strinjajo med sabo, da invazija ni bila niti »neizzvana« niti ni izvajana »s polno močjo«, kar zahodni politiki in mediji, kot rečeno, sumljivo poenoteno ponavljajo.

In da je zgodovinski kontekst nujen za razumevanje vseh konfliktov, razen vojne v Ukrajini, tudi genocida v Gazi.

Očitno propagandni mantri o »neizzvani« invaziji so pred kratkim dodali še »In full force«, s polno močjo. Kar je gotovo odziv na tiste kritike zahodne vojne z Rusijo, ki trdijo da 180.000 ruskih vojakov ni »full force«, in da se s tako malo vojaki, (en Rus na tri Ukrajince), ne da zasesti cele Ukrajine. In ob tem ogrožati še vso Evropo. Ta se kljub temu čedalje bolj očitno pripravlja na vojno.

Nato širitev - "Niti centimetra naprej!"
NATO obljuba »Niti centimetra naprej!«, nato pa širitev proti mejam Rusije. Vir: Posnetek zaslona

Pa pustimo dejstvo, da Putin nenehno ponavlja, da mu ne gre za ozemlje, ki da ga imajo več kot zadosti. Trdi, da zahteva le varnost za Rusijo, in za zaščito enakopravnih pravic ruso-fonih državljanov Ukrajine. Tako je vsaj bilo za časa prekinjenih pogajanj.

Generalni sekretar zveze NATO Jens Stoltenberg je lagal: nemški Spiegel je objavil zapisnik o obljubi zahodnih držav Sovjetski zvezi o neširjenju NATO pakta. Vir: Posnetek zaslona

Kar vse najbrž pomeni, da so Rusi res računali na predajo Zelenskega. In so se pri tem zmotili. Slabo so ocenili učinek delovanja NATA in zahodnih agencij, ki so vseh osem let po Maidanu intenzivno delali na vojaškem usposabljanju in opremljanju ukrajinske vojske.

Pri tem gotovo ni šlo brez moralno ideološkega »vzgajanja«.

Ali pa so hoteli Rusi le demonstrirati, da je bila prekoračena njihova rdeča črta? Tako mala ekspedicija ne bi mogla okupirati cele Ukrajine in pri tem celo ogrožati NATO, kar vse pripisujejo demoniziranemu Putinu.

Zalivska vojna nazorno kaže, kaj pomeni »full force«: en milijon ameriških vojakov nad Irak.

Kdor /ne/ poziva k premirju, a se ni pripravljen resno spoprijeti s tem/i/ vprašanj/i/, je »zgodovinar« le po imenu – v resnici pa je šarlatan.

Tako LLG piše o vsebini pogajanj: »Ta (avtorja) nikjer ne trdita, da je šlo za blef – a vse, kar opisujeta v nadaljevanju, vodi k temu sklepu«. Ja, lahko vodi k takšnemu sklepu, če verjamemo v brutalne Ruse in Ukrajince pacifiste.

LLG piše tudi: »V istem času je razkritje pokolov v Buči in Irpinu razvnelo ukrajinsko javnost in Zelenskemu še omejilo manevrski prostor za sprejetje sporazuma, ki bi bil sprejemljiv za Ukrajince.«

Nikjer niti namiga o možnosti, da je bil masaker v Buči morda izveden prav zato, da je omogočil odstop od pogajanj. Obstoje kredibilne analize masakra v Buči, ki ponujajo popolnoma drugačen zaključek od Zahodnih.

Seveda bi bila nujna mednarodna preiskava. Ta pa se Zahodu niti pod razno ne zdi potrebna. Zakaj le, če pa je vnaprej jasno, da Rusi lažejo, kradejo, špionirajo in masakrirajo civiliste. Ukrajinci pa vedno govore le čisto resnico in se zgolj in samo branijo pred neizzvanimi napadi.

»Mirovni sporazum iz Istanbula, kot ga v članku orišeta Charap in Radčenko, je verjetno najbližje 'dobremu miru', kar si ga smemo obetati oziroma nanj upati. Vendar postavlja ključno vprašanje za zahodne države in vse članice Nata: do katere mere smo pripravljeni jamčiti za varnost Ukrajine?« piše LLG. To varnost seveda ogroža le zla Rusija, kot je razvidno iz njegovih komentarjev. Morda je to res.

Ampak! Kaj pa dokazljiva zagotavljanja Gorbačovu o tistem znamenitem inču za katerega se ne bo širil NATO, zavrnitev Putina, ko se je leta 2003 zanimal o možnosti ruskega članstva v Natu, vabilo Ukrajini in Gruziji v NATO leta 2007, kaj pa odločno zavračanje EU sodelovanja Rusije v pogovorih o asociaciji Ukrajine EU?

Kaj pa poseg gibanja Svoboda v demonstracije na Maidanu? Kaj pa novi zakoni nove, pomajdanske ukrajinske Rade (parlamenta), ki omejujejo pravice ruskogovorečih?

Kaj pa 48 zažganih v Odesi in 14.000 pretežno civilistov, žrtev ukrajinskih izstrelkov na Donbas? 

Pokol ruskogovorečih prebivalcev Odese v Domu sindikata 2. maja 2014. Vir: Posnetek zaslona, X

Kaj pa zavrnitev Putinovih predlogov Natu o vseevropski varnostni arhitekturi tik pred invazijo? Kaj pa desetine centrov CIA v Ukrajini, o katerih je nedavno poročal NYT? 

Kaj pa pričevanje Victorije Nuland v ameriškem senatu o petih milijardah vloženih za spremembo režima v Ukrajini?

Kaj pa priznano blefiranje Hollanda in Merklove za pridobivanje časa za oborožitev Ukrajine pri dogovorih v Minsku?

In kako lahko EU s škandaloznimi in v nebo kričečimi hipokritičnimi dvojnimi merili v odnosu do Izraela in Rusije, očita karkoli komurkoli? Ali ni EU kanibalzirala prav vse vrednote, na katerih počiva in s katerimi se nadvse neslano širokousti?

Kdor /ne/ poziva k premirju, a se ni pripravljen resno spoprijeti s tem/i/ vprašanj/i/, je »zgodovinar« le po imenu – v resnici pa je šarlatan.

Igor Koršič

*Naslov članka: »Radiografija spodletelih mirovnih pogajanj«. Podnaslov: »Kdor poziva k premirju, a se ni pripravljen resno spoprijeti s tem vprašanjem,  je mirovnik le po imenu – v resnici pa šarlatan«. Prvi stavek članka: »Kdor spremlja diskurz, ki sam sebi pravi 'mirovniški', Gregor Golobič pa ga je posrečeno krstil za 'putinospravaškega', je verjetno slišal o spodletelih pogajanjih med Ukrajino in Rusijo spomladi 2022.« Luka Lisjak Gabrijelčič, Delo, sobota 20.4.2024

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke