DZ danes o novih ustavnih sodnikih in generalnem državnem tožilcu

Državni zbor bo na današnji seji odločal o štirih novih ustavnih sodnikih, za katere predsednik republike Borut Pahor predlaga Mateja Accetta, Klemna Jakliča, Rajka Kneza in Marijana Pavčnika. Poslanci bodo odločali tudi o predlogu državnotožilskega sveta, naj za novega generalnega državnega tožilca imenuje Draga Šketo.

Predsednik republike je predlog štirih novih ustavnih sodnikov v DZ poslal pred tednom dni, konec preteklega in v začetku tega tedna pa so se kandidati predstavili javnosti. V predlogu je Pahor zapisal, da omenjene štiri kandidate predlaga, ker po njegovi oceni izpolnjujejo strokovne kriterije in vzbujajo zaupanje, po pogovorih s poslanskimi skupinami pa je mogoče tudi utemeljeno sklepati, da imajo potrebno podporo.

Zeleno luč je kandidatom dala tudi mandatno-volilna komisija, kjer je bilo sicer največ polemike o kandidaturi Jakliča. V ZL so mu namreč očitali, da je naklonjen SDS, ker je javno kritiziral postopke v zadevi Patria. Jaklič je na torkovi javni predstavitvi v zvezi s tem dejal, da je naloga vsakega akademskega ustavnega pravnika, da opozarja na kršitve človekovih pravic, če jih zazna.

Glasovanje poslancev bo tajno, za izvolitev pa je potrebna večina glasov vseh poslancev.

DZ bo danes odločal tudi o kandidaturi vodje mariborskega okrožnega tožilstva Draga Škete za generalnega državnega tožilca, ki ga mora DZ imenovati, ker zdajšnjemu, Zvonku Fišerju, v začetku maja poteče mandat. Državnotožilski svet se je Šketo odločil predlagati, ker so ga prepričale "utemeljena in pričakovana vizija ter dosedanje izkušnje kandidata". Za imenovanje je potrebna večina glasov navzočih poslancev.

Drago Šketa - predvidoma najmlajši generalni državni tožilec doslej (biografija) - Kandidat za novega generalnega državnega tožilca Drago Šketa je januarja dopolnil 48 let in bo tako, če bo danes dobil podporo DZ, najmlajši med petimi dosedanjimi generalnimi tožilci v samostojni Sloveniji. Na ta položaj prihaja z mesta vodje mariborskega okrožnega tožilstva, kjer je oktobra 2010 nasledil dolgoletno vodjo Elizabeto Györkös.

V Mariboru rojeni ljubitelj rekreacije in Pohorja je sicer zaključil srednjo ekonomsko šolo in se šele po vpisu na mariborsko pravno fakulteto zapisal pravni stroki. V času študija je bil sprva štipendist Zoisovega sklada za nadarjene študente, pozneje pa štipendist ministrstva za pravosodje.

Na Pravni fakulteti v Mariboru je diplomiral 28. marca 1995, nekaj mesecev pozneje pa iz rok Ludvika Toplaka prejel še nagrado rektorja Univerze v Mariboru za najboljšega študenta v generaciji. Po opravljeni diplomi je dve leti opravljal pripravništvo na mariborskem višjem sodišču in junija 1997 opravil pravniški državni izpit.

Jeseni istega leta se je kot strokovni sodelavec zaposlil na Okrožnem sodišču v Mariboru, kjer se je sprva ukvarjal predvsem z gospodarskimi prestopki in mednarodno pravno pomočjo, pozneje pa zlasti z gospodarskimi in splošnimi kazenskimi zadevami.

V tožilskih vrstah je od marca 2001, ko je najprej postal pomočnik, tri leta pozneje pa samostojni okrožni državni tožilec na mariborskem tožilstvu. Györköseva ga je novembra 2004 postavila na mesto vodje oddelka za alternativno reševanje kazenskih zadev in izdajo kaznovalnih nalogov. Njegova ekipa je v tem času dosegala nadpovprečno stopnjo uspešnega reševanje bagatelnih zadev.

Novembra 2008 je bil Šketa imenovan za namestnika vodje mariborskega tožilstva v Mariboru, vlada pa ga je skoraj dve leti pozneje, natančneje 25. oktobra 2010, za šest let imenovala na mesto vodje omenjenega tožilstva. Nov mandat za vodenje tožilstva je prejel oktobra lani, sicer pa je kmalu po začetku prvega mandata prejel tudi naziv višjega državnega tožilca.

Šketa je novembra 2011 postal tudi član državnotožilskega sveta in je od leta 2015 tudi njegov podpredsednik. Na predlog dosedanjega generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja je bil septembra 2012 s soglasjem vlade imenovan za predsednika delovne skupine za strategijo obvladovanja gospodarske kriminalitete in skrbnika uredbe o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin.

Ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar, tudi sama Mariborčanka in hči Šketove predhodnice na mestu vodje mariborskega tožilstva, ga je junija 2015 odlikovala z zlatim znakom policije za sodelovanje.

Prioritete bodočega generalnega državnega tožilca so namenjene predvsem gospodarski, korupcijski in organizirani kriminaliteti, poudarek pa namerava dati tudi starejšim nerešenim zadevam, sovražnemu govoru ter kršitvam pravic delavcev in ranljivih skupinam ljudi. Če bo imenovan za generalnega državnega tožilca, se namerava zavzemati tudi za večjo kakovost tožilskega odločanja in restriktivno politiko do storilcev povratnikov.

V času njegovega vodenja mariborskega tožilstva je to obravnavalo kar nekaj odmevnih primerov, med tistimi, ki ga nimajo v najboljšem spominu, pa je zagotovo nekdanji mariborski župan Franc Kangler. Še v času Kanglerjevega županovanja se je na tamkajšnjem tožilstvu zoper njega zvrstilo kar nekaj ovadb, še več jih je sledilo, ko je moral Kangler zaradi radarjev in posledičnih vstaj zapustiti mestno hišo.

Vendar Šketova ekipa doslej na sodišču v zvezi s Kanglerjem ni požela veliko uspeha. Pravnomočna je le sedemmesečna pogojna kazen za posredovanje pri zaposlitvi svoje nekdanje podžupanje, medtem ko je sedemmesečno zaporno kazen v zadevi Ježovita vrhovno sodišče razveljavilo.

 

Predsednik republike je predlogal tudi štirih nove ustavne sodnike in, sicer so to:

Marijan Pavčnik - edini od kandidatov za ustavnega sodnika s sodniškimi izkušnjami (biografija) - Marijan Pavčnik je edini od štirih kandidatov za ustavne sodnike, ki ima tudi nekaj sodniških izkušenj. V obdobju 1970-1971 je bil leto dni kazenski sodnik pri takratnem Občinskem sodišču I v Ljubljani. Danes je profesor na pravni fakulteti v Ljubljani in član Sazu. Prepričan je, da so lahko pri sojenju edine prave rešitve tiste, ki sledijo pravu.

Pavčnik se je rodil leta 1946, vse do danes pa si je ustvaril pedagoško in akademsko kariero, ki mu jo mnogi zavidajo.

Diplomiral je leta 1969 na pravni fakulteti v Ljubljani, magistriral leta 1978 na pravni fakulteti v Beogradu, doktoriral pa leta 1982 na pravni fakulteti v Ljubljani.

Čeprav se je pred časom upokojil, na pravni fakulteti v Ljubljani še vedno predava kot redni profesor. Predava filozofijo in teorijo prava in države.

Leta 2003 je postal izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (Sazu), leta 2009 pa njen redni član. Od leta 2010 je član Evropske akademije s sedežem v Londonu. V letih od 1990 do 1994 in od 1999 do 2004 je bil tudi član sodnega sveta.

Njegova bibliografija obsega več kot 500 enot, od tega je več kot 100 izvirnih znanstvenih člankov. Njegovi temeljni deli sta Teorija prava, ki je doživela pet izdaj, in Argumentacija v pravu, ki je doživela tri izdaje. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim leta 2016 zlato plaketo Univerze v Ljubljani za izjemne zasluge pri razvijanju znanstvenega ustvarjanja in nagrado za življenjsko delo, ki mu jo je podelila Zveza društev pravnikov.

Ravno to, da je kratek čas delal kot sodnik, mu, kot pravi, pogosto pride prav, ko obravnava pravna vprašanja v teoriji. Tudi sicer je bila praksa, ki so jo pisali sodniki, nekaj, na kar se je v svoji pedagoški dejavnosti vedno opiral, je dejal na petkovi javni predstavitvi v predsedniški palači.

Glede odločanja ustavnih, pa tudi drugih sodnikov je prepričan, da morajo vedno odločati po pravu. Pri tem citira svojega najljubšega pravnega filozofa Gustava Radbrucha, da morajo sodniki paziti, da ne sprejemajo odločitev, ki jim interesno ustrezajo, saj so na dolgi rok ustrezne samo rešitve, ki so pravne.

Na vprašanje, ali bo kot ustavni sodnik komentiral aktualne zadeve, če bo ocenil, da je nekaj nezakonito, je na petkovi predstavitvi odgovoril: "Načelno sem zelo zadržan, da se komentira odprte zadeve. Sam se v veliki meri tega držim. Mislim, da se sme zadeve komentirati le tedaj, kadar mislimo, da je to res nujno." Pavčnik je pred leti v enem izmed svojih prispevkov sicer javno izrazil dvom v pravno korektnost postopka Patria.

 

Matej Accetto - zagovornik moči argumenta in ne argumenta moči (biografija) - Kandidat za ustavnega sodnika Matej Accetto je izredni profesor na pravni fakulteti v Ljubljani. Kot predavatelj evropskega prava ocenjuje, da bi lahko delo ustavnega sodišča okrepil predvsem na področju sooblikovanja pravnega reda EU. Prepričan je, da mora pri odločanju ustavnega sodišča predvsem prevladati moč argumenta nad argumentom moči.

Rodil se je leta 1974. Diplomiral je leta 2000 na ljubljanski pravni fakulteti, doktoriral pa leta 2006 na isti fakulteti. Magistriral je leta 2001 na Pravni fakulteti Univerze Harvard, kjer je bil tudi prejemnik naziva enega najboljših sprejetih kandidatov. Je svetovalec pri reviji Harvard International Law Journal.

Od leta 2013 do 2016 je predaval kot Gulbenkianov profesor na Catolica Global School of Law v Lizboni. Zasnoval in vodil je program za evropske akademske raziskave v pravu (Pearl - Biser), ki je vključeval predavanja in seminarje vrhunskih mednarodnih strokovnjakov za evropsko pravo.

Leta 2003 je pet mesecev preživel kot stažist na Sodišču Evropskih skupnosti v Luksemburgu, v obdobju 2003/04 pa je bil gostujoči član britanske Fundacije Lorda Slynna za evropsko pravo. Leta 2006 je kot gostujoči član učiteljskega zbora eno študijsko obdobje preživel na kolidžu Fitzwilliam angleške Univerze Cambridge, leta 2012 pa na vabilo fakultete kot gostujoči član na Pravni fakulteti Univerze Cambridge.

Je avtor več knjig in številnih znanstvenih pravnih razprav.

Kot pravi, se dela na ustavnem sodišču veseli, a hkrati čuti breme odgovornosti, ki jo bo prevzel, če bo izvoljen. Kot predavatelj evropskega prava sicer ocenjuje, da bi lahko delo ustavnega sodišča okrepil predvsem na področju sooblikovanja pravnega reda EU.

Za ustavno sodišče meni, da mora po eni strani kot varuh ustave nadzorovati delovanje zakonodajne in izvršilne veje oblasti, po drugi strani pa biti končni domači razsodnik v konkretnih zadevah, v katerih se pojavi vprašanje kršitve temeljnih pravic posameznikov ali kako drugo pomembno ustavnopravno vprašanje.

"Pri obeh teh nalogah je naloga ustavnega sodišča, da se argument moči umakne moči argumenta, da torej tehtanje kakšnih političnih ali družbenih interesov nadomesti s tehtanjem objektivnih razlogov za rešitev, kot jo narekuje pravni red," je dejal v petkovi javni predstavitvi.

Glede razmerja med politiko in ustavnim sodiščem je dejal, da je naloga tako politike kot članov ustavnega sodišča, da se politika umakne tisti hip, ko je ustavno sodišče postavljeno oziroma ko novi član začne delovati kot ustavni sodnik. "Od te točke naprej mora biti ustavno sodišče samostojni nosilec samostojne in enakovredne veje oblasti," je poudaril.

Klemen Jaklič - dvojni doktor in oster kritik na Twitterju (biografija) - Pravni strokovnjak Klemen Jaklič zadnja leta predava ustavnopravne teme na ameriški univerzi Harvard. Ostri komentator družbeno-političnih tem na Twitterju pa ob kandidaturi za ustavnega sodnika pravi, da bo razmislil o ukinitvi svojega računa, vsekakor pa ne bo komentiral sodnih zadev, da ne bi kršil videza nepristranskosti, ki pritiče sodnikom.

Dvakratnega doktorja pravnih znanosti Jakliča, rojenega leta 1975, je za ustavnega sodnika predlagal Svetovni slovenski kongres, s pismom predsedniku republike so ga podprli tudi štirje profesorji Harvarda in Oxforda, ki so ga označili kot misleca izjemnih sposobnosti, predanega demokraciji in pravu.

Jaklič je diplomiral leta 1999 na ljubljanski pravni fakulteti, magistriral leta 2000 na Harvardu, doktorat iz ustavnega prava je pridobil na univerzi Oxford leta 2008, drugega s področja evropske demokracije in človekovih pravic pa leta 2011 na Harvardu. Od leta 2008 tam predava s področij ustavnega prava, moralne teorije, etike, človekovih pravic in demokracije.

Med letoma 2008 in 2012 je bil slovenski član Beneške komisije. Je soavtor dveh komentarjev k slovenski ustavi ter avtor prvega slovenskega prevoda in komentarja ameriške ustave. Leta 2014 je pri založbi Oxford University Press objavil odmevno znanstveno monografijo z naslovom Ustavni pluralizem v Evropski uniji, kar je do zdaj edina objava slovenskih pravnikov pri tej vodilni svetovni založbi.

Njegov cilj že v času študija je bil, da bi prispeval k razvoju slovenske ustavnosti. Zato se je tudi odločil kandidirati za ustavnega sodnika, je pojasnil v svoji torkovi javni predstavitvi v predsedniški palači.

V zadnjih letih je Jaklič na Twitterju pogosto ostro komentiral nekatere družbeno-politične ter sodne zgodbe. Očitali so mu strankarsko naklonjenost SDS, ker je kritiziral potek sodnih postopkov v primeru Patria in večkrat izrazil javno podporo prvaku SDS Janezu Janši. A kot je dejal na predstavitvi, nikoli ni bil član nobene politične stranke, nikoli ni delal za nobeno stranko ali pisal strankarskih programov. Je pa na glas povedal, kadar je šlo za kršitve s področja človekovih pravic, kar mu je omogočala tudi oddaljenost od Slovenije, je pojasnil.

Vloga vsakega akademskega pravnika, kar je sam doslej bil, je, da reagira ob kršitvah človekovih pravic, tudi če bi to škodilo njegovi karieri ali ko so vsi tiho, je poudaril. "Tisti, ki se ne zgane ob najhujših kršitvah, sploh ne bi smel biti sodnik, predvsem ne na najvišjem sodišču," verjame Jaklič.

Kljub temu je napovedal, da bo kot sodnik spoštoval videz nepristranskosti in torej zadev, ki so ali bi lahko še prišle v njegovo presojo, ne namerava več komentirati. Prav tako bo razmislil, ali bi morda celo zaprl svoj Twitter profil.

Dosedanje delo ustavnega sodišča je Jaklič ocenil pozitivno, ob tem pa napovedal, da bo "iskreno pristopil in temeljito argumentiral" svoja stališča, tako da "če bodo pošteno brali, brez odklonilnega odnosa", bo videti, da ne želi nikogar izključevati.

V preteklosti je Jaklič že kandidiral za mesto sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice, a za njegovo imenovanje takrat ni bilo zadostne politične podpore.

Rajko Knez - strokovnjak za pravo EU v ustavnosodniškem šopku (biografija) - Kandidat za ustavnega sodnika Rajko Knez je redni profesor na pravni fakulteti v Mariboru. Sodstvo vidi kot hrbtenico celotnega sistema. Ustavno sodišče, ki ga zelo spoštuje, mora po njegovem mnenju gledati predvsem na interese prava in ne na interese posameznih strank. A v sodbah včasih vendarle pogreša pogled na malega človeka.

Leta 1969 rojeni Knez je redni profesor na pravni fakulteti v Mariboru, član meddržavnega sodišča v Haagu in tudi arbiter stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije. Magistriral je leta 1996, doktoriral pa leta 2000, po predhodni pripravi doktorata v ZDA. Od leta 1993 se posveča predvsem pravu EU, deluje pa na področjih evropskega prava, civilnega prava in nekaterih področij upravnega prava, tudi prava varstva okolja oz. narave ter medijskega prava. Je nosilec Jean Monnet Center of Excellence.

Med leti 2007 in 2011 je bil dekan mariborske pravne fakultete. Dopolnilno je zaposlen na vrhovnem sodišču, kjer opravlja delo višjega pravosodnega svetovalca. To mu, kot navaja v svoji biografiji, omogoča združevanje teorije in prakse in s tem tudi prenosa sodne prakse v pedagoški proces. Je član državne komisije za oploditve z biomedicinsko pomočjo, sodeloval je tudi v ekspertni skupini, ki je pripravljala ustavne spremembe za vpis pravice do pitne vode v ustavo.

V svoji javni predstavitvi je opozoril na veliko število obsodilnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice zoper Slovenijo, in sicer že okoli 340, kar je po številu sodb na prebivalca veliko. Ta številka je toliko večja zaradi številčnosti sodb glede izbrisanih, je dodal. Ob tem pa izpostavil, da take "doktrinarne" rešitve, kot so obsodbe države na Evropskem sodišču za človekove pravice, služijo tudi kot smer uporabe domačega prava. "Domače pravo namreč ni otok, popolnoma neodvisen od drugega, ampak je zelo vpet v mednarodna pravila," je poudaril. Tako verjame, da napake ne bi smele več doseči sodišča v Strasbourgu, ampak bi morali skušati doma zadržati primere in jih rešiti v skladu z ustavo in mednarodnimi akti.

Zagovornik Evropske unije se je v svojem nastopu večkrat dotaknil te teme. Opozoril je, da "vstopamo v obdobje dezintergracije, ko se države umikajo iz EU oz. ne želijo več bit članice evropskega sodišča". "Ta proces dezintegracije je za EU nevaren," je posvaril.

Knez verjame, da bi sodišča različnih stopenj, čeprav samostojna, morala med seboj komunicirati. "Ta dialog ne bi smel biti omejen na tistega, ko se pogovarjamo preko sodb," je ob tem opozoril. Posvaril je pred pavšalnimi kritikami sodstva in ocenil, da ni poklica, kjer bi se pravila tako hitro in obsežno spreminjala, kot se na področju prava. Sodniki so, tako Knez, pod stalnim pritiskom in pavšalna kritika je za človeka, ki želi "delati prav", nevarna.

Knez je v igro za ustavnega sodnika prišel kot t. i. zunanji kandidat, ki ga lahko kot svoj predlog predlaga predsednik republike. Kot je pojasnil na javni predstavitvi v torek, je bila to ena njegovih najtežjih odločitev, se sam namreč nikoli ne bi prijavil, ker "pač ni tak". Priznal je, da se je že kdaj poigraval s to mislijo, a bolj za čas pred upokojitvijo. Ob podpori družine in kolegov pa je sklenil sprejeti ta izziv.