REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Pahorjevo plebiscitno klečeplazenje: Predsednik Slovenije v Celovcu slavil zmago Avstrije in njenih prelomljenih obljub

Pahorjevo plebiscitno klečeplazenje: Predsednik Slovenije v Celovcu slavil zmago Avstrije in njenih prelomljenih obljubKoroška, plebiscit, 10. oktober 2020. Vir: Twitter

Mineva stota obletnica koroškega plebiscita, s katero je tedanja SHS izgubila Koroško, ki je od tedaj naprej v Avstriji.

Šlo je za eno od prvih – in tudi pozneje redko uporabljenih – metod določanja mednarodnih meja s pomočjo ljudske volje in na podlagi načel tedanjega predsednika ZDA Woodrowa Wilsona.

Prav zato je ta, koroški plebiscit pomemben tudi v mednarodnem smislu.

Njegovi rezultati so bili kljub temu hud opomin za Jugoslavijo, Slovence in Evropo.

Število Slovencev na Koroškem je po plebiscitu upadlo na komaj desetino prejšnjega števila.

Obljube Avstrije, da bo poskrbela za pravice manjšine so se izkazale za lažne.

Slovenci so bili dolga desetletja po tem dogodku soočeni z raznarodovanjem, to pa je spremljala tudi vsa Jugoslavija.

Število Slovencev na Koroškem je po plebiscitu upadlo na komaj desetino prejšnjega števila.

In ves svet je lahko znova videl, kaj pomeni, če si odrezan od matičnega naroda.

Videl je, da zaradi zelo slabega sistema manjšinskega varstva v svetu to pomeni smrt naroda.

Maister in topničarji srbske vojske
Maister in topničarji srbske vojske. Vir: Arhiv

Skupaj s podobnimi primeri v svetu je zato tudi ta primer ostal eden od tistih, zaradi katerih so se številni narodi trudili ne samo oblikovati lastne države, pač pa tudi pripojiti lastnim državam.

To je bil eden od razlogov, zaradi katerih je pozneje prišlo do razpada ZSSR in Jugoslavije. Odmeve teh konfliktov slišimo do danes in jih bomo še dolgo v prihodnosti.

Še prej je slabo manjšinsko zaščito za svoje osvajalske pohode zlorabila nacistična Nemčija.

Vojna v Gorskem Karabahu se je ponovno začela po 30 letih od zamrznitve konflikta.

Sprevračanje odgovornosti na SHS in Jugoslavijo je v tem trenutku ne samo zgodovinsko netočno, pač pa predvsem podlo. Gre za podlo obtožbo, še bolj podlo zato, ker je usmerjena zoper tiste, ki so tedaj s Slovenci stali z ramo ob rami.

V Turčiji tli kurdsko vprašanje, Katalonci zahtevajo svojo državo in celo na Škotskem so po odhodu Velike Britanije iz Evropske unije vse bolj nezadovoljni s položajem manjšine.

Na severnem Irskem »brexit« znova sproža podobne dileme.

Na Kosovu si Albanci želijo združitve z Albanijo, toda tudi Srbi svoje zgodovinske zibelke ne bodo prepustili brez boja, ki trenutno poteka le na diplomatski ravni.

V Republiki srbski medtem ideje o združitvi s Srbijo ostajajo žive in so neuresničljive zgolj zaradi trenutnih razmerij moči med velikimi silami.

Te pa se neprestano spreminjajo. In tako naprej.

Za Slovence je v zgodbi o plebiscitu pomembno in travmatično predvsem eno dejstvo –, da je tudi velik delež Slovencev tega usodnega 10. oktobra leta 1920 glasoval za Avstrijo in si s tem zapečatil svojo žalostno usodo.

Zgodovinarji kot vzroke za to naštevajo različne razloga. Od boljše propagande Avstrijcev, njihovih obljub o višjem standardu, do dejstva, da je imela Jugoslavija tedaj obvezno služenje vojnega roka, Avstrija pa ne, da je bila Avstrija republika, SHS pa kraljevina in podobno.

Srbski vojaki - prva svetovna vojna
Srbski vojaki - prva svetovna vojna. Vir: Arhiv

Med vse te razloge pa nekateri odgovornost za slovenski zgodovinski poraz vztrajno prenašajo na ramena nekoga drugega – naroda, ki je Slovencem v tistem času pomagal v boju za severno mejo – Srbe.

Po tej tezi naj bi bili za slab rezultat krivi prav Srbi, predvsem njihova vojaška uprava, srbski vojaki, celo odrezanost ljudi iz vasi od njihovih upravnih središč v Celovcu in podobno.

