REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Osamosvojitvene vojne in agresije ni bilo: Zakaj se motita tako Sašo Hribar kot VSO, slovenski »Heimatdienst«

Osamosvojitvene vojne in agresije ni bilo: Zakaj se motita tako Sašo Hribar kot VSO, slovenski »Heimatdienst«Vojak JLA: »Oni se delajo, da se želijo odcepiti, mi pa se delamo, da jim to ne pustimo...« Vir: Posnetek zaslona, Yutel

V Sloveniji se je razvnela nova nevihta v kozarcu vojne.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) je ogorčeno nad izjavo voditelja Saša Hribarja v oddaji Radia Ga Ga, ki je dejal, da osamosvojitvene vojne za Slovenijo ni bilo.

Predsednik VSO-ja Lojze Peterle je Hribarja obtožil celo dezerterstva (leta 1991 je bil pripadnik TO), ta pa obtožbo odločno zavrača.

V Združenju VSO zahtevajo javno opravičilo in ukrepe zoper voditelja in urednike.

Tragikomedija tega zapleta je, da ima Hribar na pol prav, v resnici pa se motijo vsi...

A v resnici se motijo tako Sašo Hribar kot tisti, ki ga kritizirajo iz organizacije VSO.

Tragikomedija tega zapleta je, da ima Hribar na pol prav, v resnici pa se motijo vsi...

Hribar ima prav, ko pravi, da osamosvojitvene vojne ni bilo.

Spopadi leta 1991 namreč po mednarodnih standardih ne veljajo za vojno. Mitja Kunstelj, ki je bil tedaj na strani slovenskih obrambnih sil - ima prav.

Toda Hribar je še vedno prepričan, da je šlo za »agresijo« JLA. A se moti tudi pri tem.

Celo tedaj, ko nek precej svobodomiseln in luciden posameznik, kot je Sašo Hribar, pride do pravilnega sklepa, ne uspe svojega razmišljanja pripeljati do logičnega sklepa, pač pa klecne inostane na pol poti.

JLA je imela res nalogo, da pomaga zveznim organom pri ponovnem zavzemanju mejnih prehodov, a to zato še ni bila agresija.

Iz zornega kota mednarodnega prava je namreč tedaj, junija leta 1991 z enostransko odcepitvijo ustaljena pravila običajnega prava kršila Slovenija, ne pa zvezna vlada pod taktirko Anteja Markovića. Predvsem pa akcija JLA, ki je imela tedaj celo podporo Washingtona – ni bila »agresija«, čeprav se je iz propagandnih razlogov v Sloveniji opisovala kot takšna.

Zanimivo je spoznanje, kako močni so učinki te propagande še danes.

Očitno celo tako močni, da celo tedaj, ko nek precej svobodomiseln in luciden posameznik, kot je Sašo Hribar, pride do pravilnega sklepa, ne uspe svojega razmišljanja pripeljati do logičnega sklepa, pač pa klecne, ostane na pol poti in sicer prizna, da osamosvojitvene vojne ni bilo, vendar se strinja, da se je sam, kot teritorialec upiral nekakšni (neobstoječi) »agresiji.«

Plebiscit - proslava
VSO v Sloveniji igra podobno vlogo, kot jo je igral Heimatdienst v Avstriji.

VSO ima sicer v Sloveniji nekako podobno vlogo, kot jo ima Heimatdienst v Avstriji – njihovo zavzemanje za »vrednote osamosvojitve« spominja na evociranje spominov in podajanje izjav, ki vzbujajo nestrpnost do nekdanjih pripadnikov JLA, njihovih družin, tujih držav in narodov ter številnih »neslovencev«, vse bolj pa se preveša tudi v nestrpnost do vseh drugače mislečih.

Iz »osamosvojitvene vojne«, ki je v resnici ni bilo člani VSO delajo nacionalni mit, ki ne sme biti podvržen nikakršnim dvomom, v ta namen pa zelo radi pozabljajo tudi na zgodovinska dejstva.

Poglejmo sedaj vse to nekoliko bolj podrobno.

Hribar je v oddaji ob izjavi poudaril, da govori v svojem imenu.

Hribarjeva izjava na Radiu Ga Ga, 21. aprila 2023 je bila naslednja: »Govorim kot Sašo Hribar, ne kot radio Ga Ga. Na živce mi gre muzej slovenske osamosvojitve in njegovi prdci.

Tisti, ki so razvajali slovenski narod, tisti, ki so srali v Cankarjevem domu, govorijo o nekem muzeju, s katerim bi se oni morali slikati in imeti svoje spomenike. Trditev; osamosvojitvene vojne nikoli ni bilo. Bila je agresija na Slovenijo, ampak zgodovinske danosti so bile take, da je bilo vsakomur jasno, da se vojna v Sloveniji ne more razplamteti, ker je armada komaj čakala, da gre 100 kilometrov nižje. Kar je bilo v Sloveniji, je bila telepatska državljanska vojna.

Takrat se je slišalo, da so na eni strani domoljubi in na drugi strani domojebi. Ampak ti hujskači iz Cankarjevega doma še niso imeli takrat dovolj moči, da bi okužili vse nas, ki smo bili pod orožjem, da bi se začela krvava bratomorna državljanska vojna. Ni bilo osamosvojitvene vojne, nikoli! Prdci iz Cankarjevega doma si postavljajo spomenik sovraštva in govorijo, da gre za spomenik osamosvojitve.«

Takoj zatem so se javili dežurni dušebrižniki.

»Tudi če bi bilo izrečeno v kontekstu satire, bi po našem mnenju šlo za nesprejemljivo retoriko, glede na dejstvo, da je bilo posebej poudarjeno, da gre za mnenje Saša Hribarja in je bila postavljena ločnica do ostalega dela oddaje, je zadeva nezaslišana. Gre namreč za nedopustno zlorabo javnega radijskega medija, kar je še samo po sebi razlog za ukrepanje. Glede izrečene vsebine pa poudarjamo, da gre za eklatantno zanikanje osamosvojitvene vojne oziroma slovenske osamosvojitve kot vrednostnem središču Slovencev. Ta je na podlagi plebiscitarne volje, kljub političnim delitvam, prvič v zgodovini povezala slovenski narod v samostojni in demokratični državi ter pomeni uresničitev njegovega največjega političnega cilja,« so v sporočilu za javnost zapisali v VSO-ju.

Osamosvojitvena vloga in napori tistih, ki so na prvih demokratičnih volitvah dobili naloge in mandat slovenskih volivcev, so po besedah VSO-ja »zgodovinska danost

»Hribar jih v svojem komentarju degradira na vulgarizem brez primerjave. Dodatno jim pripiše hujskaštvo, ki k sreči ni bilo dovolj opogumljeno, da bi ljudi okužili z državljansko vojno. Samo Hribarjevo zanikanje osamosvojitvene vojne pa je doslej še neslišan primer v slovenskem javnem prostoru. Gre za posmeh tistim, ki so za domovino dali svoja življenja, izgubili svojce, trpeli, doživeli škodo ali bili kakor koli prizadeti. Gre za sramotenje tistih, ki so s čistimi nameni šli branit domovino. Ne nazadnje gre tudi za zanikanje zgodovine,« so še očitali Hribarju v VSO-ju.

Vse to smo opazili že predlani, ob trideseti obletnici »osamosvojitve Slovenije«, ko so proslave minevale na običajen način: S prikazovanjem črno-belih slik in utrjevanjem mitov, ki jih vztrajno krepi tudi politični vrh države.

Pri vprašanju, kdaj se lahko na temelju pravice do samoodločbe nekdo odcepi, kdo je 'ljudstvo' in kdo ne, ter podobno je toliko zapletov, da je ta pravica v praksi kot temelj nastanka držav velikokrat sporna in neuporabna.

