Julija Sozina: »S Slovenijo me je povezala usoda«

Julija Sozina vodi Center slovanskih kultur v Moskvi in jo že skoraj 30 let osebno zaznamuje Slovenija, danes pa strokovno preučuje slovensko književnost. Povedala nam je več o tem, kako bodo Slovani počasi začeli presegati medsebojne delitve, kakšni se ji zdijo Slovenci ter kako Rusi vse manj mešajo Slovenijo in Slovaško.

Že vrsto let se poklicno ukvarjate s slovensko književnostjo, zagovarjali ste tudi doktorsko disertacijo na temo sodobnega slovenskega romana. Ampak kako se je sploh začela vaša ljubezen do Slovenije? Kdaj ste jo prvič spoznali in se začeli zanimati zanjo?

Mi boste verjeli, če vam odgovorim, da je bila to usoda? Niz naključij, sovpadanj, sprejemanje nepričakovanih odločitev in seveda srečanja z najzanimivejšimi ljudmi. Slovenija in slovenska književnost sta postali del mene. Vse skupaj pa se je začelo pri komisiji za sprejem na MGU (Moskovska državna univerza) leta 1990, ko so izbirali nove kandidate za študij slovenistike. Potem se je izkazalo, da bomo prvič v zgodovini študirali obnovljeno Slovenijo, novo državo na evropskem zemljevidu.

Najprej sem se preprosto zanimala za neznano, potem pa je prišla še resna podpora s strani same Slovenije. Z nami so imeli zelo skrbne odnose. Celotni skupini so omogočili obisk države. Jaz sem prvič prišla v Slovenijo leta 1993, na seminar slovenskega jezika, književnosti in kulture, za dva tedna. Seminar je bil intenziven in skupaj s podlago treh letnikov študija na MGU sem zares spregovorila v slovenskem jeziku, sčasoma sem začela še razmišljati po slovensko, celo sestavljala sem preproste pesmice v slovenščini. V dveh tednih je nastal ogromen, prelep in harmoničen svet.

Ni me presenetila tujina sama po sebi, saj sem že prej z otroškim zborom Vesna (»Pomlad«) potovala po socialističnih republikah (ZSSR, Poljska, NDR) in celo v kapitalistično Avstrijo. Toda ostala sem v Sloveniji.

Obstajajo kakšni slovenski pisatelji, ki so v Rusiji posebej priljubljeni? Znano je na primer, da so v Rusiji prevajali Ivana Cankarja …

Že res, da so nekaj prevajali, ampak mislim, da je tega vseeno bilo malo. Za rusko občinstvo slovenska književnost do danes ostaja Terra Incognita, čeprav so prevajalci slovenskih del v ruščino v zadnjih letih ustvarili pravcat preboj.

Ivana Cankarja je v zadnjih letih svojega življenja veliko prevajala Maja Iljinična Rižova (1927-2017), ki se ji lahko zahvalimo za to, da je Cankarjeva dediščina zdaj zares začela pronicati v življenja običajnih Rusov in ne samo slavistov, ki se seznanjajo z njegovimi deli po obveznem programu. O tem je poglobljeno pisala Tatjana Ivanovna Čelepenska. S Cankarjem v Rusiji se je že za časa njegovega življenja trudil Janko Lavrin, ki ga je prevajal in objavljal v Sankt Peterburgu pred revolucijo. V sovjetski Rusiji so potem res izšla nekatera izbrana dela v dveh zvezkih, vendar pravega zbornika Cankarjevih del v ruščini še danes nimamo.

Precej priljubljen je danes Drago Jančar. V ruščini so objavljeni že vsaj štirje njegovi romani, dva prevajajo sedaj, roman To noč sem jo videl v prevodu Tatjane Žarove pa je dvakrat kandidiral za prestižno nagrado Jasna Poljana. Ampak tu gre vendarle za okus profesionalcev in ne moremo govoriti o velikih nakladah. Ampak, kdo ve, kaj še prihaja? Mi bomo še naprej delali v tej smeri (prevajanje in promocija del slovenskih avtorjev v Rusiji, op. ur.).

Nadaljevanje članka si lahko preberete na: RUSSIA BEYOND