Poslovil se je Marko Bulc, politik, ki je k demokratizaciji Slovenije pomagal - s svojim porazom

V 93. letu starosti je umrl nekdanji politik, ekonomist in partizan Marko Bulc. Aprila 1989 je kandidiral za predstavnika Slovenije v najvišjem državnem organu, predsedstvu SFRJ, vendar ga je premagal takrat skoraj neznani Janez Drnovšek, kasnejši dolgoletni premier in predsednik Slovenije.

Marko Bulc se je rodil 15. avgusta 1926 v Šmarjeških Toplicah. Njegova snaha je političarka Violeta Bulc.

Po upokojitvi je bil dejaven v civilnodružbenih združenjih, denimo v Forumu 21. Prejel je več državnih odlikovanj, bil pa je tudi nosilec partizanske spomenice 1941.

Marko Bulc (1926 - 2019) je kot član zveznega izvršnega sveta sooblikoval jugoslovanski družbenoekonomski sistem v skladu s spremembami jugoslovanske ustave, v partizanih pa je bil borec Gubčeve brigade, komandant bataljona Vojske državne varnosti (VDV) in načelnik štaba 1. brigade VDV. V JLA je bil zaposlen do leta 1953/54, ko je vpisal študij kemije na Univerzi v Ljubljani in leta 1959 diplomiral.

Bulc je bil član zveznega izvršnega sveta, tedanje jugoslovanske vlade, v obdobju od leta 1967 do 1971 in nato predsedstva SFRJ v obdobju od leta 1971 do 1974. Bil je dejaven na denarnem, bančnem in deviznem področju. V obdobju od leta 1974 do 1982 je bil vodja slovenske delegacije v zboru republik in pokrajin zvezne skupščine in obenem tudi član Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije.

Od leta 1982 do 1989 je bil tudi predsednik Gospodarske zbornice. Vendar pa je bil v novejši zgodovini Marko Bulc znan tudi po tem, da je prav s svojo kandidaturo in volilno tekmo proti tedaj neznanemu kandidatu Janezu Drnovšku sodeloval pri izbiri slovenskega člana predsedstva SFRJ, tedanjega najvišjega organa Jugoslavije.

To je bilo zelo pomembno, saj so do tedaj praviloma za funkcije kandidirali le po enega kandidata, toda Slovenija je že v tem času želela pokazati, da pluralizem jemlje resno in je tako omogočila kandidaturo več kandidatov.

Na volitvah so na koncu državljani lahko izbirali med Drnovškom in Bulcem. V tej tekmi pa Bulcu ni koristilo, da je bil med leti 1972–78 tudi predsednik Lovske zveze Jugoslavije, med leti 1985–88 pa predsednik Mednarodne lovske zveze (Conseil International de la Chasse et de la Conservation du Gibier), saj je tedaj Mladina objavila nekaj kritičnih zapisov o njegovih safarijih v Afriki. Ljudstvo je verjetno tudi zaradi tega raje glasovalo za neznanega Janeza Drnovška, ne pa za člana partijske nomenklature s številnimi funkcijami. Vendar je Marko Bulc športno prenesel poraz in se umaknil iz politike. S tem pa je prav tako pomembno sodeloval pri političnem procesu demokratizacije Slovenije.

Marko Bulc je za novejšo politično zgodovino Slovenije zato pomemben iz vsaj dveh razlogov. Prvič zaradi sodelovanja v prvi »pluralistični« volilni tekmi, ki je nakazala, kako bi lahko v Sloveniji izgledalo večstrankarstvo, drugič pa zato, ker je njegov primer morda prvič nazorno pokazal, da tudi skoraj absoluten nadzor nad mediji ni dovolj za zmago določene politike in da včasih vendarle zmagajo »outsiderji.«

Ta zgodba pa ima nauk tudi za sedanjost. Dokazuje namreč, da bi tudi v Sloveniji, celo če bi bili mediji danes popolnoma pod nadzorom ene politične opcije, kot pogosto navajajo politiki desnice, lahko zmagala tudi opozicija - če bi seveda ljudstvo to res želelo. Če ne, pomeni, da tudi opoziciji za zmago pogosto manjka še nekaj bistvenega.

Marko Bulc je tako s svojo kandidaturo nehote pomagal na oblast nekemu drugemu pomembnemu slovenskemu politiku – Janezu Drnovšku. Mož je leta 1989 postal predsednik Jugoslavije po antirefleksu.

 »Toda, ali je medijska vseprisotnost že dovolj za volilno zmago? Biblične zgodbe podajajo primero, ko mali David užene orjaškega Goljata, toda tudi slovenske volitve člana predsedstva Jugoslavije iz leta 1989 so prinesli nepredvidljivi obrat. Na eni strani je bil Marko Bulc, ljubljenec nomenklature, predsednik Gospodarske zbornice, ki so ga mediji razglašali kot bodočega primusa, na drugi pa mrki mož, ki je gledal v tla in nastopal brez lucidnega programa. A rezultat je bila šokantna zmaga Janeza Drnovška, razočarani Bulc pa se je za vedno umaknil iz politike,« je ta spopad v Mladini ocenil Bernard Nežmah.

»Marko Bulc je tako s svojo kandidaturo nehote pomagal na oblast nekemu drugemu pomembnemu slovenskemu politiku – Janezu Drnovšku. Mož je leta 1989 postal predsednik Jugoslavije po antirefleksu. Ljudstvo je glasovalo zanj, o katerem ni vedelo nič, le zato, da bi ne zmagal partijski kandidat Marko Bulc. In v resnici se ni zmotilo. Njegova popularnost je skokovito rasla, izjemno priljubljen je bil celo v Beogradu. Med nomenklaturo, ki je živela v slonokoščenem stolpu prestiža in privilegijev, je bil izjema ... Malo pred tem je odneslo admirala Mamulo, za katerega so rekruti med služenjem vojnega roka zgradili čudovito vilo pri Opatiji, admirala, ki je prav tako nonšalantno v času gospodarske krize prišel z idejo, da bi za nekaj milijard dolarjev skonstruirali nov supersonični avion,« opisuje Nežmah nato vzpon Janeza Drnovška, ki mu je pri politični karieri prav s svojim porazom pomagal tudi Marko Bulc.