Janša pod krinko spomina na žrtve totalitarizmov podlo izenačil simbole delavstva in nacizma

Evropski parlament je leta 2008 23. avgust razglasil za dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov.

Zato bo v Sloveniji danes tudi tokrat več s tem povezanih dogodkov.

V državnem svetu tako na primer poteka tudi mednarodna konferenca.

Jajo sam sebe rt - tepec

— Robert Markelj (@RobertMarkelj) August 23, 2021

V bistvu si je simbole sposodil kar pri bivšem litvanskem obrambnem in zunanjem ministru.

Pri tem pa je ob izenačevanju simbolov pozabil, da so bile razmere v nekdanji Sovjetski zvezi in nekdanji neuvrščeni Jugoslaviji večino časa precej drugačne in da obeh sistemov ni mogoče preprosto izenačiti.

Premier Janez Janša je v uvodnem nagovoru med drugim sicer poudaril, da bomo, če se iz zgodovine nismo sposobni ničesar naučiti, obsojeni na ponavljanje, kar je res.

Sam je namreč tragičen primer točnosti teh besed.

Vendar je istočasno spravo sam spodkopal.

V svojem tvitu je namreč izenačil ne samo nacizem in komunizem, pač pa je kot nesprejemljive označil tudi simbole delavstva (srp in kladivo) ter Tita in jih izenačil z nacizmom.

Vendar je zgodovinsko gledano takšna izenačitev zavajajoča.

jaz ne rabim nobene sprave,vem kdo so bili partizani in kdo so bili domači izdajalci in kaj so počeli,to kar pa ti počneš pa ni sprava ampak bi rad pisal zgodovino na novo,nihče se več ne zmeni za povojne poboje samo ti pa tvoja sekta pogrevata to,ker rabita glasove na volitvah

— stanko vrsic (@StankoVrsic) August 23, 2021

Res je, da so srp in kladivo uporabljali tudi komunistični sistemi in da so bili velikokrat - a ne vedno - totalitarni.

Toda ne FNRJ in ne SFRJ ni bila v vseh fazah svojega razvoja totalitarna država, še manj pa je bil Josip Broz, ki je bil po eni strani avtokrat, hkrati pa tudi vodja NOB in vodilna osebnost neuvrščenih - zgolj totalitarni voditelj.

V največjem obdobju svojega obstoja namreč SFRJ ni bila totalitarna država, kot je to raziskal predvsem dr. Sergej Flere.

Izenačevanje vseh komunističnih držav, še posebej pa nacističnih in delavskih simbolov je zato zavržno in predstavlja primer potvarjanja zgodovine.

Sicer pa je bil, kot kaže sam Janšev življenjepis, Janez Janša sam komunist in podpornik tega sistema.

V tem času se je sam celo pritoževal, ko so ga izključili iz Zveze komunistov Slovenije.

Nihče ga ni silil, da se po izključitvi še enkrat pritožuje in poskuša znova postati član edine dovoljene stranke v državi.

To najbolje kaže, da je tedanji socialistični sistem v Jugoslaviji v veliki meri temeljil na sodelovanju ljudi, ki so ga podpirali, enako kot vodilno stranko in vse to brez posebne prisile - to pa je daleč od totalitarizma.

Ali pa je Janševe besede morda potrebno razumeti kot besede kesanja, saj je potemtakem tudi sam podpiral totalitarizem?

Toda ostali deli njegovega govora ne kažejo na to, da se Janša danes česarkoli kesa.

Janšev tvit je zato le nov primer vnašanja razdora in ne sprave. 

Se pa iste teme lotil tudi predsednik državnega sveta Alojz Kovšca, ki je spregovoril o pomenu besede sprava. Po njegovih besedah je sicer izraz sprava kot politični pojem zlorabljen.

Zdi se mu pomembno, da se javno ozavesti, da sprava pomeni opuščanje zamer za nazaj, nikakor pa ne omogočanje nelegitimno pridobljenih privilegijev kogarkoli za naprej.

»Latentnost tega uničujočega duha sovraštva je zamenjal direkten, agresiven politični diskurz. Hujskaštvo, obtoževanje, etiketiranje, trdno skrito za psevdonimi in lažnimi profili na družabnih omrežjih. Vse to so dokazi, da moramo spravo ozavestiti, ne le kot narod in posamezniki, temveč jo z glavo in srcem resnično udejanjati,« je dejal Kovšca.

Po njegovi oceni Kovšce je sprava proces, ki bo še trajal.

Istočasno pa se niti z besedo ni dotaknil nespravnih ravnanj predsednika vlade, zato gre za še en primer izrekanja političnih puhlc brez vsebine.

Predsednik vlade Janez Janša je v svojem govoru tudi spomnil, da je bilo za sprejetje resolucije, na podlagi katere obeležujemo današnji dan, potrebnih več kot 15 let.

Za doseg narodne sprave nas po njegovih besedah čaka še veliko dela. Smo pa v tem času uspeli ohraniti spomin pred pozabo.

»Danes nihče v Sloveniji ne more reči, da ne pozna ali nima možnosti poznati vse resnice, vseh plati dogajanj v času vseh totalitarizmov, pod katerimi smo Slovenci trpeli,« je navedel.

V svojem nagovoru je predsednik vlade izrazil tudi zaskrbljenost, da v odnosu med evropskimi dejavniki do totalitarnih, zločinskih režimov v zadnjem času opažamo dokaj podoben pristop, kot smo ga lahko opažali v nekem obdobju tridesetih let prejšnjega stoletja do nacizma v Nemčiji.

»Danes, ko se spominjamo žrtev totalitarnih režimov na evropskih tleh, ne glejmo samo nazaj, ampak glejmo tudi naprej. Če se iz zgodovine nismo sposobni ničesar naučiti, bomo obsojeni na ponavljanje«, je še poudaril premier in dodal, da govori kot predsednik vlade države, ki ima tu še ogromno za postoriti, tudi s samokritiko.

Vendar te samokritike ni nikjer navedel.

Ni pojasnil, zakaj se danes sam obnaša vse bolj avtoritarno, tepta načela pravne države, uničuje neodvisne institucije in zlorablja medije.

Ti, bolnik nisi demokrat! Ti si psihopat, ki seje seme zla med Slovence in širše. Sramotiš Slovenijo in nas, Slovence! Enačiš zločince z zmagovalci nad njimi! Enostavno, si izgubljen, psihotičen osebek!

— Matjaz KOTNIK (@kotnik_matjaz) August 5, 2021

V Sloveniji in Evropi se sicer evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov praznuje na podlagi resolucije Evropskega parlamenta obeležuje 23. avgusta.

Ta dan je bil kot dan spomina na žrtve totalitarnih režimov določen s strani Evropskega parlamenta šele leta 2008 in 2009, ker je bil na ta dan leta 1939 podpisan pakt med takratno Nemčijo in Sovjetsko zvezo, s katerim sta se dogovorili o nenapadanju in določili interesne sfere obeh držav v Evropi.

In Slovenia we have a member of PM Janez Jansa's political party SDS, who glorify the Adolf Hitler and his holocaust. This is disgraceful. pic.twitter.com/Cdjd9IsMy6

— Andrej Tomovic  (@andrej_tomovic) August 3, 2021

Ta dan torej ni bil določen kot mednarodni dan ne s strani OZN in prav tako ne s strani drugih organizacij, ki vključujeo več držav Evrope, na primer Sveta Evrope. Gre torej za dan, ki so ga uvedle same članice Evropske unije.

Pakt Ribbentrop-Molotov (tudi pakt Hitler-Stalin), poimenovan po zunanjih ministrih zadevnih držav, je pakt o nenapadanju med nacistično Nemčijo pod vodstvom Hitlerja in komunistično Sovjetsko zvezo pod vodstvom Stalina, ki so ga podpisali 23. avgusta 1939 v Moskvi.

Sporazum o nenapadanju je trajal do Operacije Barbarossa 22. junija 1941, ko je Nemčija vdrla na ozemlje Sovjetske zveze.

Poleg obljube nenapadanja je desetletni pakt vseboval tudi gospodarsko pogodbo (sovjetsko pšenico in nafto za industrijo in orožje; dopolnilo predhodnega nemško-sovjetskega gospodarskega sporazuma) ter tajno klavzulo, ki je določala interesno in vplivno območje obeh držav v Evropi: ta je bila najprej določena po severni meji Litve, rekah Narev, Visla in San, kasneje pa je bila spremenjena, tako da je v sovjetsko cono padla tudi Litva, v zameno pa se je razmejitev na Poljskem pomaknila proti vzhodu v korist nacistične Nemčije.

Sporazum je pod krinko vplivnih con predvideval medsebojno podporo obeh držav pri okupaciji ozemelj tujih držav.

Prvi znaki propadanja sporazuma so se pokazali aprila 1940, ko je po nemškem napadu na Dansko in Norveško Sovjetska zveza junija istega leta napadla Romunijo in poleg Besarabije, ki je po tajni klavzuli spadala v njeno vplivno cono, anektirala tudi severno Bukovino, do katere po sporazumu z nacisti ni bila upravičena.

Največji znak nemško-sovjetskega sodelovanja pa je bilo sodelovanje pri napadu na Poljsko leta 1939, ko sta obe državi napadli medsebojno sosedo, si jo razdelili in priključili.

V okviru tega pakta je Sovjetska zveza zasedla in priključila tudi tri baltske države (Estonijo, Latvijo in Litvo) leta 1940, in istega leta napadla tudi Finsko, ki pa se ji je uspešno zoperstavila.

V vseh teh posegih so Sovjeti dobili diplomatsko in logistično podporo s strani nacistične Nemčije.

Obstoj tajne klavzule tega pakta je prišel na dan leta 1945 po kapitulaciji Nemčije, toda Sovjetska zveza je njen obstoj zanikala vse do leta 1988, ko ga je končno priznala. Dokument je postal dostopen šele leta 1992.

Vendar pa se pri tem pozablja, da je bil pakt med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo sklenjen šele potem, ko so zahodne države pred tem zavrnile številne predloge Stalina in Sovjetske zveze, da sklenejo zavezništvo in se skupaj uprejo Hitlerju. Pakt je torej neposreden rezultat politike »popuščanja« (apeasement), ki sta jo vodila zunanji minister Velike Britanije Chamberlain in Francije Daladier.

Torej nasprotujete tudi nacizmu. Glede na to, da ste od prvega do zadnjega neonaciji, nasprotujete samemu sebi, ergo se kar samoukinite.

—  stariha  (@starihalj) August 5, 2021

Sovjetska zveza se je brez pomoči zahodnih držav pred tem posredno borila proti Nemčiji že v času španske državljanske vojne, kjer so demokratično, socialistično oblast Francija, Velika Britanija in ZDA prepustile zmagi Frankovega fašističnega režima, ki so mu pomagale sile osi.

Vse te zahodne, demokratične države so dopustile tudi priključitev Avstrije Nemčiji (anšlus), priključitev Porurja in okupacijo Čehoslovaške.

To je privedlo do ogromnih žrtev in Hitlerja opogumilo za nadaljevanje vojn.

Po vojni razkriti dokumenti so pokazali, da so si zahodnoevropske države v bistvu želele, da nacistična Nemčija napade in oslabi Sovjetsko zvezo, ki so jo videle celo kot večjo nevarnost od nacistične Nemčije. Hitlerjeva, kapitalistična Nemčija je bila za zahodne države bolj sprejemljiva od Sovjetske zveze.

Da res čakajo na vojno med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, je nato spoznal tudi Stalin, zato je bil pakt z vsemi svojimi »dodatki« rezultat politike iskanja ravnotežja sil in politike »prenašanja bremena (buck-passing) med samimi zahodnimi državami, ki so želele, da Hitler opravi s Sovjetsko zvezo ali pa da obe državi oslabita v medsebojni vojni.

Gre sicer za povsem običajno, realistično, racionalno in predvidljivo politiko v sistemu iskanja ravnotežja sil, ki uravnava odnose med velikimi silami že stoletja in tisočletja.

Ni dvoma, da je Stalin skupaj z vodstvom svoje partije odgovoren za milijone nedolžnih žrtev, toda Stalinova politika paktiranja z Nemčijo je bila racionalna, pravilna in utemeljena, kar razkrivajo tudi številne poznejše, znanstvene študije in analize tedanjih mednarodnih odnosov.

Izenačevanje zločinov ali konkretnih ravnanj Sovjetske zveze in nacistične Nemčije je zato tudi neprimerno, enako kot je – tudi v skladu z odločitvami Evropskega sodišča za človekove pravice – neprimerno izenačevanje komunizma in nacizma ali celo njihovih simbolov – kar pa je pogosto vsebina dogodkov tega dne.

Pri tem se pozablja, da je bil podpis pakta Ribbentrop-Molotov za Sovjetsko zvezo samoobrambna poteza, za Nemčijo pa uvod v osvajalno vojno.

Spomin na žrtve totalitarnih režimov je seveda na mestu.

Njihovo izenačevanje in tudi dan, ki je izbran za dan spomina na te žrtve - pa zagotovo ne.

Omenjeni dan spomina je bil namreč izbran prav na omenjeni dan v dobrem delu tudi zato, da bi opral od zgodovinske odgovornosti tudi zahodne, demokratične države in zločine totalitarizmov neproporcionalno naprtil Sovjetski zvezi.

Tudi v današnji Rusiji se tega dne spominjajo.

#This_day_in_history

On August 23, 1943, #Soviet forces defeated Nazis in the largest armor battle in history, the Battle of Kursk pic.twitter.com/VjGZb966Fo

— TASS (@tassagency_en) 23 August 2017

Vendar nekoliko drugače.

Spominjajo se zgodovinskega dne, ko so sile Rdeče armade v največji tankovski bitki na svetu 23. avgusta leta 1943 premagale nemške sile v bitki pri Kursku.

Pri tem pa se na zahodu pogosto pozablja, da so bile v zgodovini tudi številne žrtve netotalitarnih in demokratičnih držav.

Tudi netotalitarne in demokratične države so sprožale vojne, okupirale druge države, si podjarmljale kolonije, vzpodbujale terorizem in izvajale genocide.

Izrael, ki izvaja politiko apartheida proti Palestincem, je na primer demokratična država.

Ljudem, ki širijo nacistično retoriko in aktivno podpirajo neonaciste, ne sme biti nikjer v državi prijetno, neodvisno od nadmorske višine

— Boris Vasev (@borisvasev) August 21, 2021

Demokratične pa so bile tudi številne kolonizatorske države in ZDA, ki so sprožile številne vojne po drugi svetovni vojni.

Vendar se teh žrtev v Evropi in ZDA neradi spominjajo, saj so prav ta dejanja izvajale tudi številne evropske države.

Tudi Slovenija se je po vstopu v zvezo NATO uspela uvrstiti med države, ki so sodelovale v okupacijah tujih, nezakonito napadenih držav, na primer v Iraku in Afganistanu.