Že tedaj smo opozorili, da se ob vseh proslavah  pogosto govori o agresiji JLA, ki je manda želela izničiti samoodločbo slovenskega naroda. Toda to preprosto ni res.

Poglejmo nekatera mednarodnopravna dejstva, ki jih v Sloveniji t. i. osamovojitelji radi pozabljajo ali pa jih sploh ne poznajo.

Kar se tiče slovenske pravice do samoodločbe je res, da je slovenski narod to pravico imel in jo še ima.

Toda pri vprašanju, kdaj se lahko na temelju te pravice nekdo odcepi, kdo je ljudstvo in kdo ne, in podobno je toliko zapletov, da je ta pravica v praksi kot temelj nastanka držav velikokrat sporna in neuporabna.

Druge države so zato Slovenijo praviloma priznale zaradi spremenjenih dejstev in mnenja Badinterjeve komisije, da je država SFRJ pač razpadla, ne pa zaradi slovenske pravice do samoodločbe.

K temu je potrebno dodati, da je v zvezi z JLA prav tako neustrezna uporaba pojma »agresija«, saj se ta pojem uporablja le za označevanje meddržavnih konfliktov.

Slovenija si je za doseganje državnosti in kot metodo za oblikovanje države izbrala pot enostranske odcepitve. Ta pot od leta 1945 pa do leta 1991 nikjer v Evropi ni bila uspešna in je praviloma še vedno nedovoljena, zato ni nenavadno, da so jo praktično vse države sveta zavračale.

Zato je tudi trditev o »agresiji« JLA neutemeljena in še posebej nesprejemljiva pri diskvalifikaciji posameznikov kot »agresorjev« zgolj zaradi dejstva, ker so bili pripadniki JLA.

Jugoslovanska ljudska armada (JLA) je razen tega leta 1991 v Sloveniji angažirala le 1990 pripadnikov (predvsem mlečnozobih rezervistov!) JLA s tehniko (zaradi določil OVSE jih ni smela več!), okoli 400 pripadnikov Zveznega sekretariata za notranje zadeve (ZSNZ) in okoli 270 carinikov, vse to pa proti okoli 35.000 pripadnikom slovenske TO in policije.

Pomembno je tudi vedeti, zakaj je bilo to narejeno.

Preprosto, slovenski politični voditelji tistega časa so si za doseganje državnosti in kot metodo za oblikovanje lastne države izbrala pot enostranske odcepitve.

Pri tem jim je bilo praviloma vseeno, kakšne posledice bo to imelo za preostanek države in druge narode.

Ustava SFRJ
Ustava SFRJ. Vir: Posnetek zaslona

Ta pot med letoma 1945 in 1991 in nato vse do danes nikjer v Evropi ni bila uspešna in je praviloma še vedno nedovoljena (spomnimo se primera Katalonije, Škotske), zato ni nenavadno, da so jo praktično vse države sveta zavračale.

Organi Slovenije so kljub temu dejansko prvi s pomočjo grožnje s silo junija leta 1991 prevzeli mejne prehode SFRJ in na njih zamenjali table.

Šlo je tudi za prvo enostransko spremembo mednarodne meje po koncu druge svetovne vojne v Evropi.

Šlo je tudi za prvo enostransko spremembo mednarodne meje po koncu druge svetovne vojne v Evropi.

To je bila hkrati tudi kršitev ustave SFRJ, ki je določala, »da se lahko zunanja meja SFRJ spremeni samo ob soglasju vseh republik in pokrajin.«

Takšnega soglasja ni bilo.

Ni je seveda države, ki se na kaj takšnega ne bi odzvala in zato je zvezna vlada (ZIS) pod taktirko Hrvata Anteja Markovića pri poskusu povrnitve nadzora na meji angažirala zvezno vojsko in policijo.

Vendar že pri tem ni imela podpore republik in prav tako ne Srbije.

Pri tem sta obe strani, tako slovenska kot zvezna kršili tedanjo jugoslovansko ustavo – za angažiranje vojske bi bila potrebna zelena luč poveljnika JLA, predsedstva SFRJ, ki pa se zaradi blokade izvolitve Stipeta Mesića s strani organov Srbije ni sestajalo.

Šlo je za notranji konflikt, cilj JLA so bile meje Jugoslavije, ne pa zasužnjevanje slovenskega naroda in podobno, kot se pogosto razglaša danes.

Demonstracije v Kataloniji. Vir: You Tube
Katalonci si želijo državo, imajo regionalno vlado, izvedli so celo uspešen referendum - toda enostranske odcepitve, kaj šele z nasiljem, jim celotna Evropska unija ne dovoli. Vir: Twitter, posnetek zaslona

Pri tem so bile enote JLA v veliki meri že v Sloveniji, ker so bile tukaj stacionirane v vojašnicah, kar dodatno dokazuje, da ni šlo za zunanjo agresijo.

Šlo je za notranji konflikt, cilj JLA so bile meje Jugoslavije, ne pa 'zasužnjevanje' slovenskega naroda in podobno, kot se pogosto razglaša danes.

Pri tem se zagovorniki teorije o »agresiji« pogosto sklicujejo tudi na trditev, da je Slovenija nastala že na dan razglasitve neodvisnosti.

To tudi ni res.

Za nastanek držav v skladu z mednarodnim pravom je potrebno izpolniti vrsto pogojev, izpolnjevaje teh pogojev s strani etnitete, ki trdi, da je država, pa zahteva čas.

Letališče Turške republike Severni Ciper  Vir: FB
Turška republika severni Ciper ima ozemlje, vlado, ljudstvo, vojsko in vse kar spada zraven - vendar je nihče razen Turčije ne priznava za državo. Vir: Twitter, posnetek zaslona

Poleg de facto nadzora nad lastnim ozemljem in spoštovanjem mednarodnega prava pri nastanku države so dejansko, čeprav ne formalno, pomembna tudi priznanja drugih držav.

Kdaj je bila Slovenija res že neodvisna »država« je zato stvar debate, toda 25. junija leta 1991 to zagotovo še ni bila.

Ob tem je zelo pomembno tudi, da je država nastala na pravilen način.

Pri tem pa za enostranske odcepitve v Evropi še vedno velja (kot dokazujejo primeri Katalonije, Turške republike severni Ciper, Abhazije, Južne Osetije, Doneške in Luganske republike itd.), da so - nezakonite.

Nastanek Slovenije je bil zato proces, ki je trajal več mesecev in se je zaključil z vstopom države v OZN, maja 1992, pa še to zaradi - razpada nekoč skupne države.

Kdaj je bila Slovenija res že neodvisna »država« je zato stvar debate, toda 25. junija leta 1991 ta entiteta to zagotovo še ni bila.

Pač pa je to dan, na katerega je samo razglasila neodvisnost.

In če ni bilo države, potem ni mogoče, da bi prišlo do zunanje agresije nanjo.

Bil je čas konfliktov nizke intenzivnosti, kot to opredeljujejo v tujini - in nič več.

Ni bilo ne vojne in ne agresije. Ampak tega t. i. osamosvojitelji, ki si želijo celo svojega mavzoleja - seveda ne želijo slišati.

Jasne kritike pa jim ne uspejo izreči niti tisti, ki jih, kot Sašo Hribar - upravičeno kritizirajo.

Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Ker t. i. osamosvojiteljem še danes očitno ni jasno, v kaj so bili vpleteni.

Ker ne razumejo, kaj se je v resnici zgodilo. 

Ali pa so še vedno žrtve tiste propagande, ki so jo tudi državni organi pod taktirko t. i. osamosvojiteljev neomejeno širili od leta 1991 naprej.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek