Junija Pahorjevo energetsko obkoljevanje, septembra Šarčevo prijateljsko trepljanje: premier na obisku v Rusiji

Slovenski predsednik vlade Marjan Šarec je 10. in 11. septembra na obisku v Rusiji, so sporočili iz premierjevega kabineta.

Sestal se bo z ruskim premierjem Dmitrijem Medvedjevom, obisk pa je namenjen krepitvi dialoga in gospodarskega sodelovanja z Rusijo. Šarca bo spremljala gospodarska delegacija in tudi štirje ministri.

To bo hkrati drugo srečanje šarca z Medjedjevom v manj kot letu dni. Prvič sta se sestala 18. oktobra lani v Bruslju ob robu vrha Evrope in Azije.

Premier Marjan Šarec tako torej danes začenja dvodnevni uradni obisk v Rusiji. Sestal se bo z ruskim premierjem Dmitrijem Medvedjevom, zvečer pa tudi s slovenskimi gospodarstveniki, ki so dejavni v Rusiji. Premierja na poti v Moskvo spremljajo tudi ministri Zdravko Počivalšek, Miro Cerar in Ksenija Klampfer.

V ospredju pogovorov naj bi bila predvsem krepitev gospodarskega sodelovanja. Rusija je že zdaj pomembna gospodarska partnerica Slovenije. Uvršča se na peto mesto po vrednosti slovenskih neposrednih naložb v tujini in na deveto med slovenskimi izvoznimi partnericami. Obseg blagovne menjave med državama je lani znašal 1,16 milijarde evrov.

Premierja na obisku v Moskvi spremljajo tudi predstavniki več slovenskih podjetij, ki so že aktivna na ruskem trgu, od Krke, Petrola in Rika do Geoplina, Kolektorja, Duola in Sija. Prav tako bodo na večernem sprejemu predstavniki podjetij Comita, Elan, Esimit Europa, Inventa, Iskratel in IskraUralTEL.

Na gospodarski ravni je pričakovati pogovore tudi o konkretnejših temah, od izgradnje ruskih plinovodov v Evropi in sodelovanja Slovenije pri tem, ruskega sodelovanja pri velikih infrastrukturnih projektih v Sloveniji, zlasti pri modernizaciji železnice, morda pa celo o ruskem sodelovanju pri morebitni izgradnji drugega bloka krške nuklearke.

V nekaterih medijih v Sloveniji vse obiske v Rusiji sicer vztrajno kritizirajo, predvsem zaradi tega, ker naj bi bili v nasprotju z ameriškimi interesi, kar pa je nekoliko nesmiselno in predvsem v nasprotju z trendi v geopolitiki, ki jasno kažejo, da se vloga ZDA v svetu hitro zmanjšuje. 

To bo ob tem tudi prvi obisk Šarca v Moskvi na položaju predsednika slovenske vlade.

Kot so danes sporočili iz njegovega kabineta, je namen obiska »potrditev dobrih odnosov med državama, krepitev dvostranskega dialoga ter iskanje možnosti za nadaljnji razvoj vsestranskega sodelovanja, še posebej na gospodarskem področju«.

Rusija je že zdaj pomembna gospodarska partnerica Slovenije. Uvršča se na četrto mesto po vrednosti slovenskih neposrednih naložb v tujini in na deveto med slovenskimi izvoznimi partnericami. Obseg blagovne menjave med državama je lani znašal 1,16 milijarde evrov.

Šarca bodo na obisku v Rusiji spremljali predstavniki devetih slovenskih podjetij, pa tudi gospodarski minister Zdravko Počivalšek.

V Moskvo sicer ob premierju potujejo še zunanji minister Miro Cerar, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Ksenija Klampfer ter minister za kulturo Zoran Poznič.

Obisk bo namenjen tudi izmenjavi mnenj o aktualnih zunanjepolitičnih temah, še napovedujejo v Šarčevem kabinetu, a brez konkretne opredelitve tematik.

Evropska unija in Nato, katerih članica je tudi Slovenija, sta sicer proti Rusiji uvedla sankcije zaradi ukrajinske krize in priključitve ukrajinskega polotoka Krim, ki se je priključil Rusiji ob sklicevanju na pravico do samoodločbe in in po referendumu, na katerem je velika večina prebivalcev podprla osamosvojitev od Ukrajine.

Slovenski premier namerava poleg tega ob robu obiska v Moskvi tudi uradno odkriti spomenik slovenskim žrtvam v obeh svetovnih vojnah na območju današnje Rusije.

Slovenija sicer do Rusije vodi precej »dvojno« politiko.

Po eni strani ima tesne stike z Rusijo in dobro razvito gospodarsko sodelovanje, po drugi strani pa sodeluje v politiki sankcioniranja in geopolitičnega »obkoljevanja« Rusije, kot na primer ob organiziranju Pobude treh morij, ki je Slovenijo stala pol milijona evrov.

​Pobuda treh morij je neformalni predsedniški forum dvanajstih držav članic EU, pri čemer ZDA formalno niso članice pobude, so pa zaslužne za njeno idejno zasnovo in njeno neformalno politično sponzorstvo.

Članice so Avstrija, Bolgarija, Češka, Estonija, Hrvaška, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška in Slovenija, ki so geografsko umeščene med Jadranskim, Baltskim in Črnim morjem.

Nemčija in države zahodno od nje pa niso članice te pobude, ki je nastala pod močnim ameriškim vplivom.

V ozadju je povezava teh držav s plinovodi, ki naj bi prenašali utekočinjen plin (LNG), torej predvsem ameriški zemeljski plin, pridobljen s postopkom frackinga, s katerim želi Washington zmanjšati evropsko odvisnost od ruskega plina, četudi je ta na prostem trgu cenejši od ameriškega.

Tako kot je Vilniuška izjava služila legitimiranju ameriškega napada na Irak, je namreč »Pobuda treh morij« poskus energetske amputacije Evrope in preprečevanje njenih povezav z Rusijo in državami Evrazijske unije ter energetsko navezavo Evrope na ZDA. V Sloveniji je imel poglavitno vlogo pri organizaciji tega srečanja sicer predsednik države Borut Pahor.

Države članice, ki so oblikovale nekakšen energetski »sanitarni kordon« okoli Rusije (Nemčija ni članica te pobude), so organizirale vrh v Ljubljani 5. in 6. junija letos.

Toda, kot je nekoč zapisal že Washington Post (WP), je težava v tem, da je ruski plin veliko cenejši od ameriškega utekočinjenega plina (LNG) pri tem pa ameriški dobavitelji utekočinjenega plina na prvo mesto, pred ameriške strateške interese, seveda postavljajo lastne dobičke in si ob tem želijo oskrbovati bolj lukrativne trge.

Pobuda, ki smo se jo tako veselili v Sloveniji in zaradi katere smo zapravili pol milijona evrov iz državne blagajne torej prinaša le bolj nezanesljiv, dražji, toda ameriški plin - namesto ruskega.

In vse to v trenutku, ko vsa Evropa vsako leto potrebuje več, ne pa manj plina.

Pri tem je Slovenija že »odrezana« tako od strani ZDA in EU torpediranega »Južnega toka«, kot od predvidenih krakov »Turškega toka.«

Zastavlja se logično vprašanje - zakaj ni mogoče Slovenijo, ki se tako trudi za priključitev na tok utekočinjenega plina, »priključiti« tudi na nove plinovode iz Rusije?

Je to res še »diverzifikacija energetskih virov« ali gre za politiko iz ropotarnice hladne vojne, v kateri zdaj sodeluje tudi Slovenija?

Če tu resnih premikov in bolj jasne zunanjepolitične usmeritve ne bo, bo edina korist od takšnih srečanj predsednikov vlad res zgolj - odkrivanje spomenikov.