Te neresnice dela predvsem desnih medijev je, povsem pričakovano, te dni povzel tudi aktualni predsednik države v pogovoru za Reporter.

Plebiscit1920
Plebiscit 1920. Vir: Twitter

»Seveda se postavlja vprašanje, zakaj so se Slovenci takrat odločili proti pridružitvi matičnemu narodu znotraj (Kraljevine) SHS. Mislim, da je veliko pripomogel k temu razlog, ki ste ga omenili. Surovo, neprimerno, dostikrat nerazumno ravnanje vojske, ki ni niti razumela dobro, kje je, zakaj gre in je v srbščini nagovarjala Slovence, ki niso niti dobro razumeli, kaj jim hočejo povedati, niti niso dobro sprejeli razlogov, ki so jim jih dajali. Medtem ko so lažje, in to moramo sprevideti, razumeli argumente v nemščini in tudi nemške argumente, zakaj bi ostali v Avstriji. Zdaj ne govorim kot zgodovinar. Odgovarjam na vaše vprašanje po svojih najboljših močeh,« je dejal Pahor.

Povsem natančno se vidi zgodovinska paralela.

Sprevračati krivdo na druge se sicer zdi kot lažja pot in gotovo je tudi Avstrijcem zelo všeč, da je simbolni predstavnik Slovenije ob stoti obletnici plebiscita krivdo za vse njihove svinjarije odkril pri večnih in v javnem mnenju sveta itak slabše zapisanih »grdih Srbih«. Toda poteza je istočasno neumna, ker ne temelji na dejstvih, predvsem pa prikriva prave razloge za zgodovinsko napačno odločitev koroških Slovencev in s tem predvsem slovenski javnosti onemogoča tudi razumevanje številnih sodobnih konfliktov.  

Le za katero vojaštvo, ki je komuniciralo v srbskem jeziku se v Sloveniji trdi, da so v Sloveniji ravnali nerazumno in sploh niso vedeli, v katero misijo so bili poslani? Jasno – JLA!

In tako so srbski vojaki, predvsem izpuščeni vojni ujetniki Avtstroogrske vojske, ki so se na poti v Srbijo raje ustavili v Sloveniji in pomagali osvobajati ne samo Maribor, pač pa slovenske kraje nenadoma postali »okupatorji«, krivi za izgubo Koroške.

Gre za podlo obtožbo, še bolj podlo zato, ker je usmerjena zoper tiste, ki so tedaj s Slovenci stali z ramo ob rami.

In to sramotno obtožbo je izrekel celo predsednik Slovenije.

Tudi če koroški Slovenci ne bi razumeli srbskih vojakov, so verjetno lahko razumeli, kaj pomeni živeti v državi kjer tvoj jezik ni enakovreden in kjer o vsem odloča večina –, ki ji ti in tvoj narod ne pripadata.

In zato je sprevračanje odgovornosti na SHS in Jugoslavijo v tem trenutku ne samo zgodovinsko netočno, pač pa predvsem podlo.

Slovenci avstrijska koroška dvojezična tabla
Napis ... Vir: Twitter

Pahor se s tem dejanjem prilizuje Avstrijcem, prav tistim, ki so poskrbeli, da je Slovencev danes 10-krat manj kot nekoč (hkrati pa so s svoje bogate mize manjšini tokrat ob obletnici navrgli še nekaj drobiža, nekaj čez 4 milijone dodatne pomoči, opisane kot »dar«) istočasno pa napada večnega dežurnega krivca, Srbe in Srbijo.

Kajti Pahor dobro ve, da iz te smeri ne bo več ugovora, saj SHS in Jugoslavije ni več, Srbi pa tudi nimajo interesa, da bi se z Avstrijci prepirali o zgodovinskih temah, vse to pa še zaradi nekega drugega naroda, ki niti nima skupne meje s Srbijo.

Pahorjeva poteza je zato preračunljiva, po drugi strani pa nevredna predsednika Slovenije.

V tej žalostni zgodbi namreč odgovornost ni na plečih drugih narodov, pač pa na ramenih Avstrijcev, ki so verolomno izdali svoje obljube o manjšinski zaščiti koroških Slovencev in samih koroških Slovencev, ki so glasovali za višji standard, republiko in druge prazne obljube, istočasno pa proti državi lastnega naroda in bili zato nagrajeni z asimilacijo, zdesetkanjem ter pregonom.

Tisti, ki so zaradi propagande ali lastnih, kratkoročnih koristi glasovali proti Jugoslaviji in za Avstrijo so skupaj z Avstrijci dosegli rezultat, ki za vse Slovence tudi po sto letih ostaja tragičen in boleč.

Sprevračati krivdo na druge se sicer zdi kot lažja pot in gotovo je tudi Avstrijcem zelo všeč, da je simbolni predstavnik Slovenije ob stoti obletnici plebiscita krivdo za vse njihove svinjarije odkril pri večnih in v javnem mnenju sveta itak slabše zapisanih »grdih Srbih«.

Toda poteza je istočasno neumna, ker ne temelji na dejstvih, predvsem pa prikriva prave razloge za zgodovinsko napačno odločitev koroških Slovencev in s tem predvsem slovenski javnosti onemogoča tudi razumevanje številnih sodobnih konfliktov.

Če bi se koroški Slovenci odločili drugače, za povezavo z matičnim narodom, potem bi bila danes Koroška skupaj z Gosposvetskim poljem in Knežjim kamnom v Sloveniji, kajti SFRJ je bila naslednica SHS, Slovenija pa naslednica SFRJ. Meje bi ostale.

Toda Korošci so se odločili drugače. Ne vsi, toda nekateri med njimi so pomagali, da je nemško govoreča večina zmagala.

Vir: Twitter

Na POP TV so na predvečer 100. obletnice ocenili, da je bila to za Slovence lekcija, ker da se države ne da graditi samo z obljubami.

Češ, če bi pa od agresorske Avstrije razrušena SHS v tistih dveh letih svoje uprave na Koroškem hitro dvignila standard, zgradila ceste, železnice in bolnišnice, bi pa slovenski Korošci glasovali za SHS in ne za Avstrijo.

Mar res?

Veliko je drugih narodov, ki – tudi na podlagi žalostne izkušnje naivnih koroških Slovencev – poskušajo storiti vse, da bi bili del države matičnega naroda. Za to ne dobijo nič, plačujejo visoko ceno, ne samo zaradi upada standarda, pač pa tudi z žrtvami, zaradi bojev in vojn.

Izbira koroških Slovencev je bila bistveno boljša. Morali so samo obkrožiti pravo državo.

Žal pri tem niso uspeli in so si s tem zapečatili usodo.

Pri tem je tragedija Slovencev v tem, da je večina koroških Slovencev (ob enotnih nemško govorečih Avstrijcih) vendarle glasovala za SHS, toda prav zaradi velike manjšine v svojih vrstah, ki je glasovala za priključitev Avstriji, njihova volja ni prevladala.

Nauk zgodbe zato ni, da je potrebno pripadnike lastnega naroda povsod najprej dobro podpreti z denarjem.

Nauk je, da morajo biti pripadniki lastnega naroda dovolj modri, da vedo, da denar in kratkoročne obljube niso zveličavne in da je biti del države lastnega naroda nekaj, kar je neprecenljivo.

Da se za to splača sprejeti tudi žrtve.

Temu se je potrebno in mogoče odreči le tam, kjer druge možnosti praktično ni. Kadar tako zahtevata geopolitika, pritisk velikih sil in mednarodno pravo.

Slovenci so se na tej izkušnji vendarle nekaj naučili.

Slovenija, ki je izgubila Koroško je na podlagi boja v NOB in zahtev po združitvi s primorskimi Slovenci na koncu vendarle dobila vsaj Primorsko.

Vendar za proslavo stoletnice plebiscita v Sloveniji razlogov ni. In zato tudi ni jasno, zakaj Pahor ob tej obletnici odhaja na še eno »spravno« slovesnost v Avstrijo.

Vir: Twitter

Nagrada za to je namreč – drobiž.

Avstrijska vlada je namreč sprejela odločitev, da bo ob 100. obletnici koroškega plebiscita koroškim Slovencem namenila t. i. plebiscitni dar v vrednosti štirih milijonov evrov.

Dunaj bo tudi podvojil sredstva vsem šestim narodnim skupnostim v Avstriji.

Toda to ni sistemska rešitev in je malenkost v primerjavi z vsem, kar so koroški Slovenci izgubili.

Sedmi člen ADP še vedno ni izpolnjen, Slovenija se vse do danes ni upala priglasiti niti kot naslednica SFRJ, ki je podpisnice te pogodbe, Pahor pa odhaja v Avstrijo slaviti »multikulturnost«.

In pri tem predsednik Slovenije celo ve, da Avstrija svojih obveznosti ni izpolnila. Takole je namreč Pahor dejal za Reporter.

Nauk je jasen: kdor je razdvojen, kdor glasuje proti državi lastnega naroda in v korist drugega, ta plača visoko ceno.

»Že kmalu po najinem prvem srečanju so mi moji sogovorniki, z deželnim glavarjem Petrom Kaiserjem sva osebna prijatelja že četrt stoletja, rekli, da tukaj ni kaj vračati, da bi se simbolno opravičevali za nekaj, za kar so se Slovenci po svoji volji odločili, da pa razumejo, in to je zelo pomembno, da so dolžni izpolniti obljube, ki so jih dali v predplebiscitnem obdobju in ki so posebej zapisane v avstrijski državi pogodbi. To je pomembno, ker se ne glede na to, da Slovenija ni priglasila note depozitarki avstrijske državne pogodbe, vladi Ruske federacije, s tem avstrijska zvezna in deželna oblast obnašata, kot da sta dolžni in sta dolžni izpolniti 7. člen ADP.«

To je sicer krasno. Toda zakaj Slovenija ni bolj vztrajno zahtevala, da Avstrija s svojo novo sosedo, sedaj demokratično Slovenijo vendarle uredi ta vprašaja in raven zaščite maloštevilne manjšine vendarle okrepi? Nekaj več krajevnih napisov, to je namreč edini uspeh zadnjih let.

Ob vsem tem je Pahor Avstrijo ob stoti obletnici nagradil še s svojim uradnim obiskom.

In pri tem celo sam meni, da mu s tem Avstrija izkazuje veliko čast.

V resnici je seveda drugače.

Pahor je prišel kot predsednik v plebiscitu poražene države, izdane s strani dela lastnega naroda, da bi zmagovalcem s svojo prisotnostjo pomagal ovekovečiti to zmago.

Jasno, vsi so vedeli, da bo govoril o multikulturalizmu in podobno, toda za Avstrijo ni pomembno, kaj bo Pahor povedal, pomembno je, da je tam stal in s svojo prisotnostjo potrdil, da Slovenija do Avstrije nima več nobenih resnih zahtev ali zamer in da je stoletni proces asimilacije Slovencev s strani Slovenije tako dokončno priznan in pozabljen.

Alexander Van der Bellen in Sebastian Kurtz. Vir: Twitter

Ampak Pahor seveda tega ne vidi. V svojem paralelnem svetu svoj obisk vidi povsem drugače.

»Bom prvi predsednik Republike Slovenije, ki bo govoril v deželnem zboru (v Celovcu). Bom prvi predsednik, ki bo govoril v slovenskem jeziku. Nagovoril bom slovensko, avstrijsko in evropsko javnost. Nagovoril jo bom kot predsednik države, ki se ima za naslednico sopodpisnice in pričakuje od avstrijske strani, da izpolnjuje določila ADP v tistem delu, ki zadevajo pravice naše manjšine,« je dejal Pahor.

Teh nekaj srebrnikov ne bo moglo izbrisati preprostega dejstva, da devet od desetih koroških Slovencev, ki so nekoč živeli v tej prelepi pokrajini, teh sredstev ne bo moglo nikoli koristiti.

Ko je svoj obisk končal, je v blagajnah organizacij koroških Slovencev znova malce zažvenketalo.

Zdaj namreč dobivajo 7,9 milijona evrov, kmalu naj bi se pomoč povišala na 15,8 milijona evrov, že zdaj pa bodo dobili »plebiscitni dar« v višini štirih milijonov evrov.

Tako kot nekoč, bodo nekateri dobili to, kar jim je pač najljubše.

Toda teh nekaj srebrnikov ne bo moglo izbrisati preprostega dejstva, da devet od desetih koroških Slovencev, ki so nekoč živeli v tej prelepi pokrajini, teh sredstev ne bo moglo nikoli koristiti.

Borut_Pahor_STAfoto
Pahor, omahljivec. Vir: Twitter

Ker jih več ni.

Nauk je jasen: kdor je razdvojen, kdor glasuje proti državi lastnega naroda in v korist drugega, ta plača visoko ceno.

Razlogov za proslavo zato ni, še manj pa za klečeplazen Pahorjev poklon prelomljenim obljubam Avstrije.

Pri tem je tragedija Slovencev v tem, da je večina koroških Slovencev (ob enotnih nemško govorečih Avstrijcih) vendarle glasovala za SHS, toda prav zaradi velike manjšine v svojih vrstah, ki je glasovala za priključitev Avstriji, njihova volja ni prevladala.

Tisti, ki so zaradi propagande ali lastnih, kratkoročnih koristi glasovali proti Jugoslaviji in za Avstrijo so skupaj z Avstrijci dosegli rezultat, ki za vse Slovence tudi po sto letih ostaja tragičen in boleč.

Razlogov za proslavo zato ni, še manj pa za klečeplazen Pahorjev poklon prelomljenim obljubam Avstrije.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Sorodni članki

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke