četrtek, 28. november 2024 leto 29 / št. 333
Nad Šarca s predlogom ustavne obtožbe zaradi (ne)financiranja zasebnih osnovnih šol
Po napovedih in zamiku skoraj dveh tednov so poslanci SDS in SNS včeraj vložili predlog ustavne obtožbe zoper predsednika vlade Marjana Šarca. Očitajo mu nespoštovanje odločbe ustavnega sodišča glede financiranja zasebnih osnovnih šol.
Kljub prvotnim napovedim se predlogu niso pridružili poslanci NSi, s čimer se je uspeh obtožbe še dodatno poslabšal.
To je četrti predlog ustavne obtožbe v zgodovini samostojne Slovenije, pri čemer je vse vložila oz. podprla prav SDS. Vse tri predhodne so bile neuspešne in sicer leta 1998 proti premierju Janezu Drnovšku, leta 2010 proti predsedniku vlade Danilu Türku in letos proti takratnemu premieru Miru Cerarju.
SDS je leta 2014 napovedala še vložitev predloga ustavne pritožbe proti Alenki Bratušek, takratni predsednici vlade, a je pred dejansko vložitvijo Bratuškova odstopila s položaja.
O ustavni obtožbi
Ustavno obtožbo zoper predsednika republike opredeljuje Ustava Republike Slovenije v 109. členu:
Če predsednik republike pri opravljanju svoje funkcije krši ustavo ali huje krši zakon, ga državni zbor lahko obtoži pred ustavnim sodiščem. Le-to ugotovi utemeljenost obtožbe ali obtoženega oprosti, z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov pa lahko odloči o odvzemu funkcije. Potem ko ustavno sodišče dobi sklep državnega zbora o obtožbi, lahko odloči, da predsednik republike do odločitve o obtožbi začasno ne more opravljati svoje funkcije.
Ustava dalje v 119. členu omogoča tudi vložitev ustavne obtožbe zoper predsednika vlade in ministre:
Predsednika vlade ali ministre lahko državni zbor pred ustavnim sodiščem obtoži kršitve ustave in zakonov, storjene pri opravljanju njihovih funkcij. Ustavno sodišče obravnava obtožbo na način, kakor je določen v 109. členu.
Dejanski postopek je opredeljen v Poslovniku državnega zbora, v členih od 188 do 192:
188. člen
(1) V času od razpisa volitev za predsednika republike do razglasitve volilnih rezultatov ni mogoče predlagati uvedbe postopka o obtožbi predsednika republike.
(2) Uvedbe postopka o obtožbi ni mogoče predlagati, če je že predlagan, in ne nadaljevati, če predsednik republike odstopi ali če mu preneha mandat. Državni zbor postopek nadaljuje, če predsednik republike to zahteva.
189. člen
Predlog obtožbe pošlje predsednik državnega zbora predsedniku republike.
190. člen
(1) Predsednik republike lahko pisno ali ustno na seji državnega zbora odgovori na predlog obtožbe.
(2) Predstavnik predlagatelja lahko obrazloži predlog obtožbe na seji državnega zbora.
(3) Predlagatelj lahko umakne predlog obtožbe do konca obravnave na seji državnega zbora. V tem primeru se šteje, da predlog obtožbe ni bil vložen.
(4) O obtožbi predsednika republike odloči državni zbor s sklepom.
191. člen
(1) Sklep o obtožbi predsednika republike pošlje predsednik državnega zbora ustavnemu sodišču in predsedniku republike.
(2) Sklep vsebuje sestavine iz drugega odstavka 187. člena tega poslovnika.
(3) S sklepom imenuje državni zbor tudi pooblaščenega predstavnika, ki bo zastopal obtožbo pred ustavnim sodiščem. Pooblaščeni predstavnik se imenuje izmed poslancev, ki so predlagali uvedbo postopka o obtožbi predsednika republike.
192. člen
(1) Najmanj deset poslancev lahko predlaga državnemu zboru naj obtoži predsednika vlade ali ministre pred ustavnim sodiščem.
(2) Določbe o obtožbi predsednika republike se smiselno uporabljajo tudi v postopku obtožbe predsednika vlade in ministrov zaradi kršitve ustave in zakonov pri opravljanju njihovih funkcij (119. člen ustave).
(3) Na zahtevo državnega zbora poda o predlogu obtožbe predsednika vlade mnenje predsednik republike, o predlogu obtožbe ministra pa predsednik vlade.
Če poslanci potrdijo predlog ustavne obtožbe in sicer z večino glasov vseh poslancev, gre obtožba na ustavno sodišče, ki izvede javno obravnavo. Pri tem lahko na podlagi odločitve sodnikov (z dvotretjinsko podporo vseh ustavnih sodnikov) obtoženemu lahko začasno prepovedo opravljanje funkcije.
Ustavno sodišče, v primeru če ugotovi, da je obtožba neutemeljena, razglasi oprostitev obtoženca. V primeru, če so sodniki ugotovili kršitev ustave ali hujšo kršitev zakona, izdajo odločbo o utemeljenosti obtožbe, pri čemer lahko tudi odločijo o prenehanju funkcije obtoženega.
(Ne)smiselnost ustavne obtožbe
Slovenski pravni strokovnjaki opozarjajo, da je institut ustavne obtožbe zelo težko izvršljiv, saj dejansko predvideva razpad vladajoče koalicije. Ker koalicija obvladuje večino glasov v državnem zboru, tako ne bo glasovala sama proti sebi, razen če bi s tem povzročili razpad koalicije.
Zato se smatra vložitev ustavne obtožbe v večini primerov le kot priložnost za opozicijo, da dodatno opozori na (ne)delovanje najvišjih političnih funkcionarjev v državi.
Da bi zaobšli potrebne poslanske glasove, nekateri tako vodijo boljšo alternativo v vložitvi kazenske ovadbe zaradi zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, kar bi veljalo tudi v primeru Marjana Šarca.
Kazenski zakonik v 257. členu opredeljuje zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic:
Zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic
257. člen
(neuradno prečiščeno besedilo)
(1) Uradna oseba ali javni uslužbenec, ki, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti, se kaznuje z zaporom do enega leta.
(2) Če storilec z dejanjem iz prejšnjega odstavka povzroči večjo škodo ali huje prekrši pravice drugega, se kaznuje z zaporom do treh let.
(3) Uradna oseba ali javni uslužbenec, ki, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.
(4) Enako kot v prejšnjem odstavku se kaznuje storilec iz prejšnjega odstavka, ki izkoristi svoj položaj ali vpliv za nezakonito povečanje lastnega premoženja v večji vrednosti.
(5) Če je storilec z dejanjem iz tretjega in četrtega odstavka pridobil sebi ali komu drugemu veliko protipravno premoženjsko korist in je hotel pridobiti tako korist, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
Srž problema: denar za zasebno šolstvo
Ustavno sodišče RS je namreč leta 2014 odločilo, da mora država javne programe v zasebnih osnovnih šolah financirati v enaki višini kot v javnih šolah. Do sedaj namreč država take programe financira le 85 odstotno.
To pa predstavlja neustavno ureditev (neenakopravnost učencev), zaradi česar je sodišče naložilo državnemu zboru, da to odpravi v roku enega leta. A v dobrih treh letih od odločbe to ni uresničila koalicija pod vodstvom Mira Cerarja.
SDS je v preteklem mandatu vložila štiri predloge novele zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki bo to neustavno določbo odpravilo, a noben predlog ni dobil potrebne večinske podpore. To se je zgodilo tudi letos na decembrski seji, ko so poslanci koalicije prav tako zavrnili odpravo neustavnosti.
Pristojni minister Jernej Pikalo je sredi decembra napovedal, da se bo koalicija o tem morala ukvarjati na enem od naslednjih vrhov koalicije, a hkrati pričakuje dolgotrajno usklajevanje.
Večina vidi problematiko financiranja zasebnega šolstva predvsem kot ideološki spor. Med 454 osnovnimi šolami je namreč le šest zasebnih osnovnih šol, pri čemer ena deluje pod okriljem rimskokatoliške cerkve, po dve izvajata program Waldorf oz. Montessori, medtem ko ena izvaja šolanje po posebnih pedagoških načelih Vzgoja za življenje.
Starši teh otrok morajo tako plačevati ne le dodatne dejavnosti, ki jih narekujejo posebna pedagoška načela, ampak tudi 15 odstotkov dejavnosti javnega programa. Osnovnošolska izobrazba je obvezna v Sloveniji in zaradi česar država (preko lokalnih skupnosti) krije polno celo izobraževanja v javnih osnovnih šolah, kar pa se ne zgodi v zasebnih šolah.
Nekateri zagovarjajo, da ker so se starši sami odločili za vpis otrok v zasebne šole, da naj potem tudi plačajo vse stroške. Pri tem ne upoštevajo, da prihaja do razlikovanja, ki se ne zgodi na drugih področjih.
Tako so zdravniki v javnih zavodih in zasebni zdravniki s koncesijo plačani enako za storitev, ki jo opravijo v okviru javne zdravstvene službe. Cena osnovne, amalgamske zalivke je tako enaka pri javnem kot zasebnem zdravniku. Pri obeh pa se lahko odločimo za uporabo nadstandardne, bele zalivke, kar seveda doplačamo. A pri obisku zasebnega zdravnika ne doplačamo 15 odstotkov za amalgamsko zalivko.
S finančnega stališča je dejansko izvajanje zasebnega šolstva (tudi v 100-odstotnem financiranju) ceneje za splošno javnost (v primerjavi z javnimi šolami), saj morajo zasebne šole same financirati infrastrukturo in naložbe, medtem ko ta strošek pri javnih šolah pokrijejo lokalne skupnosti (občine). Te se seveda financirajo preko raznih davkov, davščin, dajatev, … ki jih plačujejo tudi starši otrok v zasebnih šolah.