REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Dve fotografiji, ki povesta vse: To je mogoče doseči, če investiraš v razvoj, ne pa v vojne in orožje!

Dve fotografiji, ki povesta vse: To je mogoče doseči, če investiraš v razvoj, ne pa v vojne in orožje!Dva vlaka in isti strojevodja - slikana v razponu 26 let... Vir: X, posnetek zaslona

Na družbenem omrežju X je ena od uporabnic objavila samo dve fotografiji, ki pa bolj kot tisoč besed razkrivata katera pot v razvoju držav je prava.

Očitno pa ne gre za pot, ki si jo je izbrala Slovenija...

»To je mogoče, če imate vlado, ki dela za ljudi. To se zgodi, ko ne porabiš bogastva države za vzdrževanje 800 vojaških baz v državah drugih ljudi in za vojne zvodnike,« je zapisala Rebecca Chan.

Ob tem je objavila sliko iste osebe, zaposlene na kitajski železnici v razmaku 26 let. Prvič stoji ob parni lokomotivi, drugič ob kitajskem hitrem vlaku.

Medtem pa nam svetovni bankirji v Evropi kot rešitev znova ponujajo zategovanje pasu in varčevanje ter v krizah osovraženo angleško besedo - austerity.

Na Kitajskem je drugače.

Impresivni so tudi podatki o izgradnji omrežja hitrih železnic po državi.

Še leta 2008 jih je bilo samo 118 kilometrov, leta 2023 pa je število kilometrov hitrih železnic na Kitajskem naraslo na 42.000.

Vir: Posnetek zaslona

In ne pozabimo, da so kitajska podjetja že leta 2016 ponujala hitro izgradnjo drugega tira tudi Sloveniji. Zgradila bi drugi tir v treh letih.

Po njihovih rokih bi bil drugi tir že davno zgrajen - vendar so bila kitajska podjetja zavrnjena na podlagi očitka o pomanjkanju reciprocitete pri odpiranju trga javnih naročil.

Še prej pa so bili deležni očitkov, da so kitajski graditelji – predragi. 

To je mogoče, če imate vlado, ki dela za ljudi.

»Hja, v kitajski fantastični ponudbi manjka ena malenkost. Manjka listek s ceno. Hudič pa se skriva natanko v tem detajlu. Komercialna gradnja infrastrukture je vedno dražja od državne. Morda mislite, da se mi je zmešalo, vendar raje preberite naprej. Natanko to opcijo smo namreč preučevali v nedavni študiji o drugem tiru, ki smo jo naredili za Združenje za promet pri GZS.

Razlogi za to, da je javno financiranje naložbe v DK2 (in druge infrastrukturne projekte) cenejše od komercialnega, so številni,« je ocenil ekonomist Jože P. Damijan.

Vir: Posnetek zaslona

In danes?

Pri kitajski ponudbi, ki sploh še ni bila izpogajana, je slovenske kritike Kitajcev motil »listek s ceno«, danes, ko drugi tir gradi Kolektor pa jih pretirano ne moti, da se ta cena na istem listku kar neprestano viša. Ministrica malce nerga, kot je to v navadi, a plačuje.

Koliko je dohodkov Slovenija izgubila samo zato, ker se je raje odločila za polžjo gradnjo in drugega tira ni dobila že leta 2019 - ne bomo nikoli izvedeli.

Bilo pa bi zanimivo izvedeti, koliko nas stane petletna zamuda, koliko tovora ni bilo prepeljanega, koliko bolj so bile zato uničene slovenske avtoceste, oškodovane turistične sezone, koliko nas stane neinvestiranje v Luko Koper in tako naprej.

Tega namreč niti v izračunih slovenskih ekonomistov, ki so odsvetovali kitajska podjetja, ni izračunano.

Čeprav nas stane. In iz leta v leto več.

Sedaj smo leta 2024 in cena drugega tira vztrajno narašča.

»Z novelacijo pa se spreminja tudi razrez virov financiranja, s katerimi bomo investicijo plačali.  Po prvi novelaciji je bilo predvideno, da bo cena projekta 940 milijonov evrov plus 57 milijonov evrov za stroške financiranja, skupno 997 milijonov evrov. Zdaj se skupna cena dviguje na 1.090 milijonov evrov. V noveliranem programu se povečuje načrtovana višina posojila Evropske investicijske banke (EIB). V obstoječem programu je ta 123 milijonov evrov, z novim se dviguje na 219 milijonov evrov,« poročajo slovenski mediji o – vztrajnem dvigovanju cene projekta.

In kje je finančna pomoč oziroma kredit Evropske investicijske banke?

»Prav posojilo EIB pa je ena od točk projekta, kjer ministrico – kot je dejala – “čudi” počasen napredek. Upravni odbor banke je posojilo odobril že v maju 2019, takrat so mediji poročali, da si Slovenija obeta 250 milijonov evrov. A do danes denar ni počrpan, višina posojila ni znana, prav tako ne obrestna mera,« so zapisali pri N1.

Pri kitajski ponudbi, ki sploh še ni bila izpogajana, je slovenske kritike Kitajcev motil »listek s ceno«, danes, ko drugi tir gradi Kolektor pa jih pretirano ne moti, da se ta cena na istem listku kar neprestano viša.

Mediji in politiki so igrali na karto primitivnega protikitajskega šovinizma. Veselili so se, ko so jih izločili.

Ministrica malce nerga, kot je to v navadi, a plačuje.

Mediji in politiki so igrali na karto primitivnega protikitajskega šovinizma. Veselili so se, ko so jih izločili.

Kaj to pomeni za Slovenijo pa niso pomislili.

Danes tako izločajo Huawei.

Pa električne avtomobile in solarne panele.

Kaj to pomeni za zeleni prehod Evrope nihče ne pomisli.

In čez nekaj let bodo slike iz Kitajske po sistemu prej in pozneje še bolj impresivne, v Sloveniji pa bomo po desetletjih lahko pokazali le bore malo česa podobnega.

Vir: Posnetek zaslona

Projekt drugi tir se tudi gradi že nekaj let, ni pa jasno niti, kakšno bo posojilo in kakšna obrestna mera.

Ampak »ziher« je to ceneje, kot ponudba s Kitajske, mar ne?

Komentar verjetno ni potreben.

Pogled na zemljevid kitajskih hitrih železnic in slovenskih počasnih železnic pove vse.

Projekt se gradi že nekaj let, ni pa jasno niti, kakšno bo posojilo in kakšna obrestna mera. Ampak »ziher« je to ceneje, kot ponudba s Kitajske, mar ne?

Pa tudi dejstvo, da Kitajska, za razliko od članic zveze NATO, ne investira v konflikte po svetu, pač pa v razvoj in znanje je povedno.

Te dni so kitajski znanstveniki na Zemljo, prvič v zgodovini, prinesli kamne s temne strani Lune.

Slovenski politiki, ki mislijo, da vse vedo in znajo bolje, predvsem pa so odlični pri obljubljanju in zelo slabi pri izpolnjevanju obljub pa so za Luno verjetno kar zmeraj.

A nekaj je tudi jasno.

Po 33 letih samostojnosti, ki smo jo praznovali z velikim pompom in raznimi primerjavami o tem, kaj vse je danes v Sloveniji bolje kot leta 1991 v Jugoslaviji (kot da medtem cel svet ne bi prav tako napredoval!) je prav tako res, da podobnih fotografij, kot jih je objavila Rebecca Chan v Sloveniji ne moremo objaviti, ker se slovenske železnice – od časov Jugoslavije v bistvu niso nič kaj spremenile.

Nekaj vlakov je sicer novih, a tiri so stari, potovanja z vlaki pa zato enako počasna kot nekoč.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek