torek, 04. februar 2025 leto 30 / št. 035
Janševe in Pahorjeve laži o državnosti: Zakaj je »inovativna« Slovenija kot kršilka prava vendarle uspela postati - država
Politiki ob pomembnih dogodkih pogosto postanejo pravljičarji.
Tako je bilo zadnje dni decembra in tako je bilo znova ob 30. obletnici priznanja Slovenije s strani članic Evropske skupnosti in še nekaterih evropskih držav.
»Slovenija se je osamosvajala po pravi poti, to je po pravni poti, in ves čas skrbela za to, da je vedno vse probleme reševala na miren način. S tem si je in si v mednarodni skupnosti krepi ugled, ki je neprecenljivega pomena,« je ob obletinici priznanja Slovenije s strani članic tedanje ES poudaril predsednik države Borut Pahor.
Če misliš, da si mel za prvega slab dan, pozabi.
— Božo Simonič (@Bodem43) January 1, 2022
Nekdo je mogo danes s to ostarelo misico tekat po Tivoliju, pa jo slikat, ko jo prevevajo občutki sreče in nam želi miru v svetu. pic.twitter.com/IwoPwn3gtv
Spomnimo, premier Janez Janša je na osrednji državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti poudaril, da je bila slovenska osamosvojitev »inovacija«, Slovenci pa »nismo zgodovinsko nikomur nič dolžni.«
smo smo! komunistom! povečali so nam državo, morje so nam dali.
— ciril brajer (@CiroBrajer) December 25, 2021
Različne uspehe smo dosegli za različno ceno, ki je bila toliko manjša, »kolikor bolj smo bili enotni in inovativni,« je poudaril Janša.
Toda to, kar trdita Pahor in Janša - ni res.
Slovenija se ni osamovajala po pravni poti oziroma brez kršitev prava, kar je želel predsednik države povedati, posebnost njene metode osamosvojitve pa ni bila inventivnost, kot trdi predsednik vlade, pač pa uporaba metode, ki je bila po letu 1945 praktično prepovedana.
Tudi tem kriminalcem ki nam zdaj vladajo nismo nič dolžni obnašajo pa se tako kot da smo jim,kot da so oni osamosvojili slovenijo,v resnici pa so izkoristili za svoje lastno bogatenje in bogatenje njihovih druzin
— stanko vrsic (@StankoVrsic) December 23, 2021
Po Janševih besedah smo pred 30 leti verjeli, da je bilo z »lažno drugorazrednostjo Slovencev dokončno opravljeno«, a se moramo žal še vedno spopadati z njo, kot da smo pozabili temeljno sporočilo plebiscita: »Če želimo, da nas priznajo drugi, se moramo najprej priznati sami.«
Janša je v isti sapi poudaril, da se noben drug narod namreč ni osamosvojil, ubranil pred agresijo in postavil na lastne noge na povsem enak način kot Slovenci.
ste dobro podmazali, pa je šlo!
— Elart9 (@Elart91) December 24, 2021
rkc gozdove, francozom zavarovalnice, nemcem fabrike, belgijcem banke......
»Naša osamosvojitev s plebiscitom kot osrednjim političnim dejanjem in uspešno obrambo nove države je bila samosvoja, posebna, nikoli prej izvedena na podoben način,« je izpostavil Janša.
Bila pa je tudi veliko presenečenje, še posebej v njeni končni izvedbi in zato uspešna kljub izjemno neugodnemu razmerju sil, je prepričan Janša.
Janša ima po svoje prav – slovenska osamosvojitev je bila res posebna, toda ne zaradi razlogov, ki jih navaja Janša, pač pa zato, ker je Slovenija uspešno ubežala roki pravice po zločinih, ki niso poravnani vse do danes.
Slovenska »osamosvojitev« oziroma v resnici enostranska »odcepitev« je bila posebna samo v tem smislu, da je bila na koncu uspešna, ker je sprožila oziroma bila vsaj pomemben faktor pri razpadu skupne države v krvavi državljanski vojni, po kateri ni obstala nikakršna »matična« država, pač pa je celotna SFRJ – tudi zaradi slovenskega enostranskega in mednarodnopravno spornega dejanja – razpadla.
Razglasitev neodvisnosti in priznanje zato nista bila uspešna zaradi neke posebne inventivnosti Slovencev, kot trdi Janša.
Slovenija je uporabila prastaro metodo odcepitve, tisto, ki je bila uspešna do začetka 20. stoletja in je po letu 1945 postala nesprejemljiva za vse države v Evropi, celo za skoraj vse republike, države in entitete iz nekdanjega Varšavskega pakta.
Zato je bila slovenska inovativnost izbira politike izvršenih dejstev, zavračanja dialoga in uporabe sile.
Slovenska inovativnost je bila torej vse tisto, kar je v mednarodni politiki praviloma prepovedano.
Do te mere prepovedano, da nobenemu narodu v Evraziji (razen pozneje Čečenom) ni padlo na pamet, da bi bil na podoben način inovativen.
— Josip Broz (@JosipBroz12) December 24, 2021
To ne pomeni, da slovenski narod ni imel pravice do samoodločbe ali lastne države.
Toda pot, ki je bila izbrana takoj po plebiscitu je bila pot tedanje vlade, ne vseh prebivalcev Slovenije.
In ni bila edina mogoča, bila pa je takšna, da je konflikte med vsemi republikami nekdanje SFRJ le še poglobila.
glej ga glej, lažnivega kljukca, pa tako se je trudil kri prelivati. le poveljnikom, ki so gladko ignorirali negove pogubne ukaze, se lahko zahvalimo da nismo tonili v njej.
— ciril brajer (@CiroBrajer) December 23, 2021
Slovenija zato ni bila inovativna, nasprotno, tedanja Peterletova vlada je uporabila mednarodnopravno nedovoljeno in praviloma neuspešno metodo nastanka držav in se je kot del države, ki ni bila kolonija (in zato ni imela pravice do odcepitve!) enostransko odcepila ter pri tem uporabila tudi silo.
Pri tem se je sicer sklicevala na v praksi pogosto neuporabno pravico narodov do samoodločbe, toda metoda, ki jo je tedanja vlada uporabila, je bila popolnoma enaka, kot so jo uporabile številne entitete, ki so se poskusile enostransko in neuspešno odcepiti po letu 1945.
točno tako, krvolok je bil tiste dni
— ciril brajer (@CiroBrajer) December 23, 2021
Ali, kot o tem vprašanju zapiše James Crawford, verjetno najboljši poznavalec nastajanja držav: »Zunaj kolonialnega konteksta 'načelo samoodločbe' ni priznano kot temelj za enostransko pravico do odcepitve delov neodvisnih držav. Samoodločba zunaj kolonialnega konteksta je večinoma proces, v katerem narodi različnih držav določajo svojo prihodnost v okviru ustavnih procesov brez zunanjega vpliva… Praksa držav po letu 1945 kaže izjemno zavračanje držav do priznanja enostranske odcepitve zunaj kolonialnega konteksta. Ta praksa se ni spremenila od leta 1989, kljub temu, da je v tem času nastalo triindvajset novih držav. Nasprotno, ta praksa je bila močno okrepljena. Od vseh novih držav, nastalih po letu 1945 zunaj kolonialnega konteksta dekolonizacije, je mogoče samo en primer klasificirati kot uspešno odcepitev v smislu, kot je opisan zgoraj, to pa je Bangladeš. Toda obstajajo znaki, da OZN ni obravnavala nastanka Bangladeša kot primera samoodločbe, kljub možnosti, da to stori, temveč raje kot fait acompli, ki je bil dosežen kot rezultat tuje vojaške pomoči v posebnih okoliščinah. Nasilje in represija, ki jih je izvedla pakistanska vojska je združitev naredila za nesprejemljivo ter s tem legitimizirala nastanek nove države. V vseh drugih primerih, ki bi bili sicer opredeljeni kot enostranske odcepitve (Senegal, Singapur, baltske države in Eritreja), je bil sporazum vpletenih strani dosežen preden je bila neodvisnost od zunaj ocenjena kot dosežena in zato ta proces ni bil enostranski.«
Ta sklep velja tudi za Jugoslavijo, ki je bila primer »razpada države« kot »stvar dejstev«, saj »ne EU in ne OZN nista pred tem razglasila, da imajo narodi Jugoslavije pravico do odcepitve zgolj na osnovi načela samoodločbe.«
Prav zato sicer »še prihaja do poskusov odcepitev«, toda »tam, kjer matična država ohranja svoje nasprotovanje enostranski odcepitvi, takšni poskusi niso dobili dobesedno nobene mednarodne podpore ali priznanja, to pa je bilo res celo v primerih, ko so humanitarni vidiki situacije sprožili široko zaskrbljenost in dejavnost.«
Po letu 1945 je bila, kot ugotavlja Crawford, »mednarodna skupnost izredno odbijajoča do sprejemanja enostranskih odcepitev delov neodvisnih držav, če je odcepitvi nasprotovala vlada te države.«
V takšnih primerih je bilo načelo ozemeljske celovitosti držav resna omejitev vsem odcepitvam.
Bral je iz prozornega ekrana, buhtelj pic.twitter.com/ZfLO9pTNXr
— Tone (@Tone69904832) December 24, 2021
Po letu 1945 nobeni državi, ki je bila ustvarjena z enostransko odcepitvijo ni bil dopuščen vstop v Združene narode v nasprotju z deklarirano voljo vlade predhodnice.
V nasprotju s tem pa je veliko primerov neuspešnih poskusov enostranskih odcepitev, vključno s primeri, v katerih je »odcepljena entiteta uspela nekaj časa vzdržati de facto neodvisnost.«
Kam se torej uvršča slovenska inventivnost pri nastanku države leta 1991, ki jo tako zelo hvali Janez Janša?
Preprosto – med ostale enostranske odcepitve, ki pa so se končale – neuspešno.
Slovenska odcepitev ni zato nič posebnega.
Posebno je le to, da ostale osamosvojene države v Evropi, nastale od Češkoslovaške do SZ niso uporabile metode enostranske, praviloma nezakonite odcepitve.
seveda smo dolžni vatikanu ,zato pa plačujemo župnikom mesečno 700 evrov in pa dobivajo nazaj tiste nepremičnine in gozdove,ki so jih že davno prodali
— stanko vrsic (@StankoVrsic) December 24, 2021
Slovenija je uporabila silo – torej točno to, česar Gorbačov ni želel uporabiti, da bi obdržal pri življenju Sovjetsko zvezo.
Ker ni želel imeti krvavih rok, kot je sam povedal.
Vodilni slovenski politiki leta 1990 pa s tem niso imeli problemov.
Ojoj.
— Uroš Razložnik (@uros656) December 24, 2021
Prodali smo perspektivna podjetja, banke. Cerkvi podarili gozdove, Blejski otok ...
Samo še teh 40 mrd pufa plačamo potem pa res nikomur ne bomo nič dolžni.
Pa kje živite?
Po Sloveniji je to metodo uporabilo le Kosovo leta 2008, po nenačelni in mednarodno nezakoniti podpori tej odcepitvi s strani tedanje Janševe vlade, ki je predsedovala Svetu EU in ubogala direktive Washingtona oziroma zahodnih držav.
Ob tem se je zgodilo nepriznanje te sporne odcepitve dela srbskega ozemlja tako s strani pet pomembnih članic Evropske unije kot večine članic OZN.
Dovolj zgovorno je, na primer, da se Janševe inovativne poti v odcepitev ni upala v Španiji poslužiti Katalonija, ob tem je to metodo v treh primerih (v Gruziji in Ukrajini) kot primerne ocenila ali uporabila - Rusija.
Vendar ne prva - pač pa v politiki retaliacije.
Po letu 1945 je bila mednarodna skupnost sicer soočena s številnimi primeri odcepitev: Tibet (Kitajska), Katanga (Kongo), Biafra (Nigerija), Kašmir (Indija), Vzhodni Punjab (Indija), države Karen in Shan (Burma), Turška republika Severni Ciper (Ciper), Tamil Elam (Sri Lanka), Južni Sudan (Sudan), Somaliland (Somalija), Bougainville (Papua Nova Gvineja), Kurdistan (Irak-Turčija), Republika Srbska (BiH), Čečenija (Ruska federacija), Kosovo (Srbija), Abhazija (Gruzija), Južna Osetija (Gruzija), Anjouan (Islamska republika Komorov), Gagauzija (Moldavija), Gorski Karabah (Azerbajdžan), Demokratična republika Jemen (Jemen) in Ukrajina (Krim).
V številnih omenjenih primerih odcepitev so imeli ob tem prav tako referendume in oborožene spopade, a kot nove države niso bili in še vedno niso priznani.
Enostransko se torej ni uspelo odcepiti niti Kataloniji, po tej poti pa prav tako ne more Škotska – kar dodatno kaže, da to mednarodno pravilo, ki ga je Slovenija kot ena od redkih držav res uspešno prekršila, ostaja v veljavi.
Ne nazadnje, ne Janša ne njegovi dogmatiki ne znajo pojasniti, zakaj slovenska inovativna metoda odcepitve danes ni dovoljena v Španiji ali Veliki Britaniji in zakaj zdaj celotna EU opozarja Republiko Srbsko, da je odcepitev te entitete nesprejemljiva tudi v BiH?
In to celo po več kot 30 letih, odkar je bila v Sloveniji, kot trdi Janša, menda tako uspešno uporabljena.
A takrat se je že vedelo, da je tip psihopat in želi izbrisat več kot 300.000 ljudi za etično čistost? Dobro, da ste desnosučni bolj nesposobni, je "uspelo" je pri slabih 10%..
— Jure Trbič (@TrbicJ) December 26, 2021
Vse to kaže, da je bil slovenski primer odklon, nasilna izjema, ki potrjuje pravilo, ne pa inventivna, nova rešitev.
In to je potrebno priznati, ne glede na to, da si je večina v Sloveniji želela osamosvojitve in je, povsem razumljivo, danes povsem srečna v samostojni državi.
V državi, ki je v marsičem seveda boljša, bolj demokratična in naprednejša (a ne povsod), kot je bila nekdanja SFRJ.
— Josip Broz (@JosipBroz12) December 26, 2021
Vi pa demokracija
1x si že leto, zdaj boš še 1x, tokrat zavedno, biser.
To je ta demokracija pod vami, naciji zahojeni, a ne, biser.
SJ/SN pic.twitter.com/7mtNx3OyPG
Da je temu res tako kaže dejstvo, da so bili skoraj vsi primeri enostranskih odcepitev po letu 1945 praviloma neuspešni ali pa še vedno predstavljajo problem na mednarodnem parketu. Skratka, poznamo jih kot odprta mednarodna vprašanja.
Poskusi odcepitev so se zgodili tudi na nekaterih drugih ozemljih, vendar niso privedli do enostranskih deklaracij neodvisnosti.
Sloveniji pa se je posrečilo.
A zakaj?
Sloveniji je uspelo, toda ne zaradi posebne inventivnosti in genialnosti slovenskega naroda in njegovega modrega vodstva na čelu z Janšo, kot nas danes prepričuje Janez Janša.
Pač pa zaradi kombinacije izrazite brezobzirnosti, ki so jo pokazali Janša in njegovi somišljeniki (ob dejansko nezakoniti uporabi sile in napadih na JLA), geopolitičnih sprememb (združitve Nemčije, razpada SZ), sprememb znotraj same SFRJ (nezadovoljstva vseh republik z Jugoslavijo, vključno s Srbijo) ter dejstva, da so ostale republike po Sloveniji izbrale podobno pot v samostojnost (Hrvaška, Makedonija, BiH), ali oblikovanje nove države (ZRJ) in preko nje – prav tako samostojnost (Srbija in Črna gora).
Zadnji razlog je bil med vsemi - ne pa uporaba sile! - najpomembnejši za neodvisnost Slovenije.
Slovenija se zato seveda mora zahvaliti in je veliko dolžna marsikomu.
Na primer Slobodanu Miloševiću, ki je razumel slovensko željo po lastni državi in jo je s svojo politiko dodatno okrepil ter omogočil.
Dolžna pa je Slovenija predvsem ostalim republikam, nekoč dolga desetletja bratskim narodom, s katerimi je gradila in dvakrat ubranila Jugoslavijo.
Hkrati pa zelo veliko dolguje tudi srbskim vojakom v prvi svetovni vojni, ki so branili slovenske severne in zahodne meje.
Nato tudi partizanom in komunistom, ki so pred razpadom SFRJ povečali slovensko ozemlje in takratni jugoslovanski republiki ob pomoči Borisa Kidriča, Edvarda Kardelja in drugih slovenskih komunistov omogočili de facto konfederalni status.
Zelo veliko je v tem pogledu Slovenija dolžna predvsem politiku svetovnega formata s slovenskimi koreninami, človeku, katerega maternji jezik je bil slovenski in katerega ulice v Sloveniji danes desničarji brišejo - Josipu Brozu Titu.
Dolžna pa je seveda zelo veliko tudi sosednjim državam in svetovnim velesilam.
Če vsega tega ne bi bilo, potem bi bila Slovenija danes tam, kjer je končala de facto izginula država Katanga.
Ali kjer je danes Turška republika severni Ciper, priznana le od Turčije.
Slovenska zbira – enostranska odcepitev leta 1991 po kratkem, 6-mesečnem roku in zavračanje diplomacije ter iskanja kompromisov – je istočasno predstavljala destruktivno dejanje, ki je škodilo mnogim, predvsem na Balkanu.
Slovenija se je naposled izmazala, toda tudi v škodo mnogih narodov na Balkanu.
In tam to dobro razumejo, so si to zapomnili in tako tudi ocenjujejo Slovenijo.
Tega Janševe laži o inovaciji ne morejo spremeniti.
Slovenija ima zato zaradi krivic, ki jih je vsaj posredno pomagala ustvariti na področju nekdanje SFRJ po letu 1990 mednarodno obveznost, da poskuša popraviti škodo, ki jo je soustvarila.
Ustvarjanje krivic namreč državam nalaga mednarodno obveznost popravljanja krivic.
Dolžna je popraviti krivice izbrisanim, dolžna je poskrbeti za zaščito pripadnikov narodov, ki živijo na njenem ozemlju in dolžna je veliko več narediti za mir in sodelovanje v soseščini.
In ki je sokrivo za vojne v bivši Jugoslaviji, za izbrisane...
— Čezvesoljska Zombi cerkev blaženega zvonjenja (@CZCBZ) December 24, 2021
Je pa res, da po njegovi rasni teoriji ni čistokrven Slovenec in očitno za to Slovence šteje za nič dolžne.
Bong
Slovenija je, ne pozabimo, sokriva za krvave vojne, v katerih se je v nasprotju z resolucijami VS OZN in kršitvami domačega in mednarodnega prava okoristila s prodajami orožja in je zato dolžna popravljati krivice, ki so nastale zaradi vojnega nasilja.
Dodatno mora krivice popravljati zato, ker je podpirala napadalne vojne in nezakonite intervencije zavezniških zahodnih držav po letu 1991.
Janša ob obletnici plebiscita: "Slovenci zgodovinsko nismo nikomur nič dolžni" https://t.co/W4QNaGvkav.. si dolžan, kje so zelenci od orožarskih afer?
— Ecipecipec (@Ecipecipec16) December 23, 2021
Slovenija je dolžna raziskati tudi vse zločine, ki so bili storjeni zoper pripadnike JLA, ki so bili zahrbtno likvidirani v Sloveniji leta 1991, česar ni naredila vse do danes.
Vojni zločini pa ne zastarevajo.
Da, vse to si moramo, kot pravi naš predsednik vlade, najprej priznati sami.
Morda ni ravno tako mislil, a tokrat ima res prav.
In priznati si moramo tudi, da nas vodi politik, ki si je s podpihovanjem nasilja in nezakonitimi prodajami orožja, s katerimi se je osebno okoriščal ter vpletenostjo v koruptivne posle s krvjo in zločini umazal svoje roke in vest.
Namesto da bi sedel tam, kjer danes čepi nekdanji hrvaški premier in nekoč Janšev prijatelj Ivo Sanader, se baha in nam z vladne prižnice pridiga o pravih vrlinah.
mafijci nam ob 40 miljardni zadolženosti pravijo da nismo nikomur nič dolžni in nas bodo zadolžili še naprej.
— Janez Novak (@JanezNovi) December 24, 2021
srečno Slovenija brez prebite pare. https://t.co/Xvvj40elrW
In zato je Slovenija tam, kjer je.
Vse to bi bilo nujno potrebno povedati tudi ob letošnjem dnevu samostojnosti in enotnosti, če ne že vsakega 26. decembra, ne pa, da nam vodilni desnosučni politik in njegove oprode trosijo laži in pravljice, ki koristijo le napuhu prvorazrednih, samooklicanih herojev.
Ali res ne morete opevati tega, kar so še Hrvati nehali. Dosti je zgodovine, predvsem vas (množina), ki mislite, da smo vam nekaj dolžni.
— janez v (@janezv1) December 19, 2021
Med katerimi v ospredje vse bolj agresivno rine prav Janez Janša, hkrati pa s svojo lažno mitologijo osamosvajanja in zavajanjem škodujejo spravi in prijateljskemu sodelovanju med narodi.