REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Neodgovorno: Matej Tonin kupil »Spartana« za 72 milijonov evrov kar preko spleta, pogodbe pa nam noče pokazati!

Neodgovorno: Matej Tonin kupil »Spartana« za 72 milijonov evrov kar preko spleta, pogodbe pa nam noče pokazati!Toninov nakup letala za 72 milijonov evrov ostaja »top secret«. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Nakup letala C-27J Spartan, ki ga je izvedlo Ministrstvo za obrambo pod taktirko podpredsednika Janševe vlade in šefa NSi Mateja Tonina, ter ga proizvaja italijanski proizvajalec Leonardo je bil v Sloveniji predstavljen kot velik uspeh.

Ministrstvo za obambo, ki se hvali, da 'kupuje orožje transparentno', je zavrnio našo zahtevo »za dostop do podpisane pogodbe za nakup vojaškega letala Spartan, ki jo je podpisal minister za obrambo v Rimu«... Sume vzbuja zlasti hitro in večkratno naraščanje cene praktično istega (le nekoliko moderniziranega) letala od leta 2008 naprej, ko se je Slovenija prvič zanimala tudi za nakup 'Spartana.'

Vendar pa nekateri postopki pri izbiri in podatki, ki smo jih razkrili, vzbujajo resne dvome v smotrnost in ekonomičnost spornega nakupa.

Zadnji dokaz o tem je odločba Ministrstva za obrambo, s katero je ministrstvo zavrnio našo zahtevo »za dostop do podpisane pogodbe za nakup vojaškega letala Spartan, ki jo je podpisal minister za obrambo v Rimu ter dostop do vseh prilog k pogodbi.«

V postopku je sicer Ministrstvo za obrambo potrdilo, da smo zahtevali vpogled v dokument, ki ga res imajo, to pa je »Izvedbeni dogovor med Ministrstvom za obrambo italijanske republike in Ministrstvom za obrambo Republike Slovenije o sodelovanju na področju vojaškega letalstva na podlagi zrakoplova C-27J, št. 510-66/2021-25 z dne 17.11.2021, s pripadajočimi (štirimi) aneksi,« kot se glasi naziv pogodbe, ki jo je podpisal šef NSi Matej Tonin.

Pri tem se je slovensko Ministrstvo za obrambo sklicevalo na mnenje italijanskega ministrstva za obrambo, ki je zatrdilo, da po njihovi in evropski zakonodaji »dokumenti, čeprav niso označeni s stopnjo tajnosi, vključujejo občutljive informacije, ki se nanašajo na konfiguracijo letala, zagotavljanje storitev vzdrževanja in usposabljanja, stroške italijanske vojske in ne smejo biti objavljeni v medijih oz. se lahko razkrijejo na podlagi potrebe po vedenju.«

Odločba Ministrstva za obrambo
Odločba Ministrstva za obrambo. Vir: Posnetek zaslona

Gre za nekoliko odbito napisan odstavek, ki zanemarja, da je potreba po vedenju z našo zahtevo dejansko že nastala (kdo sicer določa potrebo po vedenju?) in vseeno razkriva, zakaj so vojaški posli tudi v Evropski uniji tako dobičkonosni in še vedno vir največjih korupcijskih škandalov.

Celo tedaj, ko gre za pogodbe o cenah vojaških nakupov se namreč kupci in prodajalci zlahka skrijejo za »poslovne skrivnosti.«

Odločba Ministrstva za obrambo
Sporna odločba Ministrstva za obrambo. Vir: Posnetek zaslona

V konkretnem primeru je MORS Mateja Tonina v celoti »kupilo« argumente italijanskega ministrstva za obrambo.

Zahtevane informacije so razglasili za podatke, ki so bili sestavljeni »v zvezi z notranjim delovanjem organa« (čeprav nas notranje delovanje organov prav nič ni zanimalo!) oziroma »dejavnostjo organa in bi njegovo razkritje lahko povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa.«

Podatki, ki jih najdemo v strokovnih revijah ali celo na Wikipediji - so za ministrstvo Mateja Tonina tako velika državna skrivnost, da nam zaradi le-teh ne smejo pokazati, koliko milijonov evrov stane letalo, koliko vzdrževanje, koliko pa posamezni moduli.

Ker naj bi iz »informacij, iz katerih je razviden nivo doseganja zmogljivosti taktičnega transporta, ter informacij, ki opredeljujejo način vzdrževanja le-te zmogljivosti kot tudi način doseganja začetne stopnje in nadaljnje končne stopnje usposobljenosti letalskih posadk SV« bilo mogoče »identificirati tudi sistem italijanske vojske«, je Toninov MORS sklenil, da »je vsebina informacij v izvedbenem dogovoru občutljiva« in je potrebno to razširjanje informacij »ustrezno nadzorovati.«

In zato je zaključil, da »podatki niso javni« in jih organ »ne sme posredovati javnosti, torej vsem tistim, ki nimajo potrebe po vedenju zahtevanih podatkov, med te pa štejemo tudi prosilca.«

Če prevedemo - podatki o tem, koliko časa potrebujejo slovenski piloti za to, da se usposobijo za pilotiranje tega letala ter podatki o tem, kako daleč to letalo lahko leti in koliko tovora lahko prenese ter morda še po koliko urah so predvideni servisi teh letal - podatki, ki jih najdemo v strokovnih revijah ali celo na Wikipediji - so za ministrstvo Mateja Tonina tako velika državna skrivnost, da nam zaradi le-teh ne smejo pokazati, koliko milijonov evrov stane letalo, koliko vzdrževanje, koliko pa posamezni moduli.

Jasno je, zakaj - ker bi tako hitro lahko ugotovili, za koliko je bil ta nakup - preplačan.

Z drugimi besedami to pomeni, da vsebina tega menda izjemno ugodnega in za Slovenijo koristnega nakupa še naprej ostaja - državna in poslovna skrivnost.

Minister Matej Tonin v isti sapi trdi, da je bil nakup transparenten in zelo utemeljen, hkrati pa od javnosti zahteva, da mu - verjame na besedo!

Prav to dokazuje, da so bile zahteve stranke Levica po ustavitvi takšnih in tako netransparentno izvedenih nakupov popolnoma utemeljene.

O vsem tem bo že kmalu odločala nova vlada, zato se z ministrom Toninom o tej zadevi seveda ne nameravamo prerekati.

Smo pa se obrnili na poznavalce te problematike, tiste, ki so bili vključeni v pretekle in sedanje nakupe transportnega letala.

In po oceni dveh virov, s katerimi smo se pogovarjali, je cena za »slovenskega Spartana« bistveno preplačana, zasoljena.

Ne samo to, izvedeli smo, da si je njegovega španskega konkurenta Toninovo Ministrstvo za obrambo že pred leti v živo ogledalo in ga preizkusilo ob vzletu in pristanku na letališču v Cerkljah, medtem ko je sedanjega Spartana Matej Tonin kupil kar preko spleta!

Minister Matej Tonin trdi, da je bil nakup transparenten in zelo utemeljen, hkrati pa od javnosti zahteva, da mu - verjame na besedo!

Menda zaradi - epidemije, ki je bila tako nevarna, da minister ni mogel osebno v oglede 72 milijonov evrov vrednega letala!

Epidemija pa ga ni motila, ko se je šel osebno prevažati kot potnik v ameriškem lovcu F-16. 

Kot smo že opozorili, vzbuja sume zlasti hitro in večkratno naraščanje cene praktično istega (le nekoliko moderniziranega) letala od leta 2008 naprej, ko se je Slovenija prvič zanimala tudi za nakup »Spartana.«

Javno je namreč objavljen podatek, da je Grčija dosegla ceno 53,3 milijona dolarjev (47,4 milijona evrov!) za taisto letalo.

Jih pa je kupila nekaj več.

V ZDA pa so stroške vzdrževanja in operativnega delovanja za C-27J Spartan za 25 let dobe ocenili na 274 milijonov evrov - po letalu!

Enake dvome pa krepi tudi dejstvo, da stane po ameriških podatkih celo vzdrževanje večjega letala C-130J – Super Hercules okoli tretjino manj kot vzdrževanje »Spartana«, ki je glede vzdrževanja prav tako bistveno dražji (tudi po podatkih slovenskega Ministrstva za obrambo) od svojega najbolj resnega konkurenta, letala C-295 Casa.

Vzdrževanje enega letala Spartan namreč po ameriških podatkih v času življenjske dobe le-tega stane 308 milijonov dolarjev (274 milijonov evrov!), kar je veliko več v primerjavi z večjim letalom C-130, ki porabi le 213 milijonov dolarjev.

Stroški vzdrževanja in operativnega delovanja, ocenjeni za 30 let življenjske dobe, so po podatkih slovenskega Ministrstva za obrambo za letalo C-27J Spartan ocenjeni na cca. 91 milijonov evrov.

V ZDA pa so te stroške za 25 let dobe ocenili na 274 milijonov evrov - po letalu!

Tonin in zapravljiv nakup predragega Spartana
Stroški vzdrževanja in operativnega delovanja, ocenjeni za 30 let življenjske dobe, so po podatkih slovenskega Ministrstva za obrambo za letalo C-27J Spartan ocenjeni na cca. 91 milijonov evrov. V ZDA pa so te stroške za 25 let dobe ocenili na 274 milijonov evrov - po letalu! So nam zato zavrnili vpogled v podatke? Vir: Twitter, posnetek zaslona

Prav tako vzbuja pomisleke dejstvo, da so v ZDA še nova letala iste vrste za nekaj časa prisilno upokojili na enem od svojih »letalskih odpadov« in šele čez nekaj let pričeli razporejati za druge, večinoma nevojaške naloge.

Toda kako je sploh potekala izbira letala in od kje so v Toninovem Ministrstvu za obrambo sploh pridobili podatke, potrebne za odgovorno in smotrno odločitev o izbiri pravšnjega letala?

Najprej je seveda očitno, da se je vlada Janeza Janše znova odločila (enako kot pri oklepnikih) za model »vlada-vladi«, pri katerem je možnost proizvajalcev, da sodelujejo v konkurenčni tekmi najmanjša, vpogled javnosti v postopke pa je najbolj omejen.

Vir: Twitter, posetek zaslona (Mladina)

Očitno je, da se je Janez Janša že iz afere Patria vendarle nekaj naučil – in to je, da je potrebno javnosti še bolj omejiti vpogled v izbiro vojaške opreme ter izločiti vse mehanizme, na podlagi katerih bi bilo mogoče odkriti, da je bila določena izbira vojaške opreme – pristranska.

Očitno je, da se je Janez Janša že iz afere Patria vendarle nekaj naučil – in to je, da je potrebno javnosti še bolj omejiti vpogled v izbiro vojaške opreme ter izločiti vse mehanizme, na podlagi katerih bi bilo mogoče odkriti, da je bila določena izbira vojaške opreme – pristranska.

Slovenija pa ima s slabimi, nekonkurenčnimi, netransparentnimi nakupi ali s provizijami podmazane kupljene opreme za Slovensko vojsko žal že veliko izkušenj.

Na ta način se je kupovalo praktično vse – od pušk za vojake do »patrij«, bolnišnice Role 2 in protiletalskih sistemov.

Toda vsaj z razpisi.

Od afere Patria naprej pa - nič več.

Od te afere naprej orožje znova kupuje Janševa vlada, toda po veliko bolj netransparentnem sistemu: vlada-vladi.

Kako je torej ministrstvo za obrambo ravnalo tokrat?

Janez Janša in Patria
Na ta način se je kupovalo praktično vse – od pušk za vojake do »patrij«, bolnišnice Role 2 in protiletalskih sistemov. Toda z razpisi. Od afere Patria naprej pa - nič več. Vir: Twitter, posnetek zaslona

Kot so nam pojasnili, so bili v okviru projekta nakupa srednjega transportnega letala vzpostavljeni stiki s ponudniki tovrstnih letal Leonardo, Airbus in Embraer ter z veleposlaništvom Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske ter veleposlaništvom ZDA v Sloveniji.

V Ministrstvu za obrambo so pred nakupom pridobili ponudbe za naslednje tipe letal: C-295 Casa, C-27J Spartan, C-130J-30 Super Hercules, C-390 Millennium, C-130 J, C-130H.

Na vprašanje, zakaj se ministrstvo na koncu ni, na primer, odločilo za konkurenčno letalo C-295, ki stane bistveno manj, okoli 28 milijonov evrov, so nam odgovorili, da  »letalo C-295 ni izpolnjevalo minimalnih tehničnih vojaških meril.«

V ministrstvu za obrambo so pred nakupom pridobili ponudbe za naslednje tipe letal: C-295 Casa, C-27J Spartan, C-130J-30 Super Hercules, C-390 Millennium, C-130 J, C-130H.

Teh meril pa seveda ni v javno objavljenih dokumentih, ob tem pa so bila sprejeta šele nedavno, dobesedno vzporedno z nakupom letala.

Kar pomeni, da so bila zelo lahko, s pomočjo vojaško-tehničnih zahtev, prilagojena točno določenemu proizvajalcu.

In kakšna je bila cena konkurenčnih letal?

V Ministrstvu za obrambo Mateja Tonina na to tehtno vprašanje pišmeuhovsko odgovarjajo, da so »cene letal, pridobljene v postopku raziskave trga poslovna skrivnost podjetij.«

Podpis pogodbe o nakupu "Spartana" v Rimu
Podpis pogodbe o nakupu Spartana v Rimu. Vir: MORS

Tudi pogodba, ki jo je minister Tonin podpisal v Rimu, skupaj s prilogami velja za skrivnost.

Kriteriji za izbiro letala so torej tajni, enako tudi cene konkurenčnih ponudb, izbira nakupa letala pa je po prepričanju Ministrstva za obrambo 'najboljša za Slovenijo'.

Našo zahtevo, da nam jo pokažejo, pa so v Ministrstvu za obrambo z zelo za lase privlečenimi argumenti, kot smo razkrili že zgoraj - na koncu zavrnili.

Kriteriji za izbiro letala so torej tajni, enako tudi cene konkurenčnih ponudb, izbira nakupa letala pa je po prepričanju Toninovega Ministrstva za obrambo najboljša za Slovenijo.

Povedano z drugimi besedami – novi, bolj »transparentni« nakupi orožja, ki so nam jih obljubljali politiki po »aferi Patria« so sedaj videti tako, da je vse še veliko bolj tajno in skrivnostno kot prej, da javnih razpisov več ni, javnost pa mora Janševi vladi verjeti – na besedo.

Morda pa je znova čas, da te nakupe čim prej preveri vsaj še - Računsko sodišče.

In novi minister za obrambo.

To pa lahko dosežemo le - na volitvah.

Delite